IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
LEOPOLD HUFNAGEL ( 1857 – 1942 )
Morda bi lahko dejali, da je Kočevski z njenimi prostranimi gozdovi in bogastvom živalskega sveta bilo kar nekako usojeno, da bo postala zibelka slovenskega naravovarstva. Da je v teh krajih zadnja leta življenja preživel pobudnik ustanovitve Triglavskega narodnega parka, Albin Belar, sicer lahko pripišemo naključju, knez Karel Maria Aleksander Auersperg, ki je med prvimi, če ne celo prvi v Evropi, zaščitil medveda in Leopold Hufnagl, ki v slovenski zgodovini zavzema častno mesto prvega uradno priznanega naravovarstvenika, pa sta bila trdno zasidrana v kočevski prostor, Auersperg kot kočevski vojvoda, Hufnagl pa kot njegov gozdarski upravitelj.
Leopold Hufnagl se je rodil decembra 1857 v spodnjeavstrijskem Tautendorfu. Po končani ljudski šoli in gimnaziji v St. Pöltnu je bil zaradi tedanjih težkih gospodarskih razmer najprej prisiljen nastopiti enoletno prostovoljno služenje vojaškega roka, kar naj bi mu omogočilo lažje nadaljevanje študija. Vendar pa po vpisu na gozdarski oddelek dunajske Visoke šole za agrikulturo ni mogel dobiti štipendije, zato se je kot vzgojitelj zaposlil pri knezu Karlu Auerspergu. Ob delu je nadaljeval študij in leta 1881 diplomiral.
Prvo gozdarsko delovno mesto je dobil v cesarsko kraljevi gozdni upravi v Purkersdorfu pri Dunaju, a se je tri leta kasneje po opravljenem strokovnem izpitu vrnil k Auerspergu, ki mu je ponudil službo gozdarskega in posestnega upravitelja na gradu Goldegg v spodnji Avstriji. Že v tem času je Hufnagl začel uveljavljati poglede, ki so se v marsičem razlikovali od ustaljene strokovne prakse in so mu leta kasneje prinesli častni doktorat matične fakultete. Zavzemal se je za naravno pomlajevanje gozda in naravi prijaznejši način gospodarjenja. V to obdobje segajo tudi njegove prve objave v strokovnem časopisju.
Po šestih letih uspešnega dela v Avstriji se je Auersperg odločil, da bo svojemu nameščencu zaupal zahtevnejši položaj. Poklical ga je najprej v Sotesko in nato v Kočevje, kjer je leta 1891 prevzel vodenje 23.000 hektarov velike gozdne veleposesti. Hufnagl, ki se je v novem okolju očitno dobro znašel, saj je že naslednje leto postal podpredsednik Okrajnega cestnega odbora, njegovo ime pa se leta 1892 pojavi tudi med člani upravnega odbora otroškega vrtca, je tukaj lahko do konca razvil svoje potenciale.
Bistvo Hufnaglovega strokovnega dela lahko strnemo v nekaj osnovnih točk: zavrnil je golosečni sistem izkoriščanja gozdov, uveljavil prebiralni način gospodarjenja in kot prvi na Slovenskem zavaroval ohranjene ostanke pragozdov. Poleg tega pa se je seveda ukvarjal tudi z drugimi vprašanji upravljanja Auerspergovih gozdnih posesti. Tako se je zavzel za gradnjo parne žage, ki je kasneje zrastla v Kočevskem rogu in predvidel sistem gozdnih železnic za lažje transportiranje lesa.
V času njegovega delovanja na Kočevskem so bili kot metoda izkoriščanja gozdov uveljavljeni goloseki, izsekane površine so po navadi zasadili z monokulturami smreke, ki so sicer hitro zrastle, vendar pa so bile tudi bistveno bolj občutljive na vplive okolja kot avtohtone drevesne vrste. Hufnagl se je zavedal pomanjkljivosti golosečnega sistema, zato je začel v kočevskih visokokraških gozdovih uveljavljati prakso prebiralne sečnje. Namesto celih površin je iz gozda po določenih merilih odvzemal le posamezna drevesa, da je ohranil teoretično idealno sestavo gozda, kar je omogočilo njegovo pomlajevanje s preostalim drevjem in hkrati preprečevalo erozijske procese. Njegovemu zgledu so začeli slediti tudi na Notranjskem in v Gorskem Kotarju, zato so na tem območju do današnjih dni ohranjeni bogati naravni gozdovi z majhnim deležem smrekovih nasadov.
Vendar pa je Hufnagl javnosti gotovo najbolj znan po besedah, ki jih je leta 1892 zapisal v gozdno gospodarski plan za Goteniško pogorje: ” Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršno izkoriščanje izključeno.” Ta stavka štejemo za začetek aktivnega naravovarstva v Sloveniji, Hufnagla pa, kot rečeno, za njegovega pionirja. Skupaj je med svojim triletnim gozdarjenjem na Kočevskem zaščitil 302 hektarja gozdnih rezervatov, vendar se žal niso vsi ohranili, tudi oddelka 38 in 39 ne.
Konec leta 1893 je postal direktor Auerspergovih posesti v češkem Vlašimu. Kot lahko preberemo na straneh Laibacher Zeitunga, je takrat v Kočevju “na mesto knežjega auersperškega zastopnika, gospoda Leopolda Hufnagla, ki je bil kot glavni direktor posesti premeščen v Vlašim, v občinski svet vstopil gospod gozdarski mojster Rudolf Schadinger. ” Vendar pa je bilo njegovo roko v naših krajih čutiti tudi kasneje, saj je ostalo zapisano, da je dal na Kranjskem postaviti dve veliki parni žagi.
Pri 85-ih letih je umrl januarja 1942. V zadnjih letih njegovo življenje ni bilo posebno prijetno, saj so nacisti zaradi snahinega judovskega rodu sinovi družini povzročali hude težave. Kmalu po tastovi smrti je naredila samomor. Pokopan je bil na starem vlašimskem pokopališču, ki ga danes ni več. Vnukinja Anna je dedov nagrobnik kasneje poklonila njegovi gospodinji, ta pa tamkajšnjemu dekanu, ki ga je dal preurediti v duhovniški spomenik na pokopališču v romarskem Hradku pri Vlašimu. Tako je za nekdanjim častnim meščanom v češkem mestu ob Blanici ostala ohranjena vsaj skromna sled. V Sloveniji je zaradi nemške narodnosti dolgo ostal prezrt. ponovno ga odkrivamo šele v zadnjih desetletjih, ko se vse bolj zavedamo pomena dediščine, ki nam jo je zapustil.
