Medved ne sme izumreti

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

   KAREL MARIJA ALEKSANDR AUERSPERG (1859 – 1927)

Ko je Bog z vrha Triglava ustvarjal svet, je pred desetletji zapisal zbiratelj ljudskih pripovedi Julij Kontler, si je medved želel živeti na Štajerskem, saj je tam baje veliko čebel. A Bog mu je dodelil bivališče v temačnih kočevskih gozdovih. Kosmatinec je bil šokiran in ob slabi novici je po nerodnosti prevrnil kotel zlata, ki se je razlilo po zemlji. Bog je kovini zato zaukazal, naj se vrne v kotel, strugo, po kateri je pritekla, pa je napolnil z vodovjem Mure. Ta bo ljudem svoje bogastvo razkrila šele, ko bo Slovan spet vzljubil brata Slovana.

Zgodba iz let po razpadu avstro-ogrske države priča o slovanskih čustvih naših dedov, vendar pa tudi o tem, da je Kočevska že takrat bila znana kot medvedja dežela. Ne po naključju. Tako kot v Avstriji, kjer so medveda popolnoma iztrebili, je bila največja evropska zver namreč sredi 19. stoletja tudi pri nas že tik pred izumrtjem. Število živali je zaradi nebrzdanega lova, ki so ga oblasti spodbujale z denarnimi premijami, upadlo na vsega 30 – 40 primerkov. Zadnji gorenjski medved je pod streli obležal leta 1872, nekaj kasneje je podplatar izginil iz Trnovskega gozda, že prej pa se je njegova sled izgubila tudi na Menini planini in v Zgornji Savinjski dolini.

V takšnih razmerah so kočevski vojvode Auerspergi začeli ukrepati. Na svojem veleposestvu, največjem v Sloveniji, so leta 1889 medveda zavarovali. Formalno zaščita sega še v obdobje predzadnjega vojvoda Carlosa, ki je umrl leta1890, vendar pa v zapisih najdemo podatek, da je njegov naslednik Karel Marija Aleksander, krajše Karel, že pred stričevo smrtjo prevzel upravljanje posestev, tako da je žival dejansko zavaroval on. Ukrepi so bili obsežni: prepovedano je bilo celo polagati zastrupljene volčje vabe, da bi jih medved ne požrl in poginil, zagotovljeno pa je bilo tudi plačilo za škodo , ki jo bo zver povzročila ljudem, saj so se v knežji upravi zavedali, da bodo z naraščanjem populacije konflikti postali neizbežni.

In res so postali. Tako je časnik Slovenec leta 1912 pisal o dveh mirtoviških lovcih, ki sta medveda s palico izbezala iz brloga nad Kolpo in ga obstrelila s šibrami, potem pa celo kožo odnesla le zato, ker je žival med bojem z njunim psičem padla v prepad. Štorijo je pospremil s silovitim napadom na graščaka:

” Mogočnemu grofu Auerspergu pa, kojega revir je brez vsakega dvoma kriv, da se je zopet zaleglo toliko medvedov po dolenjski strani, bi oblast prav lahko dopovedala, da ima svoje medvede ograditi, ako bi se slavna oblast seveda upala!” je godel časnik in nadaljeval: ” Zato pa bi bilo prav, če bi poslanci v tem oziru oblasti dopovedali, da je grof Auersperg državljan s takimi pravicami in dolžnostmi kakor vsi drugi! Visoki gospod naj lovski šport goji, kolikor hoče, a nikakor ne sme iti tako daleč, dabi njegovi medvedi postali prava javna nevarnost za naše prebivalstvo! ” V deželnem zboru je bila malce kasneje res vložena ” protimedvedja ” interpelacija, vendar vlada nanjo ni odgovorila.

Verjetno pa ostrini napadov na Auersperga ni botrovala le jeza zaradi medvedov, ki sta jih ščitila tudi kneza Windischgrätz in Schönburg-Waldenburg, temveč bolj nasprotovanje nemštvu. Februarja 1859 na Dunaju rojeni knez je bil vrsto let podpredsednik zgornjega doma avstrijskega parlamenta in vodja liberalne Ustavne stranke, potem pa je Kočevje zastopal še v državnem zboru. Veljal je za vnetega podpornika nemštva in predvsem nemškega šolstva, avstrijskemu državljanstvu pa se ni hotel odreči niti po razpadu monarhije, čeprav je ta odločitev, že po njegovi smrti, pripeljala do podržavljenja pretežnega dela družinske veleposesti v tedanji Jugoslaviji.

Za razliko od brata Franca, ki je bil strasten kvartopirec in se je pred upniki umaknil v Ameriko, kjer se je poročil s hčerko milijonarja Hazard, ob koncu prve svetovne vojne pa kot vojaški zdravnik umrl v Galiciji, je bil Karel Auersperg mož dolžnosti. Za svoje posesti je zgledno skrbel, na Kočevskem pa se je zadrževal precej več kot njegovi predhodniki. Zelo se je angažiral pri gradnji kočevske železnice, ustanavljal pa je tudi proizvodne obrate, med njimi danes izginulo žago v Jelendolu in eno največjih  slovenskih žag v Kočevskem Rogu. Prebivalci Kočevja so vojvodo poznali kot radodarnega pokrovitelja: bil je protektor podpornega društva za siromašne učence kočevske gimnazije, njegove pomoči pa so bili deležni tudi novomeški frančiškani in bolnišnica na Kandiji. Prav tako je denarno izdatno podprl gradnjo nove župnijske cerkve ob Rinži in vojvodska klop, ki je začuda preživela vse ujme 20. stoletja, v svetišču še vedno spominja nanj in na njegovo ženo Eleonoro.

Kajpak pa je Karel Auersperg najpomembnejši kot naravovarstvenik. Pri zaščiti medveda je ob Schönburg-Waldenburgu in Windischgrätzu v evropskem merilu odigral pionirsko vlogo. Dravska banovina je npr. medveda zavarovala šele leta 1935, Italija štiri leta kasneje, Avstrija pa leta 1971. Nič manj pomembna ni bila knezova odločitev, da na čelo svoje gozdarske uprave postavi dr. Leopolda Hufnagla, ki je utemeljil sonaravno gospodarjenje s kraškimi gozdovi in zaščitil pragozdne ostanke na knežjih posestih. Začetki našega naravovarstva tako torej posredno  in neposredno nosijo tudi Auerspergov pečat.

V zadnjih letih življenja je knez s sinovo smrtjo doživel hud udarec. Podobno kot je sam postal dedič vojvodine, ker je njegov bratranec padel v nekem dvoboju, je sedaj prihodnost moral graditi na vnuku. Oktobra 1927 je na Dunaju podlegel možganski kapi. Nasledil ga je 12- letni Karl Adolf, s katerim se je ob izbruhu 2. svetovne vojne zaključilo tristoletno bivanje Auerspergov na Kočevskem.

(Visited 10 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja