Nevenka Križ  nas je zopet razveselila s prispevkom o prebrani knjigi. posebnega.   Nevenka, hvala !

———————————————————————————————————————–Kratka vsebina odlične knjige Belo se pere na devetdeset.  Napisala jo je slovenska novinarka in pisateljica Bronja Žakelj in sloni na avtoričini iskreni pripovedi o družinskih preizkušnjah. Zelo slikovito opisuje tudi tedanji čas. Knjiga je med bralci požela velik uspeh, saj je v štirih letih doživela devet ponatisov. Poleg tega je bila nagrajena z nagrado kresnik kot najboljši slovenski roman za leto 2019, kmalu po izzidu.

Letos so  po knjigi Belo se pere na devetdeset, skupaj z avtorico Bronjo Žakelj,  napisali še scenarij  za film, ki bo avtoričin prvenec ponesel  pred male in velike ekrane.

Predstavitev vsebine knjige sem prebrala tudi v Knjižnici Kočevje ob priliki nastopa našega bralnega krožka.

Nevenka Križ

BELO SE PERE NA DEVETDESET

Tokrat vam bom na kratko predstavila vsebino odlične knjige, ki se je dotaknila mojega srca. Knjiga BELO SE PERE NA DEVETDESET je nagrajena z nagrado kresnik kot najboljši slovenski roman za leto 2019. Avtobiografski prvenec slovenske novinarke in pisateljice Bronje Žakelj je med bralci požel velik uspeh, saj je v štirih letih doživel devet ponatisov.

Zakaj je bralce knjiga tako prevzela? Po mojem mnenju avtoričina iskrena pripoved o družinskih preizkušnjah in slikovit prikaz tedanjega časa, postavljenega v 80. in 90. leta prejšnjega stoletja, v obdobje skupne države Jugoslavije. Začetek zgodbe nas popelje v Ljubljano na Vojkovo ulico, kjer mala Bronja skupaj z bratom Rokom, mamo, očetom in babico Dado živi lepo, mirno otroštvo. Tisti, ki smo odraščali v tistem obdobju, se z nostalgijo spominjamo pristnih ter bolj preprostih časov. Ostali bralci pa si s pomočjo avtoričinega živopisnega opisovanja tedanjih dogodkov lahko živo orišejo takratni čas.

Stanovanje babice Dade je kmalu postalo premajhno, zato se je mlada družina preselila v novo, bolj svetlo stanovanje v središču Ljubljane. Vendar pristnosti babičinega stanovanja in vseh obiskov, ki jih je gostila v svojem majhnem domovanju, ni moglo nadomestiti nič. Bronja in Rok sta se zelo rada vračala k babici ter tako ohranjala tesen stik z njo.

Družino je kmalu po selitvi prizadela huda diagnoza, saj je mami zbolela za rakom. Ob Bronjinem komaj 14 letu starosti je mama izgubila boj z boleznijo. Najstnica se je s pogumom in nadčloveško močjo naslednja leta spopadala s preizkušnjami, ki so ji nenehno prihajale na pot. In ni jih bilo malo.

Mamina smrt je družino spremenila. Žalovali so v tišini, niso se pogovarjali o mamini bolezni, prav tako niso dajali pozornosti praznini ob izgubi ljubljene osebe. Nasprotno, dajali so vtis, kot da se ni nič zgodilo, in vsak zase živeli naprej. Bronja danes ve, kako pomembno je žalovanje. Saj žalosti drugače ne moreš premagati, obtiči ti na ramenih, to pa lahko pusti posledice.

Pri rosnih dvajsetih je zbolela še sama. Sama je hodila na onkološki inštitut in se po naporni kemoterapiji z avtobusom vračala domov. Mladi Bronji se to ni zdelo nič nenavadnega. Očeta je njena bolezen tako prizadela, da se je zaprl vase, saj je bila ženina izguba še preveč živa. Še več, ni verjel v Bronjino ozdravitev. Zanjo pa so bile težke kemoterapije, začetek novega življenja.

Komaj si je malo opomogla po težki bolezni, jo je doletela nova izguba. Smrtno se je namreč ponesrečil njen mlajši brat pri plezanju v slovenskih gorah.

Par let kasneje pa jo je za vedno zapustila še njena draga babi Dada.

Avtorica je ljubezen do pisanja prelila v pretresljivo avtobiografijo. Knjiga ponudi tudi vpogled v najbolj skrite kotičke njenega razmišljanja in spopadanja z vsemi življenjskimi izzivi. Zato vam jo toplo priporočam v branje.

Imej me rajši od vsega na svetu, igralke Mire Furlan.

Izpoved igralke, ki je zaznamovala jugoslovanski filmski in televizijski prostor v prejšnjem stoletju, je še vedno na lestvici najbolj branih knjig. Tudi v naši kočevski knjižnici je bilo potrebno stopiti v vrsto, da sem jo dobila.

Zakaj takšen naslov avtobiografije? Kot triletna deklica si je želela eno samo stvar. Da bi jo vsi  imeli najraje na svetu. “Oh, Mirica moja, taka ljubezen je sila redka” ji je ponavljala mama.

Ni soglašala z odgovorom. Odločila se je, da jo bodo vsi imeli rajši od vsega na svetu, ko odraste.  In res so Miro ljubili mnogi. Močno in tudi preveč. In se hkrati bali njenega talenta, njene lepote, tudi občutljivosti, čustvenosti, bojevitosti  in vseživljenskega boja za dvig umetnosti nad politiko.

Tisti, ki so preveč ljubljeni, so v nekem trenutku zasovraženi s prav takšno silo. Najbrž je takšen zakon množic.

Mirina zgodba je zgodba vseh nasprotujočih se obrazih nekdanje skupne države. Je neusmiljeno ogledalo časa, ki smo ga živeli vsi, ki smo se rodili v nekdanji Jugoslaviji,  a mnogi dolgo marsičesa nismo razumeli.

In tudi zaradi tega je potrebno knjigo prebrati.

IMEJ ME RAJŠI OD VSEGA NA SVETU

Mira Furlan se je rodila v Zagrebu leta 1955 staršem hrvaških, judovskih in slovenskih korenin. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala in končala v Zagrebu, leta 1978 pa je diplomirala na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti.

Kot najbolj nadarjena igralka v svojem letniku je že med študijem začela dobivati vloge v različnih zagrebških gledališčih in v HNK. Zaslovela je z vlogo Kate v seriji Velo misto, ki sem jo tudi sama rada gledala, pravzaprav vsi doma. Kmalu zatem je postala ena najbolj iskanih igralk v Jugoslaviji, posnela je številne filme in TV serije. Prejela je največje nagrade v takratnem času, npr. zlato areno in hrvaško najpomembnejšo gledališko nagrado Dubravka Dujšina. Živela je med Zagrebom in Beogradom, številne angažmaje pa je imela po vsej Jugoslaviji. Kot je sama izjavila, je bila prezasedena. Po eni strani ji je to neznansko godilo, po drugi strani pa jo je pripeljalo v izgorelost.

Ko je naraščal nacionalizem ni več ustrezala  politiki prihajajoče vojne. Obtožili so jo, da je izdajalka, na začetku vojne je doživela številne medijske napade, politično in institucionalno preganjanje. Z možem, režiserjem Goranom Gajićem, je pod pritiskom družbe leta 1991 emigrirala v ZDA, kjer je naredila zavidljivo igralsko kariero, še posebej je izstopala z vlogama v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok. Igrala je še v številnih ameriških predstavah in filmih ter poučevala na Newyorški filmski akademiji.

Od začetka novega tisočletja je igrala tudi v filmih nekdanje Jugoslavije. Med drugim je nastopala v reškem HNK, kjer je odigrala svojo zadnjo vlogo v predstavi Vaja za življenje – drugič.

Mira Furlan je poleg  omenjene knjige tudi avtorica drame Dokler naju smrt ne loči in knjige kolumn Totalna razprodaja, ki jih je več let objavljala v tedniku Feral Tribune.

Knjigo Imej me rajši od vsega na svetu je začela pisati v Ameriki kot svojo avtobiografijo ali kot veliko pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom in da bi spoznal domovino svojih prednikov. V knjigi opisuje svoje zgodnje otroštvo, odraščanje in kariero, v kateri je spoznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije se nam razkriva njen notranji svet pa tudi najhujši čas vojne, ko za Jugoslovane ali nadnacionalne posameznike ni bilo več prostora, in je na Hrvaškem postala tarča medijske gonje, ki je segala vse do ZDA.

Knjiga je polna radosti in bridkosti. Avtorica ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi. Njena izpoved ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu.

In zato jo zelo priporočam. Brala sem jo z ljubeznijo ker vem, da je v knjigo dala celo sebe. Škoda da je prekmalu  umrla za posledicami pika komarja januarja 2021 v Los Angelesu.

Nevenka Križ

Zgodba iz sedanjega časa, ki je tipično moderna.

Njo, gospodinjo Ello čisto očarajo spretno uporabljene avtorjeve besede, s katerimi jo ogovarja in osvaja po elektronski pošti, v nadaljevanju jo omreži še zgodovinska zgodba, zaradi katere sta se sploh spoznala, odločilno pa je srečanje v živo. Nova, neponarejena ljubezen jo vleče naprej, da se osvobodi okovov, ki si jih je nadela sama.

Roman govori o tem, kako lahko stara zgodba  o ljubezni in tovarištvu med verskim učenjakom Rumijem in potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, ki sta se spoznala v Konji  v 13. stoletju, spremeni življenje sodobnega človeka.

Roman opozarja tudi na ljubezen, ki medtem, ko ustvarja tudi ruši in za seboj pušča tiste, ki smo jih ljubili in so nas ljubili. Zaradi nove ljubezni se iz cone udobja dostikrat podamo v neznano.

Morda je meni všeč tudi zato, ker sem obiskala nekatere kraje, kjer se je dogajala zgodovina, opisana v tem romanu. Ti kraji še vedno živijo in jih Turčija veselo razkazuje mnogim turistom. Roman toplo priporočam bralcem, ki imajo radi zgodovinske romane s primesjo sladke ljubezni.

To je roman o večnih pravilih ljubezni, ki jih velja upoštevati prav vsak dan.

Toplo priporočam!                               Nevenka Križ

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Shafakova, priljubljena turška pisateljica je pogumno zamešala mistično epski koktajl preteklosti in sedanjosti.

Glavna junakinja Ella si po letih marljivega gospodinjenja in skrbi za moža in otroke, na pragu petdesetih let, najde službo kot pomočnica literarne agentke. Ko v poskusno branje dobi srednjeveški roman neznanega avtorja, jo ta skupaj z bralcem zavrti v filozofsko in čustveno razmišljanje slavnega pesnika Rumija in sufija Šamse.

Nastane zgodba v zgodbi. Na eni strani je nesrečna Ella, zapletena v pisemsko odvisnost s skrivnostnim avtorjem, na drugi pa izgubljeni Rumi, ki v potujočem dervišu Šamsi  najde dolgo iskanega duhovnega sopotnika.

Bralci se skozi štirideset prelomnih točk skupaj z Ello prebijemo do poslednjega pravila:

»Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno … Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je kar je, čista in preprosta.«

Ali nista ljubezen in mistika nekaj po čemer hrepenimo vsi?

Rumi velja za prvaka svetovne književnosti, pri katerem so se in se še napajajo številni literati na Zahodu. Med njegovimi zvestimi bralci najdemo tudi slovenskega pesniškega velikana Tomaža Šalamuna, tu pa tam pa ga vzamejo v roke tudi drugi intelektualci.

Nevenka Križ nam tokrat predstavlja zbirko iskrivih humoresk, priročno branje za sedanji čas.

Prebereš eno ali dve humoreski in ko imaš spet nekaj časa z branjem nadaljuješ. In tako do konca. V vsaki humoreski je kanček resnice, povezane s humorjem na pisateljičin način.  Res prisrčno in zanimivo. Branje humoresk bo vsakega bralca ali bralko nasmejalo in navdušilo. Res priporočam!

Nevenka Križ

NEVROTIČNA GOSPODINJA

Ko sem bila zadnjič pri frizerju sem morala malo počakati. Pa sem vzela v roke Jano, št 11 in počasi ogledovala naslove člankov in listala do konca. Ustavila sem se pri kolumni Sonje Grizila, v kateri prepričljivo piše, da so ji hoteli po krivem rubiti velik dolg, nič pa ni pisalo, zakaj je dolg nastal. Po urgiranju na FURS-u je izvedela, da nima dolga pač pa preplačilo, ki ga bo, zato ker je urgirala, dobila nazaj. Sicer ga ne bi, ali pa bi ga morala celo plačati. Tako nas novinarka s humorjem prežeti zgodbi opozarja na napake in neumnosti, ki jih ustvarja človek.
Gospa Sonja Grizila je novinarka celo življenje. Pisati je začela že pri štirinajstih letih in ljubezen do pisanja ji je prinesla poklic. Sedaj je že upokojena a še vedno najde čas za pisanje. V Jani je našla mesto, kjer širi virus najžlahtnejšega humorja. Piše humoreske. Napisala jih je že okrog sedemsto. Njene zgodbe so vedre in prežete s humorjem. Smeh vzbuja z dogodki, značaji oseb, družinskih odnosov, … Na šaljiv način prikazuje resničnost življenja, ki bi ga lahko prikazali tudi v televizijski upodobitvi.

V knjigi Nevrotična gospodinja lahko preberemo 131 družinskih zgodb, ki so čisto naše, slovenske, napisane z jezikom, ki ima naravnost huronski občutek za situacijsko komiko. To so izvrstne humoreske iz kuhinje domiselne, bistre in duhovite sodobne ženske, ki vse vidi in vse ve, samo doma ni vselej uspešna.
Knjiga deluje povsem nenevrotično v primerjavi z naslovom. In kaj je sploh gospodinja? Pred emancipacijo je bil to poklic z neomejeno delovno dobo, nedoločljivim urnikom, brez bolniške, dopusta in pokojnine. Danes je tam, kjer ženske delajo, gospodinjstvo postalo dejavnost v prostem času. Večina žensk še vedno podpira tri vogale pri hiši in se noče sprijazniti s pripravljeno hrano iz trgovskih centrov. Ker se ob mikrovalovki nikakor noče razviti tisti čarobni občutek doma, ki je kljub noremu napredku še zmeraj moderen, so si nakopale zelo naporen hobi. Čedalje zahtevnejše delovno okolje in slaba navodila o pravilnem in zdravem življenju, ki dežujejo iz vseh medijev, pa imajo hude stranske učinke. Gradivo za njene kolumne sproti nastaja in se ni bati, da bi ga kmalu zmanjkalo.
Nevrotična gospodinja razpleta prismojene zaplete, ki jih skoraj vedno zakuhamo zaradi raznoraznih nesporazumov. In gospa Sonja Grizila zna na šaljiv način prikazati resničnost življenja v zgodbi, v kateri je osebno stališče avtorice in obilo humorja. Ta pa je nadvse dobrodejen.

Nevenka Križ