IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
PETER KOZLER (1824 – 1879 )
Da je Peter Kozler v svojem Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin leta 1864 prvič znanstveno določil meje slovenskega etničnega ozemlja, verjetno danes ve večina Slovencev. Morda je že nekoliko manj znano, da je z bratoma in polsestro v istem letu ustanovil Pivovarno bratov Kozler, današnjo Pivovarno Union, ali pa, da je bil eden najpomembnejših slovenskih gospodarstvenikov svojega časa. Zelo redko pa se je, vsaj do nedavnega, omenjalo, da je skupaj z Antonom Globočnikom leta 1848 najverjetneje izbral tudi barve slovenske zastave, enega temeljnih simbolov naše narodne identitete.
Zgodovina ima včasih čuden smisel za humor. Tako je hotela, da je bil Kozler, zgled slovenskega domoljubja, po rodu kočevski Nemec, čeprav so nekateri dokazovali, da njegov priimek izvira iz slovenske besede “kozar”, ki pomeni kozjega pastirja. Drugi so prepričani, da gre ime povezovati z izrazom “Koslar” ali “Kosstlar”, s katerim so Kočevarji označevali Kostelce. Kakorkoli že, rodbina Kozlerjevih se je na Kočevskem omenjala že v 16. stoletju, ko sta v Kočevski Reki prebivala posestnika s priimkom Chossler.
V Kočah pri Kočevski Reki je tristo let kasneje, 16. februarja 1824, kot tretji otrok Johanna in Marije Kosler, na svet privekal sin Peter. Njegov oče, ki se je četrt stoletja prej na Dunaj podal kot ubožen krošnjar, je bil eden najbogatejših ljudi na tedanjem Kranjskem. Obogatel je med dunajskim kongresom, ko je iz Trsta v avstrijsko prestolnico uspel dobaviti sveže južno sadje, ki ga zaradi visokih zametov v Alpah gosposki ni mogel ponuditi nihče drug. Zaslužek iz trgovanja je premišljeno vložil v nepremičnine in tako premoženje še povečal.
Prva leta je Peter preživel v Kočah, potem pa se je družina preselila v stari ortneški grad, ki ga je oče že pred sinovim rojstvom kupil od graščakov Lichtenbergov, a ga dotlej oddajal v najem. Še ne sedemletnega, so dečka poslali v uk na Sv. Gregor pri Velikih Laščah, kjer se je pri župniku Jakobu Jerinu naučil brati in pisati, najbrž pa se je tudi prvič srečal s slovenščino, ki je doma niso govorili. Devetletno šolanje v Ljubljani in druženje s tamkajšnjimi kulturnimi veljaki, med njimi s Prešernom, ga je izoblikovalo v zavednega Slovenca, kakršnega je leta 1844 na Dunaju spoznal študent Anton Globočnik.
Slednji je kasneje zapisal: ” Med slovenskimi akademiki sta bila samo dva, namreč Peter Kosler in Matej Cigale, prošinjena narodnega duha. Tema dvema sem se pridružil tudi jaz in ž njima sem obiskoval kavarno pri Bajerju na Alserici, nasproti bolnišnice, kjer so se shajali slovanski somišljeniki do leta 1845, pozneje pa pri Gerloviču v mestu na Kmetskem trgu. Redno smo se shajali ob petkih, ker so ta dan prihajale “Novice “, v katerih so nas posebno navduševale Koseskijeve pesmi”.
Po študiju prava na Dunaju – že prej je v Italiji študiral logiko in fiziko – je Kozler opravil pripravništvo na tamkajšnjem sodišču, v začetku leta 1848 pa se je zaposlil v dunajski pisarni odvetnika Ferdinanda Župančiča. Tam je dočakal tudi marčevsko revolucijo s prebujenimi nacionalnimi zahtevami, ki so jih Slovenci ubesedili v programu Zedinjene Slovenije, pri katerem se je Kozler močno angažiral.
Udejstvoval pa se je tudi drugače. “Slovenski dijaki smo hoteli novovzbujenemu narodnem čutu s tem zadostiti, da smo začeli nositi znake barv, katere smo proglasili za narodne,” se je spominjal Globočnik; “Ker so Nemci nosili črno-rudeče-zlate kokarde, izbrala sva neko nedeljo popoldan v Gerlovičevi kavarni s Petrom Koslerjem na podlagi deželnega grba kot slovenski znak barve: rudečo, modro in belo. V neki tovarni smo si dali napraviti take trakove, katere smo potem nosili.” Kombinacija se je v hipu prijela in že 7.aprila 1848 je študent Lovro Toman v gostilni Zlata zvezda na Wolfovi ulici v Ljubljani prvič razvil slovensko tribarvnico.
Kozlerjevo relativno kratko življenje, pri 55-ih je umrl aprila 1879, je bilo izpolnjeno z gospodarskim in narodnobuditeljskim delom. Tako ni vodil le pivovarne, temveč je bil tudi med ustanovitelji Trboveljske premogokopne družbe, konzorcija za gradnjo gorenjske železnice ter Kranjske stavbne družbe – slednja je zgradila današnjo predsedniško palačo – poleg tega pa je opravljal še dolžnosti podpredsednika Kmetijske družbe in Kranjske eskomptne banke.
Za razliko od brata Ivana, ki se je zapisal nemštvu, je vedno zagovarjal pravice Slovencev. Ustavila ga nista ne dolgoletna zaplemba njegovega zemljevida, ne proces zaradi domnevne veleizdaje, pa tudi ne šikane, ki jih je doživljal do izstopa iz državne službe. Kranjce je proti koncu življenja deset let zastopal kot namestnik deželnega glavarja ter poslanec okrajev Kočevje, Ribnica in Velike Lašče v deželnem zboru, v zgodovino pa se je vpisal tudi kot pokrovitelj slovenskih organizacij, od Sokola do Slovenske matice.
Zato ne preseneča, da so novico o njegovi smrti objavili malone vsi časniki, Slovenski narod pa mu je v trh zaporednih številkah posvetil obsežen podlistek izpod peresa Frana Levca. Vendar pa so šele dobro stoletje kasneje, z nastankom samostojne države, nastopili pogoji, da se Slovenija tudi uradno oddolži Kozlerjevemu spominu. To je storila leta 1999, ko je izdala poštno znamko z njegovo podobo.
