IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            TINE  OREL   ( 1913 – 1985 )

Trideset let je za človeka dolga doba. In če nekdo toliko časa posveti urejanju ene najstarejših slovenskih revij, potem je gotovo možno trditi, da jo je s svojim delom zaznamoval. Prav to drži tudi za Tineta Orla, legendarnega odgovornega urednika Planinskega vestnika, osrednjega glasila slovenskih planincev.

Njegovo obdobje med letoma 1950 in 1979 je za Planinski vestnik pomenilo čas razcveta, čeprav se je revija otepala s finančnimi težavami. ” Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo,  ′ za narodov blagor ′, če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno, “ je zapisal alpinist Tone Škarja. Prav po Orlovi zaslugi so se v najuglednejših nemških gorniški revijah začele pojavljati posebne slovenske številke, v Planinski vestnik pa je uvedel številne rubrike, ki so se obdržale vrsto let. Pri tem velja poudariti tudi prispevek njegove žene Zore, s katero je Tine Orel kot nadarjeni in neutrudni urednik revijo suvereno in z neponovljivo natančnostjo in točnostjo izhajanja dvignil na nadpovprečno, lahko rečemo mednarodno raven.

Nič manj kot v uredniški se Orel ni izkazal v vlogi dolgoletnega predsednika celjskega planinskega društva. Pod njegovim vodstvom so bile obnovljene vse med drugo svetovno vojno uničene planinske koče v Savinjskih Alpah. Marsikomu so ostali v spominu tudi prevodi del, kakršni sta Tichyeva ” Himalaja ” in Terrayevi ” Iskalci nekoristnega sveta ”  ali spremna beseda h Kmeclovi knjigi  ” S prijatelji pod Macesni “  ter Svetinovi ” Steni “,  da ne omenjamo Orlovega izbora Avčinovih in Mlakarjevih spisov v knjigah ” Kjer tišina šepeta ” in ” Iz mojega nahrbtnika “. Tuje mu ni bilo niti klasično leposlovje. “Rokovnjači” so z njegovimi komentarji doživeli kar tri ponatise.

Tine Orel se je rodil v Trzinu februarja 1913. Mati Rozalija je bila kmetica, oče Janez je delal na železnici. Komaj petleten je začel obiskovati dveletno šolo v Trzinu. Po nasvetu ravnateljice so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je končal ljudsko šolo, zatem pa z odliko maturiral še v šentviških Škofovih zavodih. Že takrat se je pokazal njegov smisel za jezike, saj se je poleg latinščine in grščine učil še nemščine in francoščine ter celo poučeval druge dijake.

Po maturi se je vpisal na Oddelek za slovanske jezike in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je z odličnim uspehom diplomiral iz slovenščine in francoščine. Pri prof. dr. Kidriču in prof. dr. Prijatelju ja na slovenistiki oddal kar dve diplomski nalogi, in sicer ” Ritem pri Prešernu ” ter še danes veljavni predgovor k Jurčičevim ” Rokovnjačem “. Profesorski izpit je opravil z oceno ” povsem odlično “.

Sledila so službena leta. Prvo službo na celjski gimnaziji je prekinila vojna. Pred grozečo izselitvijo se je umaknil v Ljubljano, kjer je nekaj časa okušal tegobe brezposelnosti, potem pa dobil delo na Mestni občini Ljubljana. Tam je delal do konca vojne, čeprav je bil vmes zaradi sodelovanja z OF krajši čas zaprt. Konec leta 1945 je ponovno dobil zaposlitev profesorja na celjski gimnaziji. A ne za dolgo.

Marca 1946 so namreč na Ptuj nepričakovano premestili ravnatelja kočevske gimnazije Hermana Kotarja. Razlogi uradno niso bili znani, šušljalo pa se je, da se je zameril šolski nadzornici. Namesto njega je v Kočevje prišel Orel. Priznati je treba,  da mu življenje v mestu, ki je bilo med drugo svetovno vojno strahovito opustošeno, ni bilo pogodu.

Profesor Miloš Humek se je njegovega ravnateljevanja spominjal takole: ” A tudi Tine Orel ni vzdržal več kot eno leto. Nikakor se ni mogel vživeti v to revno in opustelo mestece. Ni bil ozek in ni prihajalo do nikakršnih trenj, a želel je proč in to tudi dosegel. Oblastem je bilo težko dobiti novo žrtev, ki bi bila pripravljena zapustiti udobno življenje v kakšnem večjem mestu”. V Orlovi biografiji je Kočevje zato ostalo epizoda, tisti, ki so ga takrat poznali, pa so ga ohranili v lepem spominu. ” Bil je res  ′ ljudski ′ ravnatelj, ki ni dosti dal na zunanjo uglajenost”, je zabeležil profesor Humek.

Tine Orel se je ponovno vrnil na celjsko gimnazijo. Od leta 1949 je tam polnih 14 let opravljal ravnateljske dolžnosti. Potem so ga poklicali v Ljubljano, kjer je najprej postal poklicni urednik Turističnega vestnika, ki ga je že prej urejal prostovoljno, zatem pa so se zvrstile vodstvene službe v prosvetnih organih. leta 1972 je na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze začel predavati predmet ” Kultura ustnega in pisnega izražanja “. Predavatelj je ostal do upokojitve.

Ob silni ljubezni do gora se je Orel udejstvoval še na mnogih drugih področjih. Bil je urednik Celjskega zbornika, član založniškega sveta Mohorjeve založbe, član sveta celjskega gledališča, ustanovitelj in podpredsednik celjske Turistične zveze, pa tudi plodovit gledališki kritik, ki je napisal številna gledališka poročila in članke. od leta 1965 je sodeloval pri nastajanju Slovenskega biografskega  leksikona, dve leti kasneje pa je postal sodelavec Jugoslovanskega leksikonografskega zavoda. Kljub temu se je v času, ko je vodil strokovne službe republiškega Zavoda za šolstvo, odločno uprl centralističnim poskusom, da bi zaradi pocenitve učbenikov namesto slovenskih tiskali prevode del avtorjev iz drugih republik tedanje Jugoslavije.

Na večer Življenja se je Tine Orel še zadnjič vrnil v Celje ter se je v drugo poročil. Spremljevalka vselej tako agilnega človeka pa je v zadnjih letih žal postala tudi bolezen. Na začetku počitnic na Velikem Lošinju se je proti večeru odpravil na bližnjo vzpetino Kalvarijo in ob sestopu pri povratku zgrešil pot domov. Našli so ga šele čez 30 dni. Umrl je pod zvezdnatim nebom in v osrčju narave, ki mu je bila vedno tako blizu.