20. maja je 46 članov društva z avtobusom krenilo na izlet v osrčje Ziljske doline do Bistrice
ob Zilji in Osojskega jezera. Vodil nas je vodič Mihael Petrovič.
Spotoma smo se ustavili v Kranjski Gori, ki je tudi v tem letnem času zanimiva za ogled.
Občudovali smo naravo z gorami Špikove in Mangartove skupine in si privoščili kavico na
jutranjem soncu. Po prestopu avstrijske meje smo naredili postanek za ogled cerkve sv. Andreja iz 15.stoletja z znamenitimi freskami Tomaža Beljaškega. Ob obzidju cerkve je pokopališče vojakov iz I.svetovne vojne.
Naš naslednji cilj je bila Bistrica ob Zilji, kjer samo na binkoštni ponedeljek vaščani pripravijo ljudski običaj »štehvanje«. Domači fantje se na ta dan pomerijo v štehvanju za naklonjenost deklet. Na neosedlanih noriških konjih oz. kobilah(ker so bolj vodljive) pokažejo vse svoje jahalne spretnosti, ko med dirom po vasi skušajo z železnim kijem razbiti na kol nasajen sodček. Po končanem tekmovanju se fantje in dekleta v pisanih, prekrasnih nošah sprehodijo v povorki po vasi in odidejo na »prvi rej«. Slikovit in čaroben dogodek. Res jih je bilo lepo opazovati.
Nad dolino Zilje se dviga gorski masiv Dobrač , 2166 m visok. Na vrhu gore je 160 metrov
visok oddajnik, postavljeni pa sta tudi dve cerkvici , pravijo da ena je slovenska, druga
avstrijska. Dobrač je leta 1348 zaznamoval hud potres, ki je močno prizadel prebivalstvo.
Gora se je lomila na pol in skalovje je zgrmelo v Ziljsko dolino . Potres je zasul več vasi in
zajezil reko. Posledice so vidne še danes. Travniki v dolini so zamočvirjeni in primerni za rejo noriških konj. Ta pasma konj je značilna za to območje.
Pot smo nadaljevali k Osojskemu jezeru ( 11 km dolgo), ob katerem je nekdanji
Benediktanski samostan, ki ga je cesar Jožef II., zaradi reform, razpustil leta 1783. Poslopje
sedaj zaseda Glasbena akademija. Ogledali smo si samostansko cerkev. Današnjo, baročno
podobo je dobila med leti 1737 do 1746. Na severni strani cerkve je grob poljskega kralja
Boleslava, ki je menda leta 1081 vstopil v samostan kot običajen romar, da bi se pokoril za
uboj krakovskega škofa Stanislava. Kralj je šele na smrtni postelji priznal svojo identiteto.
Zato ga imenujejo »Mutec osojski«. O tem je Anton Aškerc napisal balado, ki nam jo je
Mihael tudi prebral. Sprehodili smo se ob obali jezera . Okolica je lepa, namenjena turistični dejavnosti.
Polni vtisov smo se utrujeni vračali v Slovenijo skozi Karavanški predor. V Naklem, v Gostilni Marinšek, nas je čakalo pozno kosilo, ki se je po celodnevnem vandranju še kako prileglo.
Domov v Kočevje smo prispeli ob 22.uri
Zapisala Tatjana
