Vsak narod se prepozna predvsem z lastnim jezikom in kulturo. In tudi Slovenci smo se skozi stoletja tako ohranili, čeprav nismo živeli v svoji državi. Zato se nam zdi pomembno, da praznujemo kulturni praznik, ki je tudi državni praznik in dela prost dan. Večina drugih držav ga ne praznuje ali pa ga obeležijo na drugačen način. Slovenski kulturni praznik ima dolgo zgodovino. Prva vseslovenska proslava ob obletnici Prešernove smrti sega v leto 1941. To je bil praznik vseslovenske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. Kot praznik vseslovenske kulture se je 8. februar praznoval od leta 1945 naprej. Po osamosvojitvi pa ga praznujemo kot državni praznik in je dela prost dan.
Prve Prešernove nagrade so bile podeljene leta 1947, po Francetu Prešernu pa so
jih poimenovali leta 1955.
Danes velja Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov. Po njem so
poimenovani trgi, njemu v čast postavljeni spomeniki. Vidimo ga na bankovcu za dva
evra. Ampak pesnik je dobil svojo veljavo šele v drugi polovici 19. stoletja. Bolj je bil
cenjen Jovan Vesel Koseski, ki je imel kakovostno slabše pesmi, vendar zahtevnejši,
manj razumljiv jezik, ki je bil všeč meščanom. Največ zaslug za priznanje
Prešernovega ustvarjanja imajo Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Jurčič. Prešeren je
bil prvi slovenski pesnik, ki se je po kakovosti kosal s sodobniki tedanje Evrope.
In čeprav letos ne bo takšnih proslav kot vsako leto, se lahko vsak od nas posveti
kulturi z branjem Prešernovih pesmi ali del Prešernovih nagrajencev. Letos je to
pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki nas bo popeljal v rodno Prekmurje.
France Prešeren ( 1800 – 1849 )
Prešernova rojstna hiša, po domače “pri Ribiču” se bistveno ne razlikuje od drugih starejših stavb v vasi, obdržala pa je največ starih značilnosti. Ko je nastajala v 16. stoletju (kamniti portal v kleti), je bila deloma lesena, zidani so bili le klet, veža in gospodarski prostori. Današnjo podobo je dobila po požaru leta 1856.
Hišo so kot muzej slovesno odprli leta 1939. Zasluge za odkup in preureditev ima predvsem Franc Saleški Finžgar in slovenski šolarji. Prostori so opremljeni s predmeti in pohištvom iz 19. stoletja. Od prvotne opreme so ostale klopi v veži in “hiši” ter skrinja iz leta 1837, najdragocenejša pa je zibelka, v kateri so zibali malega Franceta.
Po njegovih Poezijah smo Slovenci znani po vsem svetu. Sedma kitica ZDRAVLJICE je besedilo himne republike Slovenije.
Nekatere pesmi so uglasbili naši znani pevci.
Slovenski oktet: Luna sije ( Pod oknom )
Pripravili: Marija Nanjara in Nevenka Oberstar
