K stricu v Kočevsko Reko

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  BURKHARD ZINK   ( 1396 – 1474 ali 1475 )

Čeprav je Burkhard Zink mrtev že več kot pol tisočletja, njegovo ime v Nemčiji in še posebej na rodnem Švabskem nikakor ni neznano. V Augsburgu, mestu prelomnih zgodovinskih dogodkov in številnih znamenitih osebnosti, od sv. Urha, Mozartovega očeta Leopolda, Bertholda Brechta in Rudolfa Diesla, do Napoleona III. ter očeta in sina Holbeina, ga uvrščajo med svoje najpomembnejše someščane. Še bolj se z njim seveda ponašajo v domačem Memmingenu , kjer so mu postavili tudi spomenik.

Slavo si je leta 1396 rojeni Zink zagotovil kot pisec augsburške kronike. V štirih knjigah je ne le popisal zgodovino švabske prestolnice v 14. in 15. stoletju, temveč prikazal tudi svojo lastno življenjsko pot ter tako ustvaril prvo sodobno avtobiografijo v nemškem jeziku. Zinkovo delo je zelo individualno in strokovnjaki pravijo, da imajo njegovi zapisi med nemškimi kronikami prav poseben položaj: z izražanjem osebnega odnosa do dogajanj svojega časa nam namreč omogoča izjemen vpogled v miselnost poznosrednjeveškega meščanstva.

Zinka je usoda že zarana povezala tudi z našimi kraji. V spominih je o tem poročal: ” In ko se je potem pisalo leto 1407, sem kot enajstleten mladenič zapustil Memmingen, svojega očeta in vse svoje prijatelje ter odpotoval z nekim študentom – tudi jaz sem bil študent in sem že skoraj štiri leta hodil v šole  – da sva torej odšla na Kranjsko, v vindišarske dežele, proti trgu z imenom Ribnica, ki leži na Kranjskem, šest milj za Ljubljano v smeri Hrvaške. V tej deželi sem potem ostal sedem let in tam obiskoval šolo, kajti moj oče je imel pravega brata, ki je bil župnik v vasi po imenu Reka. To je bila velika, lepa vas ter je k njej sodilo še pet drugih vasi z imeni Gotenica, Pausenprunnen itd., kjer je bil moj gospod 30 let župnik in je v deželo prišel z ženo grofa Ortenburškega, ki ga je postavila za duhovnika, ker je bil njen pisar…”. Župnik Zink , prvi po imenu znani župnik na Kočevskem nasploh, je fanta, ki je pri štirih letih ostal brez matere, želel vzgojiti v naslednika. V varstvo ga je zaupal ortenburškemu stavbnemu mojstru v Ribnici, Hansu Schwabu.

Žal so se odnosi med stricem in nečakom skalili, ko ga je župnik hotel poslati v dunajske šole. Mladenič  se je skrbniku uprl in sprta sta se razšla. Vrnil se je v Memmingen, da bi prevzel svoj del materine zapuščine, vendar pa se je tam med njegovo odsotnostjo vse spremenilo; oče se je ločil od druge žene,  bratje so pomrli, njegovo dediščino pa so prijatelji, ki so verjeli, da bo strica nasledil kočevskoreški župnik, prepustili Burkhardovi sestri. ” Zelo sem se kesal, da nisem ostal pri svojem gospodu”, se je spominjal ” in zato sem se vzdignil ter nemudoma odpotoval nazaj v deželo. A ko sem prispel tja, sem prišel z dežja pod kap: moj gospod je bil mrtev in je vse svoje premoženje zapustil svojim štirim otrokom in drugim ljudem, imel je namreč štiri potomce, torej sem zastonj hodil nazaj in si utrudil noge, kajti vse skupaj mi ni prineslo prebite pare; in prav se mi je godilo – če bi ostal pri njem, bi vse pripadlo meni.”

Zinki ni preostalo drugega kot vrnitev domov. V Memmingenu se je skušal izučiti za obrtnika, a mu rokodelstvo ni šlo, zato se je pokoril svakovi želji in se lotil šolanja, da bi postal duhovnik. Kot potujoči študent je vandral po Bavarskem ter se preživljal s poučevanjem in prepevanjem na ulicah. Leta 1415 je prvič prišel v Augsburg, kjer naj bi začel službovati kot pripravnik, a se je znova premislil, opustil študij ter naslednjih nekaj let delal za razne trgovce. Na njegove sposobnosti je postal pozoren Jos Kramer, vpliven augsburški trgovec s krznom in tkaninami, ki ga je vzel pod svoje okrilje in ostal njegov pokrovitelj do smrti, čeprav se mu je mladi mož za nekaj časa hudo zameril, ko se je poročil z njegovo služkinjo Elizabeto, ki je v zakonu rodila deset od skupaj dvajsetih Zinkovih otrok. Po njeni smrti se je Zink poročil še trikrat, dve leti pa živel v divjem zakonu tudi z gospodično, ki ga je tožila, ko jo je zaradi nezvestobe pognal iz hiše. Spor je izgubila.

Za Zinkovo uveljavitev v Augsburgu je bila ključna vojna. Ko je leta 1422 spodnješvabska prestolnica v spopadu z rodbino Zollerjev priskočila na pomoč mestu Rottweil, je s Kramerjevim soglasjem stopil v najemniško vojsko. V kratkem času se je povzpel na položaj blagajnika in pisarja celotne pehote mestne zveze. Opazili so ga tudi augsburški veljaki. Že dve leti kasneje je enega od mestnih svetnikov spremljal na potovanje h kralju Sigismundu na Madžarsko, leta 1427 ga je mesto napotilo v Rim, kamor je nesel denar prokuratorju, ki se je angažiral v nekem škofovskem sporu, leta 1430 pa je v Benetkah za Augsburg kupoval smodnik. Po Kramerjevi smrti mu je župan Peter von Argon zaupal službo tehtničarja, ki jo je opravljal, dokler se ni osamosvojil kot uspešen trgovec.

Burkhard Zink je dočakal za tiste čase visoko starost. Ob trgovanju in pisanju kronike je veliko delal tudi za mesto, tako da njegovo ime vse do dopolnjenega sedemdesetega leta lahko najdemo na seznamih mestnih uradnikov, nazadnje v vlogi blagajnika. Še več kot šestdesetleten je na konju v petih dneh premagal razdaljo do 400 km oddaljenega Trenta, da bi iz rok tamkajšnjega škofa odkupil enega svojih sinov, ki ga je duhovni gospod zaprl. Umrl je leta 1474 ali 1475, za seboj pa zapustil dediščino, ki mu zagotavlja trajno mesto v zgodovini.

 

 

(Visited 17 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja