PETER KOZLER ( 1824 – 1879 ) Tri barve za zastavo

Da je Peter Kozler v svojem   Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin  leta 1864 prvič znanstveno določil meje slovenskega etničnega ozemlja, verjetno danes ve večina Slovencev. Morda je že nekoliko manj znano, da je z bratoma in polsestro v istem letu ustanovil  Pivovarno bratov Kozler, današnjo Pivovarno Union, ali pa, da je bil eden najpomembnejših slovenskih gospodarstvenikov svojega časa. Zelo redko pa se je, vsaj do nedavnega, omenjalo, da je skupaj z Antonom Globočnikom  leta 1848 najverjetneje izbral tudi barve slovenske zastave, enega temeljnih simbolov naše narodne identitete.

Zgodovina ima včasih čuden smisel za humor. Tako je hotela, da je bil Kozler, zgled slovenskega domoljubja, po rodu kočevski Nemec, čeprav so nekateri dokazovali, da njegov priimek izvira iz slovenske besede “kozar”, ki pomeni kozjega pastirja. Drugi so prepričani, da gre ime povezovati z izrazom “Koslar” ali “Kosstlar”, s katerim so Kočevarji označevali Kostelce. Kakorkoli že, rodbina Kozlerjevih se je na Kočevskem omenjala že v 16. stoletju, ko sta v Kočevski Reki prebivala posestnika s priimkom Chossler.

V Kočah pri Kočevski Reki je tristo let kasneje, 16. februarja 1824, kot tretji otrok Johanna in Marije Kosler, na svet privekal sin Peter. Njegov oče, ki se je četrt stoletja prej na Dunaj podal kot ubožen krošnjar, je bil eden najbogatejših ljudi na tedanjem Kranjskem. Obogatel je med dunajskim kongresom, ko je iz Trsta v avstrijsko prestolnico uspel dobaviti sveže južno sadje, ki ga zaradi visokih zametov v Alpah gosposki ni mogel ponuditi nihče drug. Zaslužek iz trgovanja je premišljeno vložil v nepremičnine in tako premoženje še povečal.

Prva leta je Peter preživel v Kočah, potem pa se je družina preselila v stari ortneški grad, ki ga je oče že pred sinovim rojstvom kupil od graščakov Lichtenbergov, a ga dotlej oddajal v najem. Še ne sedemletnega, so dečka poslali v uk na Sv. Gregor pri Velikih Laščah, kjer se je pri župniku Jakobu Jerinu naučil brati in pisati, najbrž pa se je tudi prvič srečal s slovenščino, ki je doma niso govorili. Devetletno šolanje v Ljubljani in druženje s tamkajšnjimi kulturnimi veljaki, med njimi s Prešernom, ga je izoblikovalo v zavednega Slovenca, kakršnega je leta 1844 na Dunaju spoznal študent Anton Globočnik.

Slednji je kasneje zapisal: ” Med slovenskimi akademiki sta bila samo dva, namreč Peter Kosler in Matej Cigale, prošinjena narodnega duha. Tema dvema sem se pridružil tudi jaz in ž njima sem obiskoval kavarno pri Bajerju na Alserici, nasproti bolnišnice, kjer so se shajali slovanski somišljeniki do leta 1845, pozneje pa pri Gerloviču v mestu na Kmetskem trgu. Redno smo se shajali ob petkih, ker so ta dan prihajale “Novice “, v katerih so nas posebno navduševale Koseskijeve pesmi”.

Po študiju prava na Dunaju – že prej je v Italiji študiral logiko in fiziko – je Kozler opravil pripravništvo na tamkajšnjem sodišču, v začetku leta 1848 pa se je zaposlil v dunajski pisarni odvetnika Ferdinanda Župančiča. Tam je dočakal tudi marčevsko revolucijo s prebujenimi nacionalnimi zahtevami, ki so jih Slovenci ubesedili v programu Zedinjene Slovenije, pri katerem se je Kozler močno angažiral.

Udejstvoval pa se je tudi drugače. “Slovenski dijaki smo hoteli novovzbujenemu narodnem čutu s tem zadostiti, da smo začeli nositi znake barv, katere smo proglasili za narodne,” se je spominjal Globočnik; “Ker so Nemci  nosili črno-rudeče-zlate kokarde, izbrala sva neko nedeljo popoldan v Gerlovičevi kavarni s Petrom Koslerjem na podlagi deželnega grba kot slovenski znak barve: rudečo, modro in belo. V neki tovarni smo si dali napraviti take trakove, katere smo potem nosili.” Kombinacija se je v hipu prijela in že 7.aprila 1848 je študent Lovro Toman v gostilni Zlata zvezda na Wolfovi ulici v Ljubljani prvič razvil slovensko tribarvnico.

Kozlerjevo relativno kratko življenje, pri 55-ih je umrl aprila 1879, je bilo izpolnjeno z gospodarskim in narodnobuditeljskim delom. Tako ni vodil le pivovarne, temveč je bil tudi med ustanovitelji Trboveljske premogokopne družbe, konzorcija za gradnjo gorenjske železnice ter  Kranjske stavbne družbe – slednja je zgradila današnjo predsedniško palačo – poleg tega pa je opravljal še dolžnosti podpredsednika Kmetijske družbe in Kranjske eskomptne banke.

Za razliko od brata Ivana, ki se je zapisal nemštvu, je vedno zagovarjal pravice Slovencev. Ustavila ga nista ne dolgoletna zaplemba njegovega zemljevida, ne proces zaradi domnevne veleizdaje, pa tudi ne šikane, ki jih je doživljal do izstopa iz državne službe. Kranjce je proti koncu življenja deset let zastopal kot namestnik deželnega glavarja ter poslanec okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče v deželnem zboru, v zgodovino pa se je vpisal tudi kot pokrovitelj slovenskih organizacij, od Sokola do Slovenske matice.

Zato ne preseneča, da so novico o njegovi smrti objavili malone vsi časniki, Slovenski narod pa mu je v trh zaporednih številkah posvetil obsežen podlistek izpod peresa Frana Levca. Vendar pa so šele dobro stoletje kasneje, z nastankom samostojne države, nastopili pogoji, da se Slovenija tudi uradno oddolži Kozlerjevemu spominu. To je storila leta 1999, ko je izdala poštno znamko z njegovo podobo.

SO LETA MINILA………..od 1991 do 2000 … 3 del

Čas od 1991  do 2000;  v petem desetletju – lastništvo stavbe

Na seji izvršnega odbora 25.9.1990 so med drugim ugotovili, da je vpisanih v DU Kočevje 1741 članov. V letu1991 se je število članov povečalo na 1834.

V letu 1992 so bili sklicani občni zbori. V izvršni odbor so bili izvoljeni naslednji člani: Jože Svete, Franc Merhar, Rezka Lavrič, Milka Cilenšek, Poldka Hrovatin, Rozi Raztresen, Jože Legan, Jože Dekleva, Stane Logar, Nelka Klun, Ivan Vesel, Srečko Košir, Marija Lipovec, Jože Špoler in Tone Škerjanc. Izvoljeno je bilo tudi vodstvo društva v sestavu: Jože Svete – predsednik, Franc Merhar – podpredsednik, Rozi Raztresen – tajnica, Rezka Lavrič – blagajničarka, Milka Cilenšek – predsednica komisije za rekreacijo, Jože Legan – predsednik komisije za šport,  Jože Dekleva – predsednik gospodarske komisije,  Nelka KLun – predsednica stanovanjske komisije in Dragica Šercer – predsednica nadzornega odbora.

    Jože Svete, predsednik 

Na seji letne konference 20.3.1993 je predsednik društva Jože Svete podal odstopno izjavo z mesta predsednika društva. V svoji izjavi navaja, da nekateri posamezni člani društva, zadolženi za določeno področje, ne izvajajo svojih zadolžitev in zato delo sloni le na treh ali štirih aktivnih članih. Po krajši razpravi se je odločil, da bo delo sicer opravljal še naprej, v kolikor pa se stanje ne bo izboljšalo, njegova izjava velja.

Pristojni organ društva je tudi odločil, da se podeli priznanja za uspešno delo naslednjim: ženskemu pevskemu zboru, Veri Rus, Mariji Žagar, Anici Dombi, Dragici Šercer in Nelki Klun za prizadevno delo v društvu.

V obravnavanem obdobju se je zgodil pomemben dogodek, ki se nanaša na stanovanjski fond društva. Društvo je imelo na razpolago 35 stanovanj,  s sprejemom ” Jazbinškovega zakona”  pa je izgubilo 10 stanovanj. Stanovanja so odkupili imetniki stanovanjske pravice – upokojenci, nekaj stanovanj pa tudi drugi, ki za to niso bili upravičeni. Kljub opozorilu Nepremičninski sklad SPIZ ni ukrepal. V naslednji letih je društvo imelo na razpolago 25 stanovanj za upokojence s potrebo po stanovanju.

Pomanjkljivost, ki so jo ugotovili na seji izvršnega odbora, je informiranost članstva. Zato so se odločili le to izboljšati. To naj bi dosegli tudi z objavljanjem dogajanja v reviji za upokojence Vzajemnost.

Z namenom pridobitve sredstev za obnovo in vzdrževanje stavbe je izvršni odbor sklenil, da se dva prostora v pritličju odda v najem. Z dvema najemnikoma je bila sklenjena ustrezna najemna pogodba za dobo 10 let. S to odločitvijo je bila sprejeta nova usmeritev delovanja društva. Poleg tega je tedanje vodstvo iskalo rešitev za izselitev dveh strank, ki sta bili še v stavbi.

Na gospodarskem področju so bila izvršena obsežna dela, in sicer zamenjana so bila vsa zunanja okenska krila, obnovljeno je bilo izpraznjeno  stanovanje v I. nadstropju, namenjeno novim klubskim prostorom, izvršena so bila  vsa zaključna dela na stopnišču, prepleskani so bili vsi hodniki in celotno stopnišče, popravljena in prebarvana je bila pločevinasta streha na stavbi, popravljeni in zamenjani so bili vodovodni odtoki in dimne naprave, poleg navedenega pa so še redno vzdrževali stavbo in njeno okolico.

Za izredno prizadevnost pri teh delih so izrekli posebno priznanje Francu Merharju, za nagrado pa so mu podarili en čebelji panj.

V letu 1994 je društvo zagotovilo sredstva za asfaltiranje dvorišča, namenjenega za parkiranje avtomobilov članov društva. Z lastnikom sosednje stavbe je bil sklenjen dogovor, da bo društvo plačalo stroške asfaltiranja za lastni del zemljišča, tj. 2 m od stavbe društva in v dolžini stavbe ter še dodatna 2 m kot odškodnino za občasno uporabo sosednjega zemljišča pri obračanju vozil.

V letu 1994 je društvo nudilo pomoč svojim članom tako, da je vpisovalo certifikate za KRONA SENIOR Ljubljana. Številni člani so to ugodnost tudi izkoristili.

V letu 1995 je bilo, po sklepu pristojnih organov društva, brezplačno preneseno zemljišče – poslovna stavba v izmeri 38 m² in dvorišče v izmeri 1 a in 99 m², parcelna številka 1733/2  Turističnemu društvu Kočevje. Ustrezna pogodba je bila sklenjena 13.12.1994 in v zemljiško knjigo vpisana 4.7.1995.

Za čim boljšo informiranost in seznanjenost z delovanjem društva tako članov kot občanov v občini je društvo s pomočjo RTV Ljubljana izpeljalo radijsko oddajo PRIZMA OPTIMIZMA, ki je bila s svojo kvaliteto v ponos društvu. Takrat je vodstvo društva želelo nadaljevati s podobnimi oddajami, vendar na RTV niso bili zainteresirani. Nekaj časa je potekalo le sodelovanje z radijem Univox,  kasneje pa tudi tega ni bilo več. Ugotovili so, da je težko najti sodelavce, ki bi jih zanimalo to delo.

Nove volitve v organe društva so bile izpeljane v letu 1996 na občnih zborih, ki so bili organizirani po krajevnih skupnostih. Izdelana so bila nova pravila društva v skladu z Zakonom o društvih in potrjena na Upravni enoti Kočevje.

V izvršni odbor društva so bili izvoljeni Jože Svete – predsednik, tajnica Nelka Klun in člani: Jože Dekleva, Poldka Hrovatin, Kristina Ilc, Zalka Kocjan, Meri Kočevar, Emil Krese, Franc Merhar, Olga Ožbolt, Jurij Pertinač, Tone Šercer, Slavka Šega, Jože Špoler in Feliks Žagar.

Društvo upokojencev Kočevje je bilo vsako leto pozvano od ZDUS za organiziranje športnih iger, vendar je vodstvo društva vedno znova poudarjalo nezmožnost te organizacije zaradi prostorskih težav in velikih stroškov.

V letu 1997 je društvo oddalo en prostor v najem Društvu vojnih invalidov Kočevje.

Zaradi ustanavljanja novih občin ( Kostel, Osilnica …) se je število članov močno zmanjšalo. Vodstvo društva si je prizadevalo, da bi se čim več upokojencev vključilo v društvo, vendar zaradi ustanovljenih drugih številnih društev uspeha ni bilo.

Leto 1998 je bilo za društvo izrednega pomena. Tega leta je bila izvršena cenitev stavbe društva, na Okrajno sodišče v Kočevju pa je bila predložena vsa dokumentacija za lastninjenje. Društvo upokojencev Kočevje je končno postalo lastnik stavbe na Reški cest 5 v Kočevju. 

Dogodek v letu 1999 je bil za društvo nepričakovan in žalosten. Umrl je predsednik društva Jože Svete. Od njega so se poslovili 1.6.1999. Na izredni seji izvršnega odbora so se dogovorili o nadaljnjem delovanju društva. Predsedniške dolžnosti je prevzel dosedanji podpredsednik Franc Merhar, kar so tudi potrdili delegati konference. Istočasno so za novega podpredsednika imenovali Feliksa Žagarja.

Vodstvo društva se je odločilo vzpostavili povezavo z Občino Kočevje. Župana občine Janka Vebra so povabili v stavbo društva in mu predstavili društveno problematiko:

  • kegljišče in balinišče nista usposobljena za trening članov društva;
  • društvo nima sredstev za reševanje socialnih problemov posameznih članov društva;
  • nujno je potrebno pristopiti k računalniško vodeni evidenci članstva in delu društva;
  • društvo je oddalo prostore v najem, najemniki pa najemnino neredno plačujejo;
  • tudi sicer so prostori ustreznejši za mirno dejavnost, ker dosedanja proizvodna dejavnost povzroča škodo;
  • izrazili so tudi potrebo po finančni pomoči pri vzdrževanju stavbe.

Na seji izvršnega odbora 25.2.2000 so člani razpravljali tudi o potrebi, da se balinišče ob stavbi društva posodobi za športno dejavnost. Iz gradiva je razvidno, da je športna dejavnost skoraj povsem zamrla. Na letni konferenci delegatov društva 21.4.1999 je bil na lastno željo razrešen dosedanji predsednik komisije za šport, na novo pa izvoljen Miha Majerle , za delegata konference in člana izvršnega odbora društva, zadolženega za šport.  S pravilnim pristopom in aktivnimi sodelavci je novoizvoljeni predsednik  uspel člane društva vzpodbuditi za delovanje v večjem številu športnih panog.

Leto 2000 je bilo volilno leto.  Občni zbori so bili sklicani in izpeljani do konca meseca marca, v aprilu so novoizvoljeni delegati konference potrdili izvolitev izvršnega odbora za dobo štirih let. Izvoljeni so bili: Feliks Žagar za predsednika, Franc Merhar za podpredsednika, Nelka Klun za tajnico in za člane: Olga Ožbolt, Meri Kočevar, Vlado Kočevar, Dora Majerle, Tone Šercer, Pavla Turk, Branko Košorog, Olga Mohar, Leon Behin, Ivan Bradač in Janez Zgonec.

Na prvi seji izvršnega odbora so ugotovili pomanjkanje pripravljenosti članov društva za aktivno delovanje predvsem na področju izletništva, kulture in športa.

Tega leta je bilo vseslovensko srečanje upokojencev v Velenju v organizaciji Zveze društev upokojencev Slovenije.

Na področju izobraževanja je Ljudska univerza Kočevje ponudila možnost udejstvovanja upokojencev  na več področjih, posebno pa v računalništvu. Uvedli so program izobraževanja za III. življenjsko obdobje in povabili upokojence, da izkoristijo to možnost.

Čas od 2001 do 2010;  v šestem desetletju – priključitev k PZDU Dolenjske in Bele Krajine d.o.o. 

Leto 2001 je bilo za športno dejavnost društva izredno pomembno. Tega leta so se po sklepu vodstva športniki udeležili športnih iger dolenjske regije v Grosuplju, in sicer v balinanju (moški), pikadu (moški in ženske) in streljanju (moški). To je bila pomembna odločitev, saj se je s to odločitvijo nehote nakazala možnost povezovanja z dolenjsko regijo na tem področju. Istočasno je bilo vodstvo društva povabljeno in naprošeno, da v letu 2002 v Kočevju organizira športne igre dolenjske regije. Na seji izvršnega odbora 18.12.2001 je bila sprejeta odločitev, da se prevzame odgovornost za organiziranje 27. ŠIU Dolenjske in Bele Krajine ter imenovan organizacijski odbor. Za častnega predsednika odbora je bil, na osnovi soglasja, imenovan župan Občine Kočevje Janko Veber, ki je prevzel tudi pokroviteljstvo. Igre so bile dobro organizirane in izpeljane, zato sta bila vodstvo društva in organizacijski odbor pohvaljena.

V letu 2001 je prišlo do spremembe v stavbi. Dosedanji najemniki spodnjega prostora so odpovedali najem, društvo pa je s sodelovanjem in posredovanjem župana Občine Kočevje sklenilo pogodbo s podjetjem Želva d.o.o. Ljubljana in jim oddalo v najem vse spodnje prostore. Pred vselitvijo je bilo potrebno vse prostore obnoviti in primerno urediti za uporabo.  S sodelovanjem in razumevanjem  novega najemnika in Občine Kočevje so bili prostori preurejeni. Istočasno je bila v tem letu izvršena adaptacija dveh prostorov v I. nadstropju, iz katerih sta se izselila najemnika. Oba urejena prostora sta bila namenjena vadbi in tekmovanju v pikadu.

Varovanci podjetja Želva d.o.o. – enote v Kočevju v naših prostorih; mentorici Martina in Barbara s članico DU Kristino

V letu 2002 so razpravljali o regijskem vključevanju društva. Možnosti sta bili dve: da se vključi v ljubljansko ali dolenjsko regijo. Po proučitvi vseh pomembnih dejavnikov je bil na seji izvršnega odbora sprejet sklep o priključitvi k dolenjski regiji in kasneje potrjen na letni konferenci delegatov 13.5.2003. S tem so nastale nove vezi in številne možnosti delovanja na vseh področjih društvene aktivnosti.  V upravni odbor dolenjske regije je bil izvoljen Franc Merhar, za člana komisije za šport PZDU pa Miha Majerle. Slednji je bil kasneje izvoljen za člana in nato za predsednika komisije za šport pri ZDUS.

Predsedniki -DU Dolenjske in Bele Krajine – na sredini predsednik PZDU Jože Jazbec in predsednica ZDUS dr. Mateja Kožuh Novak

Društvena komisija za kulturo, rekreacijo, prireditve in izletništvo, ki jo je vodila Olga Mohar, je predlagala, da bi v društvu pričeli z organiziranjem letovanja članov. Pobuda je bila sprejeta in leta 2001 je prvič 46 članov organizirano letovalo na otoku Hvar. V letu 2002 je bilo v spomladanskem mesecu organizirano letovanje v Portorožu in zopet na Hvaru. Letovanje v Portorožu v spomladanskih mesecih se je od takrat dalje organiziralo vsa  članom predlagal nadaljnja leta in traja še sedaj. Za ostala letovanja na morju se skoraj vsako leto spremeni lokacijo. Tako so člani društva letovali v Šibeniku že 3 x, na Braču 2 x, V starem Gradu na Hvaru 3 x,  na Malem Lošinju 1 x in Supetarju na Braču 2 x.

Letovanje članov DU v Šibeniku, 2003; četrta z desne v prvi vrsti organizatorka letovanj in izletov Dora Majerle

Letovanje članov DU na Malem Lošinju, 2006

Letovanje članov DU v Portorožu, 2007

Leto 2004 je bilo volilno leto. Aprila so bili izvršeni občni zbori po krajevnih skupnostih. V izvršni odbor društva so bili izvoljeni: Feliks Žagar za predsednika, Franc Merhar za podpredsednika, Nelka Klun za tajnico, za člane pa: Tone Šercer, Branko Košorog, Olga Ožbolt, Olga Mohar, Ana Kosten, Ivanka Peček, Leon Behin, Janez Zgonec, Ivan Bradač, Jože Kozina, Vlado Kočevar in Meri Kočevar.

Člani izvršnega odbora 2004, v sredini predsednik Feliks Žagar

Obravnavanje problematike VZAJEMNE je potekalo v letu 2005. Na to je vsa društva opozorila zveza, ki je posredovala podatek, da je 80% vseh upokojencev vključenih v ta sklad,  v katerega se stekajo sredstva za prostovoljno zavarovanje, ki niso majhna. Zato je izvršni odbor društva sklenil, da bo to problematiko aktivno zasledoval in v kolikor bo potrebno, svojim članom predlagal tudi ustrezno ukrepanje.

V letu 2005 so bile volitve v PZDU Dolenjske in Bele Krajine. Izvršni odbor je predlagal, da bi Društvo upokojencev Kočevje v tej regiji zastopali naši člani:                                                               – Janez Zgonec kot podpredsednik oz. član upravnega odbora,                                                           – Miha Majerle kot član komisije za športno dejavnost,                                                                             – Franc Merhar kot član komisije za kulturno dejavnost,                                                                           – Ana Kosten kot članica komisije za kadrovske zadeve.

Razstava ročnih del in umetniških stvaritev je bila leta 2005 prvič organizirana v prostorih društva, kajti društvo je sčasoma uspelo izseliti stanovalce,  pridobljene prostore adaptirati in jih nameniti društvenim dejavnostim. S primernim kulturnim programom, sodelovala je tudi vokalna skupina ODMEV, je bila otvoritev zelo sproščujoča. Razporeditev razstave po društvenih prostorih pa je ustvarila prijeten občutek pripadnosti društvu. Na ta način je bila obiskovalcem in članom prikazana vsa lepota skrbno obnovljenih in gospodarno uporabljenih prostorov društva.

Ustvarjalci ročnih del in umetniških stvaritev, 2005

V društvu so sčasoma še povečali številne aktivnosti. Leta 2005 je bilo za člane prvič organizirano letovanje v hotelu Delfin v Izoli. Doslej so si člani sami zagotovili ustrezen termin, vendar so imeli tudi lasten prevoz. Za vse tiste, ki tega nimajo, predvsem so to starejši , je društvo rezerviralo termin in prevoz.  Ta način letovanja se organizira vsako leto.

Udeleženci letovanja v hotelu ZDUS DELFIN Izola

Nova zabavna prireditev je bila organizirana za martinovanje. Ob degustaciji vin in dobri glasbi se članom omogoči prijetno druženje in zabavo.

Udeleženci martinovanja, 2007

Na seji izvršnega odbora 31.8.2006 je bil  na predlog ZDUS sprejet sklep, da se Društvo upokojencev Kočevje priključi projektu Starejši za starejše za boljšo kakovost življenja doma. Izvajanje projekta vzpodbuja in financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Slovenije. To je socialno in humanitarno naravnan projekt, ki ga izvajajo že v številnih društvih po Sloveniji. Za izvajanje le-tega dobi vsako društvo računalnik z ustreznimi programi ter sredstva za usposabljanje koordinatorja in prostovoljcev ter za pokritje stroškov dela prostovoljcev na terenu (kilometrina). Z izvajanjem tega projekta se na terenu ugotavlja, v kakšnih razmerah živijo starejši v starosti nad 69 let, ali so potrebni pomoči ipd.

Glavni namen je tudi v tem, da se z nudenjem pomoči s strani pristojnih institucij poskuša zagotoviti čim daljše bivanje starejših na svojem domu, kajti domovi za ostarele so prenapolnjeni.

Prostovoljci na seminarju

Leto 2006 je bilo za društvo zelo pomembno, kajti ob praznovanju občinskega praznika mu je Občina Kočevje podelila SREBRNO PRIZNANJE za dolgoletno prizadevno delo v dobro članov društva. To priznanje je društvu v ponos in vzpodbudo za nadaljnje, še bolj aktivno delo.

Srebrno priznanje Občine Kočevje                               Plaketa ob 50-letnici ustanovitve

Prevzem srebrnega priznanja, 23.10.2006               Podpredsednik društva Franc Merhar,                                                                                                                  predsednik Feliks Žagar, in tajnica Ana Kosten 

Decembra 2006 je društvo organiziralo praznovanje 100-letnice rojstva člana Franca Lavriča. Slavnostna seja izvršnega odbora je bila 18.12.2007, katere se je udeležil tudi slavljenec ter predsednik ZDUS Vinko Gobec, ki je slavljencu izročil VELIKO PLAKETO KOT STOLETNIKU in mu čestital za njegov jubilej. Slavnostna seja je bila namenjena tudi dobitnicama priznanj za dolgoletno prizadevno in uspešno delo v Društvu upokojencev Kočevje Nelki Klun in Olgi Ožbolt, ki sta od ZDUS prejeli VELIKO PLAKETO, katero je podelil predsednik Vinko Gobec. Podpredsednik PZDU Miha Majerle pa je podelil priznanje PZDU Dolenjske in Bele Krajine Francu Merharju z njegovo aktivno delo v organih PZDU.

Dobitnici velike plakete ZDUS Olga Ožbolt             Dobitnik priznanja PZDU Dolenjske                    in Nelka Klun                                                                        Franc  Merhar

Predsednik DU Kočevje Feliks Žagar in predsednik ZDUS Vinko Gobec

Leto 2008 je bilo volilno leto. Na seji izvršnega odbora 25.3.2008 je bilo sklenjeno, da se aprila tega leta skliče občne zbore in izvede volitve.  Na tej seji je bila slavnostno podeljena VELIKA PLAKETA ZDUS Olgi Mohar za njeno dolgoletno in požrtvovalno delo kot predsednici komisije za društvene dejavnosti ter vodji krožka ročnih del. Predsednik društva se ji je zahvalil za njen izredno ploden prispevek za napredek društva, predvsem pa za uspešno vodenje krožka ročnih del ter izrazil željo, da na tem področju sodeluje še naprej.

Dobitnica velike plakete ZDUS Olga Mohar

Občni zbor za KS Kočevje, Stara Cerkev, Rudnik – Šalka vas, Dolga vas – Livold in Kočevska Reka je bil sklican 23.4.2008 v dvorani NAME Kočevje ter za KS Predgrad 29.4.2008.

Na konferenci delegatov društva je bil za mandatno obdobje 4 let izvoljen izvršni odbor v naslednjem sestavu: predsednica Ana Kosten, podpredsednik Tone Obranovič in tajnica Andreja Bartol. Za člane pa: Leon Behin, Vlado Kočevar, Jože Kozina, Nevenka Križ, Franc Merhar, Ivanka Peček, Jelka Zadnik in Janez Zgonec.

Leto 2008 je prineslo računalniško opismenjevanje članov društva. Organizirani so bili brezplačni tečaji računalništva, katerih se je udeležilo 20 članov. Osnovna šola Stara Cerkev  je brezplačno odstopila ustrezno opremljeno učilnico, delavci podjetja UPC Telemach iz Ljubljane pa so poučevali začetne računalniške korake.

Tečajniki računalništva

Za investicijsko vzdrževanje stavbe je društvo v letu 2008 pridobilo sredstva FIHO in razpisana sredstva Občine Kočevje. V letu 2009 so bila zamenjana skoraj vsa okna stavbe. Pri tem je sodelovalo tudi podjetje Želva d.o.o.  iz Ljubljane kot najemnik v spodnjih prostorih stavbe. Temu podjetju se iskreno zahvaljujemo za plodno sodelovanje vse od leta najema, tj. od leta 2001 do danes. To je dokaz, da se s pravilnim pristopom, razumevanjem in sodelovanjem lahko reši številne potrebe in težave.

Vzpodbujeno od Zveze društev upokojencev Slovenije  je društvo v letu 2008 organiziralo proslavo in razstavo na temo Medgeneracijsko sodelovanje. Tako na razstavi kot tudi na prireditvi v Šeškovem domu so sodelovale vse generacije ( vrtec, osnovna šola, gimnazija, srednja generacija, starejši….) Na prireditvi v Šeškovem domu se je društvo s posebnim priznanjem zahvalilo za sodelovanje na kulturnih in vseh drugih prireditvah društva članicam vokalne skupine ODMEV (vsaki posebej). Priznanje je bilo podeljeno tudi članu društva in dolgoletnemu aktivnemu sodelavcu Antonu Šercerju.

Vokalna skupina ODMEV na prireditvi v Šeškovem domu ob prejemu priznanja leta 2008

Na osnovi predloga izvršnega odbora društva so priznanje PZDU Dolenjske in Bele Krajine za aktivno delo v društvu prejeli še: Vlado Kočevar, Marija Kočevar in Anka Abramovič.

Člani društva so sledili tudi sodobnemu razvoju in informacijski tehnologiji. Že leta  2002 je bila vzpostavljena računalniško vodena evidenca članstva v društvu, leta 2008 je začela delovati spletna stran društva, nameščena pa je bila tudi elektronska pošta. Takšen razvoj je bil potreben, ker društvo ne želi zaostajati na tem področju.

Na izvršnem odboru 18.9.2008 je bilo obravnavano tudi vprašanje ureditve prapora društva. Ugotovili so, da je v zelo slabem stanju, zato je bil sprejet sklep, da se le-ta obnovi. Sklenili so da mora biti na vrhu prapora nov slovenski grb, praporščak pa mora uporabljati novo držalo za prapor. Za praporščaka je bila nabavljena primerna obleka, v kateri sodeluje na pogrebih in prireditvah.

Za informiranje članstva in drugih je izvršni odbor sprejel sklep, da se na lokalnem Radiu UNIVOX uvede radijska oddaja za upokojence. Prva oddaja je bila predvajana 1.4.2009. Poslušalci so bili pozvani, da predlagajo naziv oddaje. Po prejemu številnih predlogov, je bil sprejet naziv MODRI PRISTAN. Radijska oddaja društva je sedaj postala stalnica in poteka enkrat mesečno vsako prvo sredo. Program oddaje je prilagojen upokojencem, zajema pa obravnavanje aktualnih tem za upokojence, nasvete za zdravo življenje, novice in čestitke starejšim.

Gost radijske oddaje Jože Jazbec, predsednik PZDU Dolenjske in Bele Krajine

Decembra 2008 je društvo razpolagalo z obnovljenim enosobnim stanovanjem v pritličju stanovanjske stavbe v Tesarski ulici v Kočevju. Le-to je ponudilo še edini stanovalki v stavbi društva, s katero je bil sklenjen dogovor o preselitvi, kar je bilo izvršeno januarja 2009. Oba pridobljena prostora je društvo v letu 2009 v celoti obnovilo in jih z ustrezno opremo namenilo – eno sobo za družabne aktivnosti (šah, kartanje, branje, televizija) ter drugo za računalniško opismenjevanje članov in prostor za prostovoljke in prostovoljce.

Zelo zanimiv dogodek iz leta 2009 je bil organiziranje in izvedba kulturnega programa na srečanju društev upokojencev PZDU Dolenjske in Bele Krajine v začetku avgusta na pikniku v Dolenjskih Toplicah. Pod pokroviteljstvom župana Občine Kočevje je društvo pripravilo program, v katerem so nastopali: Pihalni  orkester Kočevje, Dupljaki, “Šlajsar”, in MoPZ Svoboda Kočevje. Slavnostni govornik je bil župan Občine Kočevje in poslanec v DZ Janko Veber. Našo Kočevsko smo predstavili na prijeten in zanimiv način s kvalitetnim programom vseh izvajalcev, na kar smo še posebej ponosni.

Pihalni orkester Kočevje

Moški pevski zbor Svoboda Kočevje

Prejemniki pokalov s predsednico ZDUS, iz Kočevja Franc Miklič in Marija Pretnar

V letu 2009 se je z udarniškim delom pristopilo k obnovi balinišča, ki ni bilo uporabljano že 30 let. S prizadevnostjo nekaterih članov društva je bilo urejeno in pripravljeno za balinanje septembra 2009, slavnostna otvoritev dveh obnovljenih prostorov in balinišča pa je bila 1.10.2009 v okviru občinskega praznika. Na prijateljsko športno srečanje v balinanju in šahu so bila povabljena tudi sosednja društva iz Ribnice, Sodražice, Drage in Kostela.

V marcu 2010 je izvršni odbor sklenil, da bo praznovanje 60-letnice obstoja društva 27.9.2010 pod pokroviteljstvom župana Občine Kočevje Janka Vebra. Ob tem jubileju bo v času od 26. do 28.9.2010 razstava ročnih del in umetniških stvaritev v prostorih društva.

 

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

Društveno prvenstvo v balinanju

13. in 14. oktobra 2020 je na domačem balinišču potekalo Društveno prvenstvo v balinanju posamezno za članice in člane.

Rezultati:

ŽENSKE:  1.  Majda Klepac                                                                                                                                                          2. Bruna Volčjak                                                                                                                                                          3 . Marija Petrovčič                                                                                                                                                      4.  Vera Veselič

MOŠKI:  1. Dušan Žagar                                                                                                                                                              2. Gorazd Štricelj                                                                                                                                                        3. Ivan Novak                                                                                                                                                                4. Franci Miklič                                                                                                                                                              5. Dušan Kuk                                                                                                                                                                  6. Anton Jalovec

Podatke je posredoval vodja tekmovanja Ivan Novak.

Natečaj za kulturno stvaritev v “korona letu” 2020

Spoštovani ljubitelji kulture,
Epidemija Covid-19 nam je vsem spremenila življenje in pustila pečat v načinu dela,
predvsem kar zadeva organizacijo kulturnih dogodkov in kulturnih vsebin, ki fizično
združujejo in zbližujejo ljudi. V tem času smo bili prisiljeni v drugačno komunikacijo in
razmišljanje. Gledališča, predstave, koncerti in še marsikaj, vse se je preselilo na splet,
v drugačno, nefizično obliko. Zaprti v svojih domovih smo si sami morali krajšati čas in
ga zapolniti z nam ljubimi vsebinami.

Komisija za kulturo Zveze društev upokojencev Slovenije zato želi za nas in generacije,
ki prihajajo za nami, pustiti svojevrstno kulturno pričevanje o tem, kako smo starejši
preživeli in preživljamo ta nenavaden čas. Razpisujemo vsebinsko raznolik natečaj
kulturnih stvaritev, s katerim želimo povezati člane in kulturnike iz vseh koncev
Slovenije. Vabljeni k sodelovanju!

1. Pogoji za sodelovanje in predstavljena tema
Pravico do sodelovanja imajo člani društev upokojencev z avtorskimi deli. Prijavljeno
delo je lahko nastalo v t. i. »korona času«, to je bodisi v času pandemije Covid-19
(marec-maj 2020) bodisi kasneje, a se v vsakem primeru vsebinsko navezuje na temo
osebnih doživljanj, počutij, izkušenj, resničnih dogodkov in preživljanja časa v tem
obdobju ter izkazujejo čustveno vpetost posameznika v času izolacije, omejitev in drugih
življenjskih nevšečnosti, s katerimi smo bili soočeni v tem času.
2. Razpisane kategorije
Posameznik lahko sodeluje v več kategorijah, a le s po enim delom v eni kategoriji in ob
upoštevanju pravil in omejitev, ki veljajo za posamezno kategorijo:
Kategorija 1: Literarno ustvarjanje: proza, poezija, misli, kratke zgodbe, šale.
Pravila in omejitve: Ni žanrske omejitve besedila. Dolžina besedila naj bo do največ
1500 besed. Besedila so lahko natipkana ali ročno, čitljivo pisana.
Kategorija 2: Likovno/risarsko ustvarjanje: likovno delo, ilustracija, risba, strip.
Pravila in omejitve: Tehnika in format risb, stripov in likovnih del ni določen,
posameznik jo lahko izbere sam.

Kategorija 3: Literarno-likovno ustvarjanje
Pravila in omejitve: Literarna dela iz 1. kategorije so lahko vsebinsko dopolnjena z
likovno/risarskim izdelkom iz 2. kategorije. Primer: kratka zgodba ima lahko
pripadajoče likovno delo, ilustracijo ali risbo.

3. Prijava na natečaj, označevanje del in pošiljanje
Prijavnine ni. Na natečaju sodelujejo člani DU, avtorji, ki bodo svoja dela poslali do
vključno do petka, 20.11. 2020:
 po elektronski pošti na: dijana.lukic@zdus-zveza.si,
 z navadno pošto na ZDUS, Kebetova 9, 1000 Ljubljana, s pripisom za »korona«
natečaj in označbo kategorije (1, 2 ali 3), v kateri sodeluje.

S prijavo avtor zagotavlja, da so dela avtorska in jih dovoljuje za objavo za namene
promocije kulturnih aktivnosti starejših, kar med drugimi vključuje tudi objavo v
promocijskih gradivih ZDUS, reviji ZDUS Plus in na družabnem omrežju Facebook ZDUS
z ustrezno navedbo avtorja.

VABLJENI K SODELOVANJU !

Prispevke lahko oddate tudi pri nas na društvu, posredovali jih bomo naprej.

 

Otvoritev balinišča

V sredo 30.9.2020 je na DU Kočevje potekala otvoritev nove dodatne steze balinišča. Sedaj  bo lažje organizirati razna tekmovanja, katera na eni sami stezi, sedaj niso bila mogoča. S finančno pomočjo Občine Kočevje in z velikim številom opravljenih prostovoljnih ur članov društva, je društvo tako prišlo do potrebne dodatne steze balinišča.

Ob tej priložnosti je potekal tudi turnir, na katerem so nastopile štiri ekipe društva.
REZULTAti.
1. mesto DU 1  v sestavi : Franc Miklič, Dušan Žagar, Anton Žagar
2. mesto  DU 2  v sestavi  : Gorazd Štricelj, Anton Jalovec, Jože Henigman
3. mesto  DU  3 v sestavi : Vera Veselič, Bruna Volčjak, Marija Petrovčič in Ivan Novak
4. mesto  DU  4 v sestavi : Dore Goljevšček, Milena Perko, Majda Klepac in Jože Krapež
Najboljša igralka turnirja  je bila Vera Veselič, najboljši igralec pa Dušan Žagar.
Zapisal: Jože Kozina

SO LETA MINILA……….. od 1971 do 1990…2.del

Čas od 1971 do 1980; v tretjem desetletju – samostojnost

 

Leta od 1971 do 1980 so bila zelo naporna in organizacijsko  zahtevna. Vodstvo društva je v tem času poskušalo pridobiti čim več sredstev za obnovo pridobljene stavbe. Potreba po obnovi je bila vidna v vsakem kotu stavbe, saj dolga leta ni bila vzdrževana in vseskozi  naseljena s številnimi stanovalci.

V letih od 1968 do 1974 je društvo vodil predsednik Rudi Mohar. Leta 1975 je bil za predsednika društva izvoljen Franc Oberč. Tajniška dela je opravljal Stane Pintar, blagajniška pa Rezka Lavrič. Pred tem je tajniška dela opravljal Vekoslav Figar, ki pa je leta 1976 umrl.

 

 

Sodelovanje z mladino, predsednik  društva Franc Oberč

 

Leta 1974 je izšel nov zakon o društvih, ki je odrejal enoletni rok za uskladitev delovanja društev. Zato je tedanje vodstvo sklicalo izredne občne zbore, na katerih se je odločalo o ustanovitvi Društva upokojencev Kočevje, volitvah delegatov in sprejemu Pravil o delovanju društva. Od ustanovitve do leta 1974 je društvo delovalo kot podružnica Zveze društev upokojencev SRS Ljubljana. Leta 1976 je bilo društvo vpisano v register društev pri Skupščini občine Kočevje, oddelek za notranje zadeve.

 

Leto 1975  je ustanovno leto društva upokojencev Kočevje kot samostojne pravne osebe

V tem obdobju je bilo društvo upokojencev pobudnik za začetek priprav za izgradnjo doma ostarelih v Kočevju. Leta 1979 je podprlo predlog občinske skupščine za nadaljevanje samoprispevka v višini 2% od osebnih dohodkov zaposlenih, pri čemer bi se od zbranih sredstev namenilo 1 milijardo S din za sofinanciranje izgradnje doma.

Na področju športa so bile aktivne naslednje športne ekipe: kegljači, strelci, balinarji in šahisti. Iz tega lahko zaključimo, da so se športne dejavnosti širile in pritegnile številne člane društva. Na tem področju je bil zelo prizadeven Špiro Žegarac .

V letu 1977 so bile v Kočevju organizirane področne športne igre v kegljanju, balinanju, strelstvu in šahu. Stroške je poravnala Zveza društev upokojencev iz Ljubljane.

Društvo je tudi finančno podpiralo Delavsko godbo, ki se je udeleževala pogrebov posameznih članov društva. Ravno tako je umrlega člana društva spremljal praporščak s praporom društva, seveda v primeru, če so svojci umrlega to želeli.

V letu 1977 so bila izdana nova PRAVILA delovanja društva.

Tega leta so v izvršnem odboru društva delovali:

predsednik Franc Oberč, tajnik Stane Pintar, blagajničarka Rezka Lavrič,

člani: Franc Jelen, Jože Adamič, Marija Kramar, Franc Benčina, Štefka Benčina, Rudi Mohar, Vinko Pužem, Jože Markovič, Špiro Žegarac, Franc Ožbolt in Gizela Šeško,

nadzorni odbor: Slavko Miller, Marija Bremec in Drago Popit.

Program društva je med drugim predvideval: 11 izletov v razne kraje po Sloveniji, takratni Jugoslaviji in enkrat ali dvakrat v tujino. Program so prejeli vsi poverjeniki, plakati so bili razobešeni tudi na oglasnih deskah.

Poslovanje bifeja društva je bilo izjemnega pomena zaradi pridobivanja sredstev za obnovo stavbe, zato je vodstvo društva dobro pretehtalo predloge pri imenovanju poslovodje točilnice, kot so imenovali bife. V letu 1976 je bil za poslovodjo izbran Franjo Menard, v primopredajni komisiji pa so bili: dosedanji poslovodja Franc Jelen, Jože Pogorelec kot direktor Računovodskega biroja Kočevje, Jože Markovič kot predsednik komisije za gospodarsko dejavnost društva in Slavko Miller kot predsednik nadzornega odbora društva.

V letu 1976 je v društvu delovalo več komisij, in sicer gospodarska komisija, odbor za klubsko dejavnost in komisija za izlete.

V letu 1978 so v društvu organizirali pravno pomoč za člane, ki jo je enkrat mesečno nudil Edo Rus.

 

Aktivnosti za pričetek izgradnje doma starejših občanov so bile stalnica na sejah izvršnega odbora. Na osnovi zagotovila predsednika izvršnega odbora Občine Kočevje Alojza Petka naj bi pričeli z gradnjo v letu 1979, kar pa s ni uresničilo.

Izvršni odbor društva je na seji 29.3.1979 med drugim obravnaval tudi poročilo o poteku priprav za gradnjo doma  za ostarele v Kočevju. Predsednik IO pove, da je v ta namen imenovan gradbeni odbor. Član izvršnega odbora Jože Adamič je poročal, da je s sredstvi sklada za gradnjo domov in stanovanj pri Skupno00sti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije v Ljubljani bilo zgrajenih:

30 novih domov s skupno 4.326 posteljami,

9 novih prizidkov s skupno 942 posteljami,

18 končanih sanacij domov s skupno 138 posteljami in da je v gradnji še

6 prizidkov k sedanjim domovom s 633 posteljami.

Na področju Občine Kočevje so bila od leta 1966 do 1978 pridobljena sredstva od 4% prispevka za stanovanjski sklad pri SPIZ v znesku 2,087.040.000.- S din.

Od tega je ostalo:

70% skladu za domove in stanovanja pri SPIZ ( 1,460.930.000,- S din )

30% solidarnostnemu skladu Stanovanjske skupnosti Kočevje ( 626.110.000,- S din )

Vsa zbrana sredstva od leta 1977 do 1980 v višini 2 milijard S din so bila namenjena za gradnjo doma ostarelih v Kočevju.

Na seji izvršnega odbora društva 5.2.1980 so zopet podrobno obravnavali problem začetka izgradnje doma ostarelih. Prisotni Tone Kajfež, predsednik Občinske skupnosti socialnega skrbstva Kočevje, je zagotovil, da bo občinska skupnost prevzela vlogo investitorja doma. Za to investicijo je potrebno 5,5 milijard S din. Sredstva bodo zagotovljena iz sledečih virov:

2,5 milj. Stanovanjski sklad SPIZ Ljubljana

1,3 milj. Stanovanjska skupnost Kočevje

1,0 milj. krajevni samoprispevek.

Manjkajoča sredstva bo potrebno zagotoviti še iz drugih virov.

 

Leta 1980 je v času od 26.5 do 31.5. društvo praznovalo teden upokojencev in 30-letnico obstoja. PROGRAM praznovanja je bil sledeč:

26.5. slavnostna seja v sejni dvorani krajevne skupnosti, na kateri so:

  • učenci osnovne šole izročili šopke in darilca za 30-letno članstvo v društvu 8 članicam,
  • NONET iz Željn je prepeval domače pesmi,
  • referat o zgodovini in sedanji vlogi društva je podal tajnik Stane Pintar,
  • pozdravni govor je imela predsednica SZDL Tanja Svetličič,
  • petim delovnim organizacijam, ki dobro skrbijo za svoje upokojence, so bile podeljene diplome.

Pevska skupina NONET iz Željn, ustanovljena leta 1969, je pogosto nastopala na proslavah in slavnostnih prireditvah Društva upokojencev Kočevje. Vseh devet pevk je bilo oblečenih v gorenjsko narodno nošo. Prepevale so domače slovenske pesmi in s tem širile dobro voljo pri poslušalcih, zato so bili v društvu upokojencev vedno veseli njihovega nastopa in jim bili še posebno hvaležni.

31.5. je potekalo medkrajevno območno športno tekmovanje upokojencev v kegljanju, balinanju, strelstvu, šahu in ribolovu. Tekmovanja se je udeležilo okrog 70 športnikov, razglasitev rezultatov pa je bila v hotelu Pugled, kjer je bila tudi pogostitev.

V letu 1980 je vodstvo pričelo s pripravami za izvršitev del na obnovi fasade. Prvič se omenja tudi zavod za spomeniško varstvo v zvezi s stavbo društva.

Decembra 1980 v programu izletov za prihodnje leto prvič omenjajo izlet v neznano. Ravno tako v programu prvič zasledimo predlog za organiziranje razstave ročnih del. Program društvenih dejavnosti je bil tako še bolj obsežen in izpopolnjen.

 

Čas od 1981 do 1990; v četrtem desetletju uresničena gradnja doma za starejše 

 

Na seji izvršnega odbora 12.5.1981 so na predlog Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je tega leta praznovala 35 let, sprejeli predloge za podelitev zlate značke zaslužnim članom in srebrne zaslužnim delovnim kolektivom. Bronaste značke so bile v prodaji.

Zlato značko so prejeli: Franc Oberč, Rezka Lavrič, Jože Adamič, Rudi Mohar, Franc Jelen, Špiro Žegarac, Alojz Levstik, Stane Pintar, Vinko Pužem, Slavko Klarič, Edo Tomc in Andrej Klun.

Srebrno značko s priznanjem je prejela ženska pevska skupina NONET iz Željn, Posestvo Snežnik Kočevska Reka in Osnovna šola Kočevje.

Društvo je bilo obveščeno, da bo počitniški dom upokojencev v Izoli dograjen predvidoma v začetku leta 1982.

V letu 1983 so bili sklicani občni zbori po krajevnih skupnostih in izvedene volitve v organe društva. V tem mandatu je bil za predsednika izvoljen Anton Štimec, za tajnico Nelka Klun in za blagajničarko Rezka Lavrič.

Člani izvršnega odbora pa so bili: Anton Štimec, Matija Glad, Ignac Andoljšek, Jože Potočar, Milka Cilenšek, Franc Oberč, Nelka Klun, Kristina Trkovnik, Drago Gril, Dana Jerše, Pavle Krapež in Andrej Klun. Na drugi redni seji izvršnega odbora so za podpredsednico društva izvolili Milko Cilenšek. Na seji izvršnega odbora 21.5.1984 je novoizvoljeni predsednik društva Anton Štimec odstopil iz zdravstvenih razlogov, zato je izvršni odbor 22.1.1985 za predsednico društva izvolil Milko Cilenšek in za podpredsednika Matijo Glada.

V letu 1984 so zaradi težav z obratovanjem točilnice razpravljali o možnostih oddaje točilnice v najem hotelu Pugled Kočevje. Z dnem 1.3.1985 je hotel prevzel točilnico v svoje poslovanje.

Dolgoletne razprave in priprave na gradnjo doma ostarelih v Kočevju so vendar obrodile sadove. Leta 1984 so pričeli z gradnjo. Pri tem so zelo resno razpravljali o možnosti, da se dosedanji društveni prostori oz. celotna stavba na Reški cesti 5 odda v uporabo mladini, društvo pa bi za svoje delovanje dobilo v najem ustrezne prostore v novozgrajenem domu za ostarele. Takšen predlog so zagovarjale takratne družbeno-politične organizacije. Člani izvršnega odbora društva, razen redkih izjem, so se temu močno upirali z obrazložitvijo, da je društvo že pred II. svetovno vojno imelo svoje lastniške prostore, ki pa jih po vojni ni dobilo nazaj, zato so smatrali, da so upravičeni do svoje stavbe, katero so dejansko odkupili in jo vse od pridobitve , tj. od leta 1967, tudi obnavljali in vzdrževali. Odločen protest članov izvršnega odbora, s podporo Zveze društev upokojencev v Ljubljani, je obrodil sadove, tako da je društvo nadaljevalo delovanje v svoji stavbi na Reški cesti 5.

Leta 1987 je potekala razprava o finančni podpori društva dograjenemu domu ostarelih v Kočevju.  Vodstvo doma je društvo zaprosilo za odobritev 1 milijarde sredstev za nakup opreme doma. Društvo upokojencev Kočevje naj bi svoja 3-4 stanovanja ponudilo v odkup Samoupravni stanovanjski skupnosti v Kočevju, celotno kupnino pa bi tako namenili za nakup potrebne opreme. Z mnenjem ZDUS-a, je bilo na konferenci delegatov društva 13.4.1987 sklenjeno, da se odstopita 2 enosobna stanovanja v takratni knjižni vrednosti solidarnostnemu skladu v stanovanjskem gospodarstvu s tem, da le-ta nakaže protivrednost teh stanovanj Domu starejših občanov v Kočevju za pokritje nabave opreme.

Iz celotne razpoložljive dokumentacije lahko zaključimo, da je Društvo upokojencev Kočevje odigralo pomembno vlogo pri gradnji Doma starejših občanov v Kočevju tako z vidika vzpodbude za gradnjo kot tudi dokaj obsežnega finančnega prispevka.

V letu 1987 je SPIZ z zakonom o dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odredil izplačevanje pokojnin za nazaj, ker so doslej upokojenci prejemali pokojnino za naprej. To odločitev so upokojenci sprejeli z ogorčenjem. To so storili pisno pristojnim organom. Dobro organiziran in obsežen protest pa ni bil uspešen, zato so od leta 1987 upokojenci prejemali pokojnino za nazaj, pri čemer so bili prikrajšani za eno pokojnino.

 

V letu 1987 so se vršili občni zbori po krajevnih skupnostih in istočasno volitve v organe društva.

V izvršni odbor društva so bili izvoljeni: Viktor Dragoš, Drago Gril, Matija Glad, Poldka Hrovatin, Sonja Komac, Tone Koleta, Srečko Košir, Pavle Krapež, Olga Knavs, Rezka Lavrič, Dana Lavrih, Jože Špolar, Pavla Gergar, Tone Škrjanc in Jože Žagar. Na prvi seji izvršnega odbora 26.2.1988 so začasno za predsednika izvolili Draga Grila, za namestnico predsednika Milko Cilenšek, za tajnika – začasno Viktorja Dragoša in za blagajničarko Rezko Lavrič.

Na letni konferenci društva 28.3.1989 so razrešili začasnega predsednika Draga Grila in začasnega tajnika Viktorja Dragoša ter izvolili novo vodstvo, in sicer je postal predsednim društva Jože Svete in tajnica Majda Marinč.

……………………………..

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

 

 

Tam nekje med travami…

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…

naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                                POT   ŽIVLJENJA

Zrcalo časa iz leta v leto

nove gubice pokaže,

tu in tam pa s srebrnino

večji pramen las premaže.

 

Odisejada v življenju

– labirint z neznanimi potmi –

nenehno nam postavlja uganke ,

kam, do kod bomo prišli.

 

Dvom včasih nas ustavi,

v katero smer križišče kaže,

pot, ki usoda jo zariše.

Mar je prava ali laže?

 

Resnica, ki jo iščemo,

je vedno ena sama:

če ljubiš sebe in ves svet,

ostaneš svoj in svetu svet.

 

Napolnjena popotna torba

je zaklad neprenosljiv.

V njej se nadgrajuje zgodba

tebi lastna – tvoj arhiv.

SO LETA MINILA ………. od 1950 do 1970…1.del

Spoštovane članice, cenjeni člani, dragi bralci spletne strani Društva upokojencev Kočevje.

SO LETA MINILA ….. in že je tukaj 70 let od takrat, ko je bilo ustanovljeno naše društvo. Zato bomo letos obeležili ta pomemben jubilej, vas seznanili kako je potekal razvoj društva od ustanovitve do danes. Ustvarjalci te vsebino bomo veseli  vašega zanimanja  in tudi odziva. Mnogi izmed vas imate računalnik in znanje za uporabo le-tega – zato PIŠITE NAM. Storili bomo vse, da se povežemo in si na ta način popestrimo dogajanja v tretjem življenjskem obdobju.  Danes in tudi v bodoče bo  nadvse pomembno povezovanje na daljavo. 

Drage upokojenke, cenjeni upokojenci

Živimo v svetu, kjer najbolj temeljne in humane vrednote doživljajo tiho, a nič manj vztrajno erozijo. Temeljna človečnost, medsebojna pomoč, spoštovanje in razumevanje ter strpnost imajo vse manj domovinske pravice med nami. Če k temu prištejemo še izključno k produktivnosti naravnano družbo, se zdi, da vsi, ki ne ustvarjajo, v družbi predstavljajo breme, so odveč in so nebodigatreba. A ob tem je nujno in takoj potrebno zapisati dvoje: starost ni bolezen in njej ne ubeži nihče. Vsak, prav vsak, bo nekega dne star in si bo brez dvoma želel primernega življenjskega standarda tudi v jeseni svojega življenja. In drugo,nemara še bolj pomembno dejstvo – beseda upokojenec ali upokojenka bi moral predstavljati status, saj si ga je oseba z minulim delom ustvarila. Nobenemu izmed njih ni bilo nič podarjenega, obratno, leta in leta trdega dela ter plačevanja prispevkov so neizbrisljivo dejstvo, ki ga vse prevečkrat ne namenoma ali celo namenoma nekateri spregledajo.

Zato sem toliko bolj ponosen in odkrito vesel, da imamo v naši občini predvsem po zaslugi neumornega delovanja Društva upokojencev zadnjih 70-let drugačen pogled in razumevanje ter posledično odnos do starejših, naših upokojenk in upokojencev. S tesnim medsebojnim sodelovanjem vztrajno branimo uvodoma predstavljene vrednote v naši sredi in gradimo družbo, ki vključuje in ne izključuje. Če so bili nekdaj iz družbenega življenja odrinjeni drugače misleči, pripadniki različnih veroizpovedi ali ljudje drugačne barve kože in spolne usmerjenosti, so danes to žal naši starejši. In to je vsaj zame največji družbeni poraz! Odnos do ranljivih, med katerimi danes izstopajo starejši je lakmusov papir zrelosti posamezne skupnosti. In tu je bilo postorjenega veliko. Občina Kočevje ima že nekaj let zapored laskavi naslov starostnikom prijazna občina, kar pomeni, da starost spoštujemo, saj z njo pride še ena pomembna vrlina, ki ji žal prevečkrat obračamo hrbet – modrost. Aktivnosti, ki imajo tudi jasna finančna zagotovila v občinskem proračunu, so usmerjena v medgeneracijski dialog, kjer se vsi počutimo enakopravne in enakovredne, kjer s skupnimi močmi ustvarjamo in gradimo prihodnost naše občine in kjer je prostora za vsakogar. Da smo lahko pri tem uspešni, ji zaslužno prav vaše Društvo upokojencev, ki predstavlja naravno povezavo med občino, drugimi interesnimi skupinami in starejšimi. Novi in novi, manjši in večji projekti se nizajo v ogrlico čudovitih zgodb, kjer prevladuje iskreno zadovoljstvo, pospremljeno z dobrodušnim nasmeškom in toplim stiskom roke.

Cenjeni vsi, ki toliko let pišete čudovito zgodbo o uspehu našega Društva upokojencev, hvala vam v imenu vseh, da ste. Da nas opozarjate, spodbujate in tudi pograjate, kadar se kaj upočasni ali kaj spregleda. Zagotavljam vam, da vsak vaš predlog, pobudo in idejo vedno znova skrbno pretehtamo in v kolikor je le mogoče, pristopimo k realizaciji. In če kdaj, kaj umanjka, je to zgolj zato, ker v preobilici vsega včasih kakšno stvar spregledamo. A v sodelovanju z vami, bo teh tudi v prihodnje vse manj.

Čestitke ob tako pomembnem jubileju ter na nadaljnje sodelovanje tudi v prihodnje!

Dr. Vladimir Prebilič
župan občine Kočevje

 

Spoštovane članice, cenjeni člani

Kaj prinaša upokojitev? Predvsem olajšanje, ker nismo več vezani na obveznosti in dolžnosti, ki nam jih je nalagalo delo v službi. Ostaja nam čas, ki ga sedaj lahko izkoristimo po svojih željah.

V našem društvu so vpeljane številne aktivnosti in dejavnosti, kot so: kulturne prireditve, srečanja, izleti, letovanje in družabne igre. Organizirane so tudi posamezne skupine – pevski zbor, plesna skupina »Zimzelenke«, bralni in foto krožek, gledališka skupina »Kofetarce«, krožek ročnih del in klekljarska sekcija, izobraževanje, dopisništvo in informiranje, skupina za postrežbo. V športno rekreativni dejavnosti delujejo: balinanje, kegljanje, streljanje z zračno puško, pikado, šah, kegljanje s kroglo na vrvici, petanka, pohodništvo, športni ribolov, smučanje, tenis in telovadba. Prav gotovo je kakšna od njih tudi za vaše želje in zmožnosti. Z veseljem in zadovoljstvom pričakujemo vašo vključitev v posamezna področja dela društva. Vsem tistim članom, ki že vrsto let delujete na posameznih področjih, se iskreno zahvaljujemo za uspešno delo. Aktivni člani ste s svojim delom prispevali velik kamen v mozaiku priznanja ZDUS, ki ga je društvo prejelo v letu 2018 kot najboljše društvo v  Pokrajinski zvezi društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine za tisto leto.

V minulem obdobju si je vodstvo društva prizadevalo opraviti čim več vzdrževalnih del na stavbi društva kot tudi na izvedbi posameznih investicij. Pri tem nam je finančno pomoč, na osnovi razpisov, nudila Občina Kočevje, kateri se za to iskreno zahvaljujemo.

Kaj je vzajemnost? Gre za pomoč in podporo članom skupnosti, ne le znotraj neke skupine,temveč tudi medgeneracijsko. In le družba, kjer si ljudje med seboj pomagajo, je lahko uspešna. V programu ZDUS »Starejši na starejše« zelo uspešno deluje tudi naše društvo, kjer prostovoljke in prostovoljci starejšim nudijo dragoceno pomoč. Obiskujejo starejše, bolne in osamljene na njihovih domovih in jim pomagajo. Tisti, ki to humano in koristno družbeno delo že opravljajo, pravijo, da jih prostovoljsko delo zapolnjuje in osrečuje. To potrjuje tudi star slovenski pregovor » Zadovoljstvo srca srečo ti da«. Vsem prostovoljkam in prostovoljcem se iskreno zahvaljujemo za opravljeno delo, novim pa želimo uspešno delo v zadovoljstvo vseh, ki pomoč potrebujejo.

Jubilejno leto 2020 nam, žal, ni naklonjeno. Pojavil se je zelo nalezljiv korona virus in zaradi ukrepov za preprečitev širjenja je skoraj povsem zamrlo druženje ljudi. Navkljub temu vodstvo društva snuje in pripravlja idejni projekt » druženje na daljavo« in istočasno raziskuje še druge možnosti in načine druženja.

Jože Kozina                                                                                                                                                                 predsednik društva

                                           

Čas od 1950 do 1960; od ustanovitve do prvega jubileja – 10 let

Ob tako visokem jubileju se oziramo nazaj po poti, ki so jo prehodili naši predhodniki- upokojenci. Minila so vojna leta in obnova domovine je bila v polnem teku. Upokojenci so v tistih časih začutili potrebo po ustanovitvi stanovske organizacije. Na pobudo učitelja Mirka Trošta in davčnega kontrolorja Zdravka Stolfe se je leta 1950 zbralo okrog 100 upokojencev v gostišču Pri Lovcu v Kočevju z namenom, da ustanovijo podružnico LRS, Društvo upokojencev Kočevje. Prvi predsednik je bil Martin Lorber, tajnik Jakob Devjak in blagajnik Miha Kovačič. V letih 1951-1957 je bil predsednik podružnice Jože Rankel, blagajniška dela pa je prevzel Leon Helmih. Zadnja leta je bil predsednik podružnice Peter Čero.

Leta 1956 so ustanovili pevski zbor pod vodstvom znanega kočevskega pevovodje, upokojenega učitelja Mirka Trošta. Niso pa imeli svojih prostorov, v katerih bi delovali. Takratni vodje društva so administrativne posle opravljali kar v privatnem stanovanju, uradne ure pa so imeli v gostilni Pri  kmetu v Kočevju, zato se iz tistih začetnih časov ni ohranilo arhivsko gradivo, iz katerega bi lahko bolje predstavili društvo in njegovo delovanje.

Leta 1957 si je društvo s pomočjo kočevskih podjetij in z dohodki darovalcev zlatih in srebrnih žebljev nabavilo lep društveni prapor, ki so ga razvili 7. julija v Kolodvorski restavraciji v Kočevju. Slovesnosti se je udeležilo 200 članov društva. Sodelovala je tudi rudniška godba. Prapor je razvil predsednik podružnice Peter Čero, zastavonoša je bil Karel Mihelič.

Ob praznovanju 10.obletnice je bilo v društvo vpisanih že 716 članov. Dejavnost društva se je takrat razvijala predvsem v organiziranju izletov z avtobusi, svojim članom pa so pomagali s posredovanjem pri nakupu premoga po znižani ceni.

Čas od 1961 do 1970; v drugem desetletju končno v svojih prostorih

Leta 1961 so na rednem letnem občnem zboru poročali, da je v društvo vpisanih že 740 članov. V tem letu so se pridružili upokojenci iz Drage, Trave in Strug. Iz delovnega področja so poročali, da so svojim članom preskrbeli nad tisoč legitimacij za znižano vožnjo z vlakom, oskrbeli 52 gospodinjstev s premogom ter v mnogih primerih pomagali pri sestavi vlog za ureditev pokojninskih zahtev. Na socialnem področju navajajo, da je bilo v vzajemno samopomoč včlanjenih 555 članov. Skrbeli so tudi za razvedrilo svojih članov, saj so vsak prvi četrtek v mesecu uspešno organizirali družabne večere za svoje člane in njihove družine.

V tem času so člani društva postali dejavni tudi na rekreativnem in športnem področju. Upokojenci so imeli svojo ekipo v kegljanju in na republiškem prvenstvu so zasedli – ženske prvo mesto in moški tretje. Ob novem letu so za svoje člane, potrebne pomoči, pripravili obdaritev s prihodom Dedka Mraza.

Na občnem zboru je bilo izvoljeno tudi novo vodstvo društva in sicer predsednik Rudi Mohar, Tajnik Anton Žagar ter blagajničarka Rezka Lavrič.

Vodstvo društva si je intenzivno prizadevalo pridobiti ustrezne prostore za delovanje. Iz dokumentacije in  pričevanja nekaterih starejših članov je razbrati, da so upokojenci že pred II. svetovno vojno imeli svoje prostore, v katerih so delovali, vendar jih takoj po vojni niso dobili nazaj.

Za začasno rešitev vprašanja delovnih prostorov so v avgustu 1965 od Kmetijsko gozdarskega posestva Kočevje prejeli odobren najem treh prostorov v stavbi na Reški cesti 5; decembra tega leta pa so predsednik pod Skupščine občine Kočevje prejeli dovoljenje za opravljanje gostinskih storitev za svoje člane na istem naslovu. Leta 1967 so uspeli pridobiti celotno stavbo na osnovi menjalne pogodbe, ki je bila sklenjena med strankami: Kmetijsko gozdarskim posestvom Kočevje, Društvom upokojencev Kočevje in Občino Kočevje. S to menjalno pogodbo, ki jo je za društvo podpisal takratni predsednik Franc Gole, je bila za društvo vknjižena pravica imetnika uporabe. Kot odškodnino za to stavbo je društvo Kmetijsko gozdarskemu posestvu Kočevje zagotovilo 3 nova dvosobna stanovanja. V ta stanovanja so se vselili stanovalci pridobljene stavbe, zaposleni na KGP, za vse druge stanovalce hiše pa je moralo poskrbeti društvo.

Leta 1968 so bila na stavbi opravljena številna vzdrževalna dela: obnova vodovoda in fasade, napeljava strelovoda, pleskarska dela, napeljava centralne kurjave, pečarska dela, ureditev verande, izdelava novih vhodnih in nihalnih vrat, ureditev sanitarij in pisarniških prostorov. Strošek investicijskih vzdrževalnih del je znašal takratnih 151.200 din.

Z opravljanjem gostinske dejavnosti za svoje člane si je društvo pridobilo vsaj nekaj sredstev, ki jih je vlagalo v obnovo na novo pridobljene stavbe. 6.4.1969 je bila organizirana otvoritev obnovljenih prostorov, na katero so povabili: predsednika občine Mira Heglerja, predsednika SZDL Janeza Merharja, predsednika ZZB Jožeta Boldana, predstavnika republiške zveze DU Albina Kovača, predsednika občinskega sindikalnega sveta Miho Briškija, direktorja podjetja Zidar Kočevje Miho Papiča, direktorja podjetja Kovinar Kočevje Ivana Kluna, direktorja podjetja Oprema Milana Arka, direktorja podjetja Elektro Kočevje Draga Grila, direktorja podjetja Usluga Rudnik Alojza Hočevarja, nadzornega organa pri adaptaciji Marjana Kostena in sekretarja ZK Staneta Lavriča. Vodstvo društva upokojencev si je pri obnovi stavbe zagotovilo široko podporo gospodarstva in družbeno-političnih organizacij. Predsednik komisije za adaptacijo je bil Franc Jelen.

V letu 1969 je izvršni odbor društva sklenil, da je potrebno temeljito obnoviti teraso in balinišče, z udarniškim delom so uredili vrt. Tudi takrat so vsako leto organizirali proslavo za dan žena. Posebej so skrbeli za kegljaško sekcijo.

,,,,,,,,,,

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

 ANTON ŽNIDERŠIČ 1874 – 1947            Od čebelarja do industrialca

Bržkone se mnogi izmed nas še spominjajo časov, ko nismo računali z žepnimi računalniki, temveč z digitroni. Tudi prenosnim telefonom smo še pred nedavnim pravili mobitel. Imena podjetij ali blagovnih znamk marsikdaj postanejo sopomenka za neko družino izdelkov in v preteklosti temu ni bilo nič drugače. V prvi polovici minulega stoletja je bil tako izraz “pekatete” v marsikaterem slovenskem domu sinonim za testenine. “Prava narodna jed so bile že pred vojno tako zvane “Pekatete” in kakor vse kaže,  je kmalu ne bo hiše med našim ljudstvom, kjer jih, ne bi uživali” so julija 1923 zapisali v časopisu Nova doba.

Tudi sicer so v Novi dobi Pekatete veliko oglaševali. Tako so konec maja istega leta, med novicami o poboju italijanskih priseljencev v Mehiki, ameriškem tekmovanju v pomivanju posode in žrtvah požara pri Valpovem, bralci bili deležni še priporočila: “Da bomo rejeni in zdravi, sezimo po hrani pravi. Kupujmo zato “Pekatete”. So najcenejše, ker se zelo nakuhajo.” Junija pa je vest o železniških nesrečah, hudi nevihti na Madžarskem in samomoru framskega mesarja, ki se je obesil, ker mu oblasti v Pragerskem niso dodelile želene koncesije, dopolnil poduk: “Pekatete, to je jed! Rad jih je gospod in kmet!” Podobna reklamna obvestila so tiskali tudi drugi časniki. Časopis Gorica, je 25.maja 1909 – po naključju ravno na kasnejši “dan mladosti”- s primerno rimo nagovoril celo najmlajše: “Otročiči: Jed iz “Pekatet je boljša kot med!”

V oglasu se skriva nemalo ironije, kajti prav med je Antonu Žnideršiču, velečebelarju  iz Ilirske Bistrice, prinašal denar, ki ga je leta 1899 vložil v ustanovitev prve tovarne testenin na Kranjskem. Izraz “Pekatete” je bil pravzaprav le domiselna okrajšava njenega imena. “Originalno ime je dala “Prva kranjska tvornica testenin” v Ilirski Bistrici zavarovati za svoje izdelke,” je oktobra 1907 poročal časopis Gorenjec. “Vzela je namreč začetne črke svoje tvrdke P.k.t.t., katere izgovorjene z alfabetičnim priglasom, dajo besedo “Pekatete”. Beseda se nam zdi prav primerna in vsakdo si jo bode lahko zapomnil, ako se le domisli tvrdkinega besedila.” Izkazalo se je, da je bila napoved pravilna.

Leta 1874 rojeni Žnideršič je izhajal iz ugledne ilirskobistriške družine. Oče Anton, posestnik, mlinar in žagar, si je želel, da bi bil sin deležen dobre izobrazbe, zato ga je po končani ljudski šoli poslal na nemško gimnazijo v Kočevje, kjer je živel fantov stric, sodnik Podboj. Žnideršič si je tako štiri leta nabiral znanje v stavbi, ki ob Ljubljanski cesti še danes služi svojemu poslanstvu. Ker pa je oče nepričakovano umrl, se je moral še pred koncem šolanja vrniti domov. Na pragu polnoletnosti se je znašel v nezavidljivem položaju, saj je bilo posestvo precej zadolženo, a s pametnim gospodarjenjem se je izkopal iz dolgov.

V tem času se je začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom. V nekaj letih je postal eden največjih proizvajalcev medu, voska in matic kranjske sivke v celotni avstroogrski monarhiji. Ob prelomu stoletja je prirejal čebelarske tečaje v Ilirski Bistrici, zasnoval službo za opazovanje medenja, pisal strokovna besedila, predvsem pa je zaslovel s temeljito predelavo t.i. Albertijevega panja: njegove Alberti-Žnideršičeve ali AŽ panje dandanašnji uporablja več kot 90 odstotkov slovenskih čebelarjev, Čebelarska zveza Slovenije pa kot priznanje za posebne dosežke na področju tehnologije čebelarjenja in čebelarske opreme svojim članom podeljuje častno diplomo Antona Žnideršiča.

S čebelarstvom je Žnideršič dobro zaslužil, dodatne dohodke pa sta mu prinašala tudi mlin in žagarska dejavnost, tako da je soustanovil ne le tovarno Pekatete, ki jo je kasneje od partnerja Rudolfa Valenčiča v celoti odkupil, temveč j v domačem kraju odprl še čebelarsko trgovino in manjšo strojarno. Kljub mladosti se je znal uveljaviti na trgu, celo več, Pekatete so se ljudem tako priljubile, da je leta 1925 tovarna odprla še obrat v Ljubljani.

Takrat je v krajih pod Snežnikom že nekaj let vladala Italija. Žnideršič, dvakratni ilirskobistriški župan, in prepričan Slovenec, je imel z oblastmi nemalo težav. Večkrat so ga zaprli in ovirali njegovo gospodarsko dejavnost, tako da je bil končno prisiljen premoženje prodati ter se leta 1930 preseliti v Ljubljano. Tu si je, predvsem med čebelarji, kmalu ustvaril nov krog prijateljev, v ljubljanskem obratu pa je nadaljeval tudi proizvodnjo testenin. Njegovo delo je po osvoboditvi nadaljevalo podjetje Žito, ki je Pekatete v proizvodnem programu ohranilo do poosamosvojitvenih let.

Žnideršič je sodil med ljudi, ki ostajajo aktivni do konca življenja. Po selitvi se je aktivno vključil v utrip prestolnice. Več let je bil predsednik Združenja industrialcev in trgovcev za Dravsko banovino ter predsednik in častni član Slovenskega čebelarskega društva. Objavljal je strokovne članke in publikacije s čebelarskega in gospodarskega področja. Njegova knjiga Reforme knjigovodstva in pisarniške opreme je vse do vojne služila kot učbenik na ljubljanski ekonomski šoli. Dano mu je bilo tudi še, da je dočakal osvoboditev in v novi državi postal prvi predsednik Čebelarske zadruge za Slovenijo. Ko je decembra 1947 umrl v prometni nesreči, so ga k zadnjemu počitku položili v ljubljeni Ilirski Bistrici.