Nevenka Križ
Prebrala sem knjigo Zgodbe iz peska, ki jo je napisal Ivan Sivec. V njej zvemo
zgodovino Aboridžinov, ab-origin, originalnih domačinov Avstralije ali domorodcev
rdeče zemlje. Knjiga je izšla že leta 2012 in je ta čas, čas korone pravi čas za branje.
Bralca pretrese, kako avtor opisuje delovanje belega človeka in njegove zlobe in
napuha pri uničevanju narave vključno z Aboridžini. Opisuje pa tudi idilično življenje
domorodcev, njihove duhovne kulture, njihov dar za slikanje v pesku, kamnu in z gibi
s svojstvenim plesom, ki so ohranila njihova do 40.000 let stara izročila. Knjiga je v
bistvu niz smiselno povezanih zgodb vse od sanjske dobe do prihoda belih
osvajalcev s kazenskimi kolonijami, njihovega tragičnega iskanja velikega morja na
sredini kontinenta, ki ga ni, ter vse do avstralske bele folklore s strižci ovc in s
Plešočo Matildo, lovci na kengeruje in lovci na krokodile. V knjigi tudi zvemo, da tako
kot povsod po svetu, v Avstraliji najdemo tudi Slovenca. Zvemo tudi, kako so se
razvila prva mesta in kako sedaj živijo ljudje. Skratka, knjiga je dobra in jo priporočam
v branje vsem ljudem, tudi politikom.
Marija Nanjara
Sally Morgan je avstralska pisateljica in borka za pravice Aboridžinov. Rojena je bila
1951. V avtobiografskem romanu V objem korenin je predstavila življenje svoje
družine. Njena mama je bila Aboridžinka in že zgodaj je deklica občutila odklonilen
odnos belcev do drugačnih. Ker so bili temnejše polti, tega niso mogli skriti, zato ji je
mama svetovala, naj reče sošolcem, da so Indijci. Zato Sally dolgo ni vedela, zakaj
niso kot ostale ´običajne´ družine. Ko je odrasla, ji je mama priznala svoje poreklo:
»Bila je le majhna laž.« A Sally, ki je v življenju uspela, je knjigo posvetila svoji družini
in v uvodu zapisala: Kako prikrajšani bi bili, če bi pustili stvari takšne, kot so bile.
Seveda bi preživeli, a v sebi nepopolni.
Roman me je zelo prevzel. Bralec težko verjame, koliko hudega so doživljali
Aboridžini še v 2.polovici 20. stoletja. A opisuje tudi njihovo vsakdanje življenje,
povezanost, humornost, čut za sočloveka in za živali. Prepriča nas, saj je to izpoved
o lastnem življenju.
Marentič Milka
Antonio Itube:
Knjižničarka iz Auschwitza
Knjiga je nastala na podlagi pričevanja deklice Dite Kraus, ki je preživela grozote
koncentracijskega taborišča in v njem vodila miniaturno knjižnico. Imeli so vsega 8
knjig (nekatere zelo obrabljene), ki jih je Dita vsako jutro pred poukom prinesla iz
skrivališča in jih po pouku ponovno skrila. V taborišču so imeli v bloku 31 prostor, kjer
so nekateri otroci imeli nekaj malega pouka. To je uprava taborišča dovolila (nekaj
časa) za primer prihoda mednarodne komisije.
To knjigo lahko postavimo ob bok Dnevniku Ane Frank.
Paula Hawking:
Dekle na vlaku
Delo je psihološka kriminalka, ki je takoj po izidu postala hit.
Glavna junakinja je 32-letna alkoholičarka Rachel Watson, ki se vsak dan vozi z
vlakom v navidezno službo. Med vožnjo opazuje hiše ob progi, Tudi hišo, v kateri
zdaj živi njen bivši mož, ki jo je zapustil zaradi mlajše, s katero ima otroka.
Ko nekoč ugotovi, da izgine s terase mlada ženska (prej jo je videvala vsak dan),
postane iz opazovalke – raziskovalka tega primera. Po romanu bo posnet tudi film.
Slobodanka Done Ivanc
Roman Kradljivka knjig je napisal avstralski pisatelj Markus Zusak, ki ga
avstralski in ameriški kritiki opisujejo kot literarni fenomen. Je otrok nemške matere
in avstrijskega očeta, ki sta v Avstralijo prebegnila v 50-ih letih 20. stoletja. Knjiga
Kradljivka knjig sloni na njunem pripovedovanju o drugi svetovni vojni v Münchnu in
na Dunaju.
Zgodbo pripoveduje Smrt, dogaja pa se v nacistični Nemčiji, v času, za katerega
pripovedovalec poudari, da ima polne roke dela. Opisuje mlado deklico Liesel
Meminger in odnos z njeno rejniško družino Hubermann ter drugimi prebivalci
okoliša. Nato pa sredi vojne vihre v domu Hubermannovih zatočišče pred nacističnim
režimom najde mlad Jud, na katerega se Liesel naveže.
Marija Nanjara
Tudi mene je Kradljivka knjig presenetila zaradi prvoosebnega pripovedovalca – s
Smrtjo. Prvič sem naletela na takšno delo. Dobra pisateljeva domislica in za
pripoved o težkih vojnih časih smiselna. Lakota, bombardiranje, strah, diktatura –
vse običajno za vojni čas.
A je tudi pripoved o prijateljstvu in sočutju do preganjanih Židov, ki ga občutijo že
otroci. Prizor: blizu Münchna je bil logor Dachau. Liesel je koloni lačnih logorašev
metala koščke kruha.
A najbolj me je knjiga ganila z Lieselino ljubeznijo do knjig. Ker si jih revna družina ni
mogla privoščiti, jih je Liesel kradla. Med bombardiranjem jih je brala v zaklonišču.
Tako so prestrašeni sosedje vsaj malo pozabili na grozljive prizore, ki so jih čakali po
izhodu iz zaklonišča.
Branje res pomaga. Torej berimo.
