15.oktobra smo se ob 7. uri zjutraj odpravili na izlet v neznano. Poln avtobus potnikov
je do Ribnice ugibalo, kateri kraj si bomo ogledali. In res, Anica in Neva sta uganili
ime kraja, ampak to smo povedali šele, ko smo na Senožečah zapustili avtocesto in
zavili proti Štorjam in Štanjelu.

Naš cilj je bil Štanjel, eno najstarejših naselij na Krasu in ima še danes stalne prebivalce. Že od daleč nas je pozdravljala veduta kraja s srednjeveškim gradom in cerkvijo Sv. Daniela z zvonikom limonaste oblike . Po Štanjelu nas je popeljal vodič. Najprej smo si ogledali galerijo v gradu Štanjel, kjer je razstava del Lojzeta Spacala, saj je slikar v tem kraju ustvaril velik del svojega opusa. Po ozkih, kamnitih ulicah smo krenili po Štanjelu . Obiskovalca takoj prevzame kraška arhitektura, ki je tesno povezana s kamnom. V obdobju med obema vojnama je arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani srednjeveško vasico temeljito posodobil, pri tem pa je ohranil duh kraja. Pot nas je vodila do Ferrarijevega vrta, ki se nahaja pod
vilo. Z zadnje strani ima elemente gradu, s sprednje pa je videti kot kraška hiša in z
edinstvenim vodnim sistemom, ki napaja bazen v spodnjem delu vrta. Vrt je terasasto
zgrajen in takoj očara z elementi iz kamna , rastlinami in bazenom z zlatimi ribicami.
Od tu je čudovit pogled na okolico, vse do Nanosa. Ogledali smo si še značilno
kraško hišo, zgrajeno iz kamna v dveh etažah. V višjem delu je bil en bivalni prostor ,
ki je služil kot kuhinja in spalnica. Štedilnik je bil brez dimnika. Spodnji prostor je bil
namenjen živalim in gospodarskim opravilom, prešanju grozdja, ki daje rdeče vino
teran. Na koncu naše poti po Štanjelu smo si v gradu ogledali še razstavo o življenju
in delu arhitekta Maksa Fabianija. Po končanem ogledu smo se spočili v grajski
kavarni in zapustili terasasto zgrajeni Štanjel.
Z avtobusom smo se odpravili proti naši naslednji destinaciji – osmici. Tako pravijo
običaju še iz časov Franca Jožefa, ko kmetija pripravi pogostitev kar v kleti s kraškimi
jedmi , da s tem malo zasluži za stvari, ki jih na kmetiji ne pridelajo. Osmico smo
imeli na turistični kmetiji Leban v naselju Lipa. Tudi nam so postregli v kleti, najprej z
narezkom salam , sira in pršuta in seveda teranom. Ker smo bili že kar lačni smo
planili po narezku, saj so vabile vonjave sveže narezanega pršuta. Po kosilu z joto in
štruklji, so se zaslišali zvoki harmonike . Z nami sta potovali tudi dve novi članici
društva, ki smo ju slovesno sprejeli med naše vrste, zapeli smo tudi upokojensko
himno. Anici in Nevi smo za pravilno napoved o imenu kraja kamor smo bili
namenjeni, podarili torto, ki sta jo razdelili med potnike. Izvedli pa smo še tombolo za
popestritev dogajanja po kosilu. Za eno, dve in tri vrstice so srečneži prejeli lepo
nagrado. Na koncu pa nam je gospodar kmetije zaigral na harmoniko, tako da smo
še malo zaplesali.
Ves čas izleta sta nas spremljala lepo vreme, sonce in kraška burja. Pa tudi dobre
volje ni manjkalo. Kras smo prevozili po dolgem in počez, kar trikrat smo šli skozi kraj
Komen, ki je upravno središče Krasa. Polni vtisov smo se vračali proti domu, kamor
smo prispeli v večernih urah.

Vodja in organizator izleta: Tatjana Novak