Prebrale smo ….. marec 2022

Pozdravljeni bralke in bralci !

Lansko leto sem ob priliki nastopanja na Gasilskem državnem prvenstvu v Celju med drugim obiskala in si ogledala nekoč mogočni Celjski grad. V gradu sem poslušala tudi svetovno znano ljubezensko zgodbo o Frideriku in Veroniki, ki so jo brezdušno pogubili in uničili življenjsko srečo Friderika, ki naj bi kot prvi sin Hermana II. Celjskega nadaljeval celjski rod. Ker pa sem ljubiteljica pohodništva, sem večkrat na leto tudi na Fridrihštajnu.
Tu so ostale ruševine Friderikovega ljubezenskega gnezda. Poleg ruševin gradu in turističnih tabel, ki označujejo ljubezensko tragedijo, je zanimivost še ta, da je v močni skali še danes videti dva sedeža v kamnu, kjer sta zaljubljenca pogosto sedela.
Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan je zgodbo zaljubljencev podrobno proučil in prišel do sklepa, da gre za dogajanje, ki temelji na resničnih zgodovinskih podatkih.

Leta 2005 je bil ustanovljen Zavod Odon Jurklošter z namenom, da bi načrtno odkrival bogato duhovno, kulturno in naravno dediščino kartuzije Jurklošter in njene okolice. Nekatere zgodbe so skoraj pozabljene, a tragična zgodba o Frideriku II. Celjskemu in Veroniki Deseniški pa je aktualna tudi za današnji čas.

Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih dejstvih.

Nevenka Križ

In kaj pravi pater Karel Gržan?

FRIDERIK IN VERONIKA – avtor Karel Gržan

V prvem delu knjige opisuje zgodovino začasnega prenehanja delovanja Jurkloštra in nato vrnitve menihov v samostan. Zgodba sega v leto 1209 in nam govori tudi o duhovnem in kulturnem življenju v samostanu ter okolici.
Druga zgodba pa se začne leta 1422, ko se v skrito dolino Gračnice v zavetje samostana zatečeta Friderik in Veronika s spremljevalkama. Prior Arnold jih je povabil v gornje prostore. Spotoma je nadaljeval, da je samostan v Jurkloštru po zaobljubi zavezan, da nudi zavetje vsem, ki se zatečejo vanj v stiski življenja, tudi ženskam. Prior je takoj, ko so se posedli, vprašal Friderika ali je res, kaj se govori v deželi, nad katero žarijo celjske zvezde, da je pogubil svojo ženo Elizabeto zaradi zlatolase Veronike. Pa je Friderik pojasnil, da je njegov oče Herman II. dogovoril poroko med njim in Elizabeto Frankopansko, ko je bil star le 11 let. 15 let pozneje se je moral z njo poročiti. Ni mu bila niti najmanj všeč. Kljub temu se je potrudil in rodila mu je sina Ulrika II., ki ga je vzgajal ded Herman in vnuk ga je povsem posnemal. Herman II. si je zaželel še več vnukov in je poslal Friderika v Krapinske toplice, kjer je praviloma živela Elizabeta. Pri njej je kot dvorjanka živela tudi Veronika Deseniška. Friderika ni bilo težko poslati tja. Veroniko je imel ogledano že od prej, a tudi Veronika ga je bila vesela.
In Elizabeta? Elizabeta je videla to obojestransko hrepenenje in mu zabrusila, da si bo zapomnil dan, ko jo je drznil osramotiti pred njenim dvorom. Siknila je: »Moja smrt, bo tvoja smrt! Čeprav na dnu peklenskih muk, me bo tešila zavest, da sem te ugonobila v življenju.« In je šla. Zjutraj so jo našli mrtvo. Na stolu ob postelji je bila steklenička, iz katere je izpila strup in ob njej pismo, v katerem ga je obtožila, da jo je zastrupil on. Govorice so se razširile in mnogi so jim verjeli. Menih Arnold je stopil k Frideriku in se mu zazrl globoko v pogled: »Poslušaj ta glas, ker je Božji duh v tvoji globini, ki te bo vodil. Poslušaj ga, ker je Ljubezen in te bo vodil k ljubezni. In oprosti menihu, ker je mislil napačno o tebi. Vedi, da ti
stoji sedaj ob strani – tebi in tvoji ljubezni.« Veroniki in njenima spremljevalkama je zagotovil ugodne prostore, ki so bili skriti, varni in udobni. Tu je Friderik pustil svojo Veroniko. Odšel je na Kočevsko, kjer je vodil obnovo gradu, ki so ga Celjski sprejeli v dediščino od grofov Ortenburških, svoje kasnejše domovanje. Veroniko je obiskoval, kot mu je dovoljeval čas, zato ga je vedno vznemirjeno pričakovala.

Bilo je pozno popoldne v maju. Narava se je prebudila v polni razcvet in vabila k življenju. Veroniko je še posebej mikalo, da bi odšla ven, v naravo, k Frideriku. A prior ji je zabičal, naj ne zapušča prostorov, ker grof Herman besni in preti z maščevanjem Frideriku, še posebej pa njej, ki mu je očarala sina. Po deželi je razposlal ogleduhe, ki iščejo njeno sled. Slišati je bilo topot konj, ki so se ustavili ob samostanu. Na obisk ni prišel Friderik ampak Herman. Donel je od besa, da se v samostanu skriva Veronika in hitel v samostan, da to preveri. Prior ga je skušal pomiriti a vrata samostana je moral na široko odpreti, saj je bil njegov veliki dolžnik a hkrati Friderikov prijatelj. Veroniki je zastajal dih. Grof Herman je vedel za ljubezensko gnezdece. Hotel je vstopiti v zavetišče, ki nudi zavetje popotnikom. Glasni govor je bilo slišati vedno bližje in koraki so se že jasno slišali. Prior se je spomnil, da so vrata zapahnjena in da mora stopiti po ključ. V strašni grozi deklet se je odprla stena hodnika ob kateri so se stiskale in zajela jih je tema. Obnemele so. Strahu jih je rešil menih s kapuco na glavi in jih odpeljal v knjižnico. Grof Herman ni mogel verjeti, da ni našel Veronike. »Vsak mora biti gospodar svojih misli,» mu je dejal Arnold. »Kamor jih spusti, tja ga vodijo! Grof Herman, kot menih vas svarim: pazite, kam spuščate svojo misel, da vas ne spelje v pogubo«. Grof ni odgovoril, močan odmev njegovih korakov pa je dal vedeti, da ni
zadovoljen in da odhaja. Čez nekaj dni je prišel tudi Friderik. Veronika mu je povedala o obisku očeta Hermana. Friderik si je zaželel, da bi se poročil z Veroniko in jo s tem, ko bi bila grofica Celjska, žena po postavi in zakonu, bolj zaščitena pred Hermanom. Prosil je meniha Arnolda, da jima nameni milost in ju poroči. Ko je zvon povabil vse menihe k delu, je prior na skrivaj popeljal k oltarju zaljubljenca, njeni spremljevalki in Friderikovega oproda. In prior ju je svečano poročil.
Obnova gradu na Kočevskem je tekla počasi, ker je oče Herman sinu grenil življenje na vse pretege. Ko je Herman v tujih krajih rešil življenje kralju Sigismundu, je neko jutro k njemu pristopila stara ciganka, mu iztrgala z roke rokavico, si približala očem njegovo dlan in se zazrla na zarisane poti v njej. Potem se je obrnila k njemu in se grdo zarežala. Spreletel ga je hladen srh. Povedala mu je zlo usodo. Izmaknil ji je dlan in sklenil, da vzame sam v roke svojo usodo. Ni pa mogel pozabiti cigankinega režanja v obraz. Nedolgo zatem je kralju Sigismundu izročil za ženo najmlajšo hčer Barbaro. Mlado dekle je povezal s starcem. Barbara ni bila srečna in to je videl v njenih očeh. Tudi Veronike ni več bezal na plano. Moč celjskih zvezd je bila sicer močna, a Herman se je zavijal v molk. Friderik se ga je bal. V prvih pomladanskih dneh leta 1425 sta se Friderik in Veronika poslovila v samostanu in odšla na grad Fridrihštajn s sinčkom pod Veronikinim srcem. Bes frankopanskih knezov pa je rasel v moči in se krepil z obtožbo kralju, da je Friderik umoril Elizabeto, svojo zakonito ženo. Terjali so nazaj svoje premoženje in Friderikovo smrt. Življenje v novem domovanju je teklo v strahu pred močjo maščevanja. In ne zastonj. Frideriku so nekega dne sporočili, da se gradu bliža cesarska vojska. Veroniko in otroka je odposlal po skrivnih poteh na varno, sam pa je sprejel odposlanstvo.

Oče Herman ga je zaprl v visok stolp Celjskega gradu. Veronika pa se je s slepim sinkom napotila k menihom v Jurklošter. Spotoma je doživela videnje in njen sinek Janezek je sprevidel. Prior se ni več upal skrivati Veronike. Sinčka je prepustila mlinarici, sama pa je
krenila na Ptuj, kjer jo je pričakoval Friderik Ptujski, da ji ponudi zavetišče, grad Fridrihštajn pa je zabobnel in zahropel, ker ga je dal Herman porušiti. Z jesenjo se je na Celjskem gradu začelo težko obdobje. Friderik je bil v ječi, njegov brat Herman III. pa je padel s konja in se ubil. V teh težkih dneh je k očetu prišla Barbara s kraljevega dvora. Tudi njej je bilo hudo. Ampak je očeta vseeno zlobno nagovarjala, da je potrebna žrtev, da se prerokba ne bo
uresničila. In prava žrtev je le Veronika. »Obsodi jo, obsodi jo čarovništva in vse grehe in vraže bo vzela s seboj,« je zahtevala od očeta.

Na trgu je bilo živahno. Proces je spremljal tudi grof Herman. Veronika je spokojno stopala mirna, predana in nedolžna. Grofu se je mirno zazrla v oči in ta je v trenutku povesil pogled. Sodnik je povzdignil glas in nagovoril občinstvo. Povedal je, da sodišče zaseda po božji in cesarjevi volji, da obvaruje deželo in ta kraj pred nevarnostmi, ki jih rodi zlo po človeku. Klical je vse nesreče, da je ljudi spreletaval  srh. Na koncu se je obrnil k Veroniki in zaklical ljudem: »Danes smo tu, ker je žena, ki stoji pred nami, obsojena, da se je spečala z zlom, da bi našemu kraju in naši deželi prinesla najhujšo nesrečo! Od samega milostnega grofa Hermana II. – Bog mu daj dolgo življenje – je bila prepoznana za najhujše dejanje, ki ga je sploh mogoče storiti!« Pogledal je po ljudeh in nadaljeval: »Ta žena, ki stoji danes pred vami, je obtožena, da je stregla s strupom po življenju samemu grofu, ker je hotel premagati moč njenih urokov, s katerimi je začarala Friderika, njegovega sina. Svojo dušo je predala Zlu, da bi dosegla svoje zlobne namene!« Ljudje so bili čisto trdi zaradi njegovih besed. Še sami so začeli tu in tam vreščati: «Ubijte coprnico, da rešimo Friderika njenih urokov!« Po napetem pričakovanju je sodnik povabil Veroniko, naj se zagovarja. Veronika se je ozrla k sodniku in mirno povedala: «Moja nedolžnost me zagovarja pred Bogom. A
pred vami in pred grofom me nihče ne more rešiti, saj v svojem srcu hlepite po maščevanju! Če je greh, da sem ljubila in ljubim Friderika, z najbolj predano ljubeznijo, s katero lahko ljubi žena svojega moža.« Ljudje so otrpnili. Tudi sodnik je zaznal, da je zbudila naklonjenost. Zato jo je zopet izzval, naj prizna, da je kriva, kaj ji očita grof. Takrat je kot grom zadonelo po trgu in prevzelo pozornost: »Če je kriva, potem je kriva pred Hermanovo željo po zemeljski moči!« Prior Arnold, ki je stopal vedno bližje je nadaljeval: »Jaz sem njen zagovornik. Zagovarjam zakon, ki ga razbiram v tihoti v svojem srcu in ta zakon je v Bogu prepoznan kot zakon ljubezni!« V nadaljevanju je pojasnil celotno zgodbo in kljub Hermanovi in sodnikovi pritožbi zaključil, da je Veronika nedolžna. Hermanu pa je zažugal: »Ne postavi se s krivico v obsodbo, ki se ji ne izmakneš. Ne pozabi, da si le gospod na zemlji. Ne pozabi, da boš prav kmalu stopil pred Gospoda, ki je na nebu!« Pravda na trgu se je končala pozno popoldne. Sodišče je oznanilo: »Veronika ni kriva!« Grof se ni mogel s tem sprijazniti in je preprečil Arnoldu, da bi Veroniko odpeljal v samostan. V silnem sovraštvu se je približal Veroniki, sodišču in  ljudem, pa dejal: »Jaz, Herman, bom poskrbel za ženo svojega sina!«
Nedolgo zatem sta v grajsko sobo, kjer sta bila grof in Barbara, vstopil vitez in dejal, da je opravljeno. Oba sta vedela, da Veronike ni več. In oče Herman je vstopil k sinu Frideriku v ječo in mu povedal novico. Slišala sta se dva krika. Prvi je bil Friderikov, ko je izvedel, da je dal oče usmrtiti Veroniko. Drugi krik, krik obupa in groze pa se je razlegel v pozni noči iz Hermanove čumnate. Stara ciganka, ki ga je ves čas pridno obiskovala v sanjah, mu je napovedala: «Ko bo poslednja solza bolečine žene, ki si jo dal utopiti, dospela do mesta tvoje usode, se ji bo primešala kri zadnjega izmed tvojih potomcev.«
Veroniko so pokopali v Braslovčah. Nekaj let po Hermanovi smrti jo je Friderik prepeljal na samostansko pokopališče v Jurkloštru.
Tudi prerokba se je uresničila. Celjske zvezde so zbledele.

Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj
variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih
dejstvih.

(Visited 20 times, 1 visits today)

1 thought on “Prebrale smo ….. marec 2022

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.