Arhivi Kategorije: Bralni krožek

Prebrale smo ….. april 2021

Nevenka Križ

Zapis o prebrani knjigi MONGOLSKE PEGE
Knjiga Mongolske pege je prvi roman slovenskega kantavtorja Zorana Predina.
Izšel je lansko leto in ga bere že vsa Slovenija.
Tudi sama sem bila kar radovedna, kaj je v romanu opisal. Pričakovala sem
ljubezen in jo tudi našla. Ne eno, za celih pet stoletij jih je, različnih, nasilnih,
hudomušnih, vedrih, pogumnih, poštenih.
Na začetku dve vrsti različnih kratkih zgodb in zgodovine nas na koncu povežejo
v zapuščino Gorazda Dimca, povzpetniškega člana stranke Slovenija Slovencem,
ki umre v zapletenih okoliščinah. Revež se nam kar zasmili, kaj vse je v svojem
kratkem življenju zagrešil. Imel se je za čistokrvneža, pisatelj pa nam pove, da je
slovenski narod zapacal z vsem, kar mu je prišlo pod prste, od turških semen do
sodelovanja z OZNO, od množičnih pomorov do pedofilije.
Tudi Kočevje, Kočevska Reka in Kočevski Rog imajo svojo vlogo v romanu.
Priporočam!

Prebrale smo ….. marec 2021

Marija Nanjara

CARL HONORE: BOLJ STAR BOLJ ŽIV

Zelo vzpodbuden naslov za nas upokojence, ki živimo v svetu, ki
zagovarja mladost. Vse okrog nas je namenjeno predvsem mladim:
moda, tehnika, mediji, šport … a ni nujno, da je tako. Knjiga z neštetimi
primeri prikazuje nasprotno. Michelangelo je pri 74. letih dokončal freske
v Pavlinski kapeli, Verdi je pri 79. doživel premiero svoje opere Falstaff,
Cleant Eastwood je 62 let star prvič osvojil Oscarja…Torej: pomembno
je, kje si v življenju zdaj, kako gledaš nase in kaj si sposoben in
pripravljen doseči, ne pa, koliko si star.
Že male spremembe v vsakdanjem življenju lahko naredijo veliko. Nekaj
koristnih nasvetov: bodite aktivni od 15 do 25 min. na dan s hitro hojo,
vožnjo s kolesom, hojo po stopnicah namesto z dvigalom (bloki v
Kočevju so idealni za to – nimajo dvigal), nošenje nakupovalnih vreč (če
potem nimate bolečin v hrbtu), delo na vrtu, plešimo… In čim več se
smejmo!
Štiri ključne veščine dozorijo šele okoli petdesetega leta: aritmetika,
splošna razgledanost, besedni zaklad in razumevanje ustroja sveta.
Staranje krepi našo čustveno inteligenco, sposobnost branja ljudi se
izboljša, lažje se vživimo v drugega, najdemo kompromise, znamo dati
nasvete. Bolje se spoprijemamo z negativnimi čustvi, kot so strah, jeza in
zavist.
Kitajci poznajo pregovor: »Če hočeš biti srečen eno uro, pojdi zadremat.
Če hočeš biti srečen en dan, pojdi na ribolov. Če hočeš biti srečen eno
leto, podeduj bogastvo. Če hočeš biti srečen celo življenje, nekomu
pomagaj.« Zgledujmo se po prostovoljkah našega društva!
Najbolj mi je bila všeč zaključna misel knjige: Ko gre za starost, je
najbolje biti odkrit. Zanikanje svojih let je zanikanje sebe. Eden od trikov,
da odgovorite na vprašanje, koliko ste stari: podajte iskren odgovor, nato
vprašajte, zakaj človeka to zanima. S tem usmerite pozornost na
predsodke, ki so povezani s številko in jih morda celo spodkopljete.

 

Prebrale smo ….. februar 2021

Nevenka Križ

Markus Zusak
KRADLJIVKA KNJIG

Avtor Kradljivke knjig je sin Avstrijca in Nemke, ki živijo v Avstraliji. Navdih je dobil iz
materinih pripovedi o nacistični Nemčiji med drugo svetovno vojno, o delovanju
Hitlerja, o bombardiranju, o Judih, ki so po ulici mesteca, v katerem živi glavna
junakinja, večkrat pešačili v koncentracijsko taborišče Dachau.
Skozi oči smrti, ki ima »srce in pozna vsako dušo«, pripoveduje zgodbo o Liesel, ki
živi v rejniški družini v ulici Himmel blizu Munchna. Tam se znajde zato, ker njeno
mamo, komunistko, transportirajo v taborišče. Čeprav devetletna Liesel ne zna brati,
na pogrebu svojega bratca najde v snegu drobno knjigo in jo vzame s seboj.
Psihično zlomljena končno prispe h krušnim staršem. Prilagajanju novi družini, šoli in
okolju ji pomaga krušni oče. Do nje se obnaša kot do prave hčere, še zlasti ponoči,
ko so jo tlačile more. Ko jo je naučil brati, knjige postanejo njena strast. Drugi
prijatelj ji postane sosedov sin Rudi, pobalin, tekač, nogometaš in fant, ki je vedno
lačen. Ko pa se v njihovo klet zateče še mlad Jud, se število njenih prijateljev poveča
še za enega.
Smrt ima veliko dela in njene žrtve se kar vrstijo. Tako Liesel kot okoliški prebivalci se
vse bolj spreminjajo zaradi grozot, ki se dogajajo okrog njih. Lačni kradejo hrano za
preživetje, ona pa krade knjige, ki jih nato bere drugim, da jim pričara magični
svet… Nazadnje še sama začne pisati knjigo, kar jo reši pred zanesljivo smrtjo
zaradi bombardiranja.
Roman ne prizanaša z grozotami, pa tudi ne z nežno ljubeznijo. Je tudi odlično
napisan, ker opozarja na vrednost dobrote v človeku predvsem takrat, ko svet okoli
njega izgublja tla pod nogami. Za zjokat!

KULTURNI DAN

Vsak narod se prepozna predvsem z lastnim jezikom in kulturo. In tudi Slovenci smo se skozi stoletja tako ohranili, čeprav nismo živeli v svoji državi. Zato se nam zdi pomembno, da praznujemo kulturni praznik, ki je tudi državni praznik in dela prost dan. Večina drugih držav ga ne praznuje ali pa ga obeležijo na drugačen način. Slovenski kulturni praznik ima dolgo zgodovino. Prva vseslovenska proslava ob obletnici Prešernove smrti sega v leto 1941. To je bil praznik vseslovenske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. Kot praznik vseslovenske kulture se je 8. februar praznoval od leta 1945 naprej. Po osamosvojitvi pa ga praznujemo kot državni praznik in je dela prost dan.
Prve Prešernove nagrade so bile podeljene leta 1947, po Francetu Prešernu pa so
jih poimenovali leta 1955.
Danes velja Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov. Po njem so
poimenovani trgi, njemu v čast postavljeni spomeniki. Vidimo ga na bankovcu za dva
evra. Ampak pesnik je dobil svojo veljavo šele v drugi polovici 19. stoletja. Bolj je bil
cenjen Jovan Vesel Koseski, ki je imel kakovostno slabše pesmi, vendar zahtevnejši,
manj razumljiv jezik, ki je bil všeč meščanom. Največ zaslug za priznanje
Prešernovega ustvarjanja imajo Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Jurčič. Prešeren je
bil prvi slovenski pesnik, ki se je po kakovosti kosal s sodobniki tedanje Evrope.
In čeprav letos ne bo takšnih proslav kot vsako leto, se lahko vsak od nas posveti
kulturi z branjem Prešernovih pesmi ali del Prešernovih nagrajencev. Letos je to
pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki nas bo popeljal v rodno Prekmurje.

France Prešeren ( 1800 – 1849 )

Prešernova rojstna hiša, po domače “pri Ribiču” se bistveno ne razlikuje od drugih starejših stavb v vasi, obdržala pa je največ starih značilnosti. Ko je nastajala v 16. stoletju (kamniti portal v kleti), je bila deloma lesena, zidani so bili le klet, veža in gospodarski prostori. Današnjo podobo je dobila po požaru leta 1856.

Hišo so kot muzej slovesno odprli leta 1939. Zasluge za odkup in preureditev ima predvsem Franc Saleški Finžgar in slovenski šolarji. Prostori so opremljeni s predmeti in pohištvom iz 19. stoletja. Od prvotne opreme so ostale klopi v veži in “hiši” ter skrinja iz leta 1837, najdragocenejša pa je zibelka, v kateri so zibali malega Franceta.

 

 

Po njegovih Poezijah smo Slovenci znani po vsem svetu. Sedma kitica ZDRAVLJICE je besedilo himne republike Slovenije.

Polde Bibič:  ZDRAVLJICA   

Nekatere pesmi so uglasbili naši znani pevci.

Vlado Kreslin: O, Vrba

Čuki: Vso srečo ti želim

Slovenski oktet: Luna sije  ( Pod oknom )

 

Pripravili: Marija Nanjara in Nevenka Oberstar

Podelitev bralne značke 2021

Hodim in gledam pomlad,
cvetlice, drevesa in ptice,
slišim šumenje in klice:                                                                                                                                              “Živeti – živeti – živeti
sred zmeraj kipečih naslad!”          ( Lili Novy )

Podelitev letošnje bralne značke se bo premaknila za nekaj mesecev. Upajmo, da se bodo okoliščine zaradi korone do takrat sprostile in da se bomo člani DU poveselili na pikniku in takrat tudi podelili bralne značke.
Kako se bomo prijavili?
Na listek bomo napisali svoje podatke (ime, priimek, naslove prebranih knjig in avtorje). Prebrati moramo le 5 knjig. Te so lahko s seznama za BZ, iz Knjigoteke na našem društvu ali po lastnem izboru.
Po želji lahko napišemo tudi vtise o knjigi ali svoje predloge za branje. Listek bomo oddali v tajništvo ali ga vrgli v nabiralnik za BZ ali poslali po pošti.
Lahko napišemo mail in ga pošljemo DU.
Rok oddaje bomo naknadno določili.

Veliko užitka pri branju.

Bralni krožek

Prebrale smo… januar 2021

Nevenka Križ

Prebrala sem knjigo Zgodbe iz peska, ki jo je napisal Ivan Sivec. V njej zvemo
zgodovino Aboridžinov, ab-origin, originalnih domačinov Avstralije ali domorodcev
rdeče zemlje. Knjiga je izšla že leta 2012 in je ta čas, čas korone pravi čas za branje.
Bralca pretrese, kako avtor opisuje delovanje belega človeka in njegove zlobe in
napuha pri uničevanju narave vključno z Aboridžini. Opisuje pa tudi idilično življenje
domorodcev, njihove duhovne kulture, njihov dar za slikanje v pesku, kamnu in z gibi
s svojstvenim plesom, ki so ohranila njihova do 40.000 let stara izročila. Knjiga je v
bistvu niz smiselno povezanih zgodb vse od sanjske dobe do prihoda belih
osvajalcev s kazenskimi kolonijami, njihovega tragičnega iskanja velikega morja na
sredini kontinenta, ki ga ni, ter vse do avstralske bele folklore s strižci ovc in s
Plešočo Matildo, lovci na kengeruje in lovci na krokodile. V knjigi tudi zvemo, da tako
kot povsod po svetu, v Avstraliji najdemo tudi Slovenca. Zvemo tudi, kako so se
razvila prva mesta in kako sedaj živijo ljudje. Skratka, knjiga je dobra in jo priporočam
v branje vsem ljudem, tudi politikom.

 

Marija Nanjara

Sally Morgan je avstralska pisateljica in borka za pravice Aboridžinov. Rojena je bila
1951. V avtobiografskem romanu V objem korenin je predstavila življenje svoje
družine. Njena mama je bila Aboridžinka in že zgodaj je deklica občutila odklonilen
odnos belcev do drugačnih. Ker so bili temnejše polti, tega niso mogli skriti, zato ji je
mama svetovala, naj reče sošolcem, da so Indijci. Zato Sally dolgo ni vedela, zakaj
niso kot ostale ´običajne´ družine. Ko je odrasla, ji je mama priznala svoje poreklo:
»Bila je le majhna laž.« A Sally, ki je v življenju uspela, je knjigo posvetila svoji družini
in v uvodu zapisala: Kako prikrajšani bi bili, če bi pustili stvari takšne, kot so bile.
Seveda bi preživeli, a v sebi nepopolni.
Roman me je zelo prevzel. Bralec težko verjame, koliko hudega so doživljali
Aboridžini še v 2.polovici 20. stoletja. A opisuje tudi njihovo vsakdanje življenje,
povezanost, humornost, čut za sočloveka in za živali. Prepriča nas, saj je to izpoved
o lastnem življenju.

 

Marentič Milka

Antonio Itube:
Knjižničarka iz Auschwitza
Knjiga je nastala na podlagi pričevanja deklice Dite Kraus, ki je preživela grozote
koncentracijskega taborišča in v njem vodila miniaturno knjižnico. Imeli so vsega 8
knjig (nekatere zelo obrabljene), ki jih je Dita vsako jutro pred poukom prinesla iz
skrivališča in jih po pouku ponovno skrila. V taborišču so imeli v bloku 31 prostor, kjer
so nekateri otroci imeli nekaj malega pouka. To je uprava  taborišča dovolila (nekaj
časa) za primer prihoda mednarodne komisije.
To knjigo lahko postavimo ob bok Dnevniku Ane Frank.

Paula Hawking:
Dekle na vlaku
Delo je psihološka kriminalka, ki je takoj po izidu postala hit.
Glavna junakinja je 32-letna alkoholičarka Rachel Watson, ki se vsak dan vozi z
vlakom v navidezno službo. Med vožnjo opazuje hiše ob progi, Tudi hišo, v kateri
zdaj živi njen bivši mož, ki jo je zapustil zaradi mlajše, s katero ima otroka.
Ko nekoč ugotovi, da izgine s terase mlada ženska (prej jo je videvala vsak dan),
postane iz opazovalke – raziskovalka tega primera. Po romanu bo posnet tudi film.

 

Slobodanka Done Ivanc

Roman Kradljivka knjig je napisal avstralski pisatelj Markus Zusak, ki ga
avstralski in ameriški kritiki opisujejo kot literarni fenomen. Je otrok nemške matere
in avstrijskega očeta, ki sta v Avstralijo prebegnila v 50-ih letih 20. stoletja. Knjiga
Kradljivka knjig sloni na njunem pripovedovanju o drugi svetovni vojni v Münchnu in
na Dunaju.
Zgodbo pripoveduje Smrt, dogaja pa se v nacistični Nemčiji, v času, za katerega
pripovedovalec poudari, da ima polne roke dela. Opisuje mlado deklico Liesel
Meminger in odnos z njeno rejniško družino Hubermann ter drugimi prebivalci
okoliša. Nato pa sredi vojne vihre v domu Hubermannovih zatočišče pred nacističnim
režimom najde mlad Jud, na katerega se Liesel naveže.

 

Marija Nanjara

Tudi mene je Kradljivka knjig presenetila zaradi prvoosebnega pripovedovalca – s
Smrtjo. Prvič sem naletela na takšno delo. Dobra pisateljeva domislica in za
pripoved o težkih vojnih časih smiselna. Lakota, bombardiranje, strah, diktatura –
vse običajno za vojni čas.
A je tudi pripoved o prijateljstvu in sočutju do preganjanih Židov, ki ga občutijo že
otroci. Prizor: blizu Münchna je bil logor Dachau. Liesel je koloni lačnih logorašev
metala koščke kruha.
A najbolj me je knjiga ganila z Lieselino ljubeznijo do knjig. Ker si jih revna družina ni
mogla privoščiti, jih je Liesel kradla. Med bombardiranjem jih je brala v zaklonišču.
Tako so prestrašeni sosedje vsaj malo pozabili na grozljive prizore, ki so jih čakali po
izhodu iz zaklonišča.

Branje res pomaga. Torej berimo.

Prebrale smo….. december 2020

Nevenka Križ     …..     Zgodbe Petra Čeferina

Za dr. Petra Čeferina sem slišala že v času mojega službovanja v Trikonu Kočevje.
Seveda nisva nikoli sodelovala. Spremljala pa sem njegovo odvetniško
poslanstvo v časopisih, TV, včasih pa tudi ob branju strokovnih člankov. Bil mi je
domač in blizu. Tudi sama sem tu pa tam sodelovala s sodišči službeno, sodnik
porotnik pa sem bila dva mandata. Preprosto me je zanimala tematika. Zato
sem izmed predlaganih knjig Bralne značke izbrala knjigo: Moje odvetniško
življenje dr. Petra Čeferina.
Naj najprej na kratko predstavim avtorja:
Peter Čeferin se je rodil 28. junija 1938 v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo,
diplomiral, magistriral in doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Po končanem študiju je začel delati kot novinar, pisal pa je tudi dramska
besedila. Še danes je velik ljubitelj predstav in filma. Leta 2012 je nastopil celo
sam v gledališki predstavi Bertolta Brechta. V letih pred osamosvojitvijo
Slovenije je bil član Sveta za varstvo človekovih pravic, pa tudi podpredsednik
Odvetniške zbornice Slovenije. V letih 1991 do 1995 je bil član Državnega sveta
RS.
Odvetniški poklic opravlja od leta 1967, leta 1993 pa je s svojima sinovoma
Rokom in Aleksandrom, ki je sedaj predsednik UEFA, ustanovil Odvetniško
družbo Čeferin. Pri svojem delu se je ukvarjal pretežno s kazenskim in ustavnim
pravom ter pravom človekovih pravic.
Dr. Peter Čeferin je avtor številnih strokovnih člankov in razprav s področja
odvetništva ter knjig: Neodvisnost odvetnika in Odvetniška zbornica Slovenije –
odlomki iz zgodovine.
Postal je eden najvplivnejših slovenskih odvetnikov. Zastopal in zagovarjal je na
tisoče klientov na skoraj vseh sodiščih nekdanje Jugoslavije in sedanje Slovenije.
V vseh teh letih dela je sprejel tisoče strank in spoznal njihove življenjske
zgodbe: žalostne ali vesele. Spoznal je tudi, do so lahko dogodki v resničnem
življenju pogosto precej bolj neverjetni, kot so lahko opisi dogajanj v še tako pretresljivi literaturi. Knjigo sem prebrala na mah. Leta 2012, ko je praznoval petinštirideset let samostojnega odvetniškega dela, je napisal knjižico Moje odvetniško življenje. V njej je opisal resnične zgodbe ali anekdote, ki jih nosi v sebi in so ga naredile takšnega kot je, najvplivnejšega odvetnika v svojem času.
Moje mnenje o prebrani knjigi:
V knjižici je zbral 45 resničnih zgodb iz svojega odvetniškega življenja, od
samega začetka za vsako leto eno. Iz »svojega odvetniškega življenja« pomeni,
da je ves čas živel za ta poklic in je večino časa res prebil v odvetniški pisarni. V
zahtevnejših primerih pa so ga zadeve spremljale noč in dan. V zgodbah
prepleta osebne vrednote in poklic. Kot dobrosrčen človek je pomagal vsem, ki
so ga prosili. Včasih je njegov posluh za sočloveka tudi kdo zlorabil. Enkrat je bil
na tej, drugič pa na drugi strani oblasti. Praviloma je dobil plačilo, velikokrat ga
pa tudi ni. Odnos družbe do zasebništva je bil takrat neprizanesljiv. Čeferin je
to občutil in obračunaval z vzorci socialistične preteklosti na svoj, nepristranski
način. Zgodbe so napisane humorno in poučno. Velike in male barabe slika kot
simpatične like, kar kljub humorni noti vzbudi vsaj malo nelagodja.
Anekdote spremljajo tudi karikature priznanega Izarja Lunačka, ki na kratko še
poudarijo poanto zgodbe.
Predlagam, da jo prebereš tudi Ti!

Slobodanka Done Ivanc   ………
Berem sago Bogdana Novaka Lipa zelenela je. V dvanajstih knjigah pisatelj spremlja
življenje dveh rodbin, Godinovih iz Prekmurja in Kolarjevih s Primorske.
Saga se začne leta 1879 v obdobju Avstro-Ogrske in se prek obeh svetovnih vojn
konča po osamosvojitvi.
Zelo lepo je opisano življenje v prekmurskih vaseh pred prvo svetovno vojno, kakor
tudi življenje Slovencev v okolici Divače in v Trstu. Že v času Avstro-Ogrske so se Italijani sovražno obnašali do Slovencev v šolah, v službah, v družbenem življenju,
skratka povsod. Nekateri manj zavedni Slovenci so spreminjali priimke, da bi v Trstu
lažje dobili službo in da njihovi otroci v šolah ne bi imeli sitnosti.
Podrobno je opisano življenje med prvo svetovno vojno, tako v zaledju, kakor tudi na
bojiščih (Soška fronta, boji v Galiciji, Romuniji) ter življenje med dvema vojnama.
Zdaj berem sedmo knjigo z naslovom Ugasla ognjišča, ki govori o začetku druge
svetovne vojne in madžarski okupaciji in diktaturi v Prekmurju ter nemški okupaciji
drugih delov Slovenije, o zapiranju Slovencev v taborišča ter izseljevanju v Srbijo.

Nevenka Oberstar ……..    Alena Mornštajnova- Hana 

“Rosa je celih devet let skušala zaceliti mojo dušo. Pobirala je njene kosce,
jih zlagala in jih šivala z nitjo svoje ljubezni.
Še vedno je veliko tistih mučnih trenutkov, vendar se množijo tudi tisti,
zaradi katerih bi rada še živela”.

Citat iz knjige

36. KNJIŽNI SEJEM

Narazen, a vendar skupaj

Prvi slovenski knjižni sejem na spletu

Slovenski knjižni sejem bo potekal med 23.in 29. novembrom. Poleg sejemskega dela bo ponujal tudi spletne dogodke. Vse to  poiščete na naslovu www.knjiznisejem.si. Tu najdete izhodišča, srečevališča in presečišča spletnih dogodkov ter virtualni prostor za nakup knjig.       V zavihku e-SEJEM boste odprli dve možnosti:

  • pregledovanje virtualnega kataloga
  • program z možnostjo nakupa ter obisk različnih spremljevalnih dogodkov.

Povabljeni vsi na virtualni sprehod po knjižnem sejmu.

Lep pozdrav in ostanite zdravi.

Članice bralnega krožka

BRALNA ZNAČKA DRUŠTVA UPOKOJENCEV KOČEVJE, 2020

˝ Noben prijatelj ni tako zvest kot je knjiga.˝ (Ernest Hemingway)

 

Ob kulturnem prazniku februarja 2021 bomo četrtič podelili bralne značke. Prebrati moramo le 5 knjig: po lastni želji, s seznama ali si jih sposodimo v naši KNJIGOTEKI. Do ok. 20. januarja vrzite v bralni žepek listek s svojim imenom in naslovi prebranih knjig.

Veseli bomo tudi vaših mnenj o prebranih knjigah ali vaših predlogov.

 

Bogdan Novak: Lipa zelenela je

Ivan Sivec: Zgodbe iz peska

Ana Toič: Poletne počitnice

Petja Rijavec: Najini valovi

Nina Klančnik: Valter osvaja Evropo

Agata Tomažič: Zakaj potujete v take dežele?

Tadej Golob: Svinjske nogice

Boris Pahor: Knjiga o Radi

Peter Čeferin: Moje odvetniško življenje

Meik Wiking: Lykke – dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu.

Luke Alnutt: Lastimo si nebo

Kenan Crnkić: Pazi, katerega volka hraniš

Catherine Steadman: Nekaj je v vodi

Brian Grover: Poljub iz Rusije

Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

Arto Paasilinna: Deset prisrčnih trmoglavk

Ani Choying Drolma: Moj glas za svobodo

Kristijana Valčeva: Ohranila sem ponos

Elisabeth Gilber: Jej, moli, ljubi

Alejandro Palomas: Sin

Osho: Sočutje

Markus Zusak: Kradljivka knjig

Bernhard Schlink: Bralec

Elena Ferrante: O izgubljeni deklici (Neapeljski cikel)

 

Prijetno branje in lepo vroče poletje, vam želijo članice BK.