IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            LUKA  SVETEC  ( 1826 – 1921 )

Luka Svetec  je bil eden velikih mož slovenske politike. Sodelavec in tesen prijatelj “očeta naroda ” Janeza Bleiweisa pa ni bil le prvi, ki je na jezo nemškega tiska v kranjskem deželnem zboru spregovoril zgolj v slovenščini, temveč je zaznamoval tudi razvoj našega jezika. Kot zagovornik načela, da mora knjižni jezik izhajati iz narodnega, je zavračal ilirščino ter s svojim literarnim in jezikoslovnim delom vplival na Miklošiča, Levstika, Cigaleta, Cegnarja in druge razumnike tedanje dobe, ki so podprli njegove reforme jezikovnih pravil. Danes se zdi samo po sebi umevno, če rečemo, da smo videli kočevskega medveda, prisluhnili zvoku piščali in se peljali z avtomobilom, brez Svetca pa bi morda še vedno uporabljali oblike kočevskiga, pišali in z avtomobilam, pa tudi dvoustnični u na koncu besed jedel, pisal in bral bi izgovarjali kot l.

Svetec se je rodil oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku, od koder je bila doma tudi slovita kuharica Felicita Kalinšek. Na svoj rojstni kraj je bil silno ponosen, saj si je pozneje nadel psevdonim Podgorski, ki ga je spremljal vse življenje. Ponosen pa je bil tudi  na svojo narodno pripadnost. V času, ko je marsikakšen uradnik zaradi kariere zatajeval slovenstvo, Svetcu kaj takega ni padlo na pamet. Ko je 35-letni pravnik leta 1861 služboval v Mokronogu, je začel uradovati v slovenščini, kar mu je čez leta sicer prineslo sloves avtorja bržkone prvih slovenskih sodnih zapisnikov, takrat pa samo bliskovito kazensko premestitev v Kočevje.

Vendar se rabi materinščine tudi v novem okolju ni odrekel, česar pa mu kočevski Nemci – čeravno so bili v slovenskem tisku zelo slabo zapisani- očitno niso prav nič zamerili. Ko je leta 1863 v kočevskem volilnem okraju kandidiral za deželni zbor, je dobil prepričljivo večino, ne le med ribniškimi in velikolaškimi volivci, temveč tudi med nemškimi domačini. Fran Levstik je zato v časniku Naprej pisce Triester Zeitunga, ki je podpihoval nasprotja med Slovenci in Nemci, ob priložnosti vehementno podučil, da v kranjski deželi nemška manjšina živi le na Kočevskem , prav tu pa je ” zadnja volitev pokazala, da ne črti niti Kočevar Slovenca, niti Slovenec Kočevarja.”

A Svetčeva poslanska pot se je kljub temu začela z zapleti. Nekateri nemški poslanci so namreč zahtevali, naj deželni zbor njegovega mandata ne prizna, saj menda ob izvolitvi še ni bil kočevski meščan. Zaman je Bleiweisov krog dokazoval nesmiselnost takšnih trditev in celo načelna poteza Kočevarjev, ki so Svetca razglasili za častnega meščana, vročekrvnežev ni umirila. Končno je po večmesečnih razpravah potrpljenje minilo tudi zmerne nemške politike. Slovencem naklonjeni cesarski namestnik baron Schloissnigg je lakonično ugotovil, da je Svetec v Kočevju med kandidaturo tako prebival, kot tudi služboval in visoki dom je z glasovanjem farsi naredil konec.

Kot poslanec se je Luka Svetec odločno zavzemal za enakopravnost Slovencev. Zastopal je program Zedinjene Slovenije ter zavračal stališče, da ima zgodovinsko načelo, po katerem je bilo razkosano nacionalno ozemlje, prednost pred narodnim. Ko mu je Bleiweis zavrnil objavo članka Kako bi se dal slovenski program, ako bi se na narodni podlagi osnoval, uresničiti, ga je objavil v Einspilerjevem Slovencu.

Toliko manj razumljivo je bilo zato za mnoge njegovo ravnanje leta 1867, ko je kot kranjski delegat v državnem zboru kljub federalističnemu prepričanju podprl dualistično ustavo, ki je monarhijo razdelila na avstrijski in madžarski del. Čeprav je odločitev pojasnil s  strahom pred razpustitvijo deželnega zbora, ki je v preteklosti na Kranjskem koristila le Nemcem, se je marsikomu, še posebej Levstiku, hudo zameril. Kasneje je s predlogom ustavnih dopolnil odločanje o nekaterih temeljnih zadevah skušal prenesti v deželno pristojnost, marca 1870 pa je s člani kranjske in drugih slovanskih delegacij iz protesta proti nemškemu liberalizmu vlade zapustil tudi državni zbor.

V kočevski kmečki kuriji so Svetca po letu 1863 izvolili še štirikrat, vsakič skupaj s Petrom Kozlerjem. Leta 1870 je sicer po volitvah prišlo do incidenta, saj so mu skrajneži pripravili koncert mačje muzike. Debelo uro so se mu posmehovali in razgrajali pred kočevsko gostilno Loy, kjer je obedoval, potem pa v stavbo vdrli, tako da ga je gospodinja morala skriti v eno od sob v prvem nadstropju. Vendar je Svetec že naslednje leto v Kočevju znova zmagal.

Kasneje v mestu, ki ga je zaradi službe sicer zapustil že pet let prej, ni več kandidiral. S krajšim presledkom je v politiki vztrajal do zadnjih let 19. stoletja, potem pa se posvetil delu v Ciril-Metodovi družbi, ki jo je ustanovil s skupino rodoljubov. V sporih med konservativnimi staroslovenskimi in radikalnimi mladoslovenskimi politiki je skušal ohraniti neodvisen položaj. “Sem in bodem ostal v taboru slovenskega naroda,” je trdil.

Dočakal je častitljivih 95 let. Januarja 1921 je umrl v Litiji, kjer je živel skoraj pol stoletja. Ob smrti človeka, ki ga je Bleiweis nekoč imenoval “kristalizirana slovenska pamet” in je dolgo veljal za njegovega naslednika, so v enem od številni nekrologov pravniški kolegi preroško napovedali, da “se ga bo zgodovina slovenskega naroda vedno spominjala s častjo in priznavanjem”.