IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
ELA PEROCI ( 1922 – 2001 )
Kaj se zgodi s copatki, če jih otroci ne pospravijo? Saj vemo, odnese jih muca. Ampak brez skrbi, to je čisto prijazna muca, ki bosopeti druščini copatke na koncu vrne, saj bi otroke sicer zeblo v noge. Še več, očisti jih, zakrpa, za zimo pa jim sešije druge, vsakomur takšne, kot si jih najbolj želi. In kajpak podložene z zajčjo kožo, da bodo mehkejše.
Zagotovo je do zdaj že vsakemu ljubitelju pravljic jasno, za katero muco gre: za Muco Copatarico, seveda. Kot Maca Papučarica, die Pantoffelmieze, Il gatto ciabattino ali La chatte cordonnière, če naštejemo le nekaj njenih imen, se je Copatarica izpod peresa književnice Ele Peroci že davno prikradla ne le v srca naših, temveč tudi mnogih malčkov v tujih deželah. Pa ne le ona. Tudi Hišica iz kock, Moj dežnik je lahko balon, Klobuček, petelin in roža, Modri zajec in druge povesti pisateljice, ki po lastnih besedah ni pisala za otroke, temveč otrokom ter se z njimi tako pogovarjala, so doživele številne prevode. V sodobni slovenščini bi njene knjige zato kdo utegnil označiti za uspešen izvozni artikel, a pravljice Ele Peroci so v resnici darilo. Darilo vsem otrokom, tistim čisto pravim in onim, ki se jim je pod težo let upognil hrbet, a so znali ohraniti kanček otroške duše.
Ela Hrga, kakor se je Perocijeva pisala pred poroko, se je rodila februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Ker je bil oče državni uslužbenec, so se Hrgovi večkrat selili, najprej v Rogatec, potem v Šentvid pri Grobelnem in Šmarje pri Jelšah, v Celje ter končno v Kočevje, kjer je Ela končala nižjo gimnazijo. Starejši meščani se še spominjajo družine, ki je živela v Nebotičniku, večnadstropni stavbi ob kočevski železnici, na stičišču Tomšičeve in Kolodvorske ceste s Šeškovo ulico. Pravijo, da je bila prihodnja pisateljica zelo prizadevna, da je lepo igrala violino, pela na koru in vse, česar se je lotila, naredila z vso zavzetostjo. Vsako leto je ob Božiču izdelala popolnoma drugačne jaslice.
Ko je sredi vojnih viher dokončala ljubljansko učiteljišče, ni mogla dobiti službe. Zato je železniški nadzornik Crnkovič njej in njeni mlajši sestri Vidi omogočil, da sta na železnici pleli tire in tako zaslužili nekaj denarja. Po nekaterih podatkih naj bi delala tudi kot tekstilna delavka. Številni bombni napadi na Kočevje in preleti bombnikov so v letu 1944 skromnemu zaslužku naredili konec. Poslej je skupaj s sosedi dneve najpogosteje preživljala v kleti Nebotičnika, kjer je bilo urejeno zaklonišče.
Po kapitulaciji Italije je Elino življenje v mestu zaznamovala nesrečna ljubezen do poročenega partizanskega oficirja. Njegov odhod jo je hudo prizadel. Malce pred novim letom 1944 pa so po vratih zaklonišča odjeknili še udarci gestapa. Mlada učiteljica, ki se je vključila v delo OF in je otroke iz soseščine učila peti partizanske pesmi, se je namreč ujela v zanko okupatorjevega sodelavca, ki se je izdajal za partizana. Po njegovem nalogu je k današnjemu Petrolu odnesla neko pošto in se tako izdala. Nemci so jo internirali v taborišču Žlebič pri Ribnici, kjer si je zaporniško usodo delila s pisateljico Miro MIhelič.
Po vojni je v Kočevju nastopila učiteljsko službo. Vendar ni ostala dolgo. Kmalu je bila premeščena v rodni Sv. Križ, nato pa v kamniški Dom invalidne mladine. Tam se je srečala z zgodbami otrok, ki jim je vojna vzela zdravje. Pretresena je za Slovenski poročevalec napisala članek o njihovi usodi. Čeprav to ni bil njen namen, je z zapisom vzbudila pozornost, tako da so jo naslednje leto povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana. Tudi kasneje je urednikovala pri mladinskih časopisih in končno v mladinskem programu Radia Ljubljana.
Ob delu je nadaljevala šolanje na Pedagoški fakulteti. Na nekem predavanju v otroškem vrtcu je dr. Stanko Gogala otrokom suhoparno ponazoril pravljico o hišici iz kock, ki jo je podrl sosedov pes. Nihče ga ni hotel poslušati. Ko pa je zgodbi dodal čustva, so malčki prisluhnili. “Tistega dne sem videla odprto pot za pisanje pravljic pred seboj, spoznala sem, kako je treba izpolniti dogodek z domišljijo, vključiti v pravljico otroško igro”, se je čez leta spominjala Perocijeva. Tako je leta 1953 nastala kasneje natisnjena Hišica iz kock in za njo še mnoge nepozabne mojstrovine.
Čeprav Ela Peroci ni bila pravljičarka, temveč tudi pesnica, urednica in scenaristka, pa se je bralcem seveda najbolj vtisnila v spomin prav s pravljicami. Snov sta ji največkrat prinašali hčerki in sosedovi otroci, s katerimi se je igrala. Tudi Muco Copatarico je izsilila starejša Jelka, ki se je nekoč med sprehodom preprosto usedla na cesto in ni več hotela potiskati vozička s sestrico Anko. “Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala,” je zahtevala. Mama je pripovedovala. Tisti dan in še naslednji in še dan zatem…
Ob koncu življenja je pisateljica trpela za parkinsonovo boleznijo. Vse bolj je bila odvisna od moža, ki ji je stal ob strani. Njegova podpora ji je veliko pomenila. “Ljubemu Milanu v spomin in v zahvalo v dneh in nočeh, ko sem v vseh trenutkih iskala pomoči. Ne bi mogla brez njega…” je zapisala. Poslovila se je sredi novembra 2001. In kdo ve, ali se v zasneženih zimskih nočeh k njenemu grobu čisto tiho ne prismuka majhna muca, da bi ji pripovedovala o novih in novih copatkah, ki jih vedno znova šiva za neredne otroke tega sveta.
