Arhivi Kategorije: Predstavljamo

Ko muca odnese copatke

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            ELA  PEROCI  ( 1922 – 2001 )

Kaj se zgodi s copatki, če jih otroci ne pospravijo? Saj vemo, odnese jih muca. Ampak brez skrbi, to je čisto prijazna muca, ki bosopeti druščini copatke na koncu vrne, saj bi otroke sicer zeblo v noge. Še več, očisti jih, zakrpa, za zimo pa jim sešije druge, vsakomur takšne, kot si jih najbolj želi. In kajpak podložene z zajčjo kožo, da bodo mehkejše.

Zagotovo je do zdaj že vsakemu ljubitelju pravljic jasno, za katero muco gre: za Muco Copatarico, seveda. Kot Maca Papučarica, die Pantoffelmieze, Il gatto ciabattino ali La chatte cordonnière, če naštejemo le nekaj njenih imen, se je Copatarica izpod peresa književnice Ele Peroci že davno prikradla ne le v srca naših, temveč tudi mnogih malčkov v tujih deželah. Pa ne le ona. Tudi Hišica iz kock, Moj dežnik je lahko balon, Klobuček, petelin in roža, Modri zajec in druge povesti pisateljice, ki po lastnih besedah ni pisala za otroke, temveč otrokom ter se z njimi tako pogovarjala, so doživele številne prevode. V sodobni slovenščini bi njene knjige zato kdo utegnil označiti za uspešen izvozni artikel, a pravljice Ele Peroci so v resnici darilo. Darilo vsem otrokom, tistim čisto pravim in onim, ki se jim je pod težo let upognil hrbet, a so znali ohraniti kanček otroške duše.

Ela Hrga, kakor se je Perocijeva pisala pred poroko, se je rodila februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Ker je bil oče državni uslužbenec, so se Hrgovi večkrat selili, najprej v Rogatec, potem v Šentvid pri Grobelnem in Šmarje pri Jelšah, v Celje ter končno v Kočevje, kjer je Ela končala nižjo gimnazijo. Starejši meščani se še spominjajo družine, ki je živela v Nebotičniku, večnadstropni stavbi ob kočevski železnici, na stičišču Tomšičeve in Kolodvorske ceste s Šeškovo ulico. Pravijo, da je bila prihodnja pisateljica zelo prizadevna, da je lepo igrala violino, pela na koru in vse, česar se je lotila, naredila z vso zavzetostjo. Vsako leto je ob Božiču izdelala popolnoma drugačne jaslice.

Ko je sredi vojnih viher dokončala ljubljansko učiteljišče, ni mogla dobiti službe. Zato je železniški nadzornik Crnkovič njej in njeni mlajši sestri Vidi omogočil, da sta na železnici pleli tire in tako zaslužili nekaj denarja. Po nekaterih podatkih naj bi delala tudi kot tekstilna delavka. Številni bombni napadi na Kočevje in preleti bombnikov so v letu 1944 skromnemu zaslužku naredili konec. Poslej je skupaj s sosedi dneve najpogosteje preživljala v kleti Nebotičnika, kjer je bilo urejeno zaklonišče.

Po kapitulaciji Italije je Elino življenje v mestu zaznamovala nesrečna ljubezen do poročenega partizanskega oficirja. Njegov odhod jo je hudo prizadel. Malce pred novim letom 1944 pa so po vratih zaklonišča odjeknili še udarci gestapa. Mlada učiteljica, ki se je vključila v delo OF in je otroke iz soseščine učila peti partizanske pesmi, se je namreč ujela v zanko okupatorjevega sodelavca, ki se je izdajal za partizana. Po njegovem nalogu je k današnjemu Petrolu odnesla neko pošto in se tako izdala. Nemci so jo internirali v taborišču Žlebič pri Ribnici, kjer si je zaporniško usodo delila s pisateljico Miro MIhelič.

Po vojni je v Kočevju nastopila učiteljsko službo. Vendar ni ostala dolgo. Kmalu je bila premeščena v rodni Sv. Križ, nato pa v kamniški Dom invalidne mladine. Tam se je srečala z zgodbami otrok, ki jim je vojna vzela zdravje. Pretresena je za Slovenski poročevalec napisala članek o njihovi usodi. Čeprav to ni bil njen namen, je z zapisom vzbudila pozornost, tako da so jo naslednje leto povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana. Tudi kasneje je urednikovala pri mladinskih časopisih in končno v mladinskem programu Radia Ljubljana.

Ob delu je nadaljevala šolanje na Pedagoški fakulteti. Na nekem predavanju v otroškem vrtcu je dr. Stanko Gogala otrokom suhoparno ponazoril pravljico o hišici iz kock, ki jo je podrl sosedov pes. Nihče ga ni hotel poslušati. Ko pa je zgodbi dodal čustva, so malčki prisluhnili. “Tistega dne sem videla odprto pot za pisanje pravljic pred seboj, spoznala sem, kako je treba izpolniti dogodek z domišljijo, vključiti v pravljico otroško igro”, se je čez leta spominjala Perocijeva. Tako je leta 1953 nastala kasneje natisnjena Hišica iz kock in za njo še mnoge nepozabne mojstrovine.

Čeprav Ela Peroci ni bila pravljičarka, temveč tudi pesnica, urednica in scenaristka, pa se je bralcem seveda najbolj vtisnila v spomin prav s pravljicami. Snov sta ji največkrat prinašali hčerki in sosedovi otroci, s katerimi se je igrala. Tudi Muco Copatarico je izsilila starejša Jelka, ki se je nekoč med sprehodom preprosto usedla na cesto in ni več hotela potiskati vozička s sestrico Anko. “Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala,” je zahtevala. Mama je pripovedovala. Tisti dan in še naslednji in še dan zatem…

Ob koncu življenja je pisateljica trpela za parkinsonovo boleznijo. Vse bolj je bila odvisna od moža, ki ji je stal ob strani. Njegova podpora ji je veliko pomenila. “Ljubemu Milanu v spomin in v zahvalo v dneh in nočeh, ko sem v vseh trenutkih iskala pomoči. Ne bi mogla brez njega…” je zapisala. Poslovila se je sredi novembra 2001. In kdo ve, ali se v zasneženih zimskih nočeh k njenemu grobu čisto tiho ne prismuka majhna muca, da bi ji pripovedovala o novih in novih copatkah, ki jih vedno znova šiva za neredne otroke tega sveta.

Vedno v taboru naroda

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            LUKA  SVETEC  ( 1826 – 1921 )

Luka Svetec  je bil eden velikih mož slovenske politike. Sodelavec in tesen prijatelj “očeta naroda ” Janeza Bleiweisa pa ni bil le prvi, ki je na jezo nemškega tiska v kranjskem deželnem zboru spregovoril zgolj v slovenščini, temveč je zaznamoval tudi razvoj našega jezika. Kot zagovornik načela, da mora knjižni jezik izhajati iz narodnega, je zavračal ilirščino ter s svojim literarnim in jezikoslovnim delom vplival na Miklošiča, Levstika, Cigaleta, Cegnarja in druge razumnike tedanje dobe, ki so podprli njegove reforme jezikovnih pravil. Danes se zdi samo po sebi umevno, če rečemo, da smo videli kočevskega medveda, prisluhnili zvoku piščali in se peljali z avtomobilom, brez Svetca pa bi morda še vedno uporabljali oblike kočevskiga, pišali in z avtomobilam, pa tudi dvoustnični u na koncu besed jedel, pisal in bral bi izgovarjali kot l.

Svetec se je rodil oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku, od koder je bila doma tudi slovita kuharica Felicita Kalinšek. Na svoj rojstni kraj je bil silno ponosen, saj si je pozneje nadel psevdonim Podgorski, ki ga je spremljal vse življenje. Ponosen pa je bil tudi  na svojo narodno pripadnost. V času, ko je marsikakšen uradnik zaradi kariere zatajeval slovenstvo, Svetcu kaj takega ni padlo na pamet. Ko je 35-letni pravnik leta 1861 služboval v Mokronogu, je začel uradovati v slovenščini, kar mu je čez leta sicer prineslo sloves avtorja bržkone prvih slovenskih sodnih zapisnikov, takrat pa samo bliskovito kazensko premestitev v Kočevje.

Vendar se rabi materinščine tudi v novem okolju ni odrekel, česar pa mu kočevski Nemci – čeravno so bili v slovenskem tisku zelo slabo zapisani- očitno niso prav nič zamerili. Ko je leta 1863 v kočevskem volilnem okraju kandidiral za deželni zbor, je dobil prepričljivo večino, ne le med ribniškimi in velikolaškimi volivci, temveč tudi med nemškimi domačini. Fran Levstik je zato v časniku Naprej pisce Triester Zeitunga, ki je podpihoval nasprotja med Slovenci in Nemci, ob priložnosti vehementno podučil, da v kranjski deželi nemška manjšina živi le na Kočevskem , prav tu pa je ” zadnja volitev pokazala, da ne črti niti Kočevar Slovenca, niti Slovenec Kočevarja.”

A Svetčeva poslanska pot se je kljub temu začela z zapleti. Nekateri nemški poslanci so namreč zahtevali, naj deželni zbor njegovega mandata ne prizna, saj menda ob izvolitvi še ni bil kočevski meščan. Zaman je Bleiweisov krog dokazoval nesmiselnost takšnih trditev in celo načelna poteza Kočevarjev, ki so Svetca razglasili za častnega meščana, vročekrvnežev ni umirila. Končno je po večmesečnih razpravah potrpljenje minilo tudi zmerne nemške politike. Slovencem naklonjeni cesarski namestnik baron Schloissnigg je lakonično ugotovil, da je Svetec v Kočevju med kandidaturo tako prebival, kot tudi služboval in visoki dom je z glasovanjem farsi naredil konec.

Kot poslanec se je Luka Svetec odločno zavzemal za enakopravnost Slovencev. Zastopal je program Zedinjene Slovenije ter zavračal stališče, da ima zgodovinsko načelo, po katerem je bilo razkosano nacionalno ozemlje, prednost pred narodnim. Ko mu je Bleiweis zavrnil objavo članka Kako bi se dal slovenski program, ako bi se na narodni podlagi osnoval, uresničiti, ga je objavil v Einspilerjevem Slovencu.

Toliko manj razumljivo je bilo zato za mnoge njegovo ravnanje leta 1867, ko je kot kranjski delegat v državnem zboru kljub federalističnemu prepričanju podprl dualistično ustavo, ki je monarhijo razdelila na avstrijski in madžarski del. Čeprav je odločitev pojasnil s  strahom pred razpustitvijo deželnega zbora, ki je v preteklosti na Kranjskem koristila le Nemcem, se je marsikomu, še posebej Levstiku, hudo zameril. Kasneje je s predlogom ustavnih dopolnil odločanje o nekaterih temeljnih zadevah skušal prenesti v deželno pristojnost, marca 1870 pa je s člani kranjske in drugih slovanskih delegacij iz protesta proti nemškemu liberalizmu vlade zapustil tudi državni zbor.

V kočevski kmečki kuriji so Svetca po letu 1863 izvolili še štirikrat, vsakič skupaj s Petrom Kozlerjem. Leta 1870 je sicer po volitvah prišlo do incidenta, saj so mu skrajneži pripravili koncert mačje muzike. Debelo uro so se mu posmehovali in razgrajali pred kočevsko gostilno Loy, kjer je obedoval, potem pa v stavbo vdrli, tako da ga je gospodinja morala skriti v eno od sob v prvem nadstropju. Vendar je Svetec že naslednje leto v Kočevju znova zmagal.

Kasneje v mestu, ki ga je zaradi službe sicer zapustil že pet let prej, ni več kandidiral. S krajšim presledkom je v politiki vztrajal do zadnjih let 19. stoletja, potem pa se posvetil delu v Ciril-Metodovi družbi, ki jo je ustanovil s skupino rodoljubov. V sporih med konservativnimi staroslovenskimi in radikalnimi mladoslovenskimi politiki je skušal ohraniti neodvisen položaj. “Sem in bodem ostal v taboru slovenskega naroda,” je trdil.

Dočakal je častitljivih 95 let. Januarja 1921 je umrl v Litiji, kjer je živel skoraj pol stoletja. Ob smrti človeka, ki ga je Bleiweis nekoč imenoval “kristalizirana slovenska pamet” in je dolgo veljal za njegovega naslednika, so v enem od številni nekrologov pravniški kolegi preroško napovedali, da “se ga bo zgodovina slovenskega naroda vedno spominjala s častjo in priznavanjem”.

Lumpacij Vagabundus in kočevska država

Z KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JOHANN  NEPOMUK NESTROY  ( 1801 – 1862 )

Kar nekaj desetletij je minilo, odkar je pokojni Frane Milčinski Ježek v radijski igri Lumpacij Vagabundus ali zanikrna trojica prepeval: “Jaz ’mam tako srčno napako, da imam vse punčke rad!” Viža je že davno postala zimzelena, tudi spevoigro, ki jo Radio Slovenija še danes občasno uvrsti na program, pozna na tisoče Slovencev, nekaj manj pa jih morda ve, da ne gre za izvirno domače delo, temveč je čevljarja Dreto, mizarja Lima in krojača Nitko, ki so jih tako imenitno upodobili Stane Sever, Jože Tiran in Ježek, na odrske deske postavil  avstrijski komediograf Johann Nepomuk Nestroy. In če je Karl Morre z Bedenkovim prevodom v zakladnico naših rekel prispeval revčka Andrejčka, potem je Nestroy boter vseh tistih, ki so ob otroških vragolijah že kdaj slišali, da so čisto navadni  lumpi, lumpaciji ali lumpki.

A kdo je bil pravzaprav Nestroy in kako je povezan s Kočevsko? Decembra 1801 rojeni Dunajčan je z ostrim jezikom in satirično žilico desetletja navduševal občinstvo, pri avstrijski cenzuri, ki bi ga najraje spravila za zapahe, pa je bil seveda priljubljen precej manj. Pravzaprav bi sprva moral kreniti po očetovih pravniških stopinjah, a mu je zavdal teater in tako je kot Serastro debitiral v Mozartovi operi Čarobna piščal. Pevskim vlogam so se kmalu pridružile še dramske stvaritve, med angažmajem v štajerskem Gradcu pa se je razvil v izvrstnega komika, ki je ljudem iz oči izvabljal solze smeha.

Kot književnik je prvi uspeh dosegel prav z Lumpacijem, dramatizacijo malo znane pripovedke Karla Weisfloga o zlobnem duhu Lumpaciju Vagabundusu, ki mladino vilinskega kraljestva zapeljuje k lahkomiselnemu življenju. Na kraljev ukaz vila Fortuna mladim povrne po nemarnem zapravljeno bogastvo, a se ji Lumpacij posmehne, da jih obilje že ne bo pripeljalo na pravo pot. To lahko stori le ljubezen, ga dopolni Hilarij, sin starega čarovnika Mistifaksa. In tako se Fortuna in Amoroza, vila ljubezni, sporečeta o moči zlata in srca. Končno se dami sporazumeta, da bosta izbrali tri vandrovce, ki jih bo Fortuna obdarila z denarjem. Če v letu dni dva od njih daru ne bosta znala razumno uporabiti, bo priznala poraz in hčerki Brilantini dovolila, da se poroči s Hilarijem, sicer pa bo par ostal za vselej ločen.

Potepuhi Dreta, Nitka in Lim se zato srečajo na nekem križišču. V mesto gredo iskat dekleta in prenočišče. Ko ponoči spijo v gostilni, pa se vsem trem sanja o isti številki: 7359. Naslednji dan z zadnjimi denarci kupijo srečko in kajpada zadenejo glavni dobitek. Nitka s svojim deležem odpre modni salon, Dreta v zidanicah čaka na neizbežen konec sveta, Lim pa se poroči s staro ljubeznijo Pepco. Ob letu osorej se snidejo. Dreta še vedno pričakuje komet, ki bo uničil Zemljo, Nitka je salon že davno zapravil, le Lim vztraja pri delu, ki ga v ljubečem okolju osrečuje in izpolnjuje. Hilarij in Brilantina se tako lahko poročita, Amoroza pa sklene, da bo Nitko in Dreto  s silo ljubezni spravila k pameti. Ali ji to uspe, tukaj seveda ne kaže izdati.

Poleg Lumpacija je Nestroy napisal še več kot 80 gledaliških in satiričnih besedil. Čeprav je z njimi zaslovel predvsem v nemških deželah, saj je njegova dela zaradi izrazite narečne obarvanosti in besednih iger težko prevajati, pa smo Slovenci že med letoma 1871 in 1931 ob Lumpaciju Vagabundusu dobili še prevode iger Pritličje in prvo nadstropje, Talisman ter Nezgode starega mladeniča. Prevajali so ga tudi drugje. Igro Zabavati se hoče je tako za ameriško občinstvo priredil znameniti Thornton Wilder, njegova priredba pa je pozneje postala osnova za muzikal Hello, Dolly. Nič čudnega torej, da so Avstrijci književnika, ki ga ob Franzu Grillpatzerju in Ferdinandu Raimundu štejejo za svojega najpomembnejšega dramatika 19. stoletja, upodabljali na kovancih in poštnih znamkah.

Nestroy, pravijo strokovnjaki, je tradicionalno dunajsko burko uspešno preoblikoval v komedijo nravi. Njegove igre so polne iskrivega posmeha, satiričnega besednega humorja in mimičnih dialogov.  Marsikatere aktualne teme se je sproti polotil tudi iz odra. Ko so se v času prebujanja narodov po letu 1848 v monarhiji začele pojavljati vse močnejše separatistične in emancipacijske težnje, je temu kot avstrijski unitarist močno nasprotoval. In tako je med neko predstavo Lumpacija razloge za Dretino pričakovanje svetovne kataklizme pojasnil s kasneje večkrat citirano pesmico, ki se v svobodnem prevodu glasi približno takole:

Celo Kočevarji so že se separatno zbrali,                                                                                                          da lastno bi – kočevsko – kraljevino zasnovali,                                                                                              in vsak se bo ob tem kar krepko zbal,                                                                                                            da ta naš svet ne bo več dolgo, dolgo, dolgo stal.

Poldrugo stoletje pozneje čevljar Dreta konca sveta še vedno ni dočakal. Se je pa med tem poslovil Nestroy, ki je kmalu po omenjenem nastopu, star dobrih 61 let, umrl v Gradcu, kjer je preživljal jesen življenja. Odšli so tudi kočevski staroselci. Neprijazne zgodovinske okoliščine so jih po drugi svetovni vojni razkropile širom sveta. Ironija usode je hotela, da so spomladi leta 1919 res skušali ustanoviti kočevsko državo, kot je preroško desetletja prej napovedal znameniti satirik, čeprav ne ravno kraljevine, temveč neodvisno republiko pod mednarodnim protektoratom. Kdo ve, kaj bi na to porekel večni cinik Johann Nepomuk Nestroy?

 

PRIJAZEN SVET – Živka Komac

Ob 13. novembru mednarodnem  dnevu prijaznosti vam podarjamo pesem Živke Komac.

PRIJAZEN SVET

Prijazen biti ni težko                                                                                                                                                  in človeku seči v roko,                                                                                                                                                 mu lep in srečen dan želeti                                                                                                                                     ter ga zares toplo objeti.

Sovraštvo ostane brez moči,                                                                                                                                   ki marsikdo ga tod goji.                                                                                                                                             Prijaznost ga razoroži,                                                                                                                                                njegova bit se otopli.

Nasmeh vzpodbude nič ne stane,                                                                                                                         celo zaceli cele rane,                                                                                                                                                   ki so v sovraštvu pridobljene                                                                                                                                 in jezo iz srca prežene.

Če bi ljudje tako živeli,                                                                                                                                               nobenih vojn bi ne imeli.                                                                                                                                         Rožljalo ne bi več orožje                                                                                                                                           in svet bi bil cvetoče polje.

———————————————————————-

Prijazna beseda, dejanje ali samo prijazen nasmeh pa naj ostanejo z nami celo leto.

Maršal gre na jago

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            AUGUSTE MARMONT  ( 1774 – 1852 )

Več kot dve stoletji je že preteklo, odkar je Valentin Vodnik v Iliriji oživljeni zapel: “Dobróvčan, Kotóran, Primorec, Gorenjc, Pokópjan po starem se zôve Slovenc.” 14. oktobra 1809 je namreč Napoleon Bonaparte po vojaški zmagi nad Avstrijo ustanovil Ilirske province, ki so se v času največjega obsega raztezale od vzhodne Tirolske na severu, do Dubrovnika in Boke Kotorske na jugu. Po površini so več kot dvakrat presegle velikost današnje Slovenije, za njihovo upravno središče pa je Napoleon Določil Ljubljano. Za Francoze je bila tvorba, v kateri so drug ob drugem živeli pripadniki petih narodov, pomembna predvsem zato, ker je Avstriji preprečevala dostop do morja, Franciji pa omogočila sredozemsko povezavo med osvojenimi ozemlji v Italiji, Istri in Dalmaciji ter lažjo komunikacijo s turškimi deželami. O njeni geopolitični teži pričajo imena guvernerjev,  ki so se v slabih štirih letih zvrstili v slovenski prestolnici. maršal Auguste de Marmont, generala Henri Bertrand in Jean-Andoche Junot ter kameleonski premetenec Joseph Fouché, ki je v Ljubljano pred francoskim umikom leta 1813 prišel pospravljat občutljive dokumente. Prvi trije so sodili med Napoleonove najožje prijatelje, četrti, izjemno sposobni, a spletkarski Fouché, pa je kot policijski minister v Franciji s svojo ovaduško mrežo vzbujal strah in trepet. Doživeli so zelo različne usode; Junot je zblaznel in napravil samomor, Bertrand je postal maršal ter Napoleonu kasneje sledil na Sveto Heleno, Fouché  se je ob cesarjevem padcu kot vselej zasukal po vetru, Bonapartu pa je hrbet obrnil tudi Marmont, čeravno ne iz koristoljubja. Ta ga je zato ožigosal kot izdajalca, sam pa je razkol nekoč menda pojasnil z besedami: ” Dokler je govoril: Vse za Francijo, sem mu služil z navdušenjem. Ko je rekel: Francija in jaz, sem mu služil vneto. Ko je rekel: Jaz in Francija, sem mu služil zvesto. Zapustil sem ga šele, ko je rekel: Jaz brez Francije.” Kljub temu glagol raguser, ki izvira iz Marmontovega naslova dubrovniškega oziroma raguškega vojvode, v francoščini še danes pomeni izdajo.

Med Slovenci je Marmont bil in ostal priljubljen. Precej je k temu gotovo prispevalo njegovo prizadevanje, da bi prebivalce pridobil za francosko oblast in rad se je pohvalil , da kljub nesporni ljubezni do avstrijske cesarske hiše nobena Franciji priključena dežela ni tako hitro in trajno razvila simpatij do njegove domovine kot prav Kranjska. Uvedel je vrsto reform in spodbujal uporabo slovenščine v šolah. V njegovem času je bila v Ljubljani ustanovljena tudi prva univerza, nanj pa še vedno spominja mestni botanični vrt, ki ga je s posaditvijo lipe svečano odprl poleti leta 1810.

Precej svojstven je bi Marmontov odnos do živali. Za zabavo in protokolarne nastope si je omislil kočijo, ki so jo vlekli jeleni, na Fužinah pa si je dal postaviti zverinjak. Ko je zanj iskal medveda, sta dva podjetna Ribničana izkoristila priložnost in v pobočjih nad Ribniškim poljem iz brloga odnesla tri mlade živali. Zadeva bi se zanju skoraj slabo končala, saj je samica kmalu zatem prišla v brlog in se zapodila po njuni sledi. Materinsko ljubezen je na koncu plačala z življenjem, mladiče pa so poslali Marmontu.

A maršal se je leta 1810 na vabilo kneza Auersperga medveda polotil tudi osebno. V spominih je o tem zabeležil naslednje: ” Več avstrijskih velikašev me je sprejemalo na svojih lepih posestvih, med njimi tudi knez Auersperg, slednji v vojvodini Kočevje. Tam smo odšli v lov na medveda, žival, ki je v teh krajih nekaj običajnega: našli smo jih nekaj, ubili pa nismo niti enega. V sramoto svojih lovskih tovarišev, med njimi tudi nekega francoskega intendanta, bom povedal, da so medvedje hodili mimo njih, a se niso upali streljati. Ta lov v Franciji velja za nevarnega, tukaj pa ne povzroča nikakršnega strahu. Če je medvedu omogočen beg, lovca ne bo napadel. V teh krajih so zelo redki divji prašiči in lov nanje imajo za tveganega. V Franciji, kjer je lov na prašiče vsakdanjik, pa nikomur ne pride na misel, da bi ga prav posebej cenil. V vsaki deželi se ljudje bojijo neznanega, a strahovi izginejo, ko od blizu gledamo njihove povzročitelje. Tako je tudi z mnogimi drugimi rečmi na svetu. Plavajoče palice so od daleč videti velike, od blizu pa niso nič.”

Tako je Marmont iz Kočevja odšel praznih rok ali vsaj brez toplega medvedjega kožuha. Njegovo službovanje na Kranjskem se je končalo naslednje leto, ko mu je Napoleon ponudil poveljstvo nad francosko armado v Španiji. Če se je kasneje odvrnil od cesarja, pa je francoski kroni ostal zvest tudi, ko je poleti 1830 po kraljevem ukazu moral streljati na Parižane. Čeprav ga je po umiku pred revolucionarnimi množicami prestolonaslednik dal neupravičeno zapreti in mu zabrusil: ” Boste tudi nas izdali, kot ste izdali njega? “ je Burbonom sledil v izgnanstvo. Francije ni videl nikoli več. Leta 1852 je v skromnih gmotnih razmerah pri 78-ih letih umrl v Benetkah. Še bolj so mu v eksilu pomagali nekdanji nasprotniki. Na Dunaju je nekaj časa skrbel za vzgojo cesarjevega vnuka, ki se je rodil v Napoleonovem zakonu z Marijo-Luizo Avstrijsko, Franc II. pa mu je iz državne blagajne ponovno podelil tudi rento, ki jo je Marmont od Napoleona nekoč pridobil kot nagrado za uspešno upravljanje ilirskih provinc.

Orgle so preglasile smrt

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRANCE  AVČIN ( 1910 – 1984 )

Dr. France Avčin še dandanašnji sodi med tiste Slovence, ki so zaradi svoje ustvarjalnosti znani najširšemu krogu sodržavljanov. Med planinci posebej slovijo njegove avčinke, dvodelne zareze, ki so jih v Jugoslaviji izdelovali pod imenom Universal, a so se zaradi slabih materialov prijele šele, ko jih je odkupila in začela prodajati nemška Salewa. Tudi lovcem izraz ni tuj, le da z njim označujejo kroglo, ki jo je patentiral leta 1910 v Ljubljani rojeni profesor elektrotehniške fakultete. Ob strokovnem in izumiteljskem delu pa je bil Avčin tudi priznan okoljevarstvenik, gorski reševalec, alpinist in pisec. Knjiga Človek proti naravi še vedno velja za eno temeljnih slovenskih ekoloških del, izbor spisov Kjer tišina šepeta pa je doživel kar štiri izdaje in sodi v sam vrh naše planinske literature. Avčin je cenjen tudi na Hrvaškem, saj je na konferenci za mere in uteži v Parizu leta 1960 kljub nasprotovanju vplivnih posameznikov ubranil po Tesli imenovano enoto za gostoto magnetnega pretoka.

Inženirji ne veljajo za posebno romantične duše. A kdorkoli je kdaj bral Tišino, ve, da za Avčina tega ne gre trditi. Dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel je zapisal, da se v njegovem literarnem delu zrcali začaranost od lepote narave in človeških stvaritev. Kako prav je sodil, nazorno pričajo tudi vrstice, ki jih je Avčin posvetil reki Kolpi:

“Prečudovito je romanje ob Kolpi od Starega trga tja do Osilnice in še naprej ob Čabranki. Na strašnó smo bili Slovenci zanemarili ta božje lepi kotiček naše zemlje in prav po krivici. Zlepa ne poznam naše lepše soteske in lepše vode, kot je Kolpa. Nikoli še nisem videl bolj triumfalnega prihoda pomladi kot ob Kolpi, ko mi je bilo vendarle enkrat dano zasledovati vse njene faze od prvega popja in nežnega cvetenja marelic do bohotnega zelenja mladega bukovja. Nič kolikokrat sem prehodil vso dolino, pa mi je nikdar ni bilo dovolj. Ne moreš se nagledati čudovitih zelenih vodá, prozornih kot steklo, da vidiš vsako ribo, vsak kamenček na dnu, posutem tukaj z izpranim peskom, tam spet tlakovanem s skalnimi ploščami, tu širokem in gladkem, tam spet stisnjenem med pregrade lehnjaka, da ob poletni suši malone  preskočiš modro globino reke.”

A če se je Avčin nad Kolpo še tako navduševal, čas, ko je doživljal vse njene preobrazbe, nikakor ni bil poetičen. Divjala je namreč druga svetovna vojna, ki je Slovenijo potegnila v vrtinec uničenja in smrti. Le malo je manjkalo, ba bi v njem prav na Kočevskem izginil tudi dr. France Avčin.

Bilo je spomladi 1944. Avčin je kot sodelavec Znanstvenega inštituta SNOS v tem času deloval v bazi 13/23 nad Volčjimi stenami pri Kostelu, vendar pa je bil prav takrat začasno premeščen v Črnomelj, kjer so ga potrebovali kot – pianista. Novo delo mu ni bilo preveč po volji, zato se je od kulture kmalu poslovil in se iz Bele Krajine peš napotil nazaj v “Kriplbazo”, kakor so borci pravili sedežu inštituta. Tisto pomlad je je na Kočevskem zapadlo nepričakovano veliko snega. In usoda je hotela, da je Avčin, ki se je še zjutraj ob pogledu na na svežo belino na Mavrlenu po gorenjsko tolažil ” da bo že kok, ker je še zmeraj blo kok, če ne tok pa tok,”  pod  večer v mokrem snegu omagal nedaleč od Nemške Loke. Vsega je bil pravzaprav kriv kos čebeljega voska, s katerim je nameraval mazati smuči, a ga je zaman iskal po nahrbtniku, polnem belokranjskih dobrot za tovariše.

Izčrpanega od komaj prestane gripe ga je izdalo srce, pomagali niso ne klici na pomoč, ne streli iz puške, ki jih je udušila noč. Sede je čakal na smrt in razmišljal o tisočih, ki so pred njim hodili po slovenski zemlji ter propadli, kot bo propadel on. Potem pa je od nekod zaslišal tiho glasbo, prav takšno, kakršno je iz orgel v Srednji vasi pri Bohinju izvabljal prijatelj Janko. Je šlo za blodnje? Ne, kajti če je zasukal glavo v desno, je glasba prihajala z leve, če v levo, pa z desne.

” Zdramim se, res je, akordi rahlo valove k meni skozi temo, tu pod menoj nekje se rojevajo, nedvoumno. Muzika, k njej! ”  se je tega trenutka spominjal kasneje. ” Kjer je glasba, tam je človek, od vsega živega jo pozna le on. Dvignem se, še to poskusim, samo palici vzamem. In puško seveda. Sicer pa, če so to ljudje, so le naši. Odtavam za zvoki navzdol skozi gozd. Lažji sem, le malo se udira. Bližje zveni, vse bolj slišim. Kaj ne visi tam v temi nekaj svetlega ? Seveda, le naprej, sveti se. Zid je to, za njim nekje zveni. In nekakšni križi ob zidu. Cerkev! Odrinem vrata. Iz medle svetlobe done akordi, počasi, slovesno. Vstopim. Na koru igra! Orgle! Le kdo igra? Zvlečem se po stopnicah. Star, bradat mož sedi za tipkami, otroče mu goni mehove. Ob tej nočni uri, kdo ve zakaj, zakaj prav danes? Sedaj lahko sedem.”

Že naslednji dan se je vrnil v bazo nad Volčjimi stenami. Našel je celo “izgubljeni” kos voska, ki se je skrival v kotu na dnu nahrbtnika. Starcu – domačini vedo povedati, da se je pisal Pršle – in otroku, ki sta mu rešila življenje, se ni mogel zahvaliti. Ko se je zjutraj zavit v odeje zbudil na peči  v skromni kmečki izbi, sta že odšla in nikoli več ju ni srečal. Kočevsko noč, eno najtežjih v svojem razgibanem življenju, je preživel za skoraj natanko štirideset let. Umrl je februarja 1984 v rodni Ljubljani. Na cerkev Marije tolažnice v Nemški loki, iz katere so tako nepričakovano zazveneli odrešilni zvoki, pa danes spominjajo le še ruševine. Minirana je bila leta 1951.

Nemška Loka pred drugo svetovno vojno

 

Velikan slovenske gimnastike

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            PETER ŠUMI  (1895 – 1981)

Ime Petra Šumija je bilo v slovenski športni javnosti dolgo domala pozabljeno. Razlogi morda tičijo tudi v njegovih težavah s povojno oblastjo, zaradi česar je zapustil domovino. Pa vendar je bil Šumi eden najuspešnejših slovenskih telovadcev vseh časov, ki je bil ob Leonu Štuklju in Borisu Gregorki v zlati dobi slovenske gimnastike med obema vojnama sposoben poseči po najvišjih svetovnih lovorikah.

Tako kot še mnogi drugi, ki jih je življenje povezalo s Kočevjem, tudi Šumi ni bil kočevski otrok. Rodil se je 29. junija 1895 v Kranju. Šumijevi so bili za tiste čase premožna družina, saj so imeli ob obdelovalni zemlji v lasti še gostilno in mesarijo, zato so si lahko privoščili bivanje v središču mesta.

Peter je osnovno šolo končal v domačem kraju, potem pa začel obiskovati ljubljansko gimnazijo. A zaradi nagajivosti, oziroma prej mladostne razigranosti, so ga iz gimnazije izključili. Zato je šolanje nadaljeval v Kočevju. Ni znano, ali so bili kočevski profesorji strpnejši od ljubljanskih, ali pa se je umiril mladi mož, vsekakor pa  je šolo uspešno končal in leta 1913 kot bančni uradnik nastopil službo v Trstu.

Prihodnji jugoslovanski reprezentant je pod bratovim vplivom v Kranju začel telovaditi že pri sedmih letih. Leta 1912 je prestopil v vrste ljubljanskih telovadcev, kjer se je brusil pod vodstvom legendarnega Viktorja Murnika, še isto leto pa v drugi vrsti Ljubljanskega Sokola odpotoval tudi na sokolski izlet v Prago in tam v svoji kategoriji zmagal. Leto kasneje je v Trstu tekmoval že kot član prve postave.

Njegovo športno pot je leta 1914 začasno prekinila vojna. V Beogradu, kamor je  bil na lastno željo premeščen tik pred izbruhom sovražnosti, se je Šumi kot prepričan Slovan pridružil srbski vojski in z njo doživel kalvarijo umika iz Srbije. Med umikom je zbolel za škrlatinko in tifusom. Zavetišče je poiskal pri nekem kmetu, kjer pa so ga prijeli nemški vojaki, ki so ga izročili Avstrijcem. Obtožen je bil dezerterstva in zaprt na ljubljanskem gradu.

A sreča v nesreči je hotela, da je bil primer zaupan prav vojaškemu sodniku, ki je bil Petrov bratranec. Uničil je obremenilne dokumente ter sorodnika tako obvaroval smrtne kazni. Naslednja tri leta je telovadec prebil v avstrijski uniformi n preživel grozote Soške fronte.

Leta 1922 je 1. jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani Mednarodna gimnastična zveza združila z izvedbo svetovnega gimnastičnega prvenstva. Jugoslovansko vrsto je vodil Viktor Murnik, med tekmovalce pa se je na izbirni tekmi uvrstil tudi Peter Šumi. Atletski mnogoboj, ki je obsegal vaje na drogu, bradlji, krogih in konju z ročaji ter proste vaje, skok v višino, suvanje krogle, plavanje na 50 m in tek na 100 m, je spremljal sam kralj Aleksander s soprogo Marijo. Na veliko navdušenje javnosti se je ob Čehu Pehačku z enakim številom točk na prvo mesto uvrstil Šumi in razdelila sta si zveneč naslov mednarodnega telovadnega prvaka.

Vendar pa se je Šumi v športno zgodovino z zlatimi črkami dokončno vpisal štiri leta kasneje, ko je v francoskem Lyonu ponovil ljubljanski uspeh. Tudi tokrat je tekmovalni program obsegal vaje na orodju, skok v višino, suvanje krogle, tek, plavanje in prosto vajo, dodali pa so mu še plezanje po vrvi. Že med kosilom po tekmah je jugoslovanski član sodniškega zbora poklical Murnika in mu sporočil, da bo po znanih podatkih Šumi najverjetneje ponovno stopil na najvišjo stopničko. In res je drugouvrščenega tekmovalca prehitel za skoraj šest točk, kar je bil, kot je ob njegovi smrti zapisal Leon Štukelj, izreden uspeh. Izreden še toliko bolj, ker Šumijevega rezultata naslednjih osemdeset let ni uspel ponoviti nihče več! Šele leta 2007 je Kitajec Yang Wei postal drugi človek, ki je dvakrat zaporedoma posegel po naslovu svetovnega prvaka v gimnastičnem mnogoboju.

Zadnjič se je Šumi kot tekmovalec svetovnega prvenstva udeležil leta 1930 v Luksemburgu. Zmagal tokrat ni, je pa osvojil drugo mesto na konju z ročaji. Le na olimpijskih igrah mu žal ni bilo dano nikoli tekmovati. Leta 1924 in 1928 – podatki o udeležbi se v literaturi razlikujejo – je v Parizu in Amsterdamu iz nepojasnjenih vzrokov sodeloval kot sodnik, odhod na naslednje igre v Los Angelesu pa mu je leta 1932 preprečila odločitev, da jugoslovansko moštvo zaradi previsokih stroškov v ZDA ne bo odšlo. Čez štiri leta je na olimpijske igre v Berlinu znova odpotoval kot sodnik, saj je med tem sklenil svojo tekmovalno pot.

Podoba Petra Šumija gotovo ne bi bila popolna, če bi prezrli, da je z bratom Francom ter dvema partnerjema leta 1921 v Kranju ustanovil prvo jugoslovansko tovarno gumijastih podpetnikov. Iz podjetja Vulkan se je razvila današnja Sava Kranj. Firmo je sicer v času gospodarske krize prevzel avstrijski Semperit, vendar pa v Savi še vedno poudarjajo svoje korenine in s tem Šumijevo ime.

Kot rečeno, je Šumi po vojni prišel v konflikte z oblastjo. Med službovanjem pri tržaškem narodnoosvobodilnem odboru so od njega zahtevali, da dela kot obveščevalec. Zato je leta 1947 pobegnil v Švico, od tam pa kasneje odšel v Avstrijo. V domovino se je pogosto vračal, zadnja leta je še posebej veliko časa prebil na Bledu. Maja 1981 je mesec dni pred 86. rojstnim dnem umrl na Dunaju. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Vse do pozne starosti je ostal telesno dejaven ter veliko hodil in telovadil, pozimi pa smučal.

Medved ne sme izumreti

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

   KAREL MARIJA ALEKSANDR AUERSPERG (1859 – 1927)

Ko je Bog z vrha Triglava ustvarjal svet, je pred desetletji zapisal zbiratelj ljudskih pripovedi Julij Kontler, si je medved želel živeti na Štajerskem, saj je tam baje veliko čebel. A Bog mu je dodelil bivališče v temačnih kočevskih gozdovih. Kosmatinec je bil šokiran in ob slabi novici je po nerodnosti prevrnil kotel zlata, ki se je razlilo po zemlji. Bog je kovini zato zaukazal, naj se vrne v kotel, strugo, po kateri je pritekla, pa je napolnil z vodovjem Mure. Ta bo ljudem svoje bogastvo razkrila šele, ko bo Slovan spet vzljubil brata Slovana.

Zgodba iz let po razpadu avstro-ogrske države priča o slovanskih čustvih naših dedov, vendar pa tudi o tem, da je Kočevska že takrat bila znana kot medvedja dežela. Ne po naključju. Tako kot v Avstriji, kjer so medveda popolnoma iztrebili, je bila največja evropska zver namreč sredi 19. stoletja tudi pri nas že tik pred izumrtjem. Število živali je zaradi nebrzdanega lova, ki so ga oblasti spodbujale z denarnimi premijami, upadlo na vsega 30 – 40 primerkov. Zadnji gorenjski medved je pod streli obležal leta 1872, nekaj kasneje je podplatar izginil iz Trnovskega gozda, že prej pa se je njegova sled izgubila tudi na Menini planini in v Zgornji Savinjski dolini.

V takšnih razmerah so kočevski vojvode Auerspergi začeli ukrepati. Na svojem veleposestvu, največjem v Sloveniji, so leta 1889 medveda zavarovali. Formalno zaščita sega še v obdobje predzadnjega vojvoda Carlosa, ki je umrl leta1890, vendar pa v zapisih najdemo podatek, da je njegov naslednik Karel Marija Aleksander, krajše Karel, že pred stričevo smrtjo prevzel upravljanje posestev, tako da je žival dejansko zavaroval on. Ukrepi so bili obsežni: prepovedano je bilo celo polagati zastrupljene volčje vabe, da bi jih medved ne požrl in poginil, zagotovljeno pa je bilo tudi plačilo za škodo , ki jo bo zver povzročila ljudem, saj so se v knežji upravi zavedali, da bodo z naraščanjem populacije konflikti postali neizbežni.

In res so postali. Tako je časnik Slovenec leta 1912 pisal o dveh mirtoviških lovcih, ki sta medveda s palico izbezala iz brloga nad Kolpo in ga obstrelila s šibrami, potem pa celo kožo odnesla le zato, ker je žival med bojem z njunim psičem padla v prepad. Štorijo je pospremil s silovitim napadom na graščaka:

” Mogočnemu grofu Auerspergu pa, kojega revir je brez vsakega dvoma kriv, da se je zopet zaleglo toliko medvedov po dolenjski strani, bi oblast prav lahko dopovedala, da ima svoje medvede ograditi, ako bi se slavna oblast seveda upala!” je godel časnik in nadaljeval: ” Zato pa bi bilo prav, če bi poslanci v tem oziru oblasti dopovedali, da je grof Auersperg državljan s takimi pravicami in dolžnostmi kakor vsi drugi! Visoki gospod naj lovski šport goji, kolikor hoče, a nikakor ne sme iti tako daleč, dabi njegovi medvedi postali prava javna nevarnost za naše prebivalstvo! ” V deželnem zboru je bila malce kasneje res vložena ” protimedvedja ” interpelacija, vendar vlada nanjo ni odgovorila.

Verjetno pa ostrini napadov na Auersperga ni botrovala le jeza zaradi medvedov, ki sta jih ščitila tudi kneza Windischgrätz in Schönburg-Waldenburg, temveč bolj nasprotovanje nemštvu. Februarja 1859 na Dunaju rojeni knez je bil vrsto let podpredsednik zgornjega doma avstrijskega parlamenta in vodja liberalne Ustavne stranke, potem pa je Kočevje zastopal še v državnem zboru. Veljal je za vnetega podpornika nemštva in predvsem nemškega šolstva, avstrijskemu državljanstvu pa se ni hotel odreči niti po razpadu monarhije, čeprav je ta odločitev, že po njegovi smrti, pripeljala do podržavljenja pretežnega dela družinske veleposesti v tedanji Jugoslaviji.

Za razliko od brata Franca, ki je bil strasten kvartopirec in se je pred upniki umaknil v Ameriko, kjer se je poročil s hčerko milijonarja Hazard, ob koncu prve svetovne vojne pa kot vojaški zdravnik umrl v Galiciji, je bil Karel Auersperg mož dolžnosti. Za svoje posesti je zgledno skrbel, na Kočevskem pa se je zadrževal precej več kot njegovi predhodniki. Zelo se je angažiral pri gradnji kočevske železnice, ustanavljal pa je tudi proizvodne obrate, med njimi danes izginulo žago v Jelendolu in eno največjih  slovenskih žag v Kočevskem Rogu. Prebivalci Kočevja so vojvodo poznali kot radodarnega pokrovitelja: bil je protektor podpornega društva za siromašne učence kočevske gimnazije, njegove pomoči pa so bili deležni tudi novomeški frančiškani in bolnišnica na Kandiji. Prav tako je denarno izdatno podprl gradnjo nove župnijske cerkve ob Rinži in vojvodska klop, ki je začuda preživela vse ujme 20. stoletja, v svetišču še vedno spominja nanj in na njegovo ženo Eleonoro.

Kajpak pa je Karel Auersperg najpomembnejši kot naravovarstvenik. Pri zaščiti medveda je ob Schönburg-Waldenburgu in Windischgrätzu v evropskem merilu odigral pionirsko vlogo. Dravska banovina je npr. medveda zavarovala šele leta 1935, Italija štiri leta kasneje, Avstrija pa leta 1971. Nič manj pomembna ni bila knezova odločitev, da na čelo svoje gozdarske uprave postavi dr. Leopolda Hufnagla, ki je utemeljil sonaravno gospodarjenje s kraškimi gozdovi in zaščitil pragozdne ostanke na knežjih posestih. Začetki našega naravovarstva tako torej posredno  in neposredno nosijo tudi Auerspergov pečat.

V zadnjih letih življenja je knez s sinovo smrtjo doživel hud udarec. Podobno kot je sam postal dedič vojvodine, ker je njegov bratranec padel v nekem dvoboju, je sedaj prihodnost moral graditi na vnuku. Oktobra 1927 je na Dunaju podlegel možganski kapi. Nasledil ga je 12- letni Karl Adolf, s katerim se je ob izbruhu 2. svetovne vojne zaključilo tristoletno bivanje Auerspergov na Kočevskem.

Dolenjec in njegovi sosedi

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO članek

“Dolenjci “, slovenskega pisatelja in zgodovinarja Janeza Trdine, objavljenega v 14  številki časopisa Slovan, dne 3. aprila 1884 leta.

Stran 109

Zdaj pa poglejmo , kaka imena je dal Dolenjec svojim sosedom in drugim ljudstvom in narodom, s katerimi občuje. “Suha krajina” in “Krajinčani” pravi vsem ljudem, ki spadajo pod hinjski, straški in ambruški zvon. Ribničani mu niso le ribniški tržani in župljani, ampak vsi prebivalci ribniške doline, torej zopet tri župe: Ribnica, Sodražica in Dolenja vas, kar je zagotovo pametno, kajti se govori v vseh treh isto narečje. Kočevarjev Dolenjci nimajo za Nemce, nego za posebno svojat in pasmino, ki govori jezik, katerega “niti vrag ne razume”. Njihovo deželico imenujejo “Kočevsko”, bolj poredkoma tudi “Kočevje”. To ime je dobila bržkone od “koč” (hiš brez svoje kmetije). Ljudje bi se morali zvati prav za prav “Kočarji” ali “Kočevci” ali tujka: “Kočevarji” se je v našem narodu tako globoko ukoreninila, a se ne bo dala več izruvati. Mestu Gottschee pa ne poreče nikoli nobeden Dolenjec “Kočevje”, nego vedno le “Kočevsko mesto”. Morda bi bilo dobro, da bi se poprijele teh dolenjskih nazivov tudi slovenske bukve in novine. Istega pomena, kakor Kočevje, so sosednje “Bajte”. “Bajtarji” ali Slovenci, ki žive v dveh majhnih, jako bornih župah na Hrvaškem (blizu Prezida in Cebra). Oni so si začeli najprvi iskat dela na severnem Hrvaškem, posebno v slavonskih gozdih. Njihovo ime je prešlo tudi na kranjske drvarje. “Bajtar” rekli so ljudje nekaj časa vsakemu, ki je delal v hrvaških šumah. Že pred več leti pa je to ime popolnoma zamrlo: “Bajtarje” so izpodrinili “Hrovatarji”. Razloček je samo ta, da je Dolenjcem vsak rojak Hrovatar, ki živi v trojedni kraljevini, naj bo v hosti ali kje drugje. Dokler se je kaj prida zaslužilo, vreli so Dolenjci v Hrovatarje, kakor čebele na med. Zadnja leta je to potovanje nekoliko ponehalo, ker se delo ne plačuje več tako dobro, kakor prej in ga ni vselej niti moč dobiti.

 

 

K stricu v Kočevsko Reko

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  BURKHARD ZINK   ( 1396 – 1474 ali 1475 )

Čeprav je Burkhard Zink mrtev že več kot pol tisočletja, njegovo ime v Nemčiji in še posebej na rodnem Švabskem nikakor ni neznano. V Augsburgu, mestu prelomnih zgodovinskih dogodkov in številnih znamenitih osebnosti, od sv. Urha, Mozartovega očeta Leopolda, Bertholda Brechta in Rudolfa Diesla, do Napoleona III. ter očeta in sina Holbeina, ga uvrščajo med svoje najpomembnejše someščane. Še bolj se z njim seveda ponašajo v domačem Memmingenu , kjer so mu postavili tudi spomenik.

Slavo si je leta 1396 rojeni Zink zagotovil kot pisec augsburške kronike. V štirih knjigah je ne le popisal zgodovino švabske prestolnice v 14. in 15. stoletju, temveč prikazal tudi svojo lastno življenjsko pot ter tako ustvaril prvo sodobno avtobiografijo v nemškem jeziku. Zinkovo delo je zelo individualno in strokovnjaki pravijo, da imajo njegovi zapisi med nemškimi kronikami prav poseben položaj: z izražanjem osebnega odnosa do dogajanj svojega časa nam namreč omogoča izjemen vpogled v miselnost poznosrednjeveškega meščanstva.

Zinka je usoda že zarana povezala tudi z našimi kraji. V spominih je o tem poročal: ” In ko se je potem pisalo leto 1407, sem kot enajstleten mladenič zapustil Memmingen, svojega očeta in vse svoje prijatelje ter odpotoval z nekim študentom – tudi jaz sem bil študent in sem že skoraj štiri leta hodil v šole  – da sva torej odšla na Kranjsko, v vindišarske dežele, proti trgu z imenom Ribnica, ki leži na Kranjskem, šest milj za Ljubljano v smeri Hrvaške. V tej deželi sem potem ostal sedem let in tam obiskoval šolo, kajti moj oče je imel pravega brata, ki je bil župnik v vasi po imenu Reka. To je bila velika, lepa vas ter je k njej sodilo še pet drugih vasi z imeni Gotenica, Pausenprunnen itd., kjer je bil moj gospod 30 let župnik in je v deželo prišel z ženo grofa Ortenburškega, ki ga je postavila za duhovnika, ker je bil njen pisar…”. Župnik Zink , prvi po imenu znani župnik na Kočevskem nasploh, je fanta, ki je pri štirih letih ostal brez matere, želel vzgojiti v naslednika. V varstvo ga je zaupal ortenburškemu stavbnemu mojstru v Ribnici, Hansu Schwabu.

Žal so se odnosi med stricem in nečakom skalili, ko ga je župnik hotel poslati v dunajske šole. Mladenič  se je skrbniku uprl in sprta sta se razšla. Vrnil se je v Memmingen, da bi prevzel svoj del materine zapuščine, vendar pa se je tam med njegovo odsotnostjo vse spremenilo; oče se je ločil od druge žene,  bratje so pomrli, njegovo dediščino pa so prijatelji, ki so verjeli, da bo strica nasledil kočevskoreški župnik, prepustili Burkhardovi sestri. ” Zelo sem se kesal, da nisem ostal pri svojem gospodu”, se je spominjal ” in zato sem se vzdignil ter nemudoma odpotoval nazaj v deželo. A ko sem prispel tja, sem prišel z dežja pod kap: moj gospod je bil mrtev in je vse svoje premoženje zapustil svojim štirim otrokom in drugim ljudem, imel je namreč štiri potomce, torej sem zastonj hodil nazaj in si utrudil noge, kajti vse skupaj mi ni prineslo prebite pare; in prav se mi je godilo – če bi ostal pri njem, bi vse pripadlo meni.”

Zinki ni preostalo drugega kot vrnitev domov. V Memmingenu se je skušal izučiti za obrtnika, a mu rokodelstvo ni šlo, zato se je pokoril svakovi želji in se lotil šolanja, da bi postal duhovnik. Kot potujoči študent je vandral po Bavarskem ter se preživljal s poučevanjem in prepevanjem na ulicah. Leta 1415 je prvič prišel v Augsburg, kjer naj bi začel službovati kot pripravnik, a se je znova premislil, opustil študij ter naslednjih nekaj let delal za razne trgovce. Na njegove sposobnosti je postal pozoren Jos Kramer, vpliven augsburški trgovec s krznom in tkaninami, ki ga je vzel pod svoje okrilje in ostal njegov pokrovitelj do smrti, čeprav se mu je mladi mož za nekaj časa hudo zameril, ko se je poročil z njegovo služkinjo Elizabeto, ki je v zakonu rodila deset od skupaj dvajsetih Zinkovih otrok. Po njeni smrti se je Zink poročil še trikrat, dve leti pa živel v divjem zakonu tudi z gospodično, ki ga je tožila, ko jo je zaradi nezvestobe pognal iz hiše. Spor je izgubila.

Za Zinkovo uveljavitev v Augsburgu je bila ključna vojna. Ko je leta 1422 spodnješvabska prestolnica v spopadu z rodbino Zollerjev priskočila na pomoč mestu Rottweil, je s Kramerjevim soglasjem stopil v najemniško vojsko. V kratkem času se je povzpel na položaj blagajnika in pisarja celotne pehote mestne zveze. Opazili so ga tudi augsburški veljaki. Že dve leti kasneje je enega od mestnih svetnikov spremljal na potovanje h kralju Sigismundu na Madžarsko, leta 1427 ga je mesto napotilo v Rim, kamor je nesel denar prokuratorju, ki se je angažiral v nekem škofovskem sporu, leta 1430 pa je v Benetkah za Augsburg kupoval smodnik. Po Kramerjevi smrti mu je župan Peter von Argon zaupal službo tehtničarja, ki jo je opravljal, dokler se ni osamosvojil kot uspešen trgovec.

Burkhard Zink je dočakal za tiste čase visoko starost. Ob trgovanju in pisanju kronike je veliko delal tudi za mesto, tako da njegovo ime vse do dopolnjenega sedemdesetega leta lahko najdemo na seznamih mestnih uradnikov, nazadnje v vlogi blagajnika. Še več kot šestdesetleten je na konju v petih dneh premagal razdaljo do 400 km oddaljenega Trenta, da bi iz rok tamkajšnjega škofa odkupil enega svojih sinov, ki ga je duhovni gospod zaprl. Umrl je leta 1474 ali 1475, za seboj pa zapustil dediščino, ki mu zagotavlja trajno mesto v zgodovini.