Velikan slovenske gimnastike

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            PETER ŠUMI  (1895 – 1981)

Ime Petra Šumija je bilo v slovenski športni javnosti dolgo domala pozabljeno. Razlogi morda tičijo tudi v njegovih težavah s povojno oblastjo, zaradi česar je zapustil domovino. Pa vendar je bil Šumi eden najuspešnejših slovenskih telovadcev vseh časov, ki je bil ob Leonu Štuklju in Borisu Gregorki v zlati dobi slovenske gimnastike med obema vojnama sposoben poseči po najvišjih svetovnih lovorikah.

Tako kot še mnogi drugi, ki jih je življenje povezalo s Kočevjem, tudi Šumi ni bil kočevski otrok. Rodil se je 29. junija 1895 v Kranju. Šumijevi so bili za tiste čase premožna družina, saj so imeli ob obdelovalni zemlji v lasti še gostilno in mesarijo, zato so si lahko privoščili bivanje v središču mesta.

Peter je osnovno šolo končal v domačem kraju, potem pa začel obiskovati ljubljansko gimnazijo. A zaradi nagajivosti, oziroma prej mladostne razigranosti, so ga iz gimnazije izključili. Zato je šolanje nadaljeval v Kočevju. Ni znano, ali so bili kočevski profesorji strpnejši od ljubljanskih, ali pa se je umiril mladi mož, vsekakor pa  je šolo uspešno končal in leta 1913 kot bančni uradnik nastopil službo v Trstu.

Prihodnji jugoslovanski reprezentant je pod bratovim vplivom v Kranju začel telovaditi že pri sedmih letih. Leta 1912 je prestopil v vrste ljubljanskih telovadcev, kjer se je brusil pod vodstvom legendarnega Viktorja Murnika, še isto leto pa v drugi vrsti Ljubljanskega Sokola odpotoval tudi na sokolski izlet v Prago in tam v svoji kategoriji zmagal. Leto kasneje je v Trstu tekmoval že kot član prve postave.

Njegovo športno pot je leta 1914 začasno prekinila vojna. V Beogradu, kamor je  bil na lastno željo premeščen tik pred izbruhom sovražnosti, se je Šumi kot prepričan Slovan pridružil srbski vojski in z njo doživel kalvarijo umika iz Srbije. Med umikom je zbolel za škrlatinko in tifusom. Zavetišče je poiskal pri nekem kmetu, kjer pa so ga prijeli nemški vojaki, ki so ga izročili Avstrijcem. Obtožen je bil dezerterstva in zaprt na ljubljanskem gradu.

A sreča v nesreči je hotela, da je bil primer zaupan prav vojaškemu sodniku, ki je bil Petrov bratranec. Uničil je obremenilne dokumente ter sorodnika tako obvaroval smrtne kazni. Naslednja tri leta je telovadec prebil v avstrijski uniformi n preživel grozote Soške fronte.

Leta 1922 je 1. jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani Mednarodna gimnastična zveza združila z izvedbo svetovnega gimnastičnega prvenstva. Jugoslovansko vrsto je vodil Viktor Murnik, med tekmovalce pa se je na izbirni tekmi uvrstil tudi Peter Šumi. Atletski mnogoboj, ki je obsegal vaje na drogu, bradlji, krogih in konju z ročaji ter proste vaje, skok v višino, suvanje krogle, plavanje na 50 m in tek na 100 m, je spremljal sam kralj Aleksander s soprogo Marijo. Na veliko navdušenje javnosti se je ob Čehu Pehačku z enakim številom točk na prvo mesto uvrstil Šumi in razdelila sta si zveneč naslov mednarodnega telovadnega prvaka.

Vendar pa se je Šumi v športno zgodovino z zlatimi črkami dokončno vpisal štiri leta kasneje, ko je v francoskem Lyonu ponovil ljubljanski uspeh. Tudi tokrat je tekmovalni program obsegal vaje na orodju, skok v višino, suvanje krogle, tek, plavanje in prosto vajo, dodali pa so mu še plezanje po vrvi. Že med kosilom po tekmah je jugoslovanski član sodniškega zbora poklical Murnika in mu sporočil, da bo po znanih podatkih Šumi najverjetneje ponovno stopil na najvišjo stopničko. In res je drugouvrščenega tekmovalca prehitel za skoraj šest točk, kar je bil, kot je ob njegovi smrti zapisal Leon Štukelj, izreden uspeh. Izreden še toliko bolj, ker Šumijevega rezultata naslednjih osemdeset let ni uspel ponoviti nihče več! Šele leta 2007 je Kitajec Yang Wei postal drugi človek, ki je dvakrat zaporedoma posegel po naslovu svetovnega prvaka v gimnastičnem mnogoboju.

Zadnjič se je Šumi kot tekmovalec svetovnega prvenstva udeležil leta 1930 v Luksemburgu. Zmagal tokrat ni, je pa osvojil drugo mesto na konju z ročaji. Le na olimpijskih igrah mu žal ni bilo dano nikoli tekmovati. Leta 1924 in 1928 – podatki o udeležbi se v literaturi razlikujejo – je v Parizu in Amsterdamu iz nepojasnjenih vzrokov sodeloval kot sodnik, odhod na naslednje igre v Los Angelesu pa mu je leta 1932 preprečila odločitev, da jugoslovansko moštvo zaradi previsokih stroškov v ZDA ne bo odšlo. Čez štiri leta je na olimpijske igre v Berlinu znova odpotoval kot sodnik, saj je med tem sklenil svojo tekmovalno pot.

Podoba Petra Šumija gotovo ne bi bila popolna, če bi prezrli, da je z bratom Francom ter dvema partnerjema leta 1921 v Kranju ustanovil prvo jugoslovansko tovarno gumijastih podpetnikov. Iz podjetja Vulkan se je razvila današnja Sava Kranj. Firmo je sicer v času gospodarske krize prevzel avstrijski Semperit, vendar pa v Savi še vedno poudarjajo svoje korenine in s tem Šumijevo ime.

Kot rečeno, je Šumi po vojni prišel v konflikte z oblastjo. Med službovanjem pri tržaškem narodnoosvobodilnem odboru so od njega zahtevali, da dela kot obveščevalec. Zato je leta 1947 pobegnil v Švico, od tam pa kasneje odšel v Avstrijo. V domovino se je pogosto vračal, zadnja leta je še posebej veliko časa prebil na Bledu. Maja 1981 je mesec dni pred 86. rojstnim dnem umrl na Dunaju. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Vse do pozne starosti je ostal telesno dejaven ter veliko hodil in telovadil, pozimi pa smučal.

(Visited 10 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja