Društvo upokojencev Črnomelj je v sklopu občinskega praznika svoje  občine  organiziralo srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine.

Na lepo organiziranem literarnem večeru, ki je 25. februarja potekal v Kulturnem domu Črnomelj, sta s svojimi avtorskimi deli ( predstavljamo jih v nadaljevanju ) sodelovali  tudi naši članici  Živka Komac in Neva Oberstar.

Živka Komac    

NE BRIGAJO ME                                                                     ZASPI ME

Ne brigajo me ‘hit’ elite                                               Zaspi me življenje za tisoč let,
odete v razvpit glamur,                                                ko svet bo  na novo zgrajen,
da bile bi slave site                                                         kjer bo veljal pravičnejši red,
v bleščavi kiča praznih ur.                                           ko vsakdo bo srečen in zeželjen.

Ne brigajo me oblačila                                                 Do takrat naj sanjam o srečnih ljudeh,
in drage znamke obuval.                                             o travju zelenem in zemlji spočiti,
Še manj me brigajo trobila                                         kjer hodimo družno po skupnih poteh,
kdo s kom zvečer je občeval.                                     iz dojke ljubezni, nam dano je piti.

Ne kamere, ne žarometi,                                             Zbudi življenje me zopet takrat,
po rdečem tepihu sprevod,                                        ko bodo vsa usta zapela,
mi ne pritegnejo pozornost                                        ko človek človeka bo imel rad
vseh teh razstavljenih podob.                                   in jim iz src ljubezen zvenela.

Briga me le še čuječnost,                                             Zbudi življenje čez tisoč me let,
čutečnost toplih, dobrih src                                       ko več ne ubija človek človeka,
naravnanih na človečnost                                           ko vse bomo eno in eno vsi.
vseh sveta človeških vrst.                                            Takrat me prebudi, v čas novega veka.

Neva Oberstar

NE ODLAŠAJ NA JUTRI

Pred osemnajstimi leti sem po spletu okoliščin spoznala sestrično mojega
pokojnega očeta. Tega sem bila zelo vesela, saj sem po očetovi smrti
izgubila stike z njegovimi sorodniki. Z mamo sva se preselili v njen domači
kraj.
Z novo sorodnico sva se hitro zbližali. Pogovor med nama je stekel, kot da
se poznava že mnogo let. Skupaj z menoj se je veselila rojstev mojih
vnukinj. Skupaj z njo sem se veselila uspehov njenih vnukov. Vse to sva si
izmenjavali po dolgih telefonskih pogovorih. Vsako leto sva si voščili za
praznike in vedno znova sva si obljubljali, da bi se srečali v živo. Med tem
časom sem se upokojila, občasno sva se ena in druga srečevali z
zdravstvenimi težavami, a želja po srečanju je ostajala.
Spet je prišlo novo leto in hotela sem ji voščiti, a glas na drugi strani mi
je rekel: Ta številka ne obstaja……

HAIKUJI

Vroča so usta,
zamrznjena beseda,
v tišini dneva.

Brez besed sem zdaj,
nočem ničesar sedaj,
samo mir v srcu.

Spomin na nov dan,
oblaki se zbirajo,
noč prinašajo.

Nežen je pogled,
kruta vsakdanjost duši,
noče slišati.

Potonkin nasmeh,
začaran je moj pogled,
spomine obudi.

V opojnost vonjav
zaseka ta smrad dneva,
odidi od tu.

V mojem srcu si
kaktusova bodica,
ki ostri pogled.