Arhivi Kategorije: Bralni krožek

Seznam knjig za BRALNO ZNAČKO 2025

Po izboru Nevenke Južnič

DOMAČE LEPOSLOVJE                                                                                                                                  BRANKO KOVAČ: Kdo je v karanteni?
LELA B. NJATIN: Zmaga! ali kako so lisica, volk in medved pometli z nesnago
MIHAEL PETROVIČ: Maslo za kralja: Še 75 znamenitih kočevskih in s kočevsko povezanih osebnosti
HELENA ŠTEFANIČ: Grad nesrečne ljubezni
NATAŠA ŽILEVSKI: Vonji življenja

SLOVENSKO LEPOSLOVJE                                                                                                                          IRENA CERAR: Svetišča narave
MIRJAM DREV: Po poti se je zvečerilo
VESNA MILEK: Kleopatra
ANJA MURGELI: Plagiat in druge zgodbe
POD PERUTJO VESOLJA: Antologija nagrajenih zgodb

TUJE LEPOSLOVJE
ALAIN DE BOTON: Tok ljubezni
GABRIEL GARCIA MARQUEZ: Avgusta se vidiva
CLAIRE KEEGAN: Rejenka
SOFI OKSANEN: Pasji park
VALERIE PERRIN: Sveža voda za rože

POEZIJA:
CVETKA BEVC: Skozi razpoke neba
ILYA KAMINSKY: Gluha republika
PETRA KORŠIČ: Ciprese
ANDREJ ROZMAN ROZA: Domovinska lirika
MARIJA ŠVAJNCER: Vesele pesmi

Prebrati je potrebno 5 knjig po lastnem izboru, to je samo priporočeni seznam.
Naslove prebranih knjigah pustiš v bralnem žepku , ki je na hodniku na panoju
društva ( naslovi knjig in vaše ime ter priimek).

Bralne značke se bodo podelile na eni izmed prireditev na društvu.

Veliko užitka  pri branju vam želimo !

Bralni kotiček – TO NOČ SEM JO VIDEL

To noč sem jo videl, ki je ena redkih tematik o zaljubljenih ljudeh na obeh straneh med drugo svetovno vojno. Meni  se je ob branju knjige zdelo kot da je dogajanje resnično a vedela sem, da je izmišljeno ampak umeščeno v določen prostor in čas.

Roman To noč sem jo videl je na voljo tudi v zvočnem zapisu, kot tako imenovana »zvočnica«. Sama sem jo  poslušala v izvedbi gledališkega igralca Branka Jordana. Odlično! Zelo priporočam

Prisrčen pozdrav vsem in lepo se imejte.

Nevenka Križ


TO NOČ SEM JO VIDEL

S Kresnikom nagrajen Jančarjev roman To noč sem jo videl, sem prebrala že leta 2024. Avtor v njem literarno obravnava nekaj let življenja pred in med drugo svetovno vojno glavne junakinje Veronike Zarnik in o njenem skrivnostnem izginotju.

Kot so napisali mnogi, ki se razumejo na romane, je ta roman eno najboljših del o Slovencih v času druge svetovne vojne. Isti avtor, Drago Jančar je napisal že drugi roman o podobni tematiki na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno z naslovom In ljubezen tudi.

O Veroniki, glavni junakinji romana, pripoveduje pet oseb, ne pa ona sama. Ob pripovedovanju pa te osebe pripovedujejo tudi o sebi, o pokrajini in razburkanem času v tistem obdobju. Ali je roman bolj ljubezenski ali bolj zgodovinski? Meni se zdi, da je odvisno od pripovedovalca.

Prvi pripovedovalec je njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, zgodbo nadaljuje njena mati,  ki leta 1945 zaman čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja Joži; nazadnje pa še nekdanji partizan, ki je iz osebnega nagiba (rahla ljubosumnost), sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Skozi pet perspektiv se počasi kakor mozaik sestavlja poslednja noč zakoncev Zarnik, vrhunec pa res prinese izpoved partizana Jeranka, zadnjega po vrsti, ki tragični konec podkrepi s sanjskimi, skoraj nadrealističnimi prividi o tem, kar naj bi se v resnici zgodilo.

Roman To noč sem jo videl je na voljo tudi v zvočnem zapisu, kot tako imenovana »zvočnica«. Sama sem jo  poslušala v izvedbi gledališkega igralca Branka Jordana. Odlično! Zelo priporočam.

 

Bralni kotiček – TEŽA NEBA

Članica bralnega krožka Nevenka Križ, naša zvesta bralka in ” dopisnica ” nas je zopet razveselila z zanimivim branjem. 

Nevenka hvala!

————————————————————————————————————————-

Metod Pevec TEŽA NEBA

V  romanu  Teža neba  je avtor Metod Pevec opisal predvsem ljubezen, odnose med spoloma, žensko dušo,  odnose v sodobni družbi.  Lahko se celo najdemo v njem …

Naj najprej predstavim avtorja. Metod Pevec se je v mladih letih  pojavil kot igralec. V mladinskih uspešnicah /Ko zorijo jagode/ in potem v številnih partizanskih vlogah, med katerimi mi je ostal najbolj v spominu kot Berk iz Zupan-Pavlovičevega filma Nasvidenje v naslednji vojni.

Po študiju se je zaposlil v uredništvu kulturnih in literarnih oddaj na Radiu Slovenija. Takrat je začel pisati. Leta 1997 se je vrnil na tako imenovano »svobodo«, kjer se še vedno druži z literaturo in filmom. Posnel je več televizijskih portretov, med dokumentarnimi filmi pa izstopa predvsem Film pred oltarjem. Piše tudi radijske igre in scenarije za filme. Glede na njegovo mladost /66 let/ lahko pričakujemo, da bo svoj opus še bogato oplemenitil.

Napisal je že šest romanov in med njimi tudi Teža neba. In zakaj prebrati ta roman?

Osrednja junakinja romana je lepa, še mlada in uspešna Hana. S Samom sta lep par  odkar sta končala arhitekturo. Tudi njihova zasebna hiša je lepa. Pravzaprav skupaj s čudovito in pametno hčerko Anjo tvorijo čisto sodobno in tudi poslovno uspešno družino.  A kot se rado zgodi v srednjih letih in po nekaj letih rutine zakona, sta si Hana in Samo čedalje bolj odtujena. Samo preživlja vse več časa v službi, pravi, da če imaš svoj biro, moraš pač delati več, ženo in otroka pa prepušča vsakdanji samoumevnosti.

Hana se počuti vse bolj ujeto v past gospodinje in matere. Ampak vse obvlada. Nekaj dni v tednu ima še svojo službo v trgovini in ker jo obvlada, je tudi to postalo rutina.

Ko pa zasluti, da moža vznemirja mlajša pomočnica v biroju, se odloči, da ne bo več živela v hlinjenem zakonu. Vrne se k materi v svojo dekliško sobo in nenadoma ostane brez vsega.

Za Težo neba bi lahko rekli, da je povprečna, zelo pogosta zgodba sodobnih parov. A vsaka taka zgodba nosi s seboj samoizpraševanje o tem , za kaj in koga živimo, se razdajamo,  kako se tekom let izgubimo in po kateri poti lahko zopet pridemo nazaj, predvsem k samim sebi, k svojemu bistvu, k vsemu, kar nas izpolnjuje  v tem hitrem in ponorelem svetu, tudi osrečuje.

Mene je pisatelj prepričal, da je vse kar je napisal vredno branja in tudi premisleka. Zato priporočam!

Nevenka Križ


 

Obisk knjižnega sejma

28.11.2024 so se 4 članice našega društva odpravile na 40 knjižni sejem v Ljubljano na Gospodarsko razstavišče. Letošnji jubilejni sejem poteka pod sloganom: Knjigo moraš imeti rad. Ta misel nam je blizu in zato smo bile tam.

Zapisala: Neva Oberstar

Bralni kotiček – BELO SE PERE NA DEVETDESET

Nevenka Križ  nas je zopet razveselila s prispevkom o prebrani knjigi. posebnega.   Nevenka, hvala !

———————————————————————————————————————–Kratka vsebina odlične knjige Belo se pere na devetdeset.  Napisala jo je slovenska novinarka in pisateljica Bronja Žakelj in sloni na avtoričini iskreni pripovedi o družinskih preizkušnjah. Zelo slikovito opisuje tudi tedanji čas. Knjiga je med bralci požela velik uspeh, saj je v štirih letih doživela devet ponatisov. Poleg tega je bila nagrajena z nagrado kresnik kot najboljši slovenski roman za leto 2019, kmalu po izzidu.

Letos so  po knjigi Belo se pere na devetdeset, skupaj z avtorico Bronjo Žakelj,  napisali še scenarij  za film, ki bo avtoričin prvenec ponesel  pred male in velike ekrane.

Predstavitev vsebine knjige sem prebrala tudi v Knjižnici Kočevje ob priliki nastopa našega bralnega krožka.

Nevenka Križ


BELO SE PERE NA DEVETDESET

Tokrat vam bom na kratko predstavila vsebino odlične knjige, ki se je dotaknila mojega srca. Knjiga BELO SE PERE NA DEVETDESET je nagrajena z nagrado kresnik kot najboljši slovenski roman za leto 2019. Avtobiografski prvenec slovenske novinarke in pisateljice Bronje Žakelj je med bralci požel velik uspeh, saj je v štirih letih doživel devet ponatisov.

Zakaj je bralce knjiga tako prevzela? Po mojem mnenju avtoričina iskrena pripoved o družinskih preizkušnjah in slikovit prikaz tedanjega časa, postavljenega v 80. in 90. leta prejšnjega stoletja, v obdobje skupne države Jugoslavije. Začetek zgodbe nas popelje v Ljubljano na Vojkovo ulico, kjer mala Bronja skupaj z bratom Rokom, mamo, očetom in babico Dado živi lepo, mirno otroštvo. Tisti, ki smo odraščali v tistem obdobju, se z nostalgijo spominjamo pristnih ter bolj preprostih časov. Ostali bralci pa si s pomočjo avtoričinega živopisnega opisovanja tedanjih dogodkov lahko živo orišejo takratni čas.

Stanovanje babice Dade je kmalu postalo premajhno, zato se je mlada družina preselila v novo, bolj svetlo stanovanje v središču Ljubljane. Vendar pristnosti babičinega stanovanja in vseh obiskov, ki jih je gostila v svojem majhnem domovanju, ni moglo nadomestiti nič. Bronja in Rok sta se zelo rada vračala k babici ter tako ohranjala tesen stik z njo.

Družino je kmalu po selitvi prizadela huda diagnoza, saj je mami zbolela za rakom. Ob Bronjinem komaj 14 letu starosti je mama izgubila boj z boleznijo. Najstnica se je s pogumom in nadčloveško močjo naslednja leta spopadala s preizkušnjami, ki so ji nenehno prihajale na pot. In ni jih bilo malo.

Mamina smrt je družino spremenila. Žalovali so v tišini, niso se pogovarjali o mamini bolezni, prav tako niso dajali pozornosti praznini ob izgubi ljubljene osebe. Nasprotno, dajali so vtis, kot da se ni nič zgodilo, in vsak zase živeli naprej. Bronja danes ve, kako pomembno je žalovanje. Saj žalosti drugače ne moreš premagati, obtiči ti na ramenih, to pa lahko pusti posledice.

Pri rosnih dvajsetih je zbolela še sama. Sama je hodila na onkološki inštitut in se po naporni kemoterapiji z avtobusom vračala domov. Mladi Bronji se to ni zdelo nič nenavadnega. Očeta je njena bolezen tako prizadela, da se je zaprl vase, saj je bila ženina izguba še preveč živa. Še več, ni verjel v Bronjino ozdravitev. Zanjo pa so bile težke kemoterapije, začetek novega življenja.

Komaj si je malo opomogla po težki bolezni, jo je doletela nova izguba. Smrtno se je namreč ponesrečil njen mlajši brat pri plezanju v slovenskih gorah.

Par let kasneje pa jo je za vedno zapustila še njena draga babi Dada.

Avtorica je ljubezen do pisanja prelila v pretresljivo avtobiografijo. Knjiga ponudi tudi vpogled v najbolj skrite kotičke njenega razmišljanja in spopadanja z vsemi življenjskimi izzivi. Zato vam jo toplo priporočam v branje.

 

 

Vabilo na KJIŽNI SEJEM

Bralni krožek vabi na knjižni sejem vse člane in ljubitelje knjig, ki bo potekal na Gospodarskem razstavišču od 26. novembra  do 1. decembra 2024,

Mi se bomo tja odpravili v četrtek, 28.11.2024 ob 8.15 z rednim avtobusom iz Kočevja.  Dobimo se na avtobusni postaji v Kočevju ob 8.00 uri.

Vljudno vabljeni !

BRALNI KROŽEK DU KOČEVJE

Bralni kotiček- IMEJ ME RAJŠI OD VSEGA NA SVETU

Imej me rajši od vsega na svetu, igralke Mire Furlan.

Izpoved igralke, ki je zaznamovala jugoslovanski filmski in televizijski prostor v prejšnjem stoletju, je še vedno na lestvici najbolj branih knjig. Tudi v naši kočevski knjižnici je bilo potrebno stopiti v vrsto, da sem jo dobila.

Zakaj takšen naslov avtobiografije? Kot triletna deklica si je želela eno samo stvar. Da bi jo vsi  imeli najraje na svetu. “Oh, Mirica moja, taka ljubezen je sila redka” ji je ponavljala mama.

Ni soglašala z odgovorom. Odločila se je, da jo bodo vsi imeli rajši od vsega na svetu, ko odraste.  In res so Miro ljubili mnogi. Močno in tudi preveč. In se hkrati bali njenega talenta, njene lepote, tudi občutljivosti, čustvenosti, bojevitosti  in vseživljenskega boja za dvig umetnosti nad politiko.

Tisti, ki so preveč ljubljeni, so v nekem trenutku zasovraženi s prav takšno silo. Najbrž je takšen zakon množic.

Mirina zgodba je zgodba vseh nasprotujočih se obrazih nekdanje skupne države. Je neusmiljeno ogledalo časa, ki smo ga živeli vsi, ki smo se rodili v nekdanji Jugoslaviji,  a mnogi dolgo marsičesa nismo razumeli.

In tudi zaradi tega je potrebno knjigo prebrati.


IMEJ ME RAJŠI OD VSEGA NA SVETU

Mira Furlan se je rodila v Zagrebu leta 1955 staršem hrvaških, judovskih in slovenskih korenin. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala in končala v Zagrebu, leta 1978 pa je diplomirala na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti.

Kot najbolj nadarjena igralka v svojem letniku je že med študijem začela dobivati vloge v različnih zagrebških gledališčih in v HNK. Zaslovela je z vlogo Kate v seriji Velo misto, ki sem jo tudi sama rada gledala, pravzaprav vsi doma. Kmalu zatem je postala ena najbolj iskanih igralk v Jugoslaviji, posnela je številne filme in TV serije. Prejela je največje nagrade v takratnem času, npr. zlato areno in hrvaško najpomembnejšo gledališko nagrado Dubravka Dujšina. Živela je med Zagrebom in Beogradom, številne angažmaje pa je imela po vsej Jugoslaviji. Kot je sama izjavila, je bila prezasedena. Po eni strani ji je to neznansko godilo, po drugi strani pa jo je pripeljalo v izgorelost.

Ko je naraščal nacionalizem ni več ustrezala  politiki prihajajoče vojne. Obtožili so jo, da je izdajalka, na začetku vojne je doživela številne medijske napade, politično in institucionalno preganjanje. Z možem, režiserjem Goranom Gajićem, je pod pritiskom družbe leta 1991 emigrirala v ZDA, kjer je naredila zavidljivo igralsko kariero, še posebej je izstopala z vlogama v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok. Igrala je še v številnih ameriških predstavah in filmih ter poučevala na Newyorški filmski akademiji.

Od začetka novega tisočletja je igrala tudi v filmih nekdanje Jugoslavije. Med drugim je nastopala v reškem HNK, kjer je odigrala svojo zadnjo vlogo v predstavi Vaja za življenje – drugič.

Mira Furlan je poleg  omenjene knjige tudi avtorica drame Dokler naju smrt ne loči in knjige kolumn Totalna razprodaja, ki jih je več let objavljala v tedniku Feral Tribune.

Knjigo Imej me rajši od vsega na svetu je začela pisati v Ameriki kot svojo avtobiografijo ali kot veliko pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom in da bi spoznal domovino svojih prednikov. V knjigi opisuje svoje zgodnje otroštvo, odraščanje in kariero, v kateri je spoznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije se nam razkriva njen notranji svet pa tudi najhujši čas vojne, ko za Jugoslovane ali nadnacionalne posameznike ni bilo več prostora, in je na Hrvaškem postala tarča medijske gonje, ki je segala vse do ZDA.

Knjiga je polna radosti in bridkosti. Avtorica ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi. Njena izpoved ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu.

In zato jo zelo priporočam. Brala sem jo z ljubeznijo ker vem, da je v knjigo dala celo sebe. Škoda da je prekmalu  umrla za posledicami pika komarja januarja 2021 v Los Angelesu.

Nevenka Križ

 

Bralni kotiček – ŠTIRIDESET PRAVIL LJUBEZNI

Zgodba iz sedanjega časa, ki je tipično moderna.

Njo, gospodinjo Ello čisto očarajo spretno uporabljene avtorjeve besede, s katerimi jo ogovarja in osvaja po elektronski pošti, v nadaljevanju jo omreži še zgodovinska zgodba, zaradi katere sta se sploh spoznala, odločilno pa je srečanje v živo. Nova, neponarejena ljubezen jo vleče naprej, da se osvobodi okovov, ki si jih je nadela sama.

Roman govori o tem, kako lahko stara zgodba  o ljubezni in tovarištvu med verskim učenjakom Rumijem in potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, ki sta se spoznala v Konji  v 13. stoletju, spremeni življenje sodobnega človeka.

Roman opozarja tudi na ljubezen, ki medtem, ko ustvarja tudi ruši in za seboj pušča tiste, ki smo jih ljubili in so nas ljubili. Zaradi nove ljubezni se iz cone udobja dostikrat podamo v neznano.

Morda je meni všeč tudi zato, ker sem obiskala nekatere kraje, kjer se je dogajala zgodovina, opisana v tem romanu. Ti kraji še vedno živijo in jih Turčija veselo razkazuje mnogim turistom. Roman toplo priporočam bralcem, ki imajo radi zgodovinske romane s primesjo sladke ljubezni.

To je roman o večnih pravilih ljubezni, ki jih velja upoštevati prav vsak dan.

Toplo priporočam!                               Nevenka Križ

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Shafakova, priljubljena turška pisateljica je pogumno zamešala mistično epski koktajl preteklosti in sedanjosti.

Glavna junakinja Ella si po letih marljivega gospodinjenja in skrbi za moža in otroke, na pragu petdesetih let, najde službo kot pomočnica literarne agentke. Ko v poskusno branje dobi srednjeveški roman neznanega avtorja, jo ta skupaj z bralcem zavrti v filozofsko in čustveno razmišljanje slavnega pesnika Rumija in sufija Šamse.

Nastane zgodba v zgodbi. Na eni strani je nesrečna Ella, zapletena v pisemsko odvisnost s skrivnostnim avtorjem, na drugi pa izgubljeni Rumi, ki v potujočem dervišu Šamsi  najde dolgo iskanega duhovnega sopotnika.

Bralci se skozi štirideset prelomnih točk skupaj z Ello prebijemo do poslednjega pravila:

»Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno … Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je kar je, čista in preprosta.«

Ali nista ljubezen in mistika nekaj po čemer hrepenimo vsi?

Rumi velja za prvaka svetovne književnosti, pri katerem so se in se še napajajo številni literati na Zahodu. Med njegovimi zvestimi bralci najdemo tudi slovenskega pesniškega velikana Tomaža Šalamuna, tu pa tam pa ga vzamejo v roke tudi drugi intelektualci.

 

 

 

23.april- mednarodni dan knjige in avtorskih pravic

To je dan, ko praznuje knjiga in vsi ljubitelji branja. Da počastimo ta
dan ,smo se članice bralnega krožka DU Kočevje, povezale s knjižnico
Kočevje in skupaj organizirali prireditev. Posvetili smo jo 100-letnici
rojstva Ivana Minattija in 150-letnici rojstva Rudolfa Maistra. Članice
bralnega krožka smo prebirale njune pesmi, medse pa smo povabile še
petošolko iz OŠ Zbora odposlancev Lucijo Nanjara, ki nam je prebrala
odlomke iz knjige Toneta Partljiča: Deklica in general. Na prireditvi je
sodelovala tudi glasbena skupina iz Ribnice – Citrin.
Bil je lep dogodek in se vsem sodelujočim in obiskovalcem najlepše
zahvaljujemo.

Bralni krožek