IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST.
JANŽ SCHWEIGER ( ok. 1540 – 1585 ) Trubarjev kočevski sotrudnik
Koliko pesmi je treba objaviti, da nekoga prištevamo med vidnejše slovenske besedne ustvarjalce neke dobe? V primeru Janža Schweigerja, ime se pojavlja tudi v oblikah Ivan, Janez, Hans ali Joanes, v tuji literaturi pa kot Jean ali John, sta zadostovali že dve. Drži pa, da sta obe dala natisniti res ugledna izdajatelja: eden se je imenoval Primož Trubar in je leta 1575 Schweigerjevo Božično peisen natisnil v zbirki Tri duhovnske peisni, drugi je bil Jurij Dalmatin. Ena lepa duhovna pejsen, katera na kratkem v sebi drži vse štuke krščanske vere, na katere sleherni krščenik more veselu umreti inu zveličan biti je leta 1585 z notno spremljavo najprej izšla v njegovi pesmarici Ta celi katehismus, drugič pa, že po Dalmatinovi smrti, še deset let kasneje.
Le te cerkve sem jest en vud,
s slabostjo zdej zlu obdan,
greh, smrt, vrag je meni zlu hud,
ali viner ne cagam.
Oni meni vsaj ne škode,
najsi se zlu čez me zlobe;
Kristus je nje premogel.
Slovenščina 16. stoletja morda zveni tuje in nenavadno, a vendar so prav protestantski pisci Trubarjevega kroga postavili temelje našega knjižnega jezika. Schweiger je bil eden izmed njih. Obe njegovi deli pri strokovnjakih veljata za izvirni in spretno verzificirani, moti jih le raba izposojenk. Ena lepa duhovna pejsen predstavlja celo svojstveno posebnost. Tako je literarni zgodovinar Jože Koruza v reviji Jezik in slovstvo zapisal:
“Redek primer eshatološke teme v protestantski cerkveni pesmi predstavlja Ena lepa duhovna pejsen Janža Schweigerja, ki pa je vse prej kot elegična. Že njen začetek “Hvala Bogu, moj čas je tu….” kaže na poseben, optimističen način poslavljanja od sveta, ki preveva celotno pesem (v kolikor ni v svojem jedru zgolj suha katehetična ) in ki je značilen za protestantizem v njegovem prvem obdobju; pripadnik nove cerkve je trdno preverjen, da je že njegova “pravovernost” in normalno izpolnjevanje verskih dolžnosti dovolj velika zasluga, da lahko zanjo pričakuje blagohotno naklonjenost pri božji sodbi v onostranstvu.”
Schweiger se je rodil okoli leta 1540, najverjetneje v Kočevju ali okolici. V mestu, kjer je njegov sorodnik Jurij kasneje opravljal dolžnosti sodnika, je sprva služboval ko katoliški duhovnik. Vendar pa se je že kmalu poluteranil in, po krajšem župnikovanju v Semiču, leta 1565 na pobudo Herbarta Turjaškega, ki mu je zaupal upravljanje svojih belokranjskih posesti, začel delovati kot predikant v Črnomlju. Trubar, ki je na Württenberškem dobil nalogo, naj preveri možnost za prevod Biblije v srbščino ali turščino, je ob koncu svojega zadnjega obiska na Kranjskem- znano je, da se je takrat v Ribnici pogovarjal z ujetim muslimanskim duhovnikom – Schweigerju pisal, naj se še sam sestane z v Črnomlju zaprtimi Turki ter o rezultatih poroča v Nemčijo.
Leta 1569 je po smrti Sebastijana Krelja in zapletih, ki so nastopili, ker se oba preostala mestna predikanta nista hotela ukloniti zahtevi stanov, naj pridigata v tradicionalnem koretlju, Janž Schweiger nastopil službo v Ljubljani. Naslednje leto je kupil hišo na Judovski ulici ter se v njej naselil z ženo Katarino in otroki. Čeprav je prejemal Kreljevo plačo in občasne nagrade deželnih stanov, pa življenje ljubljanskega predikanta očitno ni bilo prav razkošno; zapisano je, da so leta 1575 odborniki odklonili njegovo prošnjo, naj se mu odpusti nek dolg, v januarju 1582 pa zavrnili vabilo na poroko Schweigerjeve hčerke, zaradi česar ni prejel običajnega darila.
V zadnjih letih življenja je Schweiger bolehal. Kot v Slavi vojvodine Kranjske omenja Valvasor, se je avgusta 1581 ob Dalmatinu in Bohoriču še udeležil dela sedemčlanske skupine izvedencev, ki naj bi Dalmatinovo Biblijo preuredila, da bi jo lahko natisnili v avstrijskih deželah. Že poldrugo leto kasneje pa je Dalmatin odbornike opozarjal, da bi lahko v času njegove odsotnosti Ljubljana ostala brez slovenskih pridigarjev, saj sta gospoda Janž Tulščak in Janž Schweiger stara in slabotna. Kljub temu je Schweiger, ki je – če kaže verjeti domnevam o rojstnem datumu – takrat sicer štel šele okoli 45 let, ob svojem rednem delu enkrat letno in ob velikih praznikih hodil pridigat in podeljevat zakramente še v Loko. Dalmatina je še posebej skrbelo, ker zanj in Tulščaka ni imelnadomestila, saj je Trubarjev sin Felicijan še premalo obvladal slovenščino, da bi lahko po sili razmer imel več slovenskih pridig zapored.
Da mu moči več ne dovoljujejo naporov, se je zavedal tudi Schweiger. Zato je v začetku leta 1585 zaprosil za dve leti oddiha oziroma duhovniško službo v Škocjanu pri Turjaku, kamor so ga za župnika vabili Auerspergi. Zagotovil je, da se je po potrebi pripravljen vsak hip vrniti v Ljubljano, vendar pa odgovora na prošnjo ni več dočakal, saj je prej umrl.
Pokopan je bil na pokopališču ljubljanske šentpetrske cerkve, kjer je nekaj pozneje poslednje počivališče našel tudi Dalmatin. Grobovi protestantskih predikantov danes niso več ohranjeni, je pa ostal zabeležen napis s Schweigerjevega nagrobnika: ” Kristus je moje življenje in umreti je moj dobiček. Tukaj leži gospod Janž Schweiger, nekdanji duhovni predikant, kateri je umrl 25. februarja, leta gospodovega 1585″. Pa vendar Schweiger tudi štiristo let kasneje posredno še živi skozi svoje delo.
