Vsi prispevki, ki jih je objavil/a duk

S slavnostnim vlakom v KOČEVJE

Iz dnevnika neznanega udeleženca

Kakor je znano se je kočevska proga otvorila 27.9. 1893 s slavnostnim vlakom. Na njem so bili vsi, ki so bili poklicani ali je bil tudi kakšen tak , ki ga »ni bilo treba«.

Ljubljana, Grubarjev kanal :  Na bregu kanala je bilo le malo navdušencev.
Lavrica: Narodne zastave, grom topičev, le slivovke ni bilo.
Škofljica:20 ljudi….
Šmarje: Veliko ljudi in dolg nagovor takratnega ministra.
Grosuplje: Velika množica ljudi in dober zajtrk.
Čušperk: Krasne deklice, krasni šopki.
Dobrepolje: Župnik je pozabil govor in se samo po nemško pogovarjal z ministrom, tudi godba je igrala.
Velike Lašče: Med govorom župana je neka srborita osa letala. Dobro, da ga ni pičila ali pa
ministra, saj je tudi mimo njegove glave letala. Je pa spremljala nekega žurnalista
čisto do kupeja.
Ortnek: Nobene zastave ni, minister in še en poslanec se nasmihata mlademu Kozlerju.
Žlebič: ….tu ni postaje, a si jo želijo, je napisano na transparentu.
Ribnica: Velikansko navdušenje.                                                                                                          Dolenja vas (Lipovec): Eden izmed poslancev je iz tega konca, ampak postaje ni.
Srednja vas(Stara Cerkev): Nemška trobojnica in vsi nemško govorijo, minister je navdušen.
Kočevje: Nobene deželne zastave, krasni šopki, krasne deklice v kočevski noši, vse nemško.
Banket izboren, šampanjec ravno tako, izvrstne smotke in čudovit ministrov smehljaj.
Jaz, ki sem to spremljal pa sem nekaj časa pozdravljal nemško, nekaj časa pa
slovensko. Človek dandanes ne ve kaj je prav.

Vožnja nazaj
Ti ljudje so zelo točni, jaz sem komaj ujel vlak, na postaji pa je ostal nek žurnalist,
zanj se niso sekirali, saj je opravil svoje. Vse postaje na povratku so bile prazne, to
pa je sramotno za deželne veljake in se jezijo, ker so ljudje tako malomarni.

(Slovenski narod,27.9. 1893)

Zapisala: Neva Oberstar, članica BK

                                                         in    VLAK  DANES    27.9.2021

   

 

 

 

 

 

 

Maršal gre na jago

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            AUGUSTE MARMONT  ( 1774 – 1852 )

Več kot dve stoletji je že preteklo, odkar je Valentin Vodnik v Iliriji oživljeni zapel: “Dobróvčan, Kotóran, Primorec, Gorenjc, Pokópjan po starem se zôve Slovenc.” 14. oktobra 1809 je namreč Napoleon Bonaparte po vojaški zmagi nad Avstrijo ustanovil Ilirske province, ki so se v času največjega obsega raztezale od vzhodne Tirolske na severu, do Dubrovnika in Boke Kotorske na jugu. Po površini so več kot dvakrat presegle velikost današnje Slovenije, za njihovo upravno središče pa je Napoleon Določil Ljubljano. Za Francoze je bila tvorba, v kateri so drug ob drugem živeli pripadniki petih narodov, pomembna predvsem zato, ker je Avstriji preprečevala dostop do morja, Franciji pa omogočila sredozemsko povezavo med osvojenimi ozemlji v Italiji, Istri in Dalmaciji ter lažjo komunikacijo s turškimi deželami. O njeni geopolitični teži pričajo imena guvernerjev,  ki so se v slabih štirih letih zvrstili v slovenski prestolnici. maršal Auguste de Marmont, generala Henri Bertrand in Jean-Andoche Junot ter kameleonski premetenec Joseph Fouché, ki je v Ljubljano pred francoskim umikom leta 1813 prišel pospravljat občutljive dokumente. Prvi trije so sodili med Napoleonove najožje prijatelje, četrti, izjemno sposobni, a spletkarski Fouché, pa je kot policijski minister v Franciji s svojo ovaduško mrežo vzbujal strah in trepet. Doživeli so zelo različne usode; Junot je zblaznel in napravil samomor, Bertrand je postal maršal ter Napoleonu kasneje sledil na Sveto Heleno, Fouché  se je ob cesarjevem padcu kot vselej zasukal po vetru, Bonapartu pa je hrbet obrnil tudi Marmont, čeravno ne iz koristoljubja. Ta ga je zato ožigosal kot izdajalca, sam pa je razkol nekoč menda pojasnil z besedami: ” Dokler je govoril: Vse za Francijo, sem mu služil z navdušenjem. Ko je rekel: Francija in jaz, sem mu služil vneto. Ko je rekel: Jaz in Francija, sem mu služil zvesto. Zapustil sem ga šele, ko je rekel: Jaz brez Francije.” Kljub temu glagol raguser, ki izvira iz Marmontovega naslova dubrovniškega oziroma raguškega vojvode, v francoščini še danes pomeni izdajo.

Med Slovenci je Marmont bil in ostal priljubljen. Precej je k temu gotovo prispevalo njegovo prizadevanje, da bi prebivalce pridobil za francosko oblast in rad se je pohvalil , da kljub nesporni ljubezni do avstrijske cesarske hiše nobena Franciji priključena dežela ni tako hitro in trajno razvila simpatij do njegove domovine kot prav Kranjska. Uvedel je vrsto reform in spodbujal uporabo slovenščine v šolah. V njegovem času je bila v Ljubljani ustanovljena tudi prva univerza, nanj pa še vedno spominja mestni botanični vrt, ki ga je s posaditvijo lipe svečano odprl poleti leta 1810.

Precej svojstven je bi Marmontov odnos do živali. Za zabavo in protokolarne nastope si je omislil kočijo, ki so jo vlekli jeleni, na Fužinah pa si je dal postaviti zverinjak. Ko je zanj iskal medveda, sta dva podjetna Ribničana izkoristila priložnost in v pobočjih nad Ribniškim poljem iz brloga odnesla tri mlade živali. Zadeva bi se zanju skoraj slabo končala, saj je samica kmalu zatem prišla v brlog in se zapodila po njuni sledi. Materinsko ljubezen je na koncu plačala z življenjem, mladiče pa so poslali Marmontu.

A maršal se je leta 1810 na vabilo kneza Auersperga medveda polotil tudi osebno. V spominih je o tem zabeležil naslednje: ” Več avstrijskih velikašev me je sprejemalo na svojih lepih posestvih, med njimi tudi knez Auersperg, slednji v vojvodini Kočevje. Tam smo odšli v lov na medveda, žival, ki je v teh krajih nekaj običajnega: našli smo jih nekaj, ubili pa nismo niti enega. V sramoto svojih lovskih tovarišev, med njimi tudi nekega francoskega intendanta, bom povedal, da so medvedje hodili mimo njih, a se niso upali streljati. Ta lov v Franciji velja za nevarnega, tukaj pa ne povzroča nikakršnega strahu. Če je medvedu omogočen beg, lovca ne bo napadel. V teh krajih so zelo redki divji prašiči in lov nanje imajo za tveganega. V Franciji, kjer je lov na prašiče vsakdanjik, pa nikomur ne pride na misel, da bi ga prav posebej cenil. V vsaki deželi se ljudje bojijo neznanega, a strahovi izginejo, ko od blizu gledamo njihove povzročitelje. Tako je tudi z mnogimi drugimi rečmi na svetu. Plavajoče palice so od daleč videti velike, od blizu pa niso nič.”

Tako je Marmont iz Kočevja odšel praznih rok ali vsaj brez toplega medvedjega kožuha. Njegovo službovanje na Kranjskem se je končalo naslednje leto, ko mu je Napoleon ponudil poveljstvo nad francosko armado v Španiji. Če se je kasneje odvrnil od cesarja, pa je francoski kroni ostal zvest tudi, ko je poleti 1830 po kraljevem ukazu moral streljati na Parižane. Čeprav ga je po umiku pred revolucionarnimi množicami prestolonaslednik dal neupravičeno zapreti in mu zabrusil: ” Boste tudi nas izdali, kot ste izdali njega? “ je Burbonom sledil v izgnanstvo. Francije ni videl nikoli več. Leta 1852 je v skromnih gmotnih razmerah pri 78-ih letih umrl v Benetkah. Še bolj so mu v eksilu pomagali nekdanji nasprotniki. Na Dunaju je nekaj časa skrbel za vzgojo cesarjevega vnuka, ki se je rodil v Napoleonovem zakonu z Marijo-Luizo Avstrijsko, Franc II. pa mu je iz državne blagajne ponovno podelil tudi rento, ki jo je Marmont od Napoleona nekoč pridobil kot nagrado za uspešno upravljanje ilirskih provinc.

Počitnice na Pagu

Vsak je po svoje previharil življenje, skupno pot pa smo našli v Društvu upokojencev Kočevje, kjer je druženje tisto, ki nam lepša upokojenske dneve. Žal nam poti v zadnjem času kroji » nesramen virus «, ki nam kar naprej spreminja načrte. Pa se je letos, za razliko od lanskega leta, vse dobro izteklo in 81 članov našega društva se je 11. septembra v jutranjih urah odpeljalo proti otoku Pagu, mestu Pagu v hotel Pagus – torej trikrat Pag ***.

Kot že nekaj let smo letovali s turistično agencijo Relax . Z nami sta bila animatorja  Poldka in Kristijan, naša stara znanca, pravzaprav že prijatelja, ki sta se za naše dobro počutje zelo potrudila. Vsak dan sta pripravila program dejavnosti: jutranjo telovadbo in zabavne družabne igre, v sodelovanju s Slavico pa je bila organizirana še delavnica izdelovanja obročkov za pogrinjke.

Dnevi so minevali v poležavanju in sončenju na plaži, kopanju v morju ali druženju ob hladnih napitkih in kavici na hotelski terasi, saj je bil all inclusiv bar dobro založen s pijačo in prigrizki. Za razvajanje naših želodčkov so skrbeli še kuharji z odlično hrano, da pa se kilogrami niso preveč nabirali je ob večerih poskrbel ansambel  Duo avantura z odlično glasbo, ki je spravila na plesišče odlične plesalce in plesalke, pete pa so ob poskočnih ritmih zasrbele tudi marsikaterega neplesalca, da se je pridružil veselemu rajanju.

V programu sta bila tudi dva izleta. Najprej smo v ponedeljek in torek odšli na izlet po otoku Pagu, do njegovega najsevernejšega rta Lun. Stopili smo v nasad 1500 let starih oljk, katerih stebla sta zob časa in veter oblikovala do neverjetnih oblik. Otok je večinoma kamnit, borno aromatično rastlinje komaj zadostuje za pašo ovac, ki dajejo mleko posebnega okusa iz katerega izdelujejo izvrsten paški sir.                                                                                              Drugi izlet pa je bil na celino v mestece Nin, zibelko hrvaških kraljev. Staro mestno jedro iz 9. stoletja se nahaja na otočku v obliki srca, zato Hrvati radi pravijo, da je najbolj romantično mesto na svetu. Tu so tudi znane Ninske soline, eden najdragocenejših darov narave, in pa prelepe plaže, med katerimi je najbolj znana Kraljičina plaža, dolga kar 3 km, kar je tudi najdaljša hrvaška peščena plaža. Po ogledu mesteca smo se okrepčali v Konobi Butić, kjer so nam postregli z domačimi specialitetami: pršutom, sirom, oljčnim oljem in medom ter odličnim belim in rdečim vinom. Manjkala ni niti domača travarica, za dobro razpoloženje pa sta poskrbela še naša  » muzikanta s harmoniko », tako da se je kmalu zapelo in tudi zaplesalo.

V petek, dan pred odhodom domov,  smo se v popoldanskem času zbrali še na skupnem druženju v hotelskem baru. Poldka in Kristijan sta podelila nagrade najboljšim med najboljšimi v zabavnih igrah, odigrali smo tudi tombolo, se zahvalili za lepo preživet teden in si obljubili ponovno srečanje čez leto dni.

Preživeli smo res lep dopust – krasen in nepozaben.

Hvala vsem, ki ste nam zaupali in se udeležili našega letovanja.                                                                                                                                                                                                Barbka, Tatjana in Marija

 

 

                                                                                             

   

 

     

 

   

 

 

 

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

Prostovoljke in prostovoljci so bili na izletu

Prostovoljke in prostovoljci so si v sredo 25. avgusta vzeli dan oddiha in odšli na izlet. Vreme, ne prevroče in ne premrzlo, odlično izbrana destinacija in dobra volja so obetali lepo in nepozabno doživetje.

Zbrali so se ob 8. uri zjutraj na avtobusni postaji v Kočevju in se odpeljali proti Gorenjski. Seveda je bila prva postaja že v Pijavi Gorici, saj brez jutranje kavice ali čaja pač ne gre. Pot jih je nato peljala do Krope, vožnjo pa sta izletnikom popestrili njihova mentorica Jelka Poje  in organizatorka izleta Tatjana Novak, s kvizom o Kropi in Avsenikovem muzeju, ki je bil končni cilj izleta. Kropa je prostovoljce pričakala v soncu, zato je bil sprehod do muzeja ob hudourniškem potoku Kroparica, po dve urnem sedenju v avtobusu, prav prijetna sprememba. Z zanimanjem so si ogledali kovaški muzej, se seznanili s kovaško in železarsko preteklostjo kraja in si ogledali vigenjc, kovačnico za ročno kovanje žebljev. Po ogledu te zanimive in lepe vasice  pod planoto Jelovica, so se odpeljali proti Begunjam, do gostilne Pri Jožovcu. Gostišče, ki je tudi rojstna hiša Slavka Avsenika, že od leta 1865 vodi glasbena družina Avsenik in velja za središča in zibelko slovenske narodno-zabavne glasbe. V domači hiši je urejen muzej Avsenik, ki  v sliki in besedi prikaže čas in delovanje Ansambla bratov Avsenik. Po ogledu muzeja so se v prijetnem okolju gostišča okrepčali še z okusnim kosilom in se v poznih popoldanskih urah vrnili v Kočevje.

Za njimi je bil lep dan, ki so si ga za svoje prostovoljno in požrtvovalno delo v skrbi za sočloveka,  zagotovo zaslužili. Hvala !

Društvo upokojencev Kočevje

            

   

      

Razpis – srečanje literatov seniorjev

SREČANJE LITERATOV DU

V avli KKC Dolenjske Toplice bo tradicionalno srečanje literatov iz našega in sosednjih društev upokojencev.

Milica Lukšič – 031 794 670 – milica.luksic@gmail.com


Datum:26.09.2021                 R   A   Z   P   I  S

                         za sodelovanje na srečanju literatov seniorjev

Organizator srečanja literatov je Društvo upokojencev Dolenjske Toplice

Srečanje bo v četrtek, 16. septembra  2021, ob 19. uri, v Kulturno kongresnem centru v Dolenjskih Toplicah.

Vljudno vabimo društva upokojencev sosednjih občin Dvor, Žužemberk, Straža, Uršna sela, Kočevje in Semič, v katerih delujejo ustvarjalci poezije in proze, da se prijavijo na razpis

do 07.09.2021 na naslov:

  • DRUŠTVO UPOKOJENCEV DOLENJSKE TOPLICE, Zdraviliški trg 8
  • GSM: 031-794-670 ( Milica)
  • e-pošta: dudtoplice@gmail.com

Prijava naj vsebuje:

  • ime in priimek sodelujočega,
  • ime društva, v katerem deluje,
  • dve pesmi (po možnosti tudi naslov),
  • prozno delo (največ ena tipkana stran).

Prispevki naj bodo novejšega datuma.

Za predstavitev v napovedi prosimo, če nam lahko pošljete par stavkov o literatu, o  vaši literarni sekciji, številu njenih članov in  morebitni izdaji pesniške zbirke oziroma proze vaših literatov …

Sodelujočim ni potrebno predhodno pošiljati svojih del, .Posameznik se lahko predstavi z največ dvemi deli.

Vljudno vabljeni k sodelovanju in lep pozdrav.

Sekcija za kulturo  DU Dolenjske Toplice                      Predsednik DU

Milica Lukšič , l. r.                                                            Dušan Kraševec, l.r.

,

Razpis Lige PZDU v kegljanju s kroglo na vrvici

Pokrajinska zveza društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine Komisija za šport rekreacijo in gibalno kulturo razpisuje tekmovanje v Ligi v kegljanju s kroglo na vrvici.

Predviden pričetek v torek 21. 9.2021. Sistem in način tekmovanja bo določen, ko bo znano število prijavljenih ekip. Prijavite lahko moško in žensko ekipo. Ob prijavi navedite kontaktno osebo s tel. številko in e mail naslovom.

Predsednik KŠRGK         Predsednik PZDU Dolenjske in Bele krajine

Franci Dragan                                       Dušan Kraševec

 

 

 

Orgle so preglasile smrt

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRANCE  AVČIN ( 1910 – 1984 )

Dr. France Avčin še dandanašnji sodi med tiste Slovence, ki so zaradi svoje ustvarjalnosti znani najširšemu krogu sodržavljanov. Med planinci posebej slovijo njegove avčinke, dvodelne zareze, ki so jih v Jugoslaviji izdelovali pod imenom Universal, a so se zaradi slabih materialov prijele šele, ko jih je odkupila in začela prodajati nemška Salewa. Tudi lovcem izraz ni tuj, le da z njim označujejo kroglo, ki jo je patentiral leta 1910 v Ljubljani rojeni profesor elektrotehniške fakultete. Ob strokovnem in izumiteljskem delu pa je bil Avčin tudi priznan okoljevarstvenik, gorski reševalec, alpinist in pisec. Knjiga Človek proti naravi še vedno velja za eno temeljnih slovenskih ekoloških del, izbor spisov Kjer tišina šepeta pa je doživel kar štiri izdaje in sodi v sam vrh naše planinske literature. Avčin je cenjen tudi na Hrvaškem, saj je na konferenci za mere in uteži v Parizu leta 1960 kljub nasprotovanju vplivnih posameznikov ubranil po Tesli imenovano enoto za gostoto magnetnega pretoka.

Inženirji ne veljajo za posebno romantične duše. A kdorkoli je kdaj bral Tišino, ve, da za Avčina tega ne gre trditi. Dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel je zapisal, da se v njegovem literarnem delu zrcali začaranost od lepote narave in človeških stvaritev. Kako prav je sodil, nazorno pričajo tudi vrstice, ki jih je Avčin posvetil reki Kolpi:

“Prečudovito je romanje ob Kolpi od Starega trga tja do Osilnice in še naprej ob Čabranki. Na strašnó smo bili Slovenci zanemarili ta božje lepi kotiček naše zemlje in prav po krivici. Zlepa ne poznam naše lepše soteske in lepše vode, kot je Kolpa. Nikoli še nisem videl bolj triumfalnega prihoda pomladi kot ob Kolpi, ko mi je bilo vendarle enkrat dano zasledovati vse njene faze od prvega popja in nežnega cvetenja marelic do bohotnega zelenja mladega bukovja. Nič kolikokrat sem prehodil vso dolino, pa mi je nikdar ni bilo dovolj. Ne moreš se nagledati čudovitih zelenih vodá, prozornih kot steklo, da vidiš vsako ribo, vsak kamenček na dnu, posutem tukaj z izpranim peskom, tam spet tlakovanem s skalnimi ploščami, tu širokem in gladkem, tam spet stisnjenem med pregrade lehnjaka, da ob poletni suši malone  preskočiš modro globino reke.”

A če se je Avčin nad Kolpo še tako navduševal, čas, ko je doživljal vse njene preobrazbe, nikakor ni bil poetičen. Divjala je namreč druga svetovna vojna, ki je Slovenijo potegnila v vrtinec uničenja in smrti. Le malo je manjkalo, ba bi v njem prav na Kočevskem izginil tudi dr. France Avčin.

Bilo je spomladi 1944. Avčin je kot sodelavec Znanstvenega inštituta SNOS v tem času deloval v bazi 13/23 nad Volčjimi stenami pri Kostelu, vendar pa je bil prav takrat začasno premeščen v Črnomelj, kjer so ga potrebovali kot – pianista. Novo delo mu ni bilo preveč po volji, zato se je od kulture kmalu poslovil in se iz Bele Krajine peš napotil nazaj v “Kriplbazo”, kakor so borci pravili sedežu inštituta. Tisto pomlad je je na Kočevskem zapadlo nepričakovano veliko snega. In usoda je hotela, da je Avčin, ki se je še zjutraj ob pogledu na na svežo belino na Mavrlenu po gorenjsko tolažil ” da bo že kok, ker je še zmeraj blo kok, če ne tok pa tok,”  pod  večer v mokrem snegu omagal nedaleč od Nemške Loke. Vsega je bil pravzaprav kriv kos čebeljega voska, s katerim je nameraval mazati smuči, a ga je zaman iskal po nahrbtniku, polnem belokranjskih dobrot za tovariše.

Izčrpanega od komaj prestane gripe ga je izdalo srce, pomagali niso ne klici na pomoč, ne streli iz puške, ki jih je udušila noč. Sede je čakal na smrt in razmišljal o tisočih, ki so pred njim hodili po slovenski zemlji ter propadli, kot bo propadel on. Potem pa je od nekod zaslišal tiho glasbo, prav takšno, kakršno je iz orgel v Srednji vasi pri Bohinju izvabljal prijatelj Janko. Je šlo za blodnje? Ne, kajti če je zasukal glavo v desno, je glasba prihajala z leve, če v levo, pa z desne.

” Zdramim se, res je, akordi rahlo valove k meni skozi temo, tu pod menoj nekje se rojevajo, nedvoumno. Muzika, k njej! ”  se je tega trenutka spominjal kasneje. ” Kjer je glasba, tam je človek, od vsega živega jo pozna le on. Dvignem se, še to poskusim, samo palici vzamem. In puško seveda. Sicer pa, če so to ljudje, so le naši. Odtavam za zvoki navzdol skozi gozd. Lažji sem, le malo se udira. Bližje zveni, vse bolj slišim. Kaj ne visi tam v temi nekaj svetlega ? Seveda, le naprej, sveti se. Zid je to, za njim nekje zveni. In nekakšni križi ob zidu. Cerkev! Odrinem vrata. Iz medle svetlobe done akordi, počasi, slovesno. Vstopim. Na koru igra! Orgle! Le kdo igra? Zvlečem se po stopnicah. Star, bradat mož sedi za tipkami, otroče mu goni mehove. Ob tej nočni uri, kdo ve zakaj, zakaj prav danes? Sedaj lahko sedem.”

Že naslednji dan se je vrnil v bazo nad Volčjimi stenami. Našel je celo “izgubljeni” kos voska, ki se je skrival v kotu na dnu nahrbtnika. Starcu – domačini vedo povedati, da se je pisal Pršle – in otroku, ki sta mu rešila življenje, se ni mogel zahvaliti. Ko se je zjutraj zavit v odeje zbudil na peči  v skromni kmečki izbi, sta že odšla in nikoli več ju ni srečal. Kočevsko noč, eno najtežjih v svojem razgibanem življenju, je preživel za skoraj natanko štirideset let. Umrl je februarja 1984 v rodni Ljubljani. Na cerkev Marije tolažnice v Nemški loki, iz katere so tako nepričakovano zazveneli odrešilni zvoki, pa danes spominjajo le še ruševine. Minirana je bila leta 1951.

Nemška Loka pred drugo svetovno vojno

 

Športni rezultati – julij

Čeprav so 45. ŠIU Dolenjske in Bele Krajine že končane, pa naše športnice in športniki nadaljujejo za aktivnimi treningi na športnih igriščih našega društva, saj so pred njimi še društvena tekmovanja in tekmovanja na povabila prijateljskih društev.

Prvo tako povabilo smo dobili od Društva upokojencev Dolenjske Toplice na meddruštveno tekmovanje za Županov pokal, 21.julija,  v kegljanju s kroglo na vrvici. Nastopile so mešane ekipe, naše društvo pa so zastopali Štefan Šoštarko, Marija Jerbič, Rajko Tomše, Ivanka Šoštarko in Ivan Novak. Uvrstili so se na odlično 5. mesto, naš najboljši igralec pa je bil Štefan Šoštarko.

Balinarji pa so se odzvali povabilu balinarskega kluba Buldog iz Trbovlja, ki je 31. julija organiziral turnir v balinanju trojk. Udeležili so se ga Veljko Lavrič, Jože Krapež in Ivan Novak in med 16 ekipami zasedli 9. mesto.

In kdaj potekajo treningi?

  • Balinanje za ženske in moške je vsak torek in četrtek od 15. ure dalje
  • Kegljanje s kroglo na vrvici za ženske in moške je vsak torek od 9. ure naprej
  • Urnik treninga petanke pa še ni določen.

Pripravil:  Ivan Novak.

 

Zavarovanje – Pag 2021

Za vse,  ki ste se letos odločil za letovanje na Pagu,  smo  v  sodelovanju z   zavarovalnico         GENERALI pripravili skupinsko    ZAVAROVANJE ZA TUJINO Z ASISTENCO,                              saj Evropska kartica  –  NE  krije stroškov oskrbe pri zasebnikih,                                                                                                          NE krije stroškov povratka v domovino                                                                                                           stroški  se po vrnejo v višini povprečne cene enakih storitev Sloveniji, strošek zdravstvenih  storitev v tujini pa je navadno višjji, zato pogosto  tudi ni v celoti povrnjen.

KAJ NAM PONUJA  zavarovanje TUJINA

Zavarovalna vsota je do 25.000 €                                                                                                                      V primeru akutnega poslabšanja kronične bolezni je zavarovalna vsota do 1.000 €

ZAVAROVANJE KRIJE

  •  Medicinsko oskrbo in obisk zdravnika
  • Zdravljenje
  • Zdravila in zdravniški pripomočki
  • Nujne  zobozdravstvene storitve  do 100€
  • Prevoz do najbližje bolnišnice ali klinike in nazaj
  • Prevoz v domovino
  • Prevoz in bivanje za osebo, ki ostane v spremstvu zavarovanca
  • Prevoz družinskega člana ( vozovnica )
  • Prevoz posmrtnih ostankov v domovino zavarovanca
  • Vrnitev v domovino
  • Stroški zavarovanj covid kritja se povrnejo le ob predhodnem soglasju asistenčnega centra.

CENA  ZAVAROVANJA   –   za čas od 11.9.2021 – 18.9.2021  

  • starost osebe mlajše od 75 let     6,88 €
  • starost od  75 do 85 leta              10,32 €
  • starost od 85 leta dalje                13,76 €

 V kolikor se boste odločili za zavarovanje vaših počitnic, se lahko prijavite v pisarni našega društva v času uradnih ur, kjer dobite tudi vse ostale informacije.

Za ureditev zavarovanja so potrebni: ime in priimek, rojstni datum, naslov bivališča, EMŠO in davčna številka.

 

 

 

 

 

Bili smo v Kamniku

Naš letošnji prvi izlet je bil v petek, 2.julija. Pot nas je vodila v osrednjo Slovenijo, v mesto Kamnik z dvema gradovoma, samostanom in slikovito obrtniško ulico ter Arboretum Volčji Potok. V Kamniku smo si pod vodstvom prijazne vodičke ogledali srednjeveški del mesta in se sprehodili po ulici, ki še vedno kaže nekdanji utrip mesta, saj je bilo tu polno obrtnikov od mesarjev, klobučarjev, jermenarjev, krojačev … Na stavbah so izveski za posamezno obrt in kar začutiš lahko živahnost in življenje nekdanjih prebivalcev. Žal pa v današnjem času ulica sameva in zdi se, da jo obiščejo samo turisti. Srečali smo župana občine Kamnik, ki nas je prav prisrčno pozdravil in nagovoril. Šli smo tudi mimo hiše Rudolfa Maistra in se povzpeli na grad Zaprice, v katerem smo si ogledali muzej, ki hrani artefakte od začetka mesta v 13. stoletju (1224 leta) , do meščanske kulture. Zanimiva je bila tudi
razstava majolik s prekrasnimi poslikavami.
Na poti v Volčji Potok smo se ustavili še na kosilu in se malo spočili. Arboretum je v vsakem letnem času poseben, vedno si lahko ogledaš rastline, ki cvetijo in se pokažejo v vsej lepoti v vsakem obdobju. Tokrat so cvetele vrtnice in poletne cvetlice. Od daleč smo lahko opazovali razstavo dinozavrov in kitov v naravni velikosti.
Na izletu nam je služilo vreme, saj ni bilo prevroče . Med izletniki je bilo čutiti prijetno vzdušje in upam, da jim je bilo lepo.

Tatjana Novak, vodička na izletu