• DU Kočevje, Reška cesta 5, 1330 Kočevje
    Uradne ure:
    vsak ponedeljek od 9,00 do 12,00 ure in
    vsak četrtek od 14,00 do 17,00 ure.

    Kontakti>>

Ali ste vedeli?

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.

 

 ANTON ŽNIDERŠIČ ( 1874 – 1947 )           Od čebelarja do industrialca

 

Bržkone se mnogi izmed nas še spominjajo časov, ko nismo računali z žepnimi računalniki, temveč z digitroni. Tudi prenosnim telefonom smo še pred nedavnim pravili mobitel. Imena podjetij ali blagovnih znamk marsikdaj postanejo sopomenka za neko družino izdelkov in v preteklosti temu ni bilo nič drugače. V prvi polovici minulega stoletja je bil tako izraz “pekatete” v marsikaterem slovenskem domu sinonim za testenine. “Prava narodna jed so bile že pred vojno tako zvane “Pekatete” in kakor vse kaže,  je kmalu ne bo hiše med našim ljudstvom, kjer jih, ne bi uživali” so julija 1923 zapisali v časopisu Nova doba.

Tudi sicer so v Novi dobi Pekatete veliko oglaševali. Tako so konec maja istega leta, med novicami o poboju italijanskih priseljencev v Mehiki, ameriškem tekmovanju v pomivanju posode in žrtvah požara pri Valpovem, bralci bili deležni še priporočila: “Da bomo rejeni in zdravi, sezimo po hrani pravi. Kupujmo zato “Pekatete”. So najcenejše, ker se zelo nakuhajo.” Junija pa je vest o železniških nesrečah, hudi nevihti na Madžarskem in samomoru framskega mesarja, ki se je obesil, ker mu oblasti v Pragerskem niso dodelile želene koncesije, dopolnil poduk: “Pekatete, to je jed! Rad jih je gospod in kmet!” Podobna reklamna obvestila so tiskali tudi drugi časniki. Časopis Gorica, je 25.maja 1909 – po naključju ravno na kasnejši “dan mladosti”- s primerno rimo nagovoril celo najmlajše: “Otročiči: Jed iz “Pekatet je boljša kot med!”

V oglasu se skriva nemalo ironije, kajti prav med je Antonu Žnideršiču, velečebelarju  iz Ilirske Bistrice, prinašal denar, ki ga je leta 1899 vložil v ustanovitev prve tovarne testenin na Kranjskem. Izraz “Pekatete” je bil pravzaprav le domiselna okrajšava njenega imena. “Originalno ime je dala “Prva kranjska tvornica testenin” v Ilirski Bistrici zavarovati za svoje izdelke,” je oktobra 1907 poročal časopis Gorenjec. “Vzela je namreč začetne črke svoje tvrdke P.k.t.t., katere izgovorjene z alfabetičnim priglasom, dajo besedo “Pekatete”. Beseda se nam zdi prav primerna in vsakdo si jo bode lahko zapomnil, ako se le domisli tvrdkinega besedila.” Izkazalo se je, da je bila napoved pravilna.

Leta 1874 rojeni Žnideršič je izhajal iz ugledne ilirskobistriške družine. Oče Anton, posestnik, mlinar in žagar, si je želel, da bi bil sin deležen dobre izobrazbe, zato ga je po končani ljudski šoli poslal na nemško gimnazijo v Kočevje, kjer je živel fantov stric, sodnik Podboj. Žnideršič si je tako štiri leta nabiral znanje v stavbi, ki ob Ljubljanski cesti še danes služi svojemu poslanstvu. Ker pa je oče nepričakovano umrl, se je moral še pred koncem šolanja vrniti domov. Na pragu polnoletnosti se je znašel v nezavidljivem položaju, saj je bilo posestvo precej zadolženo, a s pametnim gospodarjenjem se je izkopal iz dolgov.

V tem času se je začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom. V nekaj letih je postal eden največjih proizvajalcev medu, voska in matic kranjske sivke v celotni avstroogrski monarhiji. Ob prelomu stoletja je prirejal čebelarske tečaje v Ilirski Bistrici, zasnoval službo za opazovanje medenja, pisal strokovna besedila, predvsem pa je zaslovel s temeljito predelavo t.i. Albertijevega panja: njegove Alberti-Žnideršičeve ali AŽ panje dandanašnji uporablja več kot 90 odstotkov slovenskih čebelarjev, Čebelarska zveza Slovenije pa kot priznanje za posebne dosežke na področju tehnologije čebelarjenja in čebelarske opreme svojim članom podeljuje častno diplomo Antona Žnideršiča.

S čebelarstvom je Žnideršič dobro zaslužil, dodatne dohodke pa sta mu prinašala tudi mlin in žagarska dejavnost, tako da je soustanovil ne le tovarno Pekatete, ki jo je kasneje od partnerja Rudolfa Valenčiča v celoti odkupil, temveč j v domačem kraju odprl še čebelarsko trgovino in manjšo strojarno. Kljub mladosti se je znal uveljaviti na trgu, celo več, Pekatete so se ljudem tako priljubile, da je leta 1925 tovarna odprla še obrat v Ljubljani.

Takrat je v krajih pod Snežnikom že nekaj let vladala Italija. Žnideršič, dvakratni ilirskobistriški župan, in prepričan Slovenec, je imel z oblastmi nemalo težav. Večkrat so ga zaprli in ovirali njegovo gospodarsko dejavnost, tako da je bil končno prisiljen premoženje prodati ter se leta 1930 preseliti v Ljubljano. Tu si je, predvsem med čebelarji, kmalu ustvaril nov krog prijateljev, v ljubljanskem obratu pa je nadaljeval tudi proizvodnjo testenin. Njegovo delo je po osvoboditvi nadaljevalo podjetje Žito, ki je Pekatete v proizvodnem programu ohranilo do poosamosvojitvenih let.

Žnideršič je sodil med ljudi, ki ostajajo aktivni do konca življenja. Po selitvi se je aktivno vključil v utrip prestolnice. Več let je bil predsednik Združenja industrialcev in trgovcev za Dravsko banovino ter predsednik in častni član Slovenskega čebelarskega društva. Objavljal je strokovne članke in publikacije s čebelarskega in gospodarskega področja. Njegova knjiga Reforme knjigovodstva in pisarniške opreme je vse do vojne služila kot učbenik na ljubljanski ekonomski šoli. Dano mu je bilo tudi še, da je dočakal osvoboditev in v novi državi postal prvi predsednik Čebelarske zadruge za Slovenijo. Ko je decembra 1947 umrl v prometni nesreči, so ga k zadnjemu počitku položili v ljubljeni Ilirski Bistrici.