IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
BENEDIKT KNAPP ( 1824 – 1904 )
“Rodil se je ta mož ma Tirolskem blizu bavarske meje. Bil je pravi Tirolec i po truplu i po značaju: Krepak, debeloglav, močnih kosti, ješč do neverjetnosti, brbljav, ali jako marljiv invztrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z besedami je slavil strašno Germanijo, ali novci mu zanjo niso šli radi iz rok. Po njegovi misli Avstrije ni ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav, katero je smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih njenih imenoval je nemško vlastino in nemško dedino.”
Tako je, ne sicer posebno laskavo, a tudi ne zares sovražno, pisatelj Janez Trdina v delu Bachovi huzarji in Iliri leta 1903 orisal podobo Benedikta Knappa, takrat že upokojenega ravnatelja kočevske gimnazije. V mladosti sta Trdina in Knapp leto dni skupaj učiteljevala na Reki, a čeravno se med njima ni razvila kakšna pristnejša vez, vseeno ni mogoče trditi, da bi mu bil Trdina izrazito nenaklonjen. V njegovem pisanju o Benu Hukepaku, kot je Knappa imenoval, je mogoče zaslutiti celo nekakšnega gimnazijskega simpatije, čeprav seveda ne toliko, da bi se večni cinik Trdina odrekel ironičnim pripombam na račun moža, ki se je po značaju, predvsem po nacionalnem prepričanju, tako zelo razlikoval od njega.
V Schwazu pri Innsbrucku marca 1924 rojeni Knapp je kočevsko gimnazijo vodil kar 22 let. Podobno kot Trdina ga tudi domači viri opisujejo kot pravo tirolsko grčo. O njegovem silnem apetitu, ki je Trdino tako fasciniral, da ga je v Huzarjih vedno znova omenjal, sicer ne poročajo , je pa ostalo zapisano, da je prenekateremu revnemu dijaku iz svojega žepa plačal hlebček kruha, čeprav tudi sam ni bil posebno premožen. Trdinova sodba o skoposti mu torej ni čisto pravična.
Nedvomno pa je Knapp trdno verjel v večvrednost nemške kulture, ki naj bi domnevno prekvasila slovanske narode. Zato si j v duhu Bachovega absolutizma prizadeval, da bi slovenske in hrvaške dijake navdušil nad nemštvom. Vendar pa kot germanizator oziroma Bachov huzar, kakor so v Trdinovih krogih pravili zagovornikom centralistične politike, ni bil posebno uspešen. Reški gimnazijci so se njegovim argumentom odkrito posmehovali in kmalu se ga je prijel sloves nekakšnega gimnazijskega norčka, ki ga je prostodušni in nemaščevalni Knapp s svojo naivnostjo še poslabšal. O tem je Trdina zabeležil:
” Neko nesrečno naključje pa je celo zakrivilo, da so ga dijaki nehali spoštovati, ker se je razširil glas, da je nenraven človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod ′Pečine′. Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se nahaja mnogo hobotnic (polipov), zato je nevarno plavati blizu brega. Jaz sem plul skoraj četrt ure daleč, Hukepak pa se je meteljal navzlic mojim opominom samo med skalami, češ pravi Tirolec se ne boji nobene nevarnosti. Kar začujem glasen krič: ′Na pomoč, jaz pogibljem !′ Hitro, kolikor se je dalo, plavam nazaj proti bregu. Bena zajavka: ′Neka žival me je udarila ali pičila, morda bom moral poginiti.′ Plavaje je bil zašel med hobotnice in ena ga je osmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in tečem v mesto, da prosim hrvaškega doktorja Avgustinovića za zdravilo. Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal. Nevarnost je brzo minila. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje drugega misliti, kar mu ne bi bilo všeč. Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati. Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo. Ona pa se je namrdnila, neverjetno odkimavala in velela: ′Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste hobotnice, katerih ena vas je ugriznila, stanujejo v starem mesti na Gomili.′ In kakor ta baba, sodili so tudi drugi ljudje. Zaman sem ga branil in zatrjeval, da lahko prisežem na njegovo nedolžnost zastran te bolezni.”
A če je bil Knapp na Reki in zatem v Ljubljani, kjer je učiteljeval 18 let, s svojim značajem predmet posmeha, njegova prizadevanja pa obsojena na neuspeh, to ni veljalo za nemško Kočevje, kamor je za ravnatelja na lastno željo prišel ob ustanovitvi gimnazije leta 1872. Čeprav je bil v delu slovenskega tiska deležen ostrih napadov, je nedvomno prav Knappov idealizem odločilno pripomogel k temu, da se je šola, ki ji je v prvih letih močno primanjkovalo dijakov, sploh lahko ohranila. Baje je prihodnje gimnazijce novačil celo od vrat do vrat.
Knapp je postal srce in duša nemškega šolstva na Kočevskem. Organiziral je podporni sklad za revne dijake, bil med ustanovitelji otroškega vrtca in dosegel, da je organizacija Schulverein deloma postavila in deloma podprla nemške ljudske šole na Mavrlenu, Smuki in drugje. Dejaven je bil tudi v mestnem družabnem življenju ter si prizadeval za napredek kmetijstva ter promocijo naravnih lepot Kočevske. Vse do odhoda iz Kočevja je ostal goreč Nemec in v časopisju polemiziral s slovenskimi stališči.
Četudi se je po upokojitvi z družino vrnil v Schwaz , kjer je umrl leta 1904, ni ostal pozabljen. Nekdanji nemški prebivalci Kočevje se ga spoštljivo spominjajo do današnjih dni. Slovence pa poleg gimnazije, v kateri si kočevski in ribniški dijaki še vedno nabirajo znanje, na Knappa že več kot sto let spominja tudi imenitni Trdinov lik Bachovega huzarja Bene Hukepaka.
