• DU Kočevje, Reška cesta 5, 1330 Kočevje
    Uradne ure:
    vsak ponedeljek od 9,00 do 12,00 ure in
    vsak četrtek od 14,00 do 17,00 ure.

    Kontakti>>

Ali ste vedeli ?

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

 

    STANKO  VRAZ   ( 1810 – 1851  )                Kočevar peče ribo

 

Stanko Vraz med Slovenci gotovo ni neznano ime. Resnici na ljubo pa  je treba priznati, da desetletje mlajšega Prešernovega sodobnika – kot Jakob Frasss se je rodil leta 1810 v Cerovcu pri Ljutomeru – pravzaprav poznamo bolj iz učbenikov, v zadnjem času  morda tudi z ob dvestoletnici rojstva izdane poštne znamke, kot pa po njegovih delih. Slovensko je namreč pisal le v svojem začetnem obdobju, potem pa kot eden najvidnejših predstavnikov ilirizma, kulturnopolitičnega gibanja, ki je v prvi polovici 19. stoletja skušalo združiti južne Slovane, rabo maternega jezika postopoma opustil in začel ustvarjati v hrvaščini.

Mogoče je bilo temu nekaj krivo tudi dejstvo, da njegove pesmi v domačih literarnih krogih niso naletele na navdušen sprejem. Tako je Prešernu novembra 1839 pisal, da je s Slovenijo opravil in bo pripravil le še zbirko narodnih pesmi, njegova neizdana slovenska poezija pa naj se obravnava kot posmrtno delo. Pisec Zdravljice mu je zato v puščici Narobe Katon očital, da “ lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam” in ga je imenoval “Slovencev uskok”,

Vendar pa je Vraz tudi po selitvi v Zagreb, vse do smrti leta 1851, navkljub prepričanju, da bi se morali njegovi sonarodnjaki v skupno dobro odreči lastnemu jeziku, vzdrževal stike ne le s Prešernom in svojim nekdanjim sošolcem Franom Miklošičem, temveč tudi z Urbanom Jarnikom, Matijem Majarjem,  Davorinom Trstenjakom, Štefanom Kočevarjem in drugimi narodnimi buditelji. Predvsem pa je, čeprav vse prej kot premožen, pretežno na svoje stroške prepotoval dobršen del Slovenije, vse tja do rezijanskih hribov, ter neutrudno zbiral ljudsko blago. V uvodu k enemu od Jarnikovih člankov je popolnoma upravičeno zapisal, da so bili prav pristaši ilirizma tisti, ki so ohranili velik del slovenskih dragocenosti.

V pozni pomladi 1841 se je Vraz na vabilo graščaka Jožefa Rudeža teden dni mudil v Ribnici. Rudež se je že od malih nog zanimal za Kočevje in  v sodelovanju z nemškim narodopiscem Maxom Juliusom raziskoval kočevarsko kulturo, zato ne preseneča, da je preko Jasnice popeljal tudi svojega prleškega gosta. 9. maja sta se odpravila na obisk k “ narodu nemškemu, povsem obkoljenemu s Slovenci”, kot je nekaj kasneje v Danici Ilirski poročal Vraz.

Seveda pisec pripovedne pesnitve o Frideriku in Veroniki v prispevku ni pozabil omeniti nesrečne mladenke in njenega celjskega moža, ki da je na Fridrihštajnu, kakor se je pridušal, “preživel po umoru krasne Zagorjanke ostanek svojih dni v pijančevanju in poltenem razvratu ter vseeno z nizkim in ogabnim tem življenjskim načinom pririnil do devetdesetega leta svojega življenja,” vendar ga je očitno še bolj fasciniralo oblačenje kočevarskih žena; ne toliko sama noša, ki je bila po njegovem mnenju prevzeta od Kranjic, temveč bolj dejstvo, da so jo še vedno nosile, medtem ko se je drugje na Kranjskem že opuščala. Nasploh je o kočevarskih Nemcih spoštljivo zapisal, da mnogo bolj od Slovencev branijo svojo dediščino, tudi tisto, ki so jo prevzeli od sosedov, npr. kresovanje, poročne običaje in koledovanje. Opazil je tudi, da za  razliko od Ribničanov, ki so se usmerili predvsem v obrt, Kočevarji živijo od trgovine, zaradi so “mnoge hiše obogatele, druge pa spet propadle”.

Se je pa dotaknil tudi Valvasorjeve trditve, da so prebivalci kočevske pobožni ljudje, a slabi vojaki. “Sedaj se (pravijo njihovi sosedje) ne morejo več pohvaliti ne z enim, ne z drugim“, je povzel za bralce Danice. Še več, Kranjci- ali verjetno natančneje – šegavi Ribničani, so večnim rivalom s kočevskega polja pripisovali tudi pomanjkanje vsakršne bistroumnosti in o njih govorili, je pripomnil, kot se je nekaj govorilo o grških Abderitih ali  v njegovem času o Gaskonjcih. In tako je nekje med potjo slišal povest, ki jo je, kot je  posebej poudaril, objavil ne zato, da bi Kočevarjem oporekal modrost ali jih obrekoval, temveč le kot prikaz kranjske domiselnosti:

Nek Kočevar je na ljubljanski tržnici menda videl prodajalca rib in vrag mu ni dal miru, da ga ne bi povprašal, kakšne zverine prodaja. Pa se je Kranjec odrezal, da so to ribe, ki se lahko pečene pojedo. In ko je Kočevarja nato zanimalo, kako naj se spečejo, je dobil napotek, da jih je treba le malce primakniti k ognju, jim ga tako rekoč pokazati  in jih potem tako pripravljene pojesti. Seveda je Kočevar ribo kupil, jo vrgel v torbo in odšel. ko pa je ponoči s sejma kolovratil proti domu, je prišel mimo mlake, v kateri se je zrcalil mesec. Mož je mislil, da v mesecu plapola plamen, zato je ribo potegnil iz torbe, jo podržal nad vodo in ji rekel: “ Fišerle! žigšt Faerle! – Riba! “. vidiš ogenj! A ribica je bila še živa. Kočevarju je zdrsnila iz rok in pljusknila v mlako. Skrbni kupec jo je kajpak začel loviti ter jo lovil toliko časa, dokler ni za noge potegnil na suho nič hudega slutečo – žabo. Žaba je, kot se za žabo pač spodobi, ogorčeno protestirala z glasnim kvakanjem, a ji vse skupaj ni nič pomagalo, ker se Kočevar ni dal: “Mogšt kvičn oder kvačn, mušt doch gfrešn šein – Lahko cviliš ali kvakaš, vseeno boš morala biti požrta!” ji je zabrusil in jo, kot je zapisal Vraz, nemudoma spravil “pod streho telesa svojega”.

In potem naj še kdo reče, da se Ribničani kočevskim sosedom niso pošteno oddolžili za tisto znano štorijo o lončenem topu….