IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRANICA  VRHUNC   ( 1881 – 1964 )

Niti najmanjšega dvoma ni, da bi človeku tudi v današnjih časih še kako prav prišla tista čudežna roža, iz katere je botra Pehta v povesti o Kekcu pripravila zvarek, ki je slepi Mojci povrnil vid. A kljub razvoju medicine zdravilo, ki bi izkoreninilo slepoto ostaja prav tako nedosegljivo, kot je bil srednjeveškim alkimistom nedosegljiv kamen modrosti. Slepi in slabovidni bodo tudi v prihodnje živeli med nami in žal je mogoče reči, da družba pogosto kaže premalo posluha za njihove potrebe. Vsekakor pa je stanje vseeno neprimerljivo boljše kot v letih, ko je svoje poklicno pot začenjala Franica Klara Vrhunc, naša prva tiflopedagoginja oziroma učiteljica za slepe.

Franica Vrhunc se je rodila junija 1881 v Kranjski Gori. po osnovni šoli v Prašah pri Kranju je šolanje nadaljevala na Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, pri usmiljenih sestrah sv. Vincencija Pavelskega. Tik pred koncem stoletja je opravila izpit za vzgojiteljico predšolskih otrok in si kot sestra Klara v avstrijskem Gradcu tudi sama nadela redovniška oblačila. Mlado usmiljenko je poklic najprej zanesel na Hrvaško, zatem v Lichtenturnov zavod, med letoma 1913 in 1914 pa se je prvič znašla v Kočevju, kjer je vzgajala otroke v mestni sirotišnici. Ko se je tisto leto vrnila v Gradec, si najbrž ni mislila, da se bo s Kočevjem še srečala.

Prva svetovna vojna je stotisočim ljudem vzela življenje, še številnejšim pa zdravje. Od leta 1915 je v graškem Odilijinem zavodu za vojake, ki so oslepeli v spopadih na Soški in drugih frontah, skrbela tudi sestra Klara. Ob njej je v zavodu kot vzgojiteljica delovala še slovenska redovnica Katarina Nosan iz Kočevja, vendar pa je ravnatelj dr. Hartinger skrb za slovenske vojake zaupal prav Vrhunčevi, ki je do tedaj poučevala drugi razred. Pod njenim vodstvom so se učili Braillove pisave, Kleinovega iglopisa in tipkanja, ona pa jim je brala iz dnevnega časopisa in knjig, z njimi pela ter poslušala glasbo. Da bi vojaki lahko spremljali domačo literaturo, je Slovenke prek časopisja pozvala, naj se zavzamejo za prepisovanje slovenskih literarnih del v Braillovo pisavo in tako postala pobudnica knjižnice za slepe, ki jo je kmalu zatem začela snovati prof. Milka Skaberne.

Vrhunčeva se je delu posvečala z veliko predanostjo. Ne samo, da je za vojake pripravila prvi rehabilitacijski program, temveč je redno spremljala tudi sodobno strokovno literaturo ter se med hospitiranjem na Dunaju seznanila z nekaterimi vodilnimi defektologi tedanjega časa. Ob strokovnem usposabljanju pa je prevzela še skrb za materialne potrebe varovancev, saj pomoč, ki so jo na naslov Odilijinega zavoda pošiljali Slovenci, ni prišla v njihove roke, temveč jo je zavod uporabljal v skladu s svojimi prioritetami. Marca 1918 je časopis Slovenski narod bralce opozoril, naj denar raje pošiljajo sestri Klari, ki je za vsakega vojaka odprla hranilno knjižico z zneskom 250 – 300 kron, ostanek sredstev pa deponirala na posebnem računu v Ljubljani. ” Če ni denar naslovljen izrečno na častno sestro Klaro Vrhunec, Odilien-Blindeninstitut, Gradec, dobi denar v roke uprava, ki ga seveda po lastnih pravilih uporabi in se potem darovalcu zahvali ” nemško “, je v duhu tedanjih sporov svaril časnik.

Po razpadu monarhije se je Vrhunčeva 22. novembra 1918 s slepimi vrnila v Slovenijo. Ta dan je bil kasneje razglašen za datum ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe. Naslednji dve leti je vodila dvorazrednico za slepe v Ljubljani. Potem pa le leta 1921 zavrnila službo v begunjski ženski kaznilnici in izstopila iz kongregacije usmiljenk. Odšla je v Zemun pri Beogradu, kjer je nadaljevala svoje delo. A že čez nekaj mesecev se je znova znašla v domovini, v Kočevju, kraju svojega nekdanjega službovanja, kamor se je med tem preselil ljubljanski zavod. V mestu je tokrat ostala skoraj četrt stoletja.

V šoli je prevzela poučevanje prvega razreda, ki so ga obiskovali gojenci prvega in drugega šolskega leta, uspešno pa je vodila tudi pevski zbor. Pevci so nastopali v Kočevju in celo na koncertu v ljubljanski filharmoniji, kjer so poželi laskave ocene skladatelja Emila Adamiča. Predvsem pa je zbor, pa naj se to sliši še tako nenavadno, bil odločilen za obstanek edine slovenske šole za slepe. Država je namreč nameravala pouk preseliti v Zemun, zato je v Kočevje napotila odposlanca ministrstva za socialno politiko, da bi zavod likvidiral. Vendar pa je slednjega zbor s svojim petjem menda tako navdušil, da je izjavil:  ” Zavoda, ki tako lepo kulturno deluje, in ki dosega takšne uspehe, ne bomo zaprli.” Besedo je tudi držal.

Manj naklonjena je bila usoda Vrhunčevi. Leta 1928 je bila predčasno upokojena, uradno zaradi pomanjkljive izobrazbe, verjetno pa bolj zaradi izstopa iz kongregacije. Kljub temu je bilo njeno znanje šoli tako potrebno, da so jo zaposlili kot pogodbeno učiteljico. Z učenci si je še vrsto let delila dobro in slabo, tudi medvojna bombardiranja Kočevja in odhod v Ljubljano let 1944. Tu je na očesni kliniki leto dni sodelovala pri zdravljenju oslepelih žrtev vojne, po osvoboditvi pa  je do dokončne upokojitve leta 1946 spet poučevala na zavodu.

Februarja 1964 je Franica Vrhunc v Ljubljani umrla. Njeno delo nadaljujejo generacije pedagogov, ki so se odločili slediti klicu srca ter življenje posvetiti izobraževanju slepih in slabovidnih.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            TINE  OREL   ( 1913 – 1985 )

Trideset let je za človeka dolga doba. In če nekdo toliko časa posveti urejanju ene najstarejših slovenskih revij, potem je gotovo možno trditi, da jo je s svojim delom zaznamoval. Prav to drži tudi za Tineta Orla, legendarnega odgovornega urednika Planinskega vestnika, osrednjega glasila slovenskih planincev.

Njegovo obdobje med letoma 1950 in 1979 je za Planinski vestnik pomenilo čas razcveta, čeprav se je revija otepala s finančnimi težavami. ” Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo,  ′ za narodov blagor ′, če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno, “ je zapisal alpinist Tone Škarja. Prav po Orlovi zaslugi so se v najuglednejših nemških gorniški revijah začele pojavljati posebne slovenske številke, v Planinski vestnik pa je uvedel številne rubrike, ki so se obdržale vrsto let. Pri tem velja poudariti tudi prispevek njegove žene Zore, s katero je Tine Orel kot nadarjeni in neutrudni urednik revijo suvereno in z neponovljivo natančnostjo in točnostjo izhajanja dvignil na nadpovprečno, lahko rečemo mednarodno raven.

Nič manj kot v uredniški se Orel ni izkazal v vlogi dolgoletnega predsednika celjskega planinskega društva. Pod njegovim vodstvom so bile obnovljene vse med drugo svetovno vojno uničene planinske koče v Savinjskih Alpah. Marsikomu so ostali v spominu tudi prevodi del, kakršni sta Tichyeva ” Himalaja ” in Terrayevi ” Iskalci nekoristnega sveta ”  ali spremna beseda h Kmeclovi knjigi  ” S prijatelji pod Macesni “  ter Svetinovi ” Steni “,  da ne omenjamo Orlovega izbora Avčinovih in Mlakarjevih spisov v knjigah ” Kjer tišina šepeta ” in ” Iz mojega nahrbtnika “. Tuje mu ni bilo niti klasično leposlovje. “Rokovnjači” so z njegovimi komentarji doživeli kar tri ponatise.

Tine Orel se je rodil v Trzinu februarja 1913. Mati Rozalija je bila kmetica, oče Janez je delal na železnici. Komaj petleten je začel obiskovati dveletno šolo v Trzinu. Po nasvetu ravnateljice so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je končal ljudsko šolo, zatem pa z odliko maturiral še v šentviških Škofovih zavodih. Že takrat se je pokazal njegov smisel za jezike, saj se je poleg latinščine in grščine učil še nemščine in francoščine ter celo poučeval druge dijake.

Po maturi se je vpisal na Oddelek za slovanske jezike in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je z odličnim uspehom diplomiral iz slovenščine in francoščine. Pri prof. dr. Kidriču in prof. dr. Prijatelju ja na slovenistiki oddal kar dve diplomski nalogi, in sicer ” Ritem pri Prešernu ” ter še danes veljavni predgovor k Jurčičevim ” Rokovnjačem “. Profesorski izpit je opravil z oceno ” povsem odlično “.

Sledila so službena leta. Prvo službo na celjski gimnaziji je prekinila vojna. Pred grozečo izselitvijo se je umaknil v Ljubljano, kjer je nekaj časa okušal tegobe brezposelnosti, potem pa dobil delo na Mestni občini Ljubljana. Tam je delal do konca vojne, čeprav je bil vmes zaradi sodelovanja z OF krajši čas zaprt. Konec leta 1945 je ponovno dobil zaposlitev profesorja na celjski gimnaziji. A ne za dolgo.

Marca 1946 so namreč na Ptuj nepričakovano premestili ravnatelja kočevske gimnazije Hermana Kotarja. Razlogi uradno niso bili znani, šušljalo pa se je, da se je zameril šolski nadzornici. Namesto njega je v Kočevje prišel Orel. Priznati je treba,  da mu življenje v mestu, ki je bilo med drugo svetovno vojno strahovito opustošeno, ni bilo pogodu.

Profesor Miloš Humek se je njegovega ravnateljevanja spominjal takole: ” A tudi Tine Orel ni vzdržal več kot eno leto. Nikakor se ni mogel vživeti v to revno in opustelo mestece. Ni bil ozek in ni prihajalo do nikakršnih trenj, a želel je proč in to tudi dosegel. Oblastem je bilo težko dobiti novo žrtev, ki bi bila pripravljena zapustiti udobno življenje v kakšnem večjem mestu”. V Orlovi biografiji je Kočevje zato ostalo epizoda, tisti, ki so ga takrat poznali, pa so ga ohranili v lepem spominu. ” Bil je res  ′ ljudski ′ ravnatelj, ki ni dosti dal na zunanjo uglajenost”, je zabeležil profesor Humek.

Tine Orel se je ponovno vrnil na celjsko gimnazijo. Od leta 1949 je tam polnih 14 let opravljal ravnateljske dolžnosti. Potem so ga poklicali v Ljubljano, kjer je najprej postal poklicni urednik Turističnega vestnika, ki ga je že prej urejal prostovoljno, zatem pa so se zvrstile vodstvene službe v prosvetnih organih. leta 1972 je na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze začel predavati predmet ” Kultura ustnega in pisnega izražanja “. Predavatelj je ostal do upokojitve.

Ob silni ljubezni do gora se je Orel udejstvoval še na mnogih drugih področjih. Bil je urednik Celjskega zbornika, član založniškega sveta Mohorjeve založbe, član sveta celjskega gledališča, ustanovitelj in podpredsednik celjske Turistične zveze, pa tudi plodovit gledališki kritik, ki je napisal številna gledališka poročila in članke. od leta 1965 je sodeloval pri nastajanju Slovenskega biografskega  leksikona, dve leti kasneje pa je postal sodelavec Jugoslovanskega leksikonografskega zavoda. Kljub temu se je v času, ko je vodil strokovne službe republiškega Zavoda za šolstvo, odločno uprl centralističnim poskusom, da bi zaradi pocenitve učbenikov namesto slovenskih tiskali prevode del avtorjev iz drugih republik tedanje Jugoslavije.

Na večer Življenja se je Tine Orel še zadnjič vrnil v Celje ter se je v drugo poročil. Spremljevalka vselej tako agilnega človeka pa je v zadnjih letih žal postala tudi bolezen. Na začetku počitnic na Velikem Lošinju se je proti večeru odpravil na bližnjo vzpetino Kalvarijo in ob sestopu pri povratku zgrešil pot domov. Našli so ga šele čez 30 dni. Umrl je pod zvezdnatim nebom in v osrčju narave, ki mu je bila vedno tako blizu.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            LEOPOLD  HUFNAGEL   ( 1857 – 1942 )

Morda bi lahko dejali, da je Kočevski z njenimi prostranimi gozdovi in bogastvom živalskega sveta bilo kar nekako usojeno, da bo postala zibelka slovenskega naravovarstva. Da je v teh krajih zadnja leta življenja preživel pobudnik ustanovitve Triglavskega narodnega parka, Albin Belar, sicer lahko pripišemo naključju, knez Karel Maria Aleksander Auersperg, ki je med prvimi, če ne celo prvi v Evropi, zaščitil medveda in Leopold Hufnagl, ki v slovenski zgodovini zavzema častno mesto prvega uradno priznanega naravovarstvenika, pa sta bila trdno zasidrana v kočevski prostor, Auersperg kot kočevski vojvoda, Hufnagl pa kot njegov gozdarski upravitelj.

Leopold Hufnagl se je rodil decembra 1857 v spodnjeavstrijskem Tautendorfu.  Po končani ljudski šoli in gimnaziji v St. Pöltnu je bil zaradi tedanjih težkih gospodarskih razmer najprej prisiljen nastopiti enoletno prostovoljno služenje vojaškega roka, kar naj bi mu omogočilo lažje nadaljevanje študija. Vendar pa po vpisu na gozdarski oddelek dunajske Visoke šole za agrikulturo  ni mogel dobiti štipendije, zato se je kot vzgojitelj zaposlil pri knezu Karlu Auerspergu. Ob delu je nadaljeval študij in leta 1881 diplomiral.

Prvo gozdarsko delovno mesto je dobil v cesarsko kraljevi gozdni upravi  v Purkersdorfu pri Dunaju, a se je tri leta kasneje po opravljenem strokovnem izpitu vrnil k Auerspergu, ki mu je ponudil službo gozdarskega in posestnega upravitelja na gradu Goldegg v spodnji Avstriji. Že v tem času je Hufnagl začel uveljavljati poglede, ki so se v marsičem razlikovali od ustaljene strokovne prakse in so mu leta kasneje prinesli častni doktorat matične fakultete. Zavzemal se je za naravno pomlajevanje gozda in naravi prijaznejši način gospodarjenja. V to obdobje segajo tudi njegove prve objave v strokovnem časopisju.

Po šestih letih uspešnega dela v Avstriji se je Auersperg odločil, da bo svojemu nameščencu zaupal zahtevnejši položaj. Poklical ga je najprej v Sotesko in nato v Kočevje, kjer je leta 1891 prevzel vodenje 23.000 hektarov velike gozdne veleposesti. Hufnagl, ki se je v novem okolju očitno dobro znašel, saj je že naslednje leto postal podpredsednik Okrajnega cestnega odbora, njegovo ime pa se  leta 1892 pojavi tudi med člani upravnega odbora otroškega vrtca, je tukaj lahko do konca razvil svoje potenciale.

Bistvo Hufnaglovega strokovnega dela lahko strnemo v nekaj osnovnih točk: zavrnil je golosečni sistem izkoriščanja gozdov, uveljavil prebiralni način gospodarjenja in kot prvi na Slovenskem zavaroval ohranjene ostanke pragozdov. Poleg tega pa se je seveda ukvarjal tudi z drugimi vprašanji upravljanja Auerspergovih gozdnih posesti. Tako se je zavzel za gradnjo parne žage, ki je kasneje zrastla v Kočevskem rogu in predvidel sistem gozdnih železnic za lažje transportiranje lesa.

V času njegovega delovanja na Kočevskem so bili kot metoda izkoriščanja gozdov uveljavljeni goloseki, izsekane površine so po navadi zasadili z monokulturami smreke, ki so sicer hitro zrastle, vendar pa so bile tudi bistveno bolj občutljive na vplive okolja kot avtohtone drevesne vrste. Hufnagl se je zavedal pomanjkljivosti golosečnega sistema, zato je začel v kočevskih visokokraških    gozdovih uveljavljati prakso prebiralne sečnje. Namesto celih površin je iz gozda po določenih merilih odvzemal le posamezna drevesa, da je ohranil teoretično idealno sestavo gozda, kar je omogočilo njegovo pomlajevanje s preostalim drevjem in hkrati preprečevalo erozijske procese. Njegovemu zgledu so začeli slediti tudi na Notranjskem in v Gorskem Kotarju, zato so na tem območju do današnjih dni ohranjeni bogati naravni gozdovi z majhnim deležem smrekovih nasadov.

Vendar pa je Hufnagl javnosti gotovo najbolj znan po besedah, ki jih je leta 1892 zapisal v gozdno gospodarski plan za Goteniško pogorje: ” Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršno izkoriščanje izključeno.” Ta stavka štejemo za začetek aktivnega naravovarstva  v Sloveniji, Hufnagla pa, kot rečeno, za njegovega pionirja. Skupaj je med svojim triletnim gozdarjenjem na Kočevskem zaščitil 302 hektarja gozdnih rezervatov, vendar se žal niso vsi ohranili, tudi oddelka 38 in 39 ne.

Konec leta 1893 je postal direktor Auerspergovih posesti v češkem Vlašimu. Kot lahko preberemo na straneh Laibacher Zeitunga, je takrat v Kočevju “na mesto knežjega auersperškega zastopnika, gospoda Leopolda Hufnagla, ki je bil kot glavni direktor posesti premeščen v Vlašim, v občinski svet vstopil gospod gozdarski mojster Rudolf Schadinger. ” Vendar pa je bilo njegovo roko v naših krajih čutiti tudi kasneje, saj je ostalo zapisano, da je dal na Kranjskem postaviti dve veliki parni žagi.

Pri 85-ih letih je umrl januarja 1942. V zadnjih letih njegovo življenje ni bilo posebno prijetno, saj so nacisti zaradi snahinega judovskega rodu sinovi družini povzročali hude težave. Kmalu po tastovi smrti je naredila samomor. Pokopan je bil na starem vlašimskem pokopališču, ki ga danes ni več. Vnukinja Anna je dedov nagrobnik kasneje poklonila njegovi gospodinji, ta pa tamkajšnjemu dekanu, ki ga je dal preurediti v duhovniški spomenik na pokopališču v romarskem Hradku pri Vlašimu. Tako je za nekdanjim častnim meščanom v češkem mestu ob Blanici ostala ohranjena vsaj skromna sled. V Sloveniji je zaradi nemške narodnosti dolgo ostal prezrt. ponovno ga odkrivamo šele v zadnjih desetletjih, ko se vse bolj zavedamo pomena dediščine, ki nam jo je zapustil.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JOSIP HUTTER   ( 1889 – 1963 )

Josip Hutter je bil pred drugo svetovno vojno eden najpomembnejših jugoslovanskih industrialcev. Mariborska tekstilna tovarna J. Hutter in drug, ki jo je v dvajsetih letih minulega stoletja ustanovil s partnerjem Richardom Pochejem, je v času največjega razcveta zaposlovala kar 1.600 ljudi, Mariborčanom pa je ostal v spominu predvsem kot graditelj legendarne Hutterjeve delavske kolonije in Hutterjevega bloka, ki sta še danes pojem bivalnega standarda.

Hutter se je rodil marca 1889 v Dolnji Brigi nad Kočevsko Reko. Oče Josef je bil kočevski Nemec, mati Marija pa Hrvatica. Družina Hutterjevih je štela deset otrok, zato življenje na skopi zemlji ni bilo lahko. Kljub temu se je Josip po pričevanjih kasneje rad vračal v rodni krajin s seboj iz tovarne prinašal blago, da je z njim obdaroval vaške otroke.

Prve službene izkušnje si je nabiral v Ljubljani, kjer je spoznal tudi ženo Elizabeto Hribar. Že pred prvo svetovno vojno sta se preselila v Maribor, kjer je Hutter Rotovškem trgu odprl trgovino na debelo. Po vojni, ko je v mestu vladalo veliko povpraševanje po bombažnem blagu za hlače, je kupil dva rabljena stroja in z nekaj delavci v stari hiši ob robu mesta začel proizvajati tekstil. Tako je postopoma zgradil imperij, ki je poleg mariborskega obrata obsegal še deleža v tekstilni tovarni pri Slazburgu in trgovini v Linzu.

Hutter je bil  nedvomno človek s socialnim čutom. Njegovim delavcem so ljudje pravili ” gospodje delavci “, delavkam pa “dame s klobuki”. V času, ko so drugi tovarnarji zaposlenim plačevali dinar ali dinar in pol na uro, so pri Hutterju urne mezde znašale tri do štiri dinarje. Menda je marsikateremu delavcu, ki se je tako ali drugače znašel v stiski, priskočil na pomoč s čekom in ga potolažil, da bo že vrnil, ko bo mogel. Precej denarja je poklanjal tudi v humanitarne namene.

Že avgusta 1933 se je zavzel za zakonsko ureditev minimalnih mezd, januarja 1936 pa je banski upravi predlagal, naj tekstilne delavce zaščiti z določitvijo najnižje plače tri in pol dinarje za uro. Nekaj kasneje  je za svoje zaposlene ustanovil pokojninski sklad, v katerega so prispevali del mezde, enak znesek pa je letno primaknila tudi tovarna. Naslednje leto je na Pobrežju začel graditi delavsko kolonijo, najemnine pa naj bi se stekale v tovarniški pokojninski fond. Hkrati je z ugodnim kreditiranjem podpiral zasebno stanovanjsko gradnjo  zaposlenih. Znameniti “hutterblok”, je začel nastajati tik pred vojno, namenjen pa je bil višjemu sloju uslužbencev in drugim najemnikom. Prebivati po Hutterjevo, v bloku ali v koloniji, je pomenilo prebivati sodobno, udobno in praktično, ugotavlja dr. Jerneja Ferlež, avtorica študije o Hutterjevem vplivu na bivalno kulturo Maribora.

Ob takšnem odnosu ne preseneča, da jeseni 1936, ko je Slovenijo zajel štrajk tekstilcev, Hutterjevi delavci niso stavkali. Hutter jih je na vrhuncu stavke prišel vprašat, ali se ne bodo pridružili tovarišem, vendar so mu odgovorili da ne. A tovarnar je menil, da bi morali biti solidarni s stavkajočimi in jim dal dva dneva plačanega dopusta, da so se vsaj simbolično udeležili protesta. Navdušeni delavci so ga nosili na ramenih in vzklikali: “Živel, naš krušni oče!”. Manj so bili navdušeni drugi tekstilci, ki so Hutterjeve delavce imeli za stavkokaze. Ko so se čez dva dni vračali v službo, so jih pričakali ob Dravi in jih več pretepli.

Z drugo svetovno vojno so se za Hutterja začeli težki časi. Industrialec, ki se je čutil Slovenca, z okupatorjem ni bil v najboljših odnosih. Čeprav je formalno vstopil v Kulturbund in bi ga nemški župan Maribora rad videl v občinskem svetu, se je bal, da ga bodo aretirali. Zato je že leta 1942 na ženo prepisal skoraj ves poslovni delež. Starejšega sina Julijana, ki se je z očetovo pomočjo izognil služenju v vojski, so Nemci poslali na železnico, kjer je na lokomotivah premetaval premog. Tik pred koncem vojne je umrl za posledicami nesreče na poti proti domu. Tudi tovarna je delala z zmanjšano močjo, zato je moral Hutter odpuščati delavce.

Četudi je med vojno pošiljal pakete internirancem in podpiral družine zaposlenih, za narodnoosvobodilno gibanje pa prispeval veliko denarja, po kapitulaciji Nemčije oblasti zanj niso kazale razumevanja. Oznovec Zdenko Zavadlav je zapisal, da ga je pregovarjal,  naj zapusti Slovenijo, a Hutter ni hotel oditi. Kljub Zavadlavovim ugovorom so ga maja 1945 zaprli in z ženo postavili pred sodišče. Sojenje je bilo farsa, saj je bilo jasno, da bo Hutter obsojen, ker je država hotela zapleniti njegovo premoženje. Sodišče ni upoštevalo izjav, s katerimi so ga podprli delavci, temveč ga je zaradi vodenja podjetja in članstva v Kulturbundu kot veleizdajalca obsodilo na 5 let prisilnega dela z zaplembo imovine ter izgubo volilne pravice. Imetje in volilno pravico so sodniki odvzeli tudi ženi.

Po prestani kazni se je Hutter zaposlil v Celju, kjer je v skladišču tekstilne tovarne sortiral blago, dokler mu država ni dovolila, da se z ženo preselita k sinu in hčeri v Avstrijo. Upal je, da bo tam ustanovil družinsko podjetje, a so se poslovne poti otrok razšle, po besedah svakinje pa ga je v Haagu tožil tudi nekdanji družabnik, ker naj bi mu zapravil premoženje. Sodišče je ugotovilo, da mu ničesar ne dolguje, kljub temu pa je Hutter iz imetja, ki ga je še imel v tujini, partnerju povrnil škodo. Umrl je aprila 1963 v Innsbrucku, na tuji zemlji.