V torek, 13. junija se je poln avtobus naših članov odpravil na izlet do bližnje Koroške v
Avstriji. Na pot smo krenili že ob 6. uri , a se vseeno nismo izognili prometnemu zamašku na Škofljici. Pa nič zato, saj smo imeli neumornega vodiča Mihaela Petroviča, ki nas je ob vsaki znamenitosti zalagal z informacijami. Lahko rečem, da je Miha kočevska legenda, živi
leksikon, poln znanja in je skoraj vedno našel povezavo s Kočevjem in ljudmi, ki so živeli v
našem kraju. Vmes nas je še zabaval, povedal kakšen vic ali zapel pesmico o Avguštinu.
Avtobus je vozil i čez Karavanke in prehoda Ljubelj do Gosposvetskega polja. Najprej smo šli do cerkve Gospe Svete, ki stoji na vzpetini in je grajena v gotskem stilu. V območje stolnice se vstopi skozi »šepetalni obok« in že lahko občudujemo številne umetnine iz vseh obdobij, od rimskega časa pa do 20. stoletja. Malo pred vhodom v stolnico stoji gotski svetilni steber, ob katerem smo se zbrali in prisluhnili našemu vodiču. Na zunanji steni cerkve je znana plošča iz rimskih časov, ki prikazuje kočijo s konji, ki pelje umrlega v onostranstvo. Visoko zgoraj je vzidana glava in legenda pravi, da ko bo padla na zemljo, bo konec sveta. Notranjost stolnice te takoj prevzame s svojim okrasjem v baročnem stilu s številnimi kipi , oltarji in detajli. Najlepši (vsaj meni) pa je strop na oboku srednje ladje, kjer so šele leta 1927/28 odkrili ciklus fresk neznanega avtorja iz leta 1490, ki prikazujejo rodovnik Kristusa po Mateju. Iz cvetnih čaš poljskega cvetja rastejo predniki Kristusa.
Ogledali smo si še vojvodski prestol , ki je v vojvodovi odsotnosti simboliziral njegovo
vladavino, ker so se redko mudili na Koroškem (Karantaniji). Ob prestolu je potekala
poklonitev deželnemu knezu. Knez je tu podeljeval fevde in druge pravice in svoboščine
plemstvu kot nagrado za njihovo zvestobo. Obred ustoličenja je potekal tudi ob knežjem
kamnu pri Krnskem gradu, od katerega ni ostalo nič, knežji kamen pa je shranjen v mestni
hiši v Celovcu. Zapeljali smo se še v Celovec, si ogledali vse znamenitosti od deželne hiše, teatra, Starega trga, Novega z zmajem, stolnice., občudovali arhitekturo. Bili smo že pošteno utrujeni, ko nam je dal Miha malo prostega časa in nam naročil, naj si ogledamo še neko stavbo, ne vem več kaj. Večina nas je zavila v kakšen lokal na pivo.
Domov smo se vračali ob Vrbskem jezeru in naredili krajši postanek. Oči so nam počivale ob pogledu na znano veduto otočka s cerkvijo in naravo. Azurno modra površina vode je
delovala kot morje.
Polni vtisov in navdušeni nad izletom smo komaj čakali, da se vrnemo v Slovenijo . Vračali
smo se skozi Karavanški predor. Privoščili smo si še malo pavze s kosilom v hotelu v Naklem.
Veseli in zadovoljni smo se vrnili domov v poznih večernih urah.
Zapisala Tatjana
