Arhivi Kategorije: Predstavljamo

Idejni oče Prešernovega dne

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  BOGOMIL GERLANC  ( 1901 – 1992 )

Priznati je treba, da datum slovenskega kulturnega praznika ni vsakomur po volji; nekateri menijo, da je obletnica Prešernove smrti čisto primerna za praznovanje, drugi bi spomin na pesnika Zdravljice, Sonetnega venca in Krsta pri Savici raje obujali ob dnevu njegovega rojstva. Nekaj je seveda tudi takšnih, ki jim je vseeno, ali je Prešeren 8. februarja na svet privekal ali se od njega poslovil, samo da jim na ta dan ni treba v službo. Kakorkoli že, okusi so različni. A če dobro pomislimo, ob vseh proslavah in nagovorih, ki se v raznih krajih vrstijo ob nacionalnem prazniku kulture in kulturnikov, zelo redko, če sploh kdaj slišimo kaj več o njegovi preteklosti. Na čigavo pobudo obhajamo ravno datum Prešernove, ne pa denimo Trubarjeve ali Cankarjeve smrti? Od kdaj kulturni praznik pravzaprav sploh praznujemo? Kje se je vse skupaj začelo?

Zgodovinska veda odgovarja: rojstni kraj Prešernovega dne je kočevarska vas Mavrlen v Beli Krajini, kjer je ob koncu druge svetovne vojne delovalo vodstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, krajše SNOS. Pod predlog naj se dan Prešernove smrti razglasi za narodni kulturni praznik, sta se 28. januarja 1945 podpisala vršilka dolžnosti načelnice odseka za prosveto pri predsedstvu SNOS Milena Mohorič in vodja oddelka za ljudsko prosveto Bogomil Gerlanc. Predsedstvo je njuno pobudo še isti dan sprejelo. Praznik so tako prvič proslavili v bližnjem Črnomlju, naslednje leto pa že na ozemlju celotne Slovenije.

Če se je Prešernov dan torej hitro prijel, pa sta njegova pobudnika ostala bolj ali manj v senci – bržkone tudi zato, ker sta se v povojnem času znašla v političnem prepihu. Družina Mohoričeve je bila obtožena informbirojevstva. Moža ji je vzel Goli otok, njej pa se je  omračil um in skoraj vse preostalo življenje je preživela za zidovi psihiatrične klinike. Tudi Gerlanc, eden prvih organizatorjev narodno osvobodilnega gibanja na Kočevskem, se je moral zagovarjati pred sodiščem, vendar je uspel ovreči dvome o svoji pravovernosti. Čeravno jima pobude za slovenski kulturni praznik uradno ni nihče oporekal, Gerlanc je kasneje prejel celo priznanje Prešernov dan, pa Enciklopedija Slovenije v člankih o Gerlancu in Prešernovem dnevu še konec osemdesetih let predloga ni omenila.

Bogomil Gerlanc je bil zamejski otrok. Rodil se je decembra 1901 na Kontovelu pri Trstu. Po šolanju v Trstu, Gorici in Mariboru je kot učitelj služboval na Štajerskem in Gorenjskem. Že v zgodnji mladosti se je zapisal kulturnemu delu. V rojstnem kraju je še pred dopolnjenim sedemnajstim letom obudil delovanje domače knjižnice, pozneje pa  v društvih Danica in Ljudski oder, očitno med obiski doma, vodil pevski zbor. Leta 1924 je zbor pod njegovim vodstvom na Proseku nastopil tudi na zadnji predvojni javni prireditvi slovenskih kulturnih društev na Tržaškem sploh. Nič manj zagnanosti ni kazal v Mariboru, kjer je do leta 1921 predsedoval združenju srednješolcev, med učiteljevanjem v Celju pa je organiziral tamkajšnje Slovensko društvo in nasprotoval ukinjanju mestne knjižnice, ki jo je pomagal ustanoviti.

Ob izbruhu vojne se je Gerlanc iz Celja preselil v Kočevje, kjer se je kot prevajalec za italijanščino in nemščino zaposlil na gozdni upravi. Hkrati je že od junija 1941 sodeloval pri organiziranju Osvobodilne fronte na Kočevskem. Jeseni 1943 se je po prihodu Nemcev pridružil partizanskim enotam, kjer se je ponovno posvetil prosvetnemu delu. Tako je npr. zbiral vojna pričevanja kočevskih otrok. Njihove pretresljive izpovedi so bile v domovini in inozemstvu večkrat objavljene, leta 1953 pa pod naslovom Mladi rod Kočevske v boju proti okupatorju izdane tudi v knjižni obliki. Načelnik oddelka za ljudsko prosveto je postal septembra 1944 in na tem položaju ostal do prvih povojnih let.

Tržaški rojak Rado Bordon je o Gerlancu nekoč zapisal:  Življenje in javno delovanje Bogomila Gerlanca je vseskozi prevevala globoka ljubezen do slovenske knjige in slovenske kulture sploh.” In res je njegovo dolgo življenjsko pot – dočakal je namreč skoraj 91 let – še posebej zaznamovala knjiga. Po letu 1947 je ob raziskovalnem delu, preučeval je predvsem zgodovino slovenskega založništva, tiska in knjigotrštva, večji del delovne in upokojenske dobe preživel na uredniških mestih v raznih založbah. Kot avtor ali urednik se je podpisal pod številne monografije in zbornike, med drugim pod knjigo Kočevsko, ki jo je v petdesetih letih izdalo domače olepševalno društvo, osnovnošolci pa so v svet književnosti vrsto let vstopali ob berilih, ki so nastajala z njegovim sodelovanjem.

Za življenjsko delo na področju izobraževanja bi moral leta 1976 prejeti Žagarjevo nagrado, a se je oblastem znova zameril – tokrat zato, ker je kot urednik izdal Slodnjakove Obraze in dela slovenskega slovstva. Samo dva dni pred podelitvijo so mu nagrado odvzeli. Na zadoščenje je moral čakati vse do zadnjih predosamosvojitvenih dni. In ko je 12. junija 1991 osrednji TV Dnevnik poročal, da je država z njegove Žagarjeve nagrade končno očistila skoraj 20-letni prah, voditelj vendarle ni pozabil povedati, da je bil slavljenec tudi avtor pobude, naj 8. februar postane slovenski kulturni praznik.

 

Tam nekje med travami…ČISTILNA AKCIJA

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…                                                                                          naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                ČISTILNA  AKCIJA

“Očistimo svet !” po radiu glas                                                                                                                               poziva ljudi za lepši naš čas.                                                                                                                                   Na mestnih oglasih piše tako:                                                                                                                               ČISTA SLOVENIJA NA RAJ BO ZA NAS.

Ljudje prikimavajo… še sama hitim,                                                                                                                da za Slovenijo nekaj storim.                                                                                                                                Čistim svoj dom, vrt in dvorišče,                                                                                                                          skoraj prišla bi že na grobišče.

Čistim z besedo lažne veljake                                                                                                                                 in jih pošiljam tja … v kloake.                                                                                                                                 Besna sopiham, preklinjam kot Rom,                                                                                                               ki vse ima zastonj, tudi svoj dom.

Vlada pobožno brani lenuhe,                                                                                                                                tajkune, lažnivce, cerkvene stremuhe.                                                                                                              Narod razburja se, preklinja, besni:                                                                                                                    “Z delom poštenim ni več pogače.                                                                                                                       Očistimo svet tako in drugače!”

Preprosto frajgajst

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  LJUBA PRENNER  ( 1906 – 1977 )

Pravnica in književnica dr. Ljuba Prenner je bila verjetno ena najbolj svojstvenih osebnosti povojnega obdobja na Slovenskem. Pozornost je vzbujala z izrazito moško podobo – zasebno se je kot moški tudi izražala – pri obrambi varovancev pa je ob  krivicah znala ne le vzkipeti, temveč celo uporabiti pesti. Libretistka opere Slovo od mladosti, avtorica proznih in dramskih besedil ter naše prve prave kriminalke Neznani storilec, ki jo je za stavo napisala v treh mescih, kot izpričan frajgast  ni priznavala ideoloških omejitev, temveč je vselej ostala zvesta svojim načelom.

Življenje je leta 1906 v Fari pri Prevaljah rojeno Amalijo Marijo – že v otroštvu si je nadela ime Ljuba – s Kočevsko povezalo takoj ob rojstvu. Njen oče je bil kočevski Nemec in nikoli ni dobro govoril slovensko. Ker po drugi strani mama ni obvladala nemščine, je sporazumevanje med zakoncema moralo biti precej zanimivo, kar pa Prennerjevih ni oviralo, da ne bi bili ljubeča družina.

Po končani meščanski šoli in nižji gimnaziji se je Ljuba zaposlila v eni od odvetniških pisarn. Vendar ji pisarniško delo ni ležalo, zato se je odpravila v Beograd in zatem v Ljubljano, kjer je kljub denarni stiski dokončala višjo gimnazijo. V Beogradu jo je poučevala Desanka Maksimović, ki je ob Ksaverju Mešku postala in vse do smrti ostala ena njenih najtesnejših prijateljic.

Skozi ljubljansko pravno fakulteto se je kasnejša legendarna odvetnica bolj lačna kot sita pretolkla po mnogih neuspehih, zaradi česar je izpite prekrstila kar v “aviatične vaje“. Kolega Makso Šnuderl je zabeležil, da je doštudirala v pogojih, ki jih ne bi zmoglo 90 odstotkov moških. Prvo pripravniško službo je dobila v domačem Slovenj Gradcu, kjer je preživela velik del otroštva, vendar je mesto po stiku s kulturnim utripom prestolnice za obetavno pisateljico postalo pretesno. Zato se je leta 1939 vrnila v Ljubljano.

Ob začetku vojne se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Njeno stanovanje je postalo zbirališče vodilnih članov OF in partije, sama pa je raznašala propagandne materiale, zbirala pomoč in se,  še posebej po silvestrovem 1942, ko je nastopila advokaturo, angažirala pri obrambi zaprtih domoljubov. Ker so Italijani licence podeljevali le v Ljubljanski pokrajini rojenim odvetnikom, je do dovoljenja prišla z zvijačo. Kot hči Kočevarja si je izposlovalo kočevsko domovnico, potem pa počakala na dopust pristojnega uradnika in njegovemu namestniku zamolčala, da njena rojstna Fara leži pri Prevaljah in ne pri Kočevju, kot je mislil. “Dal mi je dekret in pritisnil vse pečate in hvala mu, če še kje živi,  je zapisala v spominih. Kočevska občanka je ostala do konca vojne, potem pa domovnico vrnila občini.

povojna leta so jo s Kočevjem povezala še tretjič. Prav tako brezkompromisno, kot je med vojno branila domoljube in jih ob pomoči policijskega funkcionarja dr. Vladimirja Kanteta reševala iz ječ, kar bi jo skoraj stalo življenja, se je leta 1945 posvetila obrambi žrtev nove oblasti. Njena svobodomiselnost, ki se je že med okupacijo kazala v zahtevi, naj jo Vida Tomšič izpiše iz KPS, kamor jo je brez njenega soglasja včlanila, in v protestu proti partijski samovolji ob likvidaciji bana Natlačena, se je zdaj izražala v sodelovanju s kasneje usmrčenim Črtomirjem Nagodetom in  kritičnosti do razmer v državi. Vse to je šlo nekaterim v nos.

Februarja 1947 so jo po grobem napadu v Slovenskem poročevalcu aretirali in ji vzeli advokaturo, ki jo je v slutnji prihajajočih dogodkov pred tem že sama vrnila. Po poldrugem mesecu je bila iz zapora izpuščena, vendar pa je julija 1949 sledila ponovna aretacija. Brez uradnega odvzema prostosti so jo poslali v taborišče Ferdreng pri Kočevju.

Prennerjeva je ostala neuklonljiva. Že prvi dan po prihodu v pisano množico “inteligentk“, nun in  kurb, kot se je izrazila, je Ferdreng preimenovala v “Fajn drek“, bivalne prostore zapornic v “podganji grad“, miličniške hiše v “gadja gnezda” itd. V tako imenovani “drek brigadi” je bila zadolžena za praznenje latrin. Do danes se je ohranila njena pesem Prošnja za novo stranišče, jedek obračun z nemogočimi higienskimi razmerami v taborišču. “Lahko je reči: ‘babe usrane’ in se jezit na ‘te poscane’,  a pomni naj, kdor to stori, da tudi sam brez riti ni“, je zapisala. “Stari vzkipljivi pisker“, kakor je lakonično orisala svoj značaj, se ni bal nikogar, niti upravnika taborišča ne.

Po večmesečni kalvariji so jo premestili v Škofjo Loko in maja 1950 brez vložitve obtožnice izpustili. Ob podpori dela političnih funkcionarjev in kolegov, ki so na skupščini odvetniške zbornice leta 1953 skandirali: “Prennarci advokaturo nazaj!” je marca 1954 dobila dovoljenje za ponovno opravljanje poklica. V šestdesetih letih je bila postopoma deležna vse več javnega priznanja in poldrugo leto pred smrtjo dočakala celo vnovičen sprejem v Društvo slovenskih pisateljev, iz katerega je bila pod pretvezo domnevne kršitve kulturnega molka izključena po vojni.

Ljuba Prenner je za rakom na dojki umrla septembra 1977. V Starem Logu pri Slovenj Gradcu počiva skupaj s staršema. Na njun nagrobnik je z mislijo na lastno minljivost dala vklesati: “TU JE LJUBEZEN POKOPANA, DRAGI OČE, LJUBA MAMA“. Kamnosek je tako ob njeni smrti moral dodati le vejico, da je pridevnik “LJUBA” spremenil v njeno ime.

 

Opomba: SSKJ

frajgajst in freigeist-a [frájgájst] m (ȃ-ȃ) v stari Avstriji človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih, svobodomislec: družil se je s frajgajsti.

Nagrajenci natečaja ZDUS ” KORONA V LETU 2020″

Komisija za kulturo ZDUS je decembra 2020 ocenila prispela dela za naj kulturno stvaritev v korona letu 2020. Na natečaju sta s svojimi deli sodelovali tudi naši članici Živka Komac       ( literarna dela ) in Nevenka Križ (likovna dela ).

Nagrajenci v kategoriji literarna dela so: Ludvik Škaper in Irena Šrajner DU Murska Sobota ter Biserka Stergar iz DU Malečnik.

Nagrajenci v kategoriji likovna dela so:  Nevenka Križ iz DU Kočevje in Emica Puhek ter Majda Soko iz DU Razvanje. Komisija je ocenila, da so med prispelimi likovnimi deli, ravno te tri slike z likovnim doživljajem prepričljivo pričale o potrebi po iskanju miru v naravi v teh težkih časih.

                             

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nevenka Križ

Vsem nagrajencem iskrene čestitke, še posebej pa seveda naši članici in umetnici Nevenki Križ, katere likovna dela, preko priložnostnih razstav na društvu,  dobro poznamo in cenimo.

Zapisala: Barbka Bižal Kolar

 

 

 

Tam nekje med travami… STATVE

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…                                                                                      naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                   STATVE

Izrabljene so moje statve,                                                                                                                                          a še pletem svoji dni.                                                                                                                                               V vzorec pa še tu in tam                                                                                                                                          kakšno svetlo nit dodam.

Preprogo sem že dolgo stkala,                                                                                                                                 sedmo desetletje v vek.                                                                                                                                         Po srebrnih vzorcih tečem                                                                                                                                         počasen in previden tek.

Negujem statve in jih mažem,                                                                                                                                   da preveč ne bi škripale,                                                                                                                                            se lomile, ropotale                                                                                                                                                   in do konca bi vzdržale.

Ko preproga bo končana,                                                                                                                                           čas bo svoje naredil.                                                                                                                                              Tako kot mnoge druge stkane                                                                                                                                  jo bo v pozabo tiho zvil.

 

Pravi Jastreb je umrl v Banja Loki

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  ZDENKO PETRANOVIĆ  ( 1919 – 1942 )

Med partizanskimi filmi, ki jih je jugoslovanska kinematografija posnela v sedemdesetih letih minulega stoletja, je nadaljevanka Kapelski kresovi s svojo svežino in za tiste čase neortodoksnim pristopom prav gotovo odstopala od povprečja. Zato ne preseneča, da jo pogosto označujejo v pridevkom kultna. Ljudje so iz tedna v teden množično spremljali dogodivščine svojeglavega kurirja Dimnikarja, njegovega prijatelja Rusega, komandanta Ljuba, minerja Prsana, Doktorja, Topničarja, Jastreba, Ine in drugih goranskih partizanov.

Liki iz nadaljevanke in istoimenskega romana, napisal ga je general Veljko Kovačevič, komandant Primorsko-goranskega partizanskega odreda in kasnejše istoiimenske divizije, so uradno fiktivni. Vendar pa Gorani – prebivalci Gorskega Kotarja – ne dvomijo, da so vsaj nekateri izmed njih, čeprav seveda z dokajšnjo mero umetniške svobode, povzeti po dejanskih osebah. Tako vedo povedati, da sta filmskima Dimnikarju in Rusemu za zgled služila domačina Andrija Grgurić Dimnikar in Viktor Crnković Rusi, hrvaško Dimnjačar in Riđan, goranski domačin pa je bil tudi Jasterb, ki se v filmu sicer imenuje Zlatko Mateić, dejansko pa mu je bilo ime Zdenko Petranović. Enako kot filmski je bil tudi pravi Jastreb poveljnik mladinske čete v Goranskem odredu, prav tako pa sta oba padla v slovenskem Obkolpju, Mateić ob napadu na Bosljivo Loko, Petranović pa v spopadu za Banja Loko. V nadaljevanki so vzporednice med njima celo še poudarili.

Petranović se je rodil april. a 1919 v Delnicah, kjer je bil doma tudi njegov filmski soimenjak. Delal je kot trgovski pomočnik na hrvaškem Sušaku. Že ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške se je udeležil protinemških demonstracij in zato pristal v zaporu. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je s služenja vojnega roka v Zvorniku vrnil domov. Del Gorskega Kotarja so takrat anektirali Italijani in ga vključili v Reško pokrajino, drugi del je ostal pod upravo Pavelićeve ustaške države. Jeseni se je Petranović preko brata povezal z delniškimi komunisti ter odšel v partizane.

Priključil se je Delniški četi. Ta je sprva delovala v ožji okolici domačega kraja, zaradi pritiska okupatorja, ki je konec oktobra 37 borcev napadel s 700 vojaki, pa se je umaknila v pogorje Bitoraja, med Fužine in Mrkopalj, in od tam nadaljevala z akcijami. Po koncu ene od takšnih akcij naj bi se Petranović zamišljeno naslonil na jelko v taborišču, pogled pa mu je otrdel in odtaval v daljave. Zato se je neki soborec pošalil: “Poglej Zdenka, gleda kot jastreb!”. Tako je dobil svoje konspirativno ime.

Vsekakor je Jastreb veljal za pogumnega in požrtvovalnega borca. V spopadu pri Litoriću konec maja 1942 se je z mitraljezom drzno gibal med obema kriloma čete in tako ustvaril vtis, da je moč partizanov precej večja od dejanske. Prav tako se je izkazal malo kasneje, ko je v 3. bataljonu Kovačevićevega Primorsko-goranskega odreda prevzel dolžnost komandirja mladinske čete. Njegova prva poveljniška akcija je bil napad na logarsko kočo na Praprotu, kjer se je zadrževalo 25 italijanskih vojakov. Četa jih je ob zori presenetila in jih vseh 25 zajela.

Slovenski in hrvaški obkolpski partizani so že leta 1941 vzpostavili stike ter se začeli dogovarjati o sodelovanju. Slednje se je še posebej intenziviralo sredi naslednjega leta, ko so borci z obeh strani reke izvedli vrsto napadov na sovražnikove postojanke v Gorskem Kotarju ter v okolici Kočevja in Ribnice. Po uspehih partizanov na začetku maja, ko je med drugim padel Brod na Kolpi, so Italijani uspeli postopoma vzpostaviti postojanke v nekaterih pomembnejših krajih. Tako je 19. junija 1942 italijanska vojska zasedla tudi Banja Loko. Vojaki so se namestili v šoli in zasebnih hišah.

V noči z 21. na 22. junij – 22.junij je tudi datum filmskega naskoka na Bosljivo Loko – so slovenski in hrvaški partizani skupaj napadli vas ter Italijane prisilili, da so se z zunanjih položajev umaknili v postojanko. Med napadalci se je ponovno odlikoval Jastreb, ki je sam zavzel mitralješko gnezdo, kjer je štiri vojake primoral k predaji ter jim zaplenil težko strojnico. Zapisano je, da je orožje natovoril na mulo in ha z naročilom “Naj komandant ve, da sem strojnico zaplenil jaz, ker se lahko zgodi, da bom v boju padel”, poslal v komando. Ko je že kazalo, da bodo Italijani poraženi, je obkoljenim vojakom na pomoč prišla kolona iz Petrine. Partizani so se morali umakniti, pri tem pa sta življenje izgubila Drago Štimec iz Turkov in Zdenko Petranović Jastreb. Dočakal je triindvajset let.

Danes na Petranovića, za narodnega heroja je bil  proglašen leta 1951, v domovini poleg spomenika v Delnicah in plošče na rojstni hiši spominja le še istoimenska ulica na Reki. Druga poimenovanja, npr. ime ene od delniških vojašnic ali domačega kulturno-umetniškega društva, so se morala umakniti duhu časa. Tudi na slovenski strani je spomin na Jastreba skromen. Ta ali oni filmski zanesenjak, ki ga pot ponese proti Osilnici, med vožnjo skozi Bosljivo Loko nemara še pomisli , da gre za kraj Jastrebove smrti, mimo spominske plošče v Banja Loki pa vozniki večinoma vozijo ne vedoč, da je dejansko tu padel partizan, zaradi katerega je igralec Žarko Radić, ki ga je upodobil  v nadaljevanki, še vedno eden najbolj znanih obrazov nekdanjega jugoslovanskega filma.

V spomin Jožetu Kozini (1943 – 2020)

V hladnem in meglenem jutru se je v nedeljo, 6.12.2020 v 77 letu poslovil
Jože Kozina iz Bračičeve 17 v Kočevju. S trdno voljo se je upiral bolezni, ki pa
je na koncu zmagala. Do zadnjega, dokler je imel še moči v sebi, je opravljal
funkcijo predsednika Društva upokojencev Kočevje.
Jože Kozina se je rodil leta 1943 v kmečki družini s štirimi otroki. Šolal se je v
Ribnici in v Kočevju, si pridobil kovino strugarski poklic in se zaposlil v
podjetju »Itas« Kočevje. Leta 1964 si je z ženo Marijo ustvaril družino –
rodila sta se jima sin Robert in hči Mojca.
Njegova življenjska pot je bila v celoti posvečena družini, delu in športu. Že v
osnovni šoli v Ribnici in kasneje v Kočevju je bil igralec rokometnega in hkrati
nogometnega kluba, v letih od 1961 do 1986 je kot igralec nastopal za
Kegljaški klub Kočevje. V tem klubu je deloval tudi kot tehnični vodja 31 let,
bil trener mladincev, članov in članic 34 let in kot predsednik kluba vrsto let.
V občini Kočevje je več kot 40 let deloval in pomembno prispeval k razvoju
športa v panogah kot so rokomet, kegljanje in balinanje. Deloval je tudi kot
sodnik rokometa, kegljaški sodnik I. kategorije, sodnik balinanja, trener
kegljanja I. kategorije, bil je mentor balinanja. Nudil je strokovno in
organizacijsko pomoč drugim klubom in društvom ter drugim organizacijam v
občini Kočevje pri organizaciji tekmovanj v republiškem, regionalnem in
občinskem merilu. Uspešno je deloval v organih OKS – ZŠZ olimpijskega
komiteja Slovenije, Zvezi društev upokojencev Slovenije, Športni zvezi
Kočevje, PZDU Dolenjske in B. Krajine in še v raznih drugih športnih društvih
in organizacijah. Za svoje prizadevno in uspešno delo je prejel številna
priznanja, kot so: bronasta in srebrna Bloudkova značka, veliko plaketo od
Športne zveze Kočevje za več kot 30 letno delo v športu, od DU Kočevje veliko
plaketo za uspešno več letno delo, zlati kegelj od Kegljaške zveze Slovenije,
plaketo za uspešno delo v športu od Občine Kočevje, plaketo za več kot 40
letno amatersko delo v športu od Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Pomemben del njegovega življenja je posvetil rekreativnemu športu na
Društvu upokojencev Kočevje in to vse od leta 2002 do njegove smrti. Pod
njegovim vodstvom se je povečalo število sodelujočih , ki so na tekmovanjih

Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele Krajine, na državnih
prvenstvih in tekmovanjih v občinskem merilu dosegali odlične rezultate. Za
njegovo prizadevno in uspešno delo je Društvo upokojencev Kočevje leta
2016 podalo pobudo za podelitev VERDERBERJEVE NAGRADE ZA DOSEŽKE NA
PODROČJU ŠPORTA v Občini Kočevje skozi daljše časovno obdobje . Podeljena
mu je bila na praznik Občine Kočevje.

Na Društvu upokojencev Kočevje je Jože Kozina od leta 2002 do svoje smrti
dosegel izjemne rezultate – na področju športa in dobrega sodelovanja v
organih društva, od leta 2017 pa kot predsednik društva tudi na
gospodarskem področju. Za sabo je pustil sled, ki bo zapisana v zgodovino
društva. S hvaležnostjo bomo ohranjali spomin nanj kot na prijetnega
sodelavca, dobrega prijatelja in prizadevnega člana društva.

Tri barve za zastavo

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                             PETER  KOZLER  (1824 – 1879 )

Da je Peter Kozler v svojem   Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin  leta 1864 prvič znanstveno določil meje slovenskega etničnega ozemlja, verjetno danes ve večina Slovencev. Morda je že nekoliko manj znano, da je z bratoma in polsestro v istem letu ustanovil  Pivovarno bratov Kozler, današnjo Pivovarno Union, ali pa, da je bil eden najpomembnejših slovenskih gospodarstvenikov svojega časa. Zelo redko pa se je, vsaj do nedavnega, omenjalo, da je skupaj z Antonom Globočnikom  leta 1848 najverjetneje izbral tudi barve slovenske zastave, enega temeljnih simbolov naše narodne identitete.

Zgodovina ima včasih čuden smisel za humor. Tako je hotela, da je bil Kozler, zgled slovenskega domoljubja, po rodu kočevski Nemec, čeprav so nekateri dokazovali, da njegov priimek izvira iz slovenske besede “kozar”, ki pomeni kozjega pastirja. Drugi so prepričani, da gre ime povezovati z izrazom “Koslar” ali “Kosstlar”, s katerim so Kočevarji označevali Kostelce. Kakorkoli že, rodbina Kozlerjevih se je na Kočevskem omenjala že v 16. stoletju, ko sta v Kočevski Reki prebivala posestnika s priimkom Chossler.

V Kočah pri Kočevski Reki je tristo let kasneje, 16. februarja 1824, kot tretji otrok Johanna in Marije Kosler, na svet privekal sin Peter. Njegov oče, ki se je četrt stoletja prej na Dunaj podal kot ubožen krošnjar, je bil eden najbogatejših ljudi na tedanjem Kranjskem. Obogatel je med dunajskim kongresom, ko je iz Trsta v avstrijsko prestolnico uspel dobaviti sveže južno sadje, ki ga zaradi visokih zametov v Alpah gosposki ni mogel ponuditi nihče drug. Zaslužek iz trgovanja je premišljeno vložil v nepremičnine in tako premoženje še povečal.

Prva leta je Peter preživel v Kočah, potem pa se je družina preselila v stari ortneški grad, ki ga je oče že pred sinovim rojstvom kupil od graščakov Lichtenbergov, a ga dotlej oddajal v najem. Še ne sedemletnega, so dečka poslali v uk na Sv. Gregor pri Velikih Laščah, kjer se je pri župniku Jakobu Jerinu naučil brati in pisati, najbrž pa se je tudi prvič srečal s slovenščino, ki je doma niso govorili. Devetletno šolanje v Ljubljani in druženje s tamkajšnjimi kulturnimi veljaki, med njimi s Prešernom, ga je izoblikovalo v zavednega Slovenca, kakršnega je leta 1844 na Dunaju spoznal študent Anton Globočnik.

Slednji je kasneje zapisal: ” Med slovenskimi akademiki sta bila samo dva, namreč Peter Kosler in Matej Cigale, prošinjena narodnega duha. Tema dvema sem se pridružil tudi jaz in ž njima sem obiskoval kavarno pri Bajerju na Alserici, nasproti bolnišnice, kjer so se shajali slovanski somišljeniki do leta 1845, pozneje pa pri Gerloviču v mestu na Kmetskem trgu. Redno smo se shajali ob petkih, ker so ta dan prihajale “Novice “, v katerih so nas posebno navduševale Koseskijeve pesmi”.

Po študiju prava na Dunaju – že prej je v Italiji študiral logiko in fiziko – je Kozler opravil pripravništvo na tamkajšnjem sodišču, v začetku leta 1848 pa se je zaposlil v dunajski pisarni odvetnika Ferdinanda Župančiča. Tam je dočakal tudi marčevsko revolucijo s prebujenimi nacionalnimi zahtevami, ki so jih Slovenci ubesedili v programu Zedinjene Slovenije, pri katerem se je Kozler močno angažiral.

Udejstvoval pa se je tudi drugače. “Slovenski dijaki smo hoteli novovzbujenemu narodnem čutu s tem zadostiti, da smo začeli nositi znake barv, katere smo proglasili za narodne,” se je spominjal Globočnik; “Ker so Nemci  nosili črno-rudeče-zlate kokarde, izbrala sva neko nedeljo popoldan v Gerlovičevi kavarni s Petrom Koslerjem na podlagi deželnega grba kot slovenski znak barve: rudečo, modro in belo. V neki tovarni smo si dali napraviti take trakove, katere smo potem nosili.” Kombinacija se je v hipu prijela in že 7.aprila 1848 je študent Lovro Toman v gostilni Zlata zvezda na Wolfovi ulici v Ljubljani prvič razvil slovensko tribarvnico.

Kozlerjevo relativno kratko življenje, pri 55-ih je umrl aprila 1879, je bilo izpolnjeno z gospodarskim in narodnobuditeljskim delom. Tako ni vodil le pivovarne, temveč je bil tudi med ustanovitelji Trboveljske premogokopne družbe, konzorcija za gradnjo gorenjske železnice ter  Kranjske stavbne družbe – slednja je zgradila današnjo predsedniško palačo – poleg tega pa je opravljal še dolžnosti podpredsednika Kmetijske družbe in Kranjske eskomptne banke.

Za razliko od brata Ivana, ki se je zapisal nemštvu, je vedno zagovarjal pravice Slovencev. Ustavila ga nista ne dolgoletna zaplemba njegovega zemljevida, ne proces zaradi domnevne veleizdaje, pa tudi ne šikane, ki jih je doživljal do izstopa iz državne službe. Kranjce je proti koncu življenja deset let zastopal kot namestnik deželnega glavarja ter poslanec okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče v deželnem zboru, v zgodovino pa se je vpisal tudi kot pokrovitelj slovenskih organizacij, od Sokola do Slovenske matice.

Zato ne preseneča, da so novico o njegovi smrti objavili malone vsi časniki, Slovenski narod pa mu je v trh zaporednih številkah posvetil obsežen podlistek izpod peresa Frana Levca. Vendar pa so šele dobro stoletje kasneje, z nastankom samostojne države, nastopili pogoji, da se Slovenija tudi uradno oddolži Kozlerjevemu spominu. To je storila leta 1999, ko je izdala poštno znamko z njegovo podobo.

SO LETA MINILA………..od 1991 do 2010 … 3 del

Čas od 1991  do 2000;  v petem desetletju – lastništvo stavbe

Na seji izvršnega odbora 25.9.1990 so med drugim ugotovili, da je vpisanih v DU Kočevje 1741 članov. V letu 1991 se je število članov povečalo na 1834.

V letu 1992 so bili sklicani občni zbori. V izvršni odbor so bili izvoljeni naslednji člani:               Jože Svete, Franc Merhar, Rezka Lavrič, Milka Cilenšek, Poldka Hrovatin, Rozi Raztresen, Jože Legan, Jože Dekleva, Stane Logar, Nelka Klun, Ivan Vesel, Srečko Košir, Marija Lipovec, Jože Špoler in Tone Škerjanc. Izvoljeno je bilo tudi vodstvo društva v sestavu: Jože Svete- predsednik, Franc Merhar – podpredsednik, Rozi Raztresen – tajnica, Rezka Lavrič – blagajničarka, Milka Cilenšek – predsednica komisije za rekreacijo, Jože Legan – predsednik komisije za šport, Jože Dekleva – predsednik gospodarske komisije, Nelka KLun – predsednica stanovanjske komisije in Dragica Šercer – predsednica nadzornega odbora.

Na seji letne konference 20.3.1993 je predsednik društva Jože Svete podal odstopno izjavo z mesta predsednika društva. V svoji izjavi navaja, da nekateri posamezni člani društva, zadolženi za določeno področje, ne izvajajo svojih zadolžitev in zato delo sloni le na treh ali štirih aktivnih članih. Po krajši razpravi se je odločil, da bo delo sicer opravljal še naprej, v kolikor pa se stanje ne bo izboljšalo, njegova izjava velja.

Pristojni organ društva je tudi odločil, da se podeli priznanja za uspešno delo naslednjim: ženskemu pevskemu zboru, Veri Rus, Mariji Žagar, Anici Dombi, Dragici Šercer in Nelki Klun za prizadevno delo v društvu.

V obravnavanem obdobju se je zgodil pomemben dogodek, ki se nanaša na stanovanjski fond društva. Društvo je imelo na razpolago 35 stanovanj,  s sprejemom ” Jazbinškovega zakona”  pa je izgubilo 10 stanovanj. Stanovanja so odkupili imetniki stanovanjske pravice – upokojenci, nekaj stanovanj pa tudi drugi, ki za to niso bili upravičeni. Kljub opozorilu Nepremičninski sklad SPIZ ni ukrepal. V naslednji letih je društvo imelo na razpolago 25 stanovanj za upokojence s potrebo po stanovanju.

Pomanjkljivost, ki so jo ugotovili na seji izvršnega odbora, je informiranost članstva. Zato so se odločili le to izboljšati. To naj bi dosegli tudi z objavljanjem dogajanja v reviji za upokojence Vzajemnost.

Z namenom pridobitve sredstev za obnovo in vzdrževanje stavbe je izvršni odbor sklenil, da se dva prostora v pritličju odda v najem. Z dvema najemnikoma je bila sklenjena ustrezna najemna pogodba za dobo 10 let. S to odločitvijo je bila sprejeta nova usmeritev delovanja društva. Poleg tega je tedanje vodstvo iskalo rešitev za izselitev dveh strank, ki sta bili še v stavbi.

Na gospodarskem področju so bila izvršena obsežna dela, in sicer zamenjana so bila vsa zunanja okenska krila, obnovljeno je bilo izpraznjeno  stanovanje v I. nadstropju, namenjeno novim klubskim prostorom, izvršena so bila  vsa zaključna dela na stopnišču, prepleskani so bili vsi hodniki in celotno stopnišče, popravljena in prebarvana je bila pločevinasta streha na stavbi, popravljeni in zamenjani so bili vodovodni odtoki in dimne naprave, poleg navedenega pa so še redno vzdrževali stavbo in njeno okolico.

Za izredno prizadevnost pri teh delih so izrekli posebno priznanje Francu Merharju, za nagrado pa so mu podarili en čebelji panj.

V letu 1994 je društvo zagotovilo sredstva za asfaltiranje dvorišča, namenjenega za parkiranje avtomobilov članov društva. Z lastnikom sosednje stavbe je bil sklenjen dogovor, da bo društvo plačalo stroške asfaltiranja za lastni del zemljišča, tj. 2 m od stavbe društva in v dolžini stavbe ter še dodatna 2 m kot odškodnino za občasno uporabo sosednjega zemljišča pri obračanju vozil.

V letu 1994 je društvo nudilo pomoč svojim članom tako, da je vpisovalo certifikate za KRONA SENIOR Ljubljana. Številni člani so to ugodnost tudi izkoristili.

V letu 1995 je bilo, po sklepu pristojnih organov društva, brezplačno preneseno zemljišče – poslovna stavba v izmeri 38 m² in dvorišče v izmeri 1 a in 99 m², parcelna številka 1733/2  Turističnemu društvu Kočevje. Ustrezna pogodba je bila sklenjena 13.12.1994 in v zemljiško knjigo vpisana 4.7.1995.

Za čim boljšo informiranost in seznanjenost z delovanjem društva tako članov kot občanov v občini je društvo s pomočjo RTV Ljubljana izpeljalo radijsko oddajo PRIZMA OPTIMIZMA, ki je bila s svojo kvaliteto v ponos društvu. Takrat je vodstvo društva želelo nadaljevati s podobnimi oddajami, vendar na RTV niso bili zainteresirani. Nekaj časa je potekalo le sodelovanje z Radijem  Univox,  kasneje pa tudi tega ni bilo več. Ugotovili so, da je težko najti sodelavce, ki bi jih zanimalo to delo.

Nove volitve v organe društva so bile izpeljane v letu 1996 na občnih zborih, ki so bili organizirani po krajevnih skupnostih. Izdelana so bila nova pravila društva v skladu z Zakonom o društvih in potrjena na Upravni enoti Kočevje.

V izvršni odbor društva so bili izvoljeni Jože Svete – predsednik, tajnica Nelka Klun in člani: Jože Dekleva, Poldka Hrovatin, Kristina Ilc, Zalka Kocjan, Meri Kočevar, Emil Krese, Franc Merhar, Olga Ožbolt, Jurij Pertinač, Tone Šercer, Slavka Šega, Jože Špoler in Feliks Žagar.

Društvo upokojencev Kočevje je bilo vsako leto pozvano od ZDUS za organiziranje športnih iger, vendar je vodstvo društva vedno znova poudarjalo nezmožnost te organizacije zaradi prostorskih težav in velikih stroškov.

V letu 1997 je društvo oddalo en prostor v najem Društvu vojnih invalidov Kočevje.

Zaradi ustanavljanja novih občin ( Kostel, Osilnica …) se je število članov močno zmanjšalo. Vodstvo društva si je prizadevalo, da bi se čim več upokojencev vključilo v društvo, vendar zaradi ustanovljenih drugih številnih društev uspeha ni bilo.

Leto 1998 je bilo za društvo izrednega pomena. Tega leta je bila izvršena cenitev stavbe društva, na Okrajno sodišče v Kočevju pa je bila predložena vsa dokumentacija za lastninjenje. Društvo upokojencev Kočevje je končno postalo lastnik stavbe na Reški cest 5 v Kočevju. 

Dogodek v letu 1999 je bil za društvo nepričakovan in žalosten. Umrl je predsednik društva Jože Svete. Od njega so se poslovili 1.6.1999. Na izredni seji izvršnega odbora so se dogovorili o nadaljnjem delovanju društva. Predsedniške dolžnosti je prevzel dosedanji podpredsednik Franc Merhar, kar so tudi potrdili delegati konference. Istočasno so za novega podpredsednika imenovali Feliksa Žagarja.

Vodstvo društva se je odločilo vzpostavili povezavo z Občino Kočevje. Župana občine Janka Vebra so povabili v stavbo društva in mu predstavili društveno problematiko:

  • kegljišče in balinišče nista usposobljena za trening članov društva;
  • društvo nima sredstev za reševanje socialnih problemov posameznih članov društva;
  • nujno je potrebno pristopiti k računalniško vodeni evidenci članstva in delu društva;
  • društvo je oddalo prostore v najem, najemniki pa najemnino neredno plačujejo;
  • tudi sicer so prostori ustreznejši za mirno dejavnost, ker dosedanja proizvodna dejavnost povzroča škodo;
  • izrazili so tudi potrebo po finančni pomoči pri vzdrževanju stavbe.

Na seji izvršnega odbora 25.2.2000 so člani razpravljali tudi o potrebi, da se balinišče ob stavbi društva posodobi za športno dejavnost. Iz gradiva je razvidno, da je športna dejavnost skoraj povsem zamrla. Na letni konferenci delegatov društva 21.4.1999 je bil na lastno željo razrešen dosedanji predsednik komisije za šport, na novo pa izvoljen Miha Majerle , za delegata konference in člana izvršnega odbora društva, zadolženega za šport.  S pravilnim pristopom in aktivnimi sodelavci je novoizvoljeni predsednik  uspel člane društva vzpodbuditi za delovanje v večjem številu športnih panog.

Leto 2000 je bilo volilno leto.  Občni zbori so bili sklicani in izpeljani do konca meseca marca, v aprilu so novoizvoljeni delegati konference potrdili izvolitev izvršnega odbora za dobo štirih let. Izvoljeni so bili: Feliks Žagar za predsednika, Franc Merhar za podpredsednika, Nelka Klun za tajnico in za člane: Olga Ožbolt, Meri Kočevar, Vlado Kočevar, Dora Majerle, Tone Šercer, Pavla Turk, Branko Košorog, Olga Mohar, Leon Behin, Ivan Bradač in Janez Zgonec.

Na prvi seji izvršnega odbora so ugotovili pomanjkanje pripravljenosti članov društva za aktivno delovanje predvsem na področju izletništva, kulture in športa.

Tega leta je bilo vseslovensko srečanje upokojencev v Velenju v organizaciji Zveze društev upokojencev Slovenije.

Na področju izobraževanja je Ljudska univerza Kočevje ponudila možnost udejstvovanja upokojencev  na več področjih, posebno pa v računalništvu. Uvedli so program izobraževanja za III. življenjsko obdobje in povabili upokojence, da izkoristijo to možnost.

Čas od 2001 do 2010;  v šestem desetletju – priključitev k PZDU Dolenjske in Bele Krajine 

Leto 2001 je bilo za športno dejavnost društva izredno pomembno. Tega leta so se po sklepu vodstva športniki udeležili športnih iger dolenjske regije v Grosuplju, in sicer v balinanju (moški), pikadu (moški in ženske) in streljanju (moški). To je bila pomembna odločitev, saj se je s to odločitvijo nehote nakazala možnost povezovanja z dolenjsko regijo na tem področju. Istočasno je bilo vodstvo društva povabljeno in naprošeno, da v letu 2002 v Kočevju organizira športne igre dolenjske regije. Na seji izvršnega odbora 18.12.2001 je bila sprejeta odločitev, da se prevzame odgovornost za organiziranje 27. ŠIU Dolenjske in Bele Krajine ter imenovan organizacijski odbor. Za častnega predsednika odbora je bil, na osnovi soglasja, imenovan župan Občine Kočevje Janko Veber, ki je prevzel tudi pokroviteljstvo. Igre so bile dobro organizirane in izpeljane, zato sta bila vodstvo društva in organizacijski odbor pohvaljena.

V letu 2001 je prišlo do spremembe v stavbi. Dosedanji najemniki spodnjega prostora so odpovedali najem, društvo pa je s sodelovanjem in posredovanjem župana Občine Kočevje sklenilo pogodbo s podjetjem Želva d.o.o. Ljubljana in jim oddalo v najem vse spodnje prostore. Pred vselitvijo je bilo potrebno vse prostore obnoviti in primerno urediti za uporabo.  S sodelovanjem in razumevanjem  novega najemnika in Občine Kočevje so bili prostori preurejeni. Istočasno je bila v tem letu izvršena adaptacija dveh prostorov v I. nadstropju, iz katerih sta se izselila najemnika. Oba urejena prostora sta bila namenjena vadbi in tekmovanju v pikadu.

V letu 2002 so razpravljali o regijskem vključevanju društva. Možnosti sta bili dve: da se vključi v ljubljansko ali dolenjsko regijo. Po proučitvi vseh pomembnih dejavnikov je bil na seji izvršnega odbora sprejet sklep o priključitvi k dolenjski regiji in kasneje potrjen na letni konferenci delegatov 13.5.2003. S tem so nastale nove vezi in številne možnosti delovanja na vseh področjih društvene aktivnosti.  V upravni odbor dolenjske regije je bil izvoljen Franc Merhar, za člana komisije za šport PZDU pa Miha Majerle. Slednji je bil kasneje izvoljen za člana in nato za predsednika komisije za šport pri ZDUS.

Društvena komisija za kulturo, rekreacijo, prireditve in izletništvo, ki jo je vodila Olga Mohar, je predlagala, da bi v društvu pričeli z organiziranjem letovanja članov. Pobuda je bila sprejeta in leta 2001 je prvič 46 članov organizirano letovalo na otoku Hvar. V letu 2002 je bilo v spomladanskem mesecu organizirano letovanje v Portorožu in zopet na Hvaru. Letovanje v Portorožu v spomladanskih mesecih se je od takrat dalje organiziralo vsa  članom predlagal nadaljnja leta in traja še sedaj. Za ostala letovanja na morju se skoraj vsako leto spremeni lokacijo. Tako so člani društva letovali v Šibeniku že 3 x, na Braču 2 x, V starem Gradu na Hvaru 3 x,  na Malem Lošinju 1 x in Supetarju na Braču 2 x.

 

Leto 2004 je bilo volilno leto. Aprila so bili izvršeni občni zbori po krajevnih skupnostih. V izvršni odbor društva so bili izvoljeni: Feliks Žagar za predsednika, Franc Merhar za podpredsednika, Nelka Klun za tajnico, za člane pa: Tone Šercer, Branko Košorog, Olga Ožbolt, Olga Mohar, Ana Kosten, Ivanka Peček, Leon Behin, Janez Zgonec, Ivan Bradač, Jože Kozina, Vlado Kočevar in Meri Kočevar.

 

Obravnavanje problematike VZAJEMNE je potekalo v letu 2005. Na to je vsa društva opozorila zveza, ki je posredovala podatek, da je 80% vseh upokojencev vključenih v ta sklad,  v katerega se stekajo sredstva za prostovoljno zavarovanje, ki niso majhna. Zato je izvršni odbor društva sklenil, da bo to problematiko aktivno zasledoval in v kolikor bo potrebno, svojim članom predlagal tudi ustrezno ukrepanje.

V letu 2005 so bile volitve v PZDU Dolenjske in Bele Krajine. Izvršni odbor je predlagal, da bi Društvo upokojencev Kočevje v tej regiji zastopali naši člani:                                                               – Janez Zgonec kot podpredsednik oz. član upravnega odbora,                                                           – Miha Majerle kot član komisije za športno dejavnost,                                                                             – Franc Merhar kot član komisije za kulturno dejavnost,                                                                           – Ana Kosten kot članica komisije za kadrovske zadeve.

Razstava ročnih del in umetniških stvaritev je bila leta 2005 prvič organizirana v prostorih društva, kajti društvo je sčasoma uspelo izseliti stanovalce,  pridobljene prostore adaptirati in jih nameniti društvenim dejavnostim. S primernim kulturnim programom, sodelovala je tudi vokalna skupina ODMEV, je bila otvoritev zelo sproščujoča. Razporeditev razstave po društvenih prostorih pa je ustvarila prijeten občutek pripadnosti društvu. Na ta način je bila obiskovalcem in članom prikazana vsa lepota skrbno obnovljenih in gospodarno uporabljenih prostorov društva.

V društvu so sčasoma še povečali številne aktivnosti. Leta 2005 je bilo za člane prvič organizirano letovanje v hotelu Delfin v Izoli. Doslej so si člani sami zagotovili ustrezen termin, vendar so imeli tudi lasten prevoz. Za vse tiste, ki tega nimajo, predvsem so to starejši , je društvo rezerviralo termin in prevoz.  Ta način letovanja se organizira vsako leto.

Nova zabavna prireditev je bila organizirana za martinovanje. Ob degustaciji vin in dobri glasbi se članom omogoči prijetno druženje in zabavo.

Na seji izvršnega odbora 31.8.2006 je bil  na predlog ZDUS sprejet sklep, da se Društvo upokojencev Kočevje priključi projektu Starejši za starejše za boljšo kakovost življenja doma. Izvajanje projekta vzpodbuja in financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Slovenije. To je socialno in humanitarno naravnan projekt, ki ga izvajajo že v številnih društvih po Sloveniji. Za izvajanje le-tega dobi vsako društvo računalnik z ustreznimi programi ter sredstva za usposabljanje koordinatorja in prostovoljcev ter za pokritje stroškov dela prostovoljcev na terenu (kilometrina). Z izvajanjem tega projekta se na terenu ugotavlja, v kakšnih razmerah živijo starejši v starosti nad 69 let, ali so potrebni pomoči ipd.

Glavni namen je tudi v tem, da se z nudenjem pomoči s strani pristojnih institucij poskuša zagotoviti čim daljše bivanje starejših na svojem domu, kajti domovi za ostarele so prenapolnjeni.

Leto 2006 je bilo za društvo zelo pomembno, kajti ob praznovanju občinskega praznika mu je Občina Kočevje podelila SREBRNO PRIZNANJE za dolgoletno prizadevno delo v dobro članov društva. To priznanje je društvu v ponos in vzpodbudo za nadaljnje, še bolj aktivno delo.

Decembra 2006 je društvo organiziralo praznovanje 100-letnice rojstva člana Franca Lavriča. Slavnostna seja izvršnega odbora je bila 18.12.2007, katere se je udeležil tudi slavljenec ter predsednik ZDUS Vinko Gobec, ki je slavljencu izročil VELIKO PLAKETO KOT STOLETNIKU in mu čestital za njegov jubilej. Slavnostna seja je bila namenjena tudi dobitnicama priznanj za dolgoletno prizadevno in uspešno delo v Društvu upokojencev Kočevje Nelki Klun in Olgi Ožbolt, ki sta od ZDUS prejeli VELIKO PLAKETO, katero je podelil predsednik Vinko Gobec. Podpredsednik PZDU Miha Majerle pa je podelil priznanje PZDU Dolenjske in Bele Krajine Francu Merharju z njegovo aktivno delo v organih PZDU.

 

Leto 2008 je bilo volilno leto. Na seji izvršnega odbora 25.3.2008 je bilo sklenjeno, da se aprila tega leta skliče občne zbore in izvede volitve.  Na tej seji je bila slavnostno podeljena VELIKA PLAKETA ZDUS Olgi Mohar za njeno dolgoletno in požrtvovalno delo kot predsednici komisije za društvene dejavnosti ter vodji krožka ročnih del. Predsednik društva se ji je zahvalil za njen izredno ploden prispevek za napredek društva, predvsem pa za uspešno vodenje krožka ročnih del ter izrazil željo, da na tem področju sodeluje še naprej.

Občni zbor za KS Kočevje, Stara Cerkev, Rudnik – Šalka vas, Dolga vas – Livold in Kočevska Reka je bil sklican 23.4.2008 v dvorani NAME Kočevje ter za KS Predgrad 29.4.2008.

Na konferenci delegatov društva je bil za mandatno obdobje 4 let izvoljen izvršni odbor v naslednjem sestavu: predsednica Ana Kosten, podpredsednik Tone Obranovič in tajnica Andreja Bartol.                                          Za člane pa: Leon Behin, Vlado Kočevar, Jože Kozina, Nevenka Križ, Franc Merhar, Ivanka Peček, Jelka  in Janez Zgonec.

Leto 2008 je prineslo računalniško opismenjevanje članov društva. Organizirani so bili brezplačni tečaji računalništva, katerih se je udeležilo 20 članov. Osnovna šola Stara Cerkev  je brezplačno odstopila ustrezno opremljeno učilnico, delavci podjetja UPC Telemach iz Ljubljane pa so poučevali začetne računalniške korake.

Za investicijsko vzdrževanje stavbe je društvo v letu 2008 pridobilo sredstva FIHO in razpisana sredstva Občine Kočevje. V letu 2009 so bila zamenjana skoraj vsa okna stavbe. Pri tem je sodelovalo tudi podjetje Želva d.o.o.  iz Ljubljane kot najemnik v spodnjih prostorih stavbe. Temu podjetju se iskreno zahvaljujemo za plodno sodelovanje vse od leta najema, tj. od leta 2001 do danes. To je dokaz, da se s pravilnim pristopom, razumevanjem in sodelovanjem lahko reši številne potrebe in težave.

Vzpodbujeno od Zveze društev upokojencev Slovenije  je društvo v letu 2008 organiziralo proslavo in razstavo na temo Medgeneracijsko sodelovanje. Tako na razstavi kot tudi na prireditvi v Šeškovem domu so sodelovale vse generacije ( vrtec, osnovna šola, gimnazija, srednja generacija, starejši….) Na prireditvi v Šeškovem domu se je društvo s posebnim priznanjem zahvalilo za sodelovanje na kulturnih in vseh drugih prireditvah društva članicam vokalne skupine ODMEV (vsaki posebej). Priznanje je bilo podeljeno tudi članu društva in dolgoletnemu aktivnemu sodelavcu Antonu Šercerju.

Na osnovi predloga izvršnega odbora društva so priznanje PZDU Dolenjske in Bele Krajine za aktivno delo v društvu prejeli še: Vlado Kočevar, Marija Kočevar in Anka Abramovič.

Člani društva so sledili tudi sodobnemu razvoju in informacijski tehnologiji. Že leta  2002 je bila vzpostavljena računalniško vodena evidenca članstva v društvu, leta 2008 je začela delovati spletna stran društva, nameščena pa je bila tudi elektronska pošta. Takšen razvoj je bil potreben, ker društvo ne želi zaostajati na tem področju.

Na izvršnem odboru 18.9.2008 je bilo obravnavano tudi vprašanje ureditve prapora društva. Ugotovili so, da je v zelo slabem stanju, zato je bil sprejet sklep, da se le-ta obnovi. Sklenili so da mora biti na vrhu prapora nov slovenski grb, praporščak pa mora uporabljati novo držalo za prapor. Za praporščaka je bila nabavljena primerna obleka, v kateri sodeluje na pogrebih in prireditvah.

Za informiranje članstva in drugih je izvršni odbor sprejel sklep, da se na lokalnem Radiu UNIVOX uvede radijska oddaja za upokojence. Prva oddaja je bila predvajana 1.4.2009. Poslušalci so bili pozvani, da predlagajo naziv oddaje. Po prejemu številnih predlogov, je bil sprejet naziv MODRI PRISTAN. Radijska oddaja društva je sedaj postala stalnica in poteka enkrat mesečno vsako prvo sredo. Program oddaje je prilagojen upokojencem, zajema pa obravnavanje aktualnih tem za upokojence, nasvete za zdravo življenje, novice in čestitke starejšim.

Decembra 2008 je društvo razpolagalo z obnovljenim enosobnim stanovanjem v pritličju stanovanjske stavbe v Tesarski ulici v Kočevju. Le-to je ponudilo še edini stanovalki v stavbi društva, s katero je bil sklenjen dogovor o preselitvi, kar je bilo izvršeno januarja 2009. Oba pridobljena prostora je društvo v letu 2009 v celoti obnovilo in jih z ustrezno opremo namenilo – eno sobo za družabne aktivnosti (šah, kartanje, branje, televizija) ter drugo za računalniško opismenjevanje članov in prostor za prostovoljke in prostovoljce.

Zelo zanimiv dogodek iz leta 2009 je bil organiziranje in izvedba kulturnega programa na srečanju društev upokojencev PZDU Dolenjske in Bele Krajine v začetku avgusta na pikniku v Dolenjskih Toplicah. Pod pokroviteljstvom župana Občine Kočevje je društvo pripravilo program, v katerem so nastopali: Pihalni  orkester Kočevje, Dupljaki, “Šlajsar”, in MoPZ Svoboda Kočevje. Slavnostni govornik je bil župan Občine Kočevje in poslanec v DZ Janko Veber. Našo Kočevsko smo predstavili na prijeten in zanimiv način s kvalitetnim programom vseh izvajalcev, na kar smo še posebej ponosni.

V letu 2009 se je z udarniškim delom pristopilo k obnovi balinišča, ki ni bilo uporabljano že 30 let. S prizadevnostjo nekaterih članov društva je bilo urejeno in pripravljeno za balinanje septembra 2009, slavnostna otvoritev dveh obnovljenih prostorov in balinišča pa je bila 1.10.2009 v okviru občinskega praznika. Na prijateljsko športno srečanje v balinanju in šahu so bila povabljena tudi sosednja društva iz Ribnice, Sodražice, Drage in Kostela.

V marcu 2010 je izvršni odbor sklenil, da bo praznovanje 60-letnice obstoja društva 27.9.2010 pod pokroviteljstvom župana Občine Kočevje Janka Vebra. Ob tem jubileju bo v času od 26. do 28.9.2010 razstava ročnih del in umetniških stvaritev v prostorih društva.

 

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

SO LETA MINILA……….. od 1971 do 1990…2.del

Čas od 1971 do 1980;  v tretjem desetletju – samostojnost

Leta od 1971 do 1980 so bila zelo naporna in organizacijsko  zahtevna. Vodstvo društva je v tem času poskušalo pridobiti čim več sredstev za obnovo pridobljene stavbe. Potreba po obnovi je bila vidna v vsakem kotu stavbe, saj dolga leta ni bila vzdrževana in vseskozi  naseljena s številnimi stanovalci.

V letih od 1968 do 1974 je društvo vodil predsednik Rudi Mohar. Leta 1975 je bil za predsednika društva izvoljen Franc Oberč. Tajniška dela je opravljal Stane Pintar, blagajniška pa Rezka Lavrič. Pred tem je tajniška dela opravljal Vekoslav Figar, ki pa je leta 1976 umrl.

Leta 1974 je izšel nov zakon o društvih, ki je odrejal enoletni rok za uskladitev delovanja društev. Zato je tedanje vodstvo sklicalo izredne občne zbore, na katerih se je odločalo o ustanovitvi Društva upokojencev Kočevje, volitvah delegatov in sprejemu Pravil o delovanju društva. Od ustanovitve do leta 1974 je društvo delovalo kot podružnica Zveze društev upokojencev SRS Ljubljana. Leta 1976 je bilo društvo vpisano v register društev pri Skupščini občine Kočevje, oddelek za notranje zadeve.

Leto 1975  je ustanovno leto društva upokojencev Kočevje kot samostojne pravne osebe

V tem obdobju je bilo društvo upokojencev pobudnik za začetek priprav za izgradnjo doma ostarelih v Kočevju. Leta 1979 je podprlo predlog občinske skupščine za nadaljevanje samoprispevka v višini 2% od osebnih dohodkov zaposlenih, pri čemer bi se od zbranih sredstev namenilo 1 milijardo S din za sofinanciranje izgradnje doma.

Na področju športa so bile aktivne naslednje športne ekipe: kegljači, strelci, balinarji in šahisti. Iz tega lahko zaključimo, da so se športne dejavnosti širile in pritegnile številne člane društva. Na tem področju je bil zelo prizadeven Špiro Žegarac .

V letu 1977 so bile v Kočevju organizirane področne športne igre v kegljanju, balinanju, strelstvu in šahu. Stroške je poravnala Zveza društev upokojencev iz Ljubljane.

Društvo je tudi finančno podpiralo Delavsko godbo, ki se je udeleževala pogrebov posameznih članov društva. Ravno tako je umrlega člana društva spremljal praporščak s praporom društva, seveda v primeru, če so svojci umrlega to želeli.

V letu 1977 so bila izdana nova PRAVILA delovanja društva.

Tega leta so v izvršnem odboru društva delovali:                                                                            predsednik Franc Oberč, tajnik Stane Pintar, blagajničarka Rezka Lavrič,                             člani: Franc Jelen, Jože Adamič, Marija Kramar, Franc Benčina, Štefka Benčina, Rudi Mohar, Vinko Pužem, Jože Markovič, Špiro Žegarac, Franc Ožbolt in Gizela Šeško,    nadzorni odbor: Slavko Miller, Marija Bremec in Drago Popit.                                              Program društva je med drugim predvideval: 11 izletov v razne kraje po Sloveniji, takratni Jugoslaviji in enkrat ali dvakrat v tujino. Program so prejeli vsi poverjeniki, plakati so bili razobešeni tudi na oglasnih deskah.

Poslovanje bifeja društva je bilo izjemnega pomena zaradi pridobivanja sredstev za obnovo stavbe, zato je vodstvo društva dobro pretehtalo predloge pri imenovanju poslovodje točilnice, kot so imenovali bife. V letu 1976 je bil za poslovodjo izbran Franjo Menard, v primopredajni komisiji pa so bili: dosedanji poslovodja Franc Jelen, Jože Pogorelec kot direktor Računovodskega biroja Kočevje, Jože Markovič kot predsednik komisije za gospodarsko dejavnost društva in Slavko Miller kot predsednik nadzornega odbora društva.

V letu 1976 je v društvu delovalo več komisij, in sicer gospodarska komisija, odbor za klubsko dejavnost in komisija za izlete.

V letu 1978 so v društvu organizirali pravno pomoč za člane, ki jo je enkrat mesečno nudil Edo Rus.

Aktivnosti za pričetek izgradnje doma starejših občanov so bile stalnica na sejah izvršnega odbora. Na osnovi zagotovila predsednika izvršnega odbora Občine Kočevje Alojza Petka naj bi pričeli z gradnjo v letu 1979, kar pa s ni uresničilo.

Izvršni odbor društva je na seji 29.3.1979 med drugim obravnaval tudi poročilo o poteku priprav za gradnjo doma  za ostarele v Kočevju. Predsednik IO pove, da je v ta namen imenovan gradbeni odbor. Član izvršnega odbora Jože Adamič je poročal, da je s sredstvi sklada za gradnjo domov in stanovanj pri Skupno00sti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije v Ljubljani bilo zgrajenih:

30   novih domov s skupno                                                         4.326 posteljami,                                          9    novih prizidkov s skupno                                                        942 posteljami,                                      18    končanih sanacij domov s skupno                                     138 posteljami in da je v gradnji še    6 prizidkov k sedanjim domovom s                                          633 posteljami.

Na področju Občine Kočevje so bila od leta 1966 do 1978 pridobljena sredstva od 4% prispevka za stanovanjski sklad pri SPIZ v znesku 2,087.040.000.- S din.

Od tega je ostalo:                                                                                                                                                70% skladu za domove in stanovanja pri SPIZ                                             ( 1,460.930.000,- S din )  30% solidarnostnemu skladu Stanovanjske skupnosti Kočevje              ( 626.110.000,- S din )

Vsa zbrana sredstva od leta 1977 do 1980 v višini 2 milijard S din so bila namenjena za gradnjo doma ostarelih v Kočevju.

Na seji izvršnega odbora društva 5.2.1980 so zopet podrobno obravnavali problem začetka izgradnje doma ostarelih. Prisotni Tone Kajfež, predsednik Občinske skupnosti socialnega skrbstva Kočevje, je zagotovil, da bo občinska skupnost prevzela vlogo investitorja doma. Za to investicijo je potrebno 5,5 milijard S din. Sredstva bodo zagotovljena iz sledečih virov: 2,5 milj. Stanovanjski sklad SPIZ Ljubljana,                                                                                                    1,3 milj. Stanovanjska skupnost Kočevje in                                                                                                1,0 milj. krajevni samoprispevek.

Manjkajoča sredstva bo potrebno zagotoviti še iz drugih virov.

Leta 1980 je v času od 26.5 do 31.5. društvo praznovalo teden upokojencev in 30-letnico obstoja. PROGRAM praznovanja je bil sledeč:                                                                                        26.5. slavnostna seja v sejni dvorani krajevne skupnosti, na kateri so:

  • učenci osnovne šole izročili šopke in darilca za 30-letno članstvo v društvu 8 članicam,
  • NONET iz Željn je prepeval domače pesmi,
  • referat o zgodovini in sedanji vlogi društva je podal tajnik Stane Pintar,
  • pozdravni govor je imela predsednica SZDL Tanja Svetličič,
  • petim delovnim organizacijam, ki dobro skrbijo za svoje upokojence, so bile podeljene diplome.

Pevska skupina NONET iz Željn, ustanovljena leta 1969, je pogosto nastopala na proslavah in slavnostnih prireditvah Društva upokojencev Kočevje. Vseh devet pevk je bilo oblečenih v gorenjsko narodno nošo. Prepevale so domače slovenske pesmi in s tem širile dobro voljo pri poslušalcih, zato so bili v društvu upokojencev vedno veseli njihovega nastopa in jim bili še posebno hvaležni.

31.5. je potekalo medkrajevno območno športno tekmovanje upokojencev v kegljanju, balinanju, strelstvu, šahu in ribolovu. Tekmovanja se je udeležilo okrog 70 športnikov, razglasitev rezultatov pa je bila v hotelu Pugled, kjer je bila tudi pogostitev.

V letu 1980 je vodstvo pričelo s pripravami za izvršitev del na obnovi fasade. Prvič se omenja tudi zavod za spomeniško varstvo v zvezi s stavbo društva.

Decembra 1980 v programu izletov za prihodnje leto prvič omenjajo izlet v neznano. Ravno tako v programu prvič zasledimo predlog za organiziranje razstave ročnih del. Program društvenih dejavnosti je bil tako še bolj obsežen in izpopolnjen.

Čas od 1981 do 1990; v četrtem desetletju uresničena gradnja doma za starejše 

Na seji izvršnega odbora 12.5.1981 so na predlog  Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je tega leta praznovala 35 let, sprejeli predloge za podelitev zlate značke zaslužnim članom in srebrne zaslužnim delovnim kolektivom. Bronaste značke so bile v prodaji.                    Zlato značko so prejeli: Franc Oberč, Rezka Lavrič, Jože Adamič, Rudi Mohar, Franc Jelen, Špiro Žegarac, Alojz Levstik, Stane Pintar, Vinko Pužem, Slavko Klarič, Edo Tomc in Andrej Klun.                                                                                                                                                                  Srebrno značko s priznanjem je prejela ženska pevska skupina NONET iz Željn, Posestvo Snežnik Kočevska Reka in Osnovna šola Kočevje.

Društvo je bilo obveščeno, da bo počitniški dom upokojencev v Izoli dograjen predvidoma v začetku leta 1982.

V letu 1983 so bili sklicani občni zbori po krajevnih skupnostih in izvedene volitve v organe društva. V tem mandatu je bil za predsednika izvoljen Anton Štimec, za tajnico Nelka Klun in za blagajničarko Rezka Lavrič.

Člani izvršnega odbora pa so bili: Anton Štimec, Matija Glad, Ignac Andoljšek, Jože Potočar, Milka Cilenšek, Franc Oberč, Nelka Klun, Kristina Trkovnik, Drago Gril, Dana Jerše, Pavle Krapež in Andrej Klun. Na drugi redni seji izvršnega odbora so za podpredsednico društva izvolili Milko Cilenšek. Na seji izvršnega odbora 21.5.1984 je novoizvoljeni predsednik društva Anton Štimec odstopil iz zdravstvenih razlogov, zato je izvršni odbor 22.1.1985 za predsednico društva izvolil Milko Cilenšek in za podpredsednika Matijo Glada.

V letu 1984 so zaradi težav z obratovanjem točilnice razpravljali o možnostih oddaje točilnice v najem hotelu Pugled Kočevje. Z dnem 1.3.1985 je hotel prevzel točilnico v svoje poslovanje.

Dolgoletne razprave in priprave na gradnjo doma ostarelih v Kočevju so vendar obrodile sadove. Leta 1984 so pričeli z gradnjo. Pri tem so zelo resno razpravljali o možnosti, da se dosedanji društveni prostori oz. celotna stavba na Reški cesti 5 odda v uporabo mladini, društvo pa bi za svoje delovanje dobilo v najem ustrezne prostore v novozgrajenem domu za ostarele. Takšen predlog so zagovarjale takratne družbeno-politične organizacije. Člani izvršnega odbora društva, razen redkih izjem, so se temu močno upirali z obrazložitvijo, da je društvo že pred II. svetovno vojno imelo svoje lastniške prostore, ki pa jih po vojni ni dobilo nazaj, zato so smatrali, da so upravičeni do svoje stavbe, katero so dejansko odkupili in jo vse od pridobitve , tj. od leta 1967, tudi obnavljali in vzdrževali. Odločen protest članov izvršnega odbora, s podporo Zveze društev upokojencev v Ljubljani, je obrodil sadove, tako da je društvo nadaljevalo delovanje v svoji stavbi na Reški cesti 5.

Leta 1987 je potekala razprava o finančni podpori društva dograjenemu domu ostarelih v Kočevju.  Vodstvo doma je društvo zaprosilo za odobritev 1 milijarde sredstev za nakup opreme doma. Društvo upokojencev Kočevje naj bi svoja 3-4 stanovanja ponudilo v odkup Samoupravni stanovanjski skupnosti v Kočevju, celotno kupnino pa bi tako namenili za nakup potrebne opreme. Z mnenjem ZDUS-a, je bilo na konferenci delegatov društva 13.4.1987 sklenjeno, da se odstopita 2 enosobna stanovanja v takratni knjižni vrednosti solidarnostnemu skladu v stanovanjskem gospodarstvu s tem, da le-ta nakaže protivrednost teh stanovanj Domu starejših občanov v Kočevju za pokritje nabave opreme.

Iz celotne razpoložljive dokumentacije lahko zaključimo, da je Društvo upokojencev Kočevje odigralo pomembno vlogo pri gradnji Doma starejših občanov v Kočevju tako z vidika vzpodbude za gradnjo kot tudi dokaj obsežnega finančnega prispevka.

V letu 1987 je SPIZ z zakonom o dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odredil izplačevanje pokojnin za nazaj, ker so doslej upokojenci prejemali pokojnino za naprej. To odločitev so upokojenci sprejeli z ogorčenjem. To so storili pisno pristojnim organom. Dobro organiziran in obsežen protest pa ni bil uspešen, zato so od leta 1987 upokojenci prejemali pokojnino za nazaj, pri čemer so bili prikrajšani za eno pokojnino.

V letu 1987 so se vršili občni zbori po krajevnih skupnostih in istočasno volitve v organe društva.

V izvršni odbor društva so bili izvoljeni: Viktor Dragoš, Drago Gril, Matija Glad, Poldka Hrovatin, Sonja Komac, Tone Koleta, Srečko Košir, Pavle Krapež, Olga Knavs, Rezka Lavrič, Dana Lavrih, Jože Špolar, Pavla Gergar, Tone Škrjanc in Jože Žagar. Na prvi seji izvršnega odbora 26.2.1988 so začasno za predsednika izvolili Draga Grila, za namestnico predsednika Milko Cilenšek, za tajnika – začasno Viktorja Dragoša in za blagajničarko Rezko Lavrič.

Na letni konferenci društva 28.3.1989 so razrešili začasnega predsednika Draga Grila in začasnega tajnika Viktorja Dragoša ter izvolili novo vodstvo, in sicer je postal predsednim društva Jože Svete in tajnica Majda Marinč.

……………………………..

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.