Lumpacij Vagabundus in kočevska država

Z KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JOHANN  NEPOMUK NESTROY  ( 1801 – 1862 )

Kar nekaj desetletij je minilo, odkar je pokojni Frane Milčinski Ježek v radijski igri Lumpacij Vagabundus ali zanikrna trojica prepeval: “Jaz ’mam tako srčno napako, da imam vse punčke rad!” Viža je že davno postala zimzelena, tudi spevoigro, ki jo Radio Slovenija še danes občasno uvrsti na program, pozna na tisoče Slovencev, nekaj manj pa jih morda ve, da ne gre za izvirno domače delo, temveč je čevljarja Dreto, mizarja Lima in krojača Nitko, ki so jih tako imenitno upodobili Stane Sever, Jože Tiran in Ježek, na odrske deske postavil  avstrijski komediograf Johann Nepomuk Nestroy. In če je Karl Morre z Bedenkovim prevodom v zakladnico naših rekel prispeval revčka Andrejčka, potem je Nestroy boter vseh tistih, ki so ob otroških vragolijah že kdaj slišali, da so čisto navadni  lumpi, lumpaciji ali lumpki.

A kdo je bil pravzaprav Nestroy in kako je povezan s Kočevsko? Decembra 1801 rojeni Dunajčan je z ostrim jezikom in satirično žilico desetletja navduševal občinstvo, pri avstrijski cenzuri, ki bi ga najraje spravila za zapahe, pa je bil seveda priljubljen precej manj. Pravzaprav bi sprva moral kreniti po očetovih pravniških stopinjah, a mu je zavdal teater in tako je kot Serastro debitiral v Mozartovi operi Čarobna piščal. Pevskim vlogam so se kmalu pridružile še dramske stvaritve, med angažmajem v štajerskem Gradcu pa se je razvil v izvrstnega komika, ki je ljudem iz oči izvabljal solze smeha.

Kot književnik je prvi uspeh dosegel prav z Lumpacijem, dramatizacijo malo znane pripovedke Karla Weisfloga o zlobnem duhu Lumpaciju Vagabundusu, ki mladino vilinskega kraljestva zapeljuje k lahkomiselnemu življenju. Na kraljev ukaz vila Fortuna mladim povrne po nemarnem zapravljeno bogastvo, a se ji Lumpacij posmehne, da jih obilje že ne bo pripeljalo na pravo pot. To lahko stori le ljubezen, ga dopolni Hilarij, sin starega čarovnika Mistifaksa. In tako se Fortuna in Amoroza, vila ljubezni, sporečeta o moči zlata in srca. Končno se dami sporazumeta, da bosta izbrali tri vandrovce, ki jih bo Fortuna obdarila z denarjem. Če v letu dni dva od njih daru ne bosta znala razumno uporabiti, bo priznala poraz in hčerki Brilantini dovolila, da se poroči s Hilarijem, sicer pa bo par ostal za vselej ločen.

Potepuhi Dreta, Nitka in Lim se zato srečajo na nekem križišču. V mesto gredo iskat dekleta in prenočišče. Ko ponoči spijo v gostilni, pa se vsem trem sanja o isti številki: 7359. Naslednji dan z zadnjimi denarci kupijo srečko in kajpada zadenejo glavni dobitek. Nitka s svojim deležem odpre modni salon, Dreta v zidanicah čaka na neizbežen konec sveta, Lim pa se poroči s staro ljubeznijo Pepco. Ob letu osorej se snidejo. Dreta še vedno pričakuje komet, ki bo uničil Zemljo, Nitka je salon že davno zapravil, le Lim vztraja pri delu, ki ga v ljubečem okolju osrečuje in izpolnjuje. Hilarij in Brilantina se tako lahko poročita, Amoroza pa sklene, da bo Nitko in Dreto  s silo ljubezni spravila k pameti. Ali ji to uspe, tukaj seveda ne kaže izdati.

Poleg Lumpacija je Nestroy napisal še več kot 80 gledaliških in satiričnih besedil. Čeprav je z njimi zaslovel predvsem v nemških deželah, saj je njegova dela zaradi izrazite narečne obarvanosti in besednih iger težko prevajati, pa smo Slovenci že med letoma 1871 in 1931 ob Lumpaciju Vagabundusu dobili še prevode iger Pritličje in prvo nadstropje, Talisman ter Nezgode starega mladeniča. Prevajali so ga tudi drugje. Igro Zabavati se hoče je tako za ameriško občinstvo priredil znameniti Thornton Wilder, njegova priredba pa je pozneje postala osnova za muzikal Hello, Dolly. Nič čudnega torej, da so Avstrijci književnika, ki ga ob Franzu Grillpatzerju in Ferdinandu Raimundu štejejo za svojega najpomembnejšega dramatika 19. stoletja, upodabljali na kovancih in poštnih znamkah.

Nestroy, pravijo strokovnjaki, je tradicionalno dunajsko burko uspešno preoblikoval v komedijo nravi. Njegove igre so polne iskrivega posmeha, satiričnega besednega humorja in mimičnih dialogov.  Marsikatere aktualne teme se je sproti polotil tudi iz odra. Ko so se v času prebujanja narodov po letu 1848 v monarhiji začele pojavljati vse močnejše separatistične in emancipacijske težnje, je temu kot avstrijski unitarist močno nasprotoval. In tako je med neko predstavo Lumpacija razloge za Dretino pričakovanje svetovne kataklizme pojasnil s kasneje večkrat citirano pesmico, ki se v svobodnem prevodu glasi približno takole:

Celo Kočevarji so že se separatno zbrali,                                                                                                          da lastno bi – kočevsko – kraljevino zasnovali,                                                                                              in vsak se bo ob tem kar krepko zbal,                                                                                                            da ta naš svet ne bo več dolgo, dolgo, dolgo stal.

Poldrugo stoletje pozneje čevljar Dreta konca sveta še vedno ni dočakal. Se je pa med tem poslovil Nestroy, ki je kmalu po omenjenem nastopu, star dobrih 61 let, umrl v Gradcu, kjer je preživljal jesen življenja. Odšli so tudi kočevski staroselci. Neprijazne zgodovinske okoliščine so jih po drugi svetovni vojni razkropile širom sveta. Ironija usode je hotela, da so spomladi leta 1919 res skušali ustanoviti kočevsko državo, kot je preroško desetletja prej napovedal znameniti satirik, čeprav ne ravno kraljevine, temveč neodvisno republiko pod mednarodnim protektoratom. Kdo ve, kaj bi na to porekel večni cinik Johann Nepomuk Nestroy?

 

(Visited 25 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.