IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
BOGOMIL GERLANC ( 1901 – 1992 )
Priznati je treba, da datum slovenskega kulturnega praznika ni vsakomur po volji; nekateri menijo, da je obletnica Prešernove smrti čisto primerna za praznovanje, drugi bi spomin na pesnika Zdravljice, Sonetnega venca in Krsta pri Savici raje obujali ob dnevu njegovega rojstva. Nekaj je seveda tudi takšnih, ki jim je vseeno, ali je Prešeren 8. februarja na svet privekal ali se od njega poslovil, samo da jim na ta dan ni treba v službo. Kakorkoli že, okusi so različni. A če dobro pomislimo, ob vseh proslavah in nagovorih, ki se v raznih krajih vrstijo ob nacionalnem prazniku kulture in kulturnikov, zelo redko, če sploh kdaj slišimo kaj več o njegovi preteklosti. Na čigavo pobudo obhajamo ravno datum Prešernove, ne pa denimo Trubarjeve ali Cankarjeve smrti? Od kdaj kulturni praznik pravzaprav sploh praznujemo? Kje se je vse skupaj začelo?
Zgodovinska veda odgovarja: rojstni kraj Prešernovega dne je kočevarska vas Mavrlen v Beli Krajini, kjer je ob koncu druge svetovne vojne delovalo vodstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, krajše SNOS. Pod predlog naj se dan Prešernove smrti razglasi za narodni kulturni praznik, sta se 28. januarja 1945 podpisala vršilka dolžnosti načelnice odseka za prosveto pri predsedstvu SNOS Milena Mohorič in vodja oddelka za ljudsko prosveto Bogomil Gerlanc. Predsedstvo je njuno pobudo še isti dan sprejelo. Praznik so tako prvič proslavili v bližnjem Črnomlju, naslednje leto pa že na ozemlju celotne Slovenije.
Če se je Prešernov dan torej hitro prijel, pa sta njegova pobudnika ostala bolj ali manj v senci – bržkone tudi zato, ker sta se v povojnem času znašla v političnem prepihu. Družina Mohoričeve je bila obtožena informbirojevstva. Moža ji je vzel Goli otok, njej pa se je omračil um in skoraj vse preostalo življenje je preživela za zidovi psihiatrične klinike. Tudi Gerlanc, eden prvih organizatorjev narodno osvobodilnega gibanja na Kočevskem, se je moral zagovarjati pred sodiščem, vendar je uspel ovreči dvome o svoji pravovernosti. Čeravno jima pobude za slovenski kulturni praznik uradno ni nihče oporekal, Gerlanc je kasneje prejel celo priznanje Prešernov dan, pa Enciklopedija Slovenije v člankih o Gerlancu in Prešernovem dnevu še konec osemdesetih let predloga ni omenila.
Bogomil Gerlanc je bil zamejski otrok. Rodil se je decembra 1901 na Kontovelu pri Trstu. Po šolanju v Trstu, Gorici in Mariboru je kot učitelj služboval na Štajerskem in Gorenjskem. Že v zgodnji mladosti se je zapisal kulturnemu delu. V rojstnem kraju je še pred dopolnjenim sedemnajstim letom obudil delovanje domače knjižnice, pozneje pa v društvih Danica in Ljudski oder, očitno med obiski doma, vodil pevski zbor. Leta 1924 je zbor pod njegovim vodstvom na Proseku nastopil tudi na zadnji predvojni javni prireditvi slovenskih kulturnih društev na Tržaškem sploh. Nič manj zagnanosti ni kazal v Mariboru, kjer je do leta 1921 predsedoval združenju srednješolcev, med učiteljevanjem v Celju pa je organiziral tamkajšnje Slovensko društvo in nasprotoval ukinjanju mestne knjižnice, ki jo je pomagal ustanoviti.
Ob izbruhu vojne se je Gerlanc iz Celja preselil v Kočevje, kjer se je kot prevajalec za italijanščino in nemščino zaposlil na gozdni upravi. Hkrati je že od junija 1941 sodeloval pri organiziranju Osvobodilne fronte na Kočevskem. Jeseni 1943 se je po prihodu Nemcev pridružil partizanskim enotam, kjer se je ponovno posvetil prosvetnemu delu. Tako je npr. zbiral vojna pričevanja kočevskih otrok. Njihove pretresljive izpovedi so bile v domovini in inozemstvu večkrat objavljene, leta 1953 pa pod naslovom Mladi rod Kočevske v boju proti okupatorju izdane tudi v knjižni obliki. Načelnik oddelka za ljudsko prosveto je postal septembra 1944 in na tem položaju ostal do prvih povojnih let.
Tržaški rojak Rado Bordon je o Gerlancu nekoč zapisal: Življenje in javno delovanje Bogomila Gerlanca je vseskozi prevevala globoka ljubezen do slovenske knjige in slovenske kulture sploh.” In res je njegovo dolgo življenjsko pot – dočakal je namreč skoraj 91 let – še posebej zaznamovala knjiga. Po letu 1947 je ob raziskovalnem delu, preučeval je predvsem zgodovino slovenskega založništva, tiska in knjigotrštva, večji del delovne in upokojenske dobe preživel na uredniških mestih v raznih založbah. Kot avtor ali urednik se je podpisal pod številne monografije in zbornike, med drugim pod knjigo Kočevsko, ki jo je v petdesetih letih izdalo domače olepševalno društvo, osnovnošolci pa so v svet književnosti vrsto let vstopali ob berilih, ki so nastajala z njegovim sodelovanjem.
Za življenjsko delo na področju izobraževanja bi moral leta 1976 prejeti Žagarjevo nagrado, a se je oblastem znova zameril – tokrat zato, ker je kot urednik izdal Slodnjakove Obraze in dela slovenskega slovstva. Samo dva dni pred podelitvijo so mu nagrado odvzeli. Na zadoščenje je moral čakati vse do zadnjih predosamosvojitvenih dni. In ko je 12. junija 1991 osrednji TV Dnevnik poročal, da je država z njegove Žagarjeve nagrade končno očistila skoraj 20-letni prah, voditelj vendarle ni pozabil povedati, da je bil slavljenec tudi avtor pobude, naj 8. februar postane slovenski kulturni praznik.
