V soboto 20. maja 2017 smo se oboroženi z dežniki in pelerinami odpravili na naš majski izlet v Tržič. Za prevoz  je poskrbelo prevozništvo Point iz Zapuš s vojim šoferjem Vinkom.

Po krajšem postanku na Voklem smo prispeli v Tržič, kjer sta nas že čakali naši vodički. Razdelili smo se v dve skupini in jo peš mahnili po starem delu Tržiča, kjer smo si ob razlagah ogledovali zgodovinske zanimivosti mesta.

Mesto tržič leži ob varnem zavetju Karavank, Tržiški Bistrici in potoku Mošenik, ki se združita v samem mestu. Te vode so nekoč gnale naprave v obrtniškem mestu. Z glavne ulice se vijejo številne uličice, ki vodijo do obronkov mesta in še naprej, do pobočij bližnjih vzpetin.

Mestno jedro je zaznamovano kot kulturni in zgodovinski spomenik. Stavbe s srednjeveškim tlorisom so po velikem požaru 1811 ohranile klasično oblikovano zaporedje pročelij, a so dobile posebne značilnosti, katerih ni moč spregledati: portali- z rozetami, letnico, začetnicami hišnega gospodarja in božjim očesom; kovana železna polkna, okenske mreže in vrata; firbec okno – za radovedne poglede na dogajanje na ulici, ne da bilo treba odpreti okna (kako znano nam je to); sušilne  odprtine na strehah – za sušenje kož, platna in nogavic, ter opesniki – obcestni kamni, ki so varovali fasade pred poškovbami. Stavbe pripovedujejo tudi o ljudeh, ki so tam živeli.  V pritličju stavbe so bile delavnice, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrešju sušilnica, za stavbo je bil vtrt , v nadaljevanju vrta vodno zajetje in še gozd. Tako je bila družina presrbljena z vsem potrebnim.

Pozpeli smo se tudi na gard, kjer je živel slavni maršal Radetzky, prav tisti, katerega slavni marš igrajo Dunajski filharmoniki vsakega novega leta. Po bitki z Napoleononom si je vzel čas za poroko, od skope tašče kupil grad in v njem živel. Pravijo, da je bil človek z okusom.

Po obilnem kosilu smo imeli nekaj prostega časa, nato je sledil ogled Tržiškega muzeja.  Muzej ob rakah potoka Mošenik v nekdanjem obrtniškem dvorcu tržiške rodbine Pollak ohranja dediščino tržiškega rokodelstva in predstavlja kulturno ter etnografsko bogastvo kraja. V isti stavbi je tudi Slovenski smučarski muzej.

Kaj pa napovedan dež, ki je morda kakšnega člana tudi odvrnil od izleta. No ja , deževati je pričelo šele po kosilu, ko smo bili v glavnem pod streho oz. na poti domov.

Zadovolnji, polni vtisov smo se ob 19.00 uri vrnili v Kočevje. Mesto Tržič – staro mestno jedro in oba muzeja si se bilo res vredno ogledati.