IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
ZDENKO PETRANOVIĆ ( 1919 – 1942 )
Med partizanskimi filmi, ki jih je jugoslovanska kinematografija posnela v sedemdesetih letih minulega stoletja, je nadaljevanka Kapelski kresovi s svojo svežino in za tiste čase neortodoksnim pristopom prav gotovo odstopala od povprečja. Zato ne preseneča, da jo pogosto označujejo v pridevkom kultna. Ljudje so iz tedna v teden množično spremljali dogodivščine svojeglavega kurirja Dimnikarja, njegovega prijatelja Rusega, komandanta Ljuba, minerja Prsana, Doktorja, Topničarja, Jastreba, Ine in drugih goranskih partizanov.
Liki iz nadaljevanke in istoimenskega romana, napisal ga je general Veljko Kovačevič, komandant Primorsko-goranskega partizanskega odreda in kasnejše istoiimenske divizije, so uradno fiktivni. Vendar pa Gorani – prebivalci Gorskega Kotarja – ne dvomijo, da so vsaj nekateri izmed njih, čeprav seveda z dokajšnjo mero umetniške svobode, povzeti po dejanskih osebah. Tako vedo povedati, da sta filmskima Dimnikarju in Rusemu za zgled služila domačina Andrija Grgurić Dimnikar in Viktor Crnković Rusi, hrvaško Dimnjačar in Riđan, goranski domačin pa je bil tudi Jasterb, ki se v filmu sicer imenuje Zlatko Mateić, dejansko pa mu je bilo ime Zdenko Petranović. Enako kot filmski je bil tudi pravi Jastreb poveljnik mladinske čete v Goranskem odredu, prav tako pa sta oba padla v slovenskem Obkolpju, Mateić ob napadu na Bosljivo Loko, Petranović pa v spopadu za Banja Loko. V nadaljevanki so vzporednice med njima celo še poudarili.
Petranović se je rodil april. a 1919 v Delnicah, kjer je bil doma tudi njegov filmski soimenjak. Delal je kot trgovski pomočnik na hrvaškem Sušaku. Že ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške se je udeležil protinemških demonstracij in zato pristal v zaporu. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je s služenja vojnega roka v Zvorniku vrnil domov. Del Gorskega Kotarja so takrat anektirali Italijani in ga vključili v Reško pokrajino, drugi del je ostal pod upravo Pavelićeve ustaške države. Jeseni se je Petranović preko brata povezal z delniškimi komunisti ter odšel v partizane.
Priključil se je Delniški četi. Ta je sprva delovala v ožji okolici domačega kraja, zaradi pritiska okupatorja, ki je konec oktobra 37 borcev napadel s 700 vojaki, pa se je umaknila v pogorje Bitoraja, med Fužine in Mrkopalj, in od tam nadaljevala z akcijami. Po koncu ene od takšnih akcij naj bi se Petranović zamišljeno naslonil na jelko v taborišču, pogled pa mu je otrdel in odtaval v daljave. Zato se je neki soborec pošalil: “Poglej Zdenka, gleda kot jastreb!”. Tako je dobil svoje konspirativno ime.
Vsekakor je Jastreb veljal za pogumnega in požrtvovalnega borca. V spopadu pri Litoriću konec maja 1942 se je z mitraljezom drzno gibal med obema kriloma čete in tako ustvaril vtis, da je moč partizanov precej večja od dejanske. Prav tako se je izkazal malo kasneje, ko je v 3. bataljonu Kovačevićevega Primorsko-goranskega odreda prevzel dolžnost komandirja mladinske čete. Njegova prva poveljniška akcija je bil napad na logarsko kočo na Praprotu, kjer se je zadrževalo 25 italijanskih vojakov. Četa jih je ob zori presenetila in jih vseh 25 zajela.
Slovenski in hrvaški obkolpski partizani so že leta 1941 vzpostavili stike ter se začeli dogovarjati o sodelovanju. Slednje se je še posebej intenziviralo sredi naslednjega leta, ko so borci z obeh strani reke izvedli vrsto napadov na sovražnikove postojanke v Gorskem Kotarju ter v okolici Kočevja in Ribnice. Po uspehih partizanov na začetku maja, ko je med drugim padel Brod na Kolpi, so Italijani uspeli postopoma vzpostaviti postojanke v nekaterih pomembnejših krajih. Tako je 19. junija 1942 italijanska vojska zasedla tudi Banja Loko. Vojaki so se namestili v šoli in zasebnih hišah.
V noči z 21. na 22. junij – 22.junij je tudi datum filmskega naskoka na Bosljivo Loko – so slovenski in hrvaški partizani skupaj napadli vas ter Italijane prisilili, da so se z zunanjih položajev umaknili v postojanko. Med napadalci se je ponovno odlikoval Jastreb, ki je sam zavzel mitralješko gnezdo, kjer je štiri vojake primoral k predaji ter jim zaplenil težko strojnico. Zapisano je, da je orožje natovoril na mulo in ha z naročilom “Naj komandant ve, da sem strojnico zaplenil jaz, ker se lahko zgodi, da bom v boju padel”, poslal v komando. Ko je že kazalo, da bodo Italijani poraženi, je obkoljenim vojakom na pomoč prišla kolona iz Petrine. Partizani so se morali umakniti, pri tem pa sta življenje izgubila Drago Štimec iz Turkov in Zdenko Petranović Jastreb. Dočakal je triindvajset let.
Danes na Petranovića, za narodnega heroja je bil proglašen leta 1951, v domovini poleg spomenika v Delnicah in plošče na rojstni hiši spominja le še istoimenska ulica na Reki. Druga poimenovanja, npr. ime ene od delniških vojašnic ali domačega kulturno-umetniškega društva, so se morala umakniti duhu časa. Tudi na slovenski strani je spomin na Jastreba skromen. Ta ali oni filmski zanesenjak, ki ga pot ponese proti Osilnici, med vožnjo skozi Bosljivo Loko nemara še pomisli , da gre za kraj Jastrebove smrti, mimo spominske plošče v Banja Loki pa vozniki večinoma vozijo ne vedoč, da je dejansko tu padel partizan, zaradi katerega je igralec Žarko Radić, ki ga je upodobil v nadaljevanki, še vedno eden najbolj znanih obrazov nekdanjega jugoslovanskega filma.
