IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
DR. FRAN KULOVEC ( 1884 – 1941 )
Kdor je že kdaj videl legendarni srbski film ” Ko to tamo pjeva ? “, se zagotovo spomni, da pisana družba naključnih sopotnikov z avtobusom firme Krstić v Beograd prispe prav v trenutku, ko nanj padejo prve nemške bombe. V letalskih napadih na mesto je bilo med 6. in 12. aprilom 1941 porušenih več sto stavb, življenje pa je po grobih ocenah izgubilo vsaj 2.000 ljudi. Med njimi je bil že prvi dan tudi jugoslovanski minister za gradnjo dr. Franc Kulovec, ki je dolžnost prevzel le nekaj dni poprej. Bomba ga je ubila pri vhodu v zaklonišče.
Kulovec je bil eden najpomembnejših slovenskih politikov predvojne Jugoslavije. Rodil se je januarja 1884 na Dolenjih Sušicah, nedaleč od meje kočevskega jezikovnega otoka. Ker je bil deček zelo nadarjen, so ga poslali v šole, najprej v Kočevje, kjer je obiskoval nižjo gimnazijo, potem pa v Ljubljano, v kateri je po maturi vpisal študij bogoslovja. Kasneje je študiral na Dunaju, kjer je leta 1910 tudi doktoriral. Sprva je poučeval na škofijski gimnaziji v Ljubljani, ob izbruhu prve svetovne vojne pa so ga kot vojaškega kurata vpoklicali v vojsko.
Z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom države južnih Slovanov se je Kulovec vključil v politiko. Že leta 1919 je bil izvoljen za glavnega tajnika Slovenske ljudske stranke. Stranka je v tem času zaradi trenj med Antonom Korošcem in Ivanom Šušteršičem preživljala resno krizo. K njenemu premagovanju je znatno pripomogel prav Kulovec. Izpeljal je reorganizacijo stranke ter udejanil njen statut, v katerem je za razliko od liberalcev, ki so podpirali beograjski unitarizem, izrazito poudaril avtonomistična stališča. Da bi ljudem približal strankine cilje, je veliko hodil po terenu, od leta 1920 pa je nekaj časa urejal in kasneje izdajal tudi časnik Slovenec, osrednje glasilo slovenskega političnega katolicizma. pri tem je pokazal izrazit smisel za pragmatičnost, saj je bil v njegovem času kot karikaturist tedenske priloge Ilustrirani Slovenec angažiran Maksim Gaspari, do tedaj najostrejše risarsko pero liberalcev. Pozneje se je Gaspariju pridružil še Hinko Smrekar. Kulovec je tudi sam pisal za razne časopise, pri Domoljubu pa je bil celo stalni uvodničar.
Slovenska ljudska stranka je v obdobju med obema vojnama predstavljala najvplivnejšo politično silo na Slovenskem. Kulovec je bil v beograjski parlament prvič izvoljen leta 1923, nato pa še v letih 1925 in 1927. S stranko in njenim predsednikom Korošcem si je delil dobro in slabo – tudi med šestojanuarsko diktaturo, ko so bili po objavi t.i. ljubljanskih punktuacij, v katerih je katoliški tabor izrazil svoje narodnopolitične zahteve, Korošec, Kulovec ter Marko Natlačen in Anton Ogrizek na zahtevo kralja Aleksandra konfinirani. Po pritožbi četverice je celjsko upravno sodišče sklep o konfinaciji iz formalnih razlogov sicer odpravilo, vendar pa je Državni svet razsodbo nemudoma razveljavil, pravosodni minister pa poskrbel, da so bili neposlušni sodniki upokojeni. Do Aleksandrove smrti je moral Kulovec tako ostati v Bosni, najprej v Foči in nato v Sarajevu.
Kot minister je nekdanji dijak kočevske gimnazije deloval v štirih jugoslovanskih vladah. V letih 1925 in 1927 je vodil kmetijski resor v Davidovićevem in Uzunovićevim kabinetu, v Cvetković-Mačkovi vladi je bil med avgustom 1939 in marcem 1941 minister brez listnice, po marčevskem vojaškem udaru pa je do usodnega 6. aprila opravljal dolžnost gradbenega ministra v vladi generala Simovića. Poleg tega je bil tudi dvakratni senator, podpredsednik Glavne zadružne zveze v Beogradu in ustanovitelj jugoslovanske kmečke zveze, ki se je iz prvotne politične organizacije ob koncu dvajsetih let preoblikovala v strokovno združenje. Decembra 1940 je ob Koroščevi smrti postal še njegov naslednik na čelu stranke. Nad državo je takrat že legla senca bližnje vojne.
Kulovčeva vloga v zadnjih mesecih Kraljevine Jugoslavije je sporna. Po eni strani je vrhu svoje stranke ob poslednjem obisku v Ljubljani položil na srce, naj ob neizbežni okupaciji z ostalimi političnimi silami ustanovi narodni svet, ki bo skrbel za slovenske interese in od sodelavcev izposloval obljubo, da Slovenska ljudska stranka ne bo nudila pomoči ali imena akcijam, ki bi koristile okupatorju, po drugi strani pa je v Cvetković- Mačkovi vladi kljub osebni poslanici, ki jo je nanj naslovil ameriški predsednik Roosevelt, podprl pristop k trojnemu paktu, predvsem zato, ker se je zavedal, da vojska v primeru nemške agresije ne bo sposobna obraniti slovenskih meja. Prav tako je 5. aprila, ko je bilo že jasno, da bo Nemčija Jugoslavijo napadla najkasneje v nekaj dneh, z dr. Mihom Krekom preko slovaškega veleposlaništva v Beogradu skušal doseči, da bi okupacijske oblasti privolile v ustanovitev skupne slovensko-hrvaške ali samostojne slovenske države pod nemškim protektoratom.
Njegova prizadevanja sta bila zaman, saj je Hitler sodelavcem že prej dal vedeti, da Slovenci in Srbi zanj nikoli niso bili nemški prijatelji. Na predvečer bombardiranja Beograda je Kulovec tako lahko le resignirano ugotavljal: ” Smo v vojski, je že tu. Tako strašna bo, da bo najbolje tistim, ki bodo umrli brž ob začetku “. Najbrž pa ob tem ni slutil. da bo že naslednji dan prva slovenska žrtev napada na Jugoslavijo postal prav on.
