Prebrale smo ….. november 1.del

Nevenka Križ
Članica Bralnega krožka DU Kočevje

LEPA VIDA – Roman Josipa Jurčiča; opis

Josip Jurčič (1844 – 1881) je bil iz Muljave pri Stični. Šolal se je v Ljubljani in
Dunaju. Študij jezikoslovja (latinščine in grščine) ni končal, ker mu je zmanjkalo
denarja, kljub zelo zgodnjemu in plodnemu pisanju svojih del. Zbolel je za
jetiko, iskal zdravja v Gorici in v Benetkah ter umrl v Ljubljani.
Jurčičev jezik je zajet iz ljudstva, bogat z ljudskimi reki, njegovo pripovedovanje
pa je živo in naravno.
Podoba lepe Vide je literarna tema, ki je bila v svojem času v središču slovenske
ustvarjalne pozornosti. Oblikovali so jo mnogi avtorji. Jurčič je zgodbo o lepi
Vidi poznal najprej iz Prešernove predelave ljudske pesmi. Zgodba izvira še iz
časov, ko so plenili po naših morjih arabsko-mavriški razbojniki, ki so iz naših
obrežij odpeljali mnoge može in žene ter jih prodajali kot sužnje v
mohamedanske pokrajine. Ne samo v Azijo in Afriko, tudi na Špansko, kjer so
imeli svojo arabsko-mavrsko državo s središčem v Kordovi. Pozneje, leta 1492
so Arabce – zamorce pregnali iz Španskega, zgodbe o lepi Vidi pa so dobile
nekoliko drugačno vsebino. Niso bile več sužnje – dojilje princev, ki so jih
odvedli razbojniki, ampak lahkomiselno gredo same prostovoljno v tujino in se
potem skesane vračajo domov.
Jurčič je svojo Lepo Vido lokaliziral v slovensko kraško Primorje okoli Devina ob
Tržaškem zalivu, dogaja pa se konec 18. stoletja. Vida, mlada edinka bogatega
kmeta, je bila lepo, viharno, svojeglavo in odločno dekle. Ni bila vzgojena strogo
in se je staršem mnogokrat upirala. Nekoč, ko se je zunaj kujala iz
kljubovalnosti, jo je iznenada ogovoril mnogo starejši bogat vdovec Samorod ,
gospodar gradu Devin. Takoj se mu je »pritožila« čez starše in njuno
poznanstvo je hitro prešlo v poroko. Prvi dve leti sta živela srečno, rodil se jima
je sinček. A lepa Vida se je na gradu pogosto srečala z moževim prijateljem
Paolom iz Benetk, ki ji je na koncu ukradel srce. Samorod je čutil, da mu Vida
ne pripada več s celim srcem, ampak ni vedel za razlog. Čisto slučajno mu je oči
odprl njegov brat duhovnik, ki je tudi prišel na obisk domov. Vida je čez noč
izginila, v okolici in na gradu pa so govorili, da po morju plujejo razbojniki. Vsi so
jo iskali, saj so bili prepričani, da so Vido ugrabili, saj je mali sinček ostal doma.

Med samotnim skrivanjem Vide v Benetkah je Vido obšlo hrepenenje po
otroku. To je privedlo tudi do navzkrižja med ljubimcema. Paoli se je naveličal
Vidinega tarnanja, da jo zanemarja in ji ne pripelje otroka, kot ji je obljubil.
Povedal ji je, da ima rad njo, Samorodovega otroka pa ne mara. In enkrat je s
seboj pripeljal svojega prijatelja, s katerim bi si Vido delila nekaj časa, potem pa
… .
Vida se skesana, utrujena in bolna pojavi v domačem kraju. Župniku se izpove in
od njega izprosi, naj ne pove resnice drugim. V hiši staršev okreva in se na
veliko veselje moža Samoroda vrne k sinku na grad. Iz prej svojeglave in viharne
žene se prelevi v poslušno in pohlevno ženo, saj je v sebi čutila veliko krivdo in
laž.
Naslednji dve leti sta mirno živela. Njena starša sta, ko sta videla Vido z možem
in sinkom, pomirjeno umrla. Gospodar je svojo ženo ljubil. Po večkratnem
vabljenju jo je le pregovoril, da je šla z njim v tujino po trgovskih poslih, da ne
bi bila stalno doma. Tam pa ju je videl bivši ljubimec in oholo nagovoril
Samoroda. Vida se je zgrozila, ker je vedela, da bo laž razkrinkana in da je
konflikt neizbežen. Takoj se je vrnila domov. Njen mož pa je nagle jeze in
togoten branil ženino čast. Nesramnega ljubimca Paolija je zabodel v srce. Ko
je hotel v zmedi pobegniti, je ranil še več ljudi, tudi uradnega stražnika. Sedaj je
v tujini sam čakal sodbe, ni bilo dvoma kakšne. Veljalo je pravilo glavo za glavo.
Vida v duševnem trpljenju zblazni, saj ni prenesla koliko bridkosti je storila
možu, ki v zaporu čaka sigurno smrt. Mož ji je v pričakovanju sodbe vse
odpustil, njegov sinček je dorastel, se šolal in postal velik gospod.
Ljudje oziroma narod pa je daleč naokoli še dolgo in različno pripovedoval
pesmi in pripovedi o lepi Vidi.
Ostanki gradu pa še sedaj ob pravi svetlobi v vodi kažejo kamnit kip ženske v
tančici z detetom v naročju.

 

(Visited 13 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja