Pa pojdimo malce nazaj v zgodovino, v leto 1945, ko se je vse skupaj pravzaprav začelo. 

Rojstni kraj Prešernovega dne je kočevarska vas Maverlen v Beli krajini, kjer je delovalo  vodstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.  28. januarja 1945 sta vršilka dolžnosti načelnice odseka za prosveto pri SNOS Milena Mohorič in vodja oddelka za ljudsko prosveto Bogomil Gerlanc,  ( ki je v vojnem času služboval v Kočevju in je avtor knjig Mladi rod Kočevske v boju proti okupatorju in  Kočevsko ), podala predlog, da se 8. februar razglasi za narodni kulturni praznik. Predsedstvo je njuno pobudo še isti dan sprejelo in praznik so tako prvič proslavili v bližnjem Črnomlju, naslednje leto pa že na ozemlju celotne Slovenije. 

Povzeto po knjigi Mihaela Petroviča ml. ” 75 znamenitih kočevskih in s kočevsko povezanih osebnosti”

Letos bomo praznik obeležili z odlomkom govora , ki ga je v neposrednem prenosu Radia Ljubljana imel  21. maja 1939 pesnik Oton Župančič, ob slovesni otvoritvi Prešernove rojstne hiše kot muzej. Zasluge za odkup hiše in preureditev je imel predvsem Prešernov sorodnik  Fran Saleški Finžgar in slovenski šolarji. 

OB PREŠERNOVI SLOVESNOSTI V VRBI

Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim. Trubar je bil prvi, Prešeren edini. Častitljivo in vsega spoštovanja  vredno je, kar je storil Trubar. In vendar! Ako bi Trubarja ne bilo, bi bil njegovo delo opravil kdo drug. Malo pozneje morda, toda opravil bi ga prav gotovo. Da je Prešeren umrl, preden je zastavil pero, ne bi bilo njegovega dela, ne mogel  bi ga opraviti nekdo drug. Zakaj? Trubarjevo delo je bilo stvar jasnega pogleda, umske moči in gorečnosti, Prešernovo pa delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv. Brez Prešerna bi bili Slovenci ostali v somraku, narod brez genija, narod brez luči.

Prešeren, rojen kot vsako živo bitje s hrepenenjem po sreči na svetu, je stopil z vedrim licem na pot. Njegove prve pesmi so igrive, polne šale, prešernosti, izliv ljubeznivega in šegavega duha, čeprav že poskočnost povodnega moža vdira element fantastične groze. Toda kakor teče tok, padajo sence nanj, čedalje več je mraku, lahkotnost mineva, pesem se resni …, iz ranjenega srca se oglaša čedalje večja težnja po ljubezni, presunjen krik po rešitvi iz »življenja ječe«, hrepenenje po koncu: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.«

Vendar obup sonetov nesreče ni njegova zadnja postaja. Še nadalje ga ziblje up in strah, dokler se ne poslovi od teh dveh in tedaj »Srce je prazno, srečno ni.« Res prazno to srce ni nosilo samo svoje bolečine, zato ni moglo nikoli biti prazno. Njegova ljubezen je neločljivo prepletena z domovinsko ljubeznijo. Lastna nesreča mu trajno ne skali pogleda.  Premaga zagrenjenost in najde odrešitev zase in za nas v odpovedi, v ponižni vdanosti in neizprosni svoji usodi. Po tem črtomirskem obratu postane njegova pesem blagoslov, ki posveča vse, kar klije pod soncem vrednega, da živi. Najnežnejše, najmogočnejše, najgenialnejše slovensko srce, še danes neiztrohnjeno.

Vir: TRDINA Silva,1971.Besedna umetnost.5.izd.Maribor: Založba Obzorje

FRANCE PREŠEREN V SLOVENSKI GLASBI

Aleksander MEŽEK – Kam

Vlado KRESLIN – O Vrba

Tantadruj – V spomin Andreja Smoleta

V letu 2021  so priznanje za bralno značko našega društva  osvojile :  Slobodanka Done Ivanc, Marija Jerbič, Darinka Štajdohar, Nevenka Križ, Marija Nanjara, Ljudmila Marentič, Neva Oberstar, Lidija Gornik, Dragica Janša, Silva Žagar, Kristina Tekavec, Lucija Janež, Nevenka Južnič.

BZ bo podeljena na prvi javni prireditvi.