IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.
VIKTOR PARMA ( 1858 – 1924 ) Uradnik, ki je ljubil glasbo
Še ne tako dolgo tega bi bržkone lahko z lučjo pri belem dnevu iskali Slovenca, ki ne bi poznal tiste znane, skorajda ponarodele viže “Mi smo vojaki korenjaki, kako nas gledajo ljudje…..”. Besedilo pesmi “Mladi vojaki” je napisal Josip Stritar, pri tem pa se je naslonil na že takrat izjemno priljubljeno melodijo Viktorja Parme, našega najplodovitejšega skladatelja odrsko-glasbenih del. Opus slovenskega Smetane, kakor ga imenuje njegov življenjepisec Paolo Petronio, obsega kar pet oper, štiri operete, glasbo za gledališke predstave ter številne druge vokalne in instrumentalne skladbe. Tudi “Mladi vojaki”, sprva sicer napisani za ljubljanski 27.domobranski pešpolk, so leta 1897 praizvedbo doživeli kot gledališka glasba v ljudski igri Frana Govekarja “Rokovnjači”.
Ded šahovskega velemojstra Bruna Parme ni bil poklicni glasbenik, temveč je večino življenja preživel v uradniških službah. Viktor Marko Anton Parma se je rodil februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan je bil visok policijski uradnik, zato se je družina veliko selila. Fant je tako že v otroštvu spoznal dobršen del tedanje monarhije: Trst, Benetke, Zadar, Novo mesto, Trident in ne nazadnje Metliko, kjer je nekaj let preživljal počitnice pri teti Alojziji. Metliški otroci so mu zaradi kuštravih črnih las nadeli vzdevek Jagnjiček in skoraj ironija usode je, da je kasneje komaj 21-leten popolnoma osivel.
Glasba ga je privlačila od malih nog. Že metliško plemstvo ga je rado vabilo na grad, da jim je kaj zaigral, pri trinajstih letih pa je v Novem mestu ustanovil in vodil svoj prvi dijaški orkester ter kot solist na violini nastopal v tamkajšnji čitalnici. Čeprav v gimnaziji ni posebno blestel, v Novem mestu je celo padel iz slovenščine, na zrelostnem izpitu v Tridentu pa je dobre ocene imel samo pri italijanščini, nemščini in verouku, je vpisal pravo na dunajski univerzi. Med študijem se je preživljal s poučevanjem klavirja in violine, hkrati pa obiskoval predavanja pri skladatelju Antonu Brucknerju in v knjižnici študiral operne partiture.
V tem obdobju se je začela izoblikovati tudi njegova nacionalna identiteta. Med obiski pri domačih, najprej v Celovcu in nato v Ljubljani, kamor je bil premeščen oče, se je veliko družil s Slovenci ter začel preučevati ljudsko glasbo. Kot rezultat je nastala ne samo njegova prva skladba s slovenskim naslovom, vse prejšnje so namreč imele nemške ali italijanske, temveč je zložil tudi več potpurijev na narodne teme. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ljudsko dediščino uporabljal precej po svoje, kar mu je leta kasneje prineslo grajo avtorja Gorenjskega slavčka Antona Foersterja, ki je o njegovem valčku “Bela Ljubljana” v Ljubljanskem zvonu zapisal, da ljudske napeve svojim potrebam prilagaja toliko časa, dokler od njih ne ostane le še “metulj, odrgnjen in opran vseh barv, ki so ga dičile v radost stvarstvu.”
Leta 1882 se je Parma po končanem študiju in praksi v Trstu zaposlil ko pripravnik pri ljubljanski policijski direkciji. Komaj pa se je dobro vključil v vrste meščanstva, že so se začele premestitve po raznih slovenskih krajih. Najprej v Kočevje. Po biografskih podatkih je bil pod obronke Stojne premeščen leta 1883, v času, ko so bile natisnjene njegove prve note, oglas, s katerim se je ob odhodu poslovil od prijateljev in znancev, pa v Laibacher Zeitungu dejansko zasledimo šele 9.januarja 1885. Že šest tednov kasneje je Parma znova pripravil kovčke, ker so se nadrejeni odločili, da ga bolj potrebujejo v Kranju.
Toda namenjeno mu je bilo, da se bo s Kočevjem še srečal. Po službovanju v Kranju in Krškem ter zatem – tokrat kazensko – spet v Kranju, je novembra 1888 kot stalni vladni koncipist ponovno prestopil mejo kočevske vojvodine. V mestu je ostal dve leti in tu dočakal tudi napredovanje na položaj okrajnega komisarja. Kmalu zatem je bil prestavljen v Litijo, od tam v Postojno, sledil je Logatec, nato za krajši čas spet Litija, pa znova Logatec, Kamnik, Črnomelj in na koncu še v tretje Litija. Nasploh mu v skoraj petintridesetih letih službovanja ni bilo dano, da bi se lahko kjerkoli ustalil za dlje časa. Svoje je k temu najbrž prispevala glasba, saj se za resnega uradnika po mnenju nadrejenih ni spodobilo, da se spogleduje z muzami.
Ob takšnem življenju je seveda trpela družina, ki si jo je ustvaril kmalu po odhodu iz Kočevja. Skladatelj je pozneje, ko sta sinova že študirala, sicer dvakrat prosil za premestitev v večja središča, vendar njegovih želja niso upoštevali. Ob začetku prve svetovne vojne je bil nato še aretiran in zaprt kot srbofil. Postopek je bil po nekaj dneh sicer ustavljen, Parmo pa so kazensko upokojili.
A mnogo hujši udarec je bila smrt sina Viktorja, ki je avgusta padel na fronti. Parma se je umaknil na Dunaj, kjer je živel v težkih gmotnih razmerah. Zato je zaprosil za reaktivacijo, vendar je bila prošnja zavrnjena. V domovino se je vrnil šele leta 1920, najprej na Pragersko, kjer je drugi sin Bruno delal kot železniški uradnik, potem pa na povabilo mariborske opere v mesto ob Dravi. Tam je na božični dan leta 1924 med operacijo raka na prostati tudi umrl. Ob množični udeležbi ljudi je bil pokopan v Ljubljani. kot je želel, so na pogrebu najprej zaigrali “Intermezzo” iz njegove opere “Ksenija”, ob koncu slovesnosti pa so zadoneli še zvoki “Mladih vojakov”.
