IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.
Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913 – 1993 ) Poet z dvema imenoma
” V nedeljske popoldneve davnih dni
ko smo otroci ždeli ob cestah,
zamaknjeni v ljudi, ki cestni prah
jim legel je na dušo in oči,
Povalej stari navil je gramofon…..
Adieu Mimi, adieu, adieu Mi-m-ii ….”
V zgodnji jeseni 1940, ko je Ljubljanski zvon natisnil Balado o gramofonu, je 27-letni Vladimir Pavšič ravno začenjal kariero profesorja slovenščine na kočevski gimnaziji. To je bila Pavšičeva prva in zadnja učiteljska služba, kajti po vojni, v kateri je prevzel ime Matej Bor in postal “dvorni pesnik veličanstva Revolucije”, kakor je tedaj sam razumel svojo družbeno vlogo, se k učiteljevanju ni vrnil nikoli več. Leta kasneje se je zgrozil že celo ob želji kočevskih gimnazijcev, da po njem imenujejo svoje kulturno- umetniško društvo. Menil je, naj si raje izberejo kakšnega zaslužnega pokojnika, a so dijaki njegove ugovore seveda gladko preslišali.
Matej Bor je bil vsekakor eden najbolj cenjenih partizanskih literatov. Med njegova najopaznejša dela denimo prištevamo besedili legendarnih koračnic Hej, brigade in Jutri gremo v napad, dramo Raztrganci, baladi Kurir in Črni možje ter pesmi o partizanki Nini, Borovi prvi ženi Erni Jamarjevi, ki so jo domobranci ubili konec leta 1943. Vendar pa nikakor ni bil le glasnik upora. V povojnih desetletjih je uspešno deloval tudi kot prevajalec, dramatik, prozaist, kritik, esejist in, ne nazadnje, scenarist, saj je napisal scenarij za film Vesna. Pesniško je svoje mojstrstvo dokazal v več zbirkah ter temačni viziji prihodnosti Šel je popotnik skozi atomski vek. Omeniti pa je gotovo treba tudi njegove odmevne teze o venetskem izvoru Slovencev, ki so mu prinesle večno zamero prenekaterega zgodovinarja.
Po rodu je Bor izhajal iz Primorske. Rodil se je aprila 1913 v Grgarju pri Gorici. Ker so Goriško po prvi svetovni vojni zasedli Italijani, se je družina preselila v Štore, kjer je končal osnovno šolo, v bližnjem Celju pa nato še gimnazijo. Po študiju slavistike v Ljubljani je sprva delal kot novinar, zatem pa od septembra 1940 do junija 1941 poučeval v Kočevju. Ob začetku vojne je službo opustil in se preselil v Ljubljano k staršema, ki so ju Nemci izgnali iz Štor.
V delovanje Osvobodilne fronte se je vključil že maja 1941. Pesmi s pozivi k vstaji je pisal še preden so z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo po mnenju Komunistične partije nastopile razmere za spopad z okupatorjem. V decembru istega leta se je za kratek čas pridružil partizanom v okolici Turjaka, dokončno pa je v gozdove odšel poleti 1942, po izidu pesniške zbirke Previharimo viharje. S krajšim premorom zaradi hude bolezni je v partizanskih enotah v Kočevskem rogu in na Dolenjskem deloval vse do pozne jeseni 1944, ko se je ponesrečil med potjo na Primorsko. Konec vojne je zato dočakal v zavezniški bolnišnici v Italiji.
Po osvoboditvi je Matej Bor nekaj let delal v državnih službah, najprej pri Tanjugu, nato pri prosvetnem ministrstvu ter končno še v ljubljanski Drami, kjer pa je moral funkcijo ravnatelja leta 1948 odložiti zaradi uprizoritve dela Vrnitev Blažonovih, ki je preveč realistično odslikavalo tedanje družbene razmere. Poslej je deloval kot svobodni književnik, ostal pa je aktiven v Društvu slovenskih književnikov, Zvezi pisateljev Jugoslavije – slednji je med letoma 1965 in 1968 tudi predsedoval – in v slovenskem PEN klubu, ki je kljub negodovanju zvezne politike ponovno zaživela prav po njegovi zaslugi.
Bor je bil človek trdnih prepričanj, ki so včasih botrovala na posebno posrečenim odločitvam. tako je bil leta 1968 eden od podpisnikov pisma, ki so z zahtevo ” demokracija da, razkroj ne ” skušali nadeti uzde mladim intelektualcem okoli Tribune in Problemov, desetletje prej pa je zaradi objave Kovačičevega romana Zlati poročnik, ki naj bi sramotil armado, socializem in državo, sprožil ostro gonjo proti reviji Beseda in zahteval sankcioniranje vpletenih. Lojze Kovačič in urednik Ciril Zlobec, sta se morala zagovarjati pred sodiščem, Beseda pa je bila prepovedana in je kmalu zatem ugasnila.
Po drugi strani pa se je odločno zavzel za Alojza Gradnika, ki so ga kot predvojnega sodnika preganjali zaradi sojenja komunistom, zahteval pa je tudi, naj se javnosti pove resnica o dachauskih procesih, v katerih je bil obsojen njegov prijatelj Igor Torkar. Marsikaj je izrazil skozi svoja dela, predvsem skozi otroške pesmi, v katerih je med vrsticami na primer spregovoril tudi o povojnih pobojih.
O sebi je nekoč dejal: “ Pesnik revolucije bi moral pravzaprav, če bi bil dovolj pameten, izginiti že v revoluciji. Jaz se nisem ravnal po tem. Vse, kar sem storil, je bilo, da sem pokopal Vladimirja Pavšiča. Namesto njega živi na Slovenskem že kar lep čas Matej Bor. In ta je bil neprijeten in je – desnici in levici. levici, ker je premalo lev, desnici, ker je preveč. Že štirideset let imam posla z njima in onidve z menoj. Tehtamo drug drugega. Včasih je to zabavno, večkrat pa tudi ne. ”
Akademik Vladimir Pavšič – Matej Bor je umrl septembra 1993 v Radovljici, dober teden po predstavitvi svojega zadnjega romana. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Z njim je, kot je v poslovilnem govoru dejal pesnik Janez Menart, odšel eden izmed najboljših umetniških pričevalcev svojega časa in eden najpomembnejših slovenskih besednih ustvarjalcev po letu 1941.
