IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
GREGOR STRNIŠA ( 1830 – 1987 )
Na vrhu nebotičnika, Zemlja pleše, Bele ladje, Orion, Malokdaj se srečava, Leti, leti lastovka, Prinesi mi rože…… že samo besedila večno priljubljenih popevk izpod peresa Gregorja Strniše bi zadostovala, da bi si leta 1930 rojeni Ljubljančan prislužil mesto v slovenskih leksikonih in enciklopedijah. Njegova nekdanja partnerica Svetlana Makarovič je nekoč na vprašanje, kdo so bili ob Strniši dobri slovenski tekstopisci, v značilnem slogu odgovorila, da poleg njega ni bilo nikogar. A kot pripovedujejo znanci, je besedila pravzaprav pisal predvsem zaradi zaslužka, njegova ljubezen pa je veljala literarnemu delu. Ob smrti je za seboj ob dveh neobjavljenih besedilih zapustil še štiri radijske igre, štiri knjige za otroke, sedem pesniških zbirk ter štiri drame, med njimi Samoroga, Ljudožerce in Žabe, ki veljajo za sam vrh slovenskega dramskega ustvarjanja. Popevk se je vselej nekoliko sramoval.
Nobena skrivnost ni, da je Strnišo pokopal alkoholizem. Ko je v zasneženi januarski noči leta 1987 po telefonu poklical prijatelja Jureta Potokarja, se ta zaradi slabega vremena ni odzval prošnjam, naj pride k njemu v Rožno Dolino. Šele dva ali tri dni kasneje sta z Milanom Klečem stopila v Strniševo sobo in pesnika našla nezavestnega. Odpeljali so ga v bolnico, kjer pa je 56-letni Strniša zaradi delirične izčrpanosti kmalu zatem umrl.
Morda takna usoda niti ni presenetljiva za človeka, ki ga je mati razvajala kot edinega preživelega izmed štirih otrok, potem pa ga je življenje iz sanjskega sveta na pragu odraslosti pahnilo v nočne more. Gregor Strniša še ni dopolnil devetnajstega leta, ko so ponj v gimnazijo prišli miličniki in ga odgnali s seboj. S starši je bil obtožen nasilnega rušenja državne ureditve. Strniševe je namreč za nekaj dni obiskal Gregorjev bratranec, ki je po vojni pobegnil v Avstrijo. Verjetno so slutili, da je mejo prestopil ilegalno, morda tudi, da je prišel z določenim političnim ciljem, a so ga vzeli pod streho. V državi, ki je za vsakim vogalom videla sovražnike, je to zadostovalo za drakonske kazni.
Gregorju, ki je sorodniku razkazal Ljubljano, so poleg obtožbe o rušenju državne ureditve naprtili še izdajo strogo varovanih skrivnosti. Nadarjenega mladeniča, ki je že pri šestnajstih letih študiral najzahtevnejše jezikoslovne razprave, so obsodili na poltretje leto odvzema prostosti. Po pritožbi so mu kazen zvišali na štiri leta zapora s prisilnim delom. Materi je sodišče odmerilo osem mesecev, očetu pa dve leti ječe. Zaplenili so jim tudi hišo in ostalo premoženje ter jim odvzeli državljanske pravice. Čeprav o teh dogodkih ni kasneje nikoli pisal, so gotovo močno vplivali na razvoj samotarskega fanta. Po dveh mesecih prisilnega dela si je prerezal žile, a so ga rešili in sprva selili po ljubljanskih zaporih, končno pa poslali v taborišče Inlauf nad Kočevsko Reko, kjer je delal v kamnolomu. ” Zapor je bil seveda bridka, usodna izkušnja, ki je po eni strani samotništva do kraja utrdila, še bistveno povečala in utemeljila Gregorjevo nezaupanje do sveta, po drugi strani pa ga je očitno učvrstila v njegovi notranji vztrajnosti, odpornosti in volji, ga izzorila, obogatila s spoznanjem življenjske resničnosti ter ga vrednostno in večinoma dokončno oblikovala “ je o času, ki ga je Strniša preživel v zaporih n taborišču, čez leta sodil njegov sošolec Janez Stanek. Pesnik Ciril Zlobec se je spominjal, da je v sebi vedno imel zasidrano neko tragiko, a se tedaj kolegi tega še niso zavedali.
Po dveh letih je bil Strniša poleti 1951 iz Inlaufa pogojno izpuščen na prostost. Dokončal je gimnazijo, potem pa še študij germanistike. Če študentska organizacija temu ne bi nasprotovala, bi se verjetno posvetil jezikoslovnemu delu na univerzi, tako pa je postal in do konca življenja ostal svobodni književnik.
Pisati je začel že v otroštvu, resneje pa med prestajanjem kazni. Še pred diplomo na filozofski fakulteti je izšla njegova pesniška zbirka Mozaiki , v kateri je kritik France Novak zaznal od ustaljenih slovenskih tokov odstopajoče vizualno doživljanje pojavov, očital pa mu je preveliko razumskost in posledično monotonost. Že tri leta kasneje je Niko Grafenauer ob izidu Odiseja zapisal, da njegova resnica o tragičnosti človekove eksistence do dna prevzame in zgrozi. Po letu 1967 je bila Strniševa poezija vključena v vse slovenske pesniške antologije, sredi osemdesetih let pa je za zaokrožen pesniški opus prejel tudi Prešernovo nagrado.
Zasebno si je Strniša po večletnem prijateljevanju z Makarovičevo, ki je v njegovem dramskem prvencu Samorog leta 1968 odigrala eno glavnih vlog, ustvaril družino z drugo žensko. Vendar pa se zakon zaradi njegove depresivnosti in alkoholne odvisnosti, pri kateri so se obdobja čezmernega popivanja in močne potrebe po pijači izmenjevala z obdobji treznosti, ni obdržal. Zadnja leta je tako preživljal v družbi redkih prijateljev ter skoraj ni zapuščal Ljubljane in Rožne Doline, kjer je z izkupičkom od pisanja popevk odkupil hišico, v katero se je po prestani kazni smel vseliti s starši. Ko sta tistega januarskega dne leta 1987 Potokar in Kleč odprla vrata njegove sobe, je eden najboljših slovenskih besednih ustvarjalcev 20. stoletja ležal med napol praznimi steklenicami.
