Arhivi Kategorije: Bralni krožek

Z donacijo smo obeležili mednarodni dan knjige

Smo eno redkih društev upokojencev v Sloveniji, ki ima svojo knjižnico. S podarjenimi knjigami so jo napolnili in vsebinsko oblikovali člani društva sami in v dveletnem delovanju KNJIGOTEKE se je nabralo lepo število dobro ohranjenih knjig vseh zvrsti: od romanov, leposlovnih  in strokovnih del, do literature za otroke in mladino. Kljub temu, da naši člani pridno berejo, saj pri nas ni ne članarine in ne zamudnine, pa so določene knjige ostajale na policah neizposojene, ker so bile bolj primerne za mlajšo populacijo. Zato  sta članici bralnega krožka Marija Nanjara in Neva Oberstar, ki lepo skrbita za urejenost knjižnice, naredili izbor knjig, katere smo se odločili podariti naprej. Tako so se donacije v letu 2020 že razveseli v Medgeneracijskem centru Skupaj, ki deluje v okviru Ljudske  univerze Kočevje  in  v Osnovni šoli Stara Cerkev, podružnica Željne.

Ob letošnjem svetovnem dnevu knjige je med 22. in 25. aprilom potekal  Slovenski virtualni knjižni sejem, Sejem s kavča. Članice bralnega krožka, sicer vsakoletne obiskovalke sejma, so sejmu tako prisostvovale virtualno, so pa ob tej priložnosti pristopile k vseslovenski pobudi » podarim knjigo«. Marija in Neva sta zopet stopili skupaj, znova pregledali sezname knjig  in njih izbrali takšne, ki bi bile po svoji vsebini primerne za srednješolce. Stopili smo v stik z Gimnazijo in srednjo šolo Kočevje in 9. maja sta podpredsednica DU Kočevje Tatjana Novak, nekdanja gimnazijka, in Neva Oberstar knjige predali v roke knjižničarke Dijane Grgurić Vidic, ki jih je z veseljem sprejela.

   

Obstaja rek, ki pravi, da se pot proti znanju začne z obračanjem strani, mi pa upamo, da bo nekaj teh strani tudi iz naših knjig.

————————————————————————————————————————-

ALI VESTE zakaj je prav 23. april mednarodni dan knjig?

Ne po naključju – ta dan leta 1616 so umrli trije velikani iz svetovne literature: William ShakespearMiguel Cervantes in Garcilaso de la Vega. Mnoge države po svetu, ki praznujejo ta dan, prirejajo prireditve za ohranitev kulture branja, zato berimo tudi mi.

Zapisala: Barbka

 

 

 

Razpis – SREČANJE LITERATOV PZDU Dolenjske in Bele Krajine 2021

Komisija za kulturo PZDU Dolenjske in Bele Krajine razpisuje srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele Krajine 2021

Kdaj in kje: lokacija in datum srečanja bosta objavljena naknadno, predvidoma nekje v juniju.

Namen in ideja: Spoštovani literati

Po dolgem času je na vidiku situacija iz katere je možno sklepati, da bi lahko izvedli srečanje literatov za leto 2021. Komisija za kulturo želi, da za čas, ki prihaja izrazimo svoja pričevanja v bolj optimistično.

NATEČAJ

Pogoji za sodelovanje: Pravico do sodelovanja imajo člani društev upokojencev Dolenjske in Bele Krajine z avtorskimi deli. Prijavljeno se lahko vsebinsko navezuje na temo osebnih doživljanj, počutij, izkušenj, resničnih dogodkov in preživljanje časa v tem ali bodočem obdobju.

Kategorija: Literarno ustvarjanje: proza, poezija, misli, kratke zgodbe, šale.

Pravila in omejitve: Žanrske omejitve ni. Dolžina besedila naj bo največ do 1500 besed. Besedila so lahko natipkana ali ročno čitljivo napisana. 

Prijava na natečaj in pošiljanje: Prijavnine ni. Na srečanju lahko sodelujejo društva upokojencev PZDU Dolenjske in Bele Krajine.

Rok prijave: do vključno petka 28.5.2021 na elektronski naslov: pzdu-dolenjske@t-2.net ali poštni naslov: PZDU Dolenjske in Bele Krajine, Čitalniška 1, 8000 Novo mesto.

V kolikor epidemiološka situacija ne bo dovoljevala srečanja, bodo poslana dela objavljena na spletni strani PZDU, če pa bodo zagotovljena finančna sredstva, bo izdan bilten z objavljenimi deli.

 

 

Prebrale smo ….. maj 2021

prebrala – Neva Oberstar …….

 Dušan Jovanović                                                                                                                                                           Na stara leta sem vzljubil svojo mamo                                                                                                              Baletrina, 2018

Rojen v Srbiji 1939, živel in delal v Sloveniji vse do svoje smrti 1.1.2021. Njegovo življenje je zaznamovala ločitev staršev, 2. svetovna vojna, menjava okolij, odsotnost matere, špartanska vzgoja očeta ter njegova nestanovitnost do družinskega življenja. Šolal se je v Ljubljani in postal eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev. Iz prvega zakona ima sina Sašo in hčerko Mašo z dolgoletno življenjsko sopotnico Mileno Zupančič.

Napisal je več knjig: Nisem, Razodetja, Svet je drama, Paberki, Boris, Milena, Radko , Na stara leta sem vzljubil mamo … Prejel je več nagrad za svoja dela na gledališkem področju in bil profesor na AGRFT.

Njegova zadnja knjiga « Na stara leta sem vzljubil mamo « je svojevrstni žanrski hibrid eseja, avtobiografije in memoarov. Mozaik vtisov, osebnih izkušenj in avtorjevega odnosa do različnih tem, ki so zajemale kulturna ter politična dogajanja. Potovanja skozi spomine in srečanja nas popeljeta ne samo po domovini, ampak tudi po svetu. Predstavila bom nekaj likov, ki so se me na tem potovanju dotaknila zaradi avtorjevega odnosa do njih.
Od kod naslov? Ob smrti svoje matere je dojel, da zaradi različnih dejavnikov si vse do njene smrti ni priznal, kako močno je nanj vplivala mati. Vse spomine na njo je tlačil v sebi in šele ob slovesu spoznal, kako močno je bila prisotna v njegovem življenju, saj mu je podarila šaljivost, igrivost, nežnost, dobroto in otročjo naravo. Vse to je bilo vodilo v njegovem življenju.

Frida Kahlo (mehiška slikarka)
Njena umetnost je pentlja okrog bombe, je zapisal Benton. Njena umetnost je
poroka Marxa in Freuda, komunizma in psihoanalize. Vsaka njena slika je
poskus njene lastne avtobiografije in avtobiografije Mehike.

Dominik Smole
O Smoletu bi se lahko reklo, da je kot umetnik zaokrožil svojo eksistenco,
dosegel spravo s samim seboj, z zgodovino, s slovenstvom in s svetom. Pisal
je zato, ker je preprosto moral, ker je bil to edini način, da uravnoteži svojo
kompleksno, s protislovji nabito osebnost, zato je imelo zanj pisanje ritualni in
karizmatični pomen.

Marija Saje                                                                                                                                                                      Izjava o njegovi profesorici, ki te presune: Pri njej je vse temeljilo na emocijah. Znanje je bilo logična posledica kulture srca. Vzgajala je naša srca, jih spodbujala, da so tiktakala tenkočutno in odgovorno.

Slavoj Žižek
Nisem še videl filozofa, ki je med nastopi toliko telovadil in tako grozljivo švical v glavo. On je genij.

Nogomet
Nogomet je edina igra z žogo, ki se igra z nogo, pred iznajdbo nogometa je bila noga transportno sredstvo.

O sebi
Jaz sem grozovito požrešen. Od življenja hočem imeti vse! Hočem imeti veliko prijateljev in hkrati nočem nobenega videti, želim biti sam, hočem pisati knjige, hočem potovati in se zabavati, hočem biti sebičen in velikodušen.

……….in dodala                                                                                                                                                Njegovemu opisu o sebi ni potrebno dodati nič, saj je vse že sam povedal, lahko se samo zahvalim, ker sem lahko spoznala toliko ljudi, dežel ……..

prebrala – Neva Oberstar

Erica Johnson Debeljak
Devica, kraljica, vdova, prasica
Prevedel: Andrej E. Skubic
MK Ljubljana 2021

Pisateljica se je rodila in odraščala v Ameriki. Tam se je po končanem študiju
zaposlila kot finančna svetovalka. Na pisateljske in literarne poti pa jo je
popeljal slovenski pesnik in mož Aleš Debeljak. Od leta 1993 živi v Sloveniji,
za katero pravi, da je njena pisateljska domovina. Tu si je ustvarila dom in
družino, ki pa jo je leta 2016 doletela smrt moža in očeta.

Piše v angleščini, a vse njene knjige izidejo v slovenščini. Poleg
avtobiografskih romanov (Tujka v hiši, Tako si moj, Devica, kraljica , vdova,
prasica) se loti tudi kriminalk in raziskuje življenje pesnika s Krasa, Srečka
Kosovela. Aktivna je tudi pri prevajanju slovenskih ustvarjalcev Borisa Pahorja,
Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Ive Svetina, Milana Dekleve in Srečka
Kosovela.

S pomočjo pisanja zadnje knjige ji uspe premagati hudo bolečino in žalovanje
ob izgubi moža. Glavna junakinja je ona – vdova. Skozi pripoved pa se
prepletajo vdove iz različnih zgodovinskih in geografskih okolij. Ob
raziskovanju položaja vdov je spoznala njihov nevidni položaj v družbi, ki se
kljub časovnim razlikam skoraj ni spremenil. Ko prebereš knjigo do konca,
dobiš odgovor na njen pomenljivi naslov.

Mama Mija: bolečina matere, za katero se je ustavil čas, kot da je s smrtjo sina
sedanjost in prihodnost izgubila smisel. »Mijina vera je lepa. Ne pridiga in ne spreobrača, ne obsoja in ne izključuje, nima občutka večvrednosti.«

Vdova Erica: ranjena volkulja, ki hoče zaščititi otroke, sebe in dobro ime moža.
Poleg vsega tega pa jo žalost mori in trga. »Zrušim se na tla. Na preprogo dnevne sobe svojega otroškega doma. Obledelo orientalsko preprogo. Iz grla se izvije votel krik. Zverski in nepoznan zvok. Zdi se, kot da mora prihajati iz kakega drugega vira, ne iz mene, prav
gotovo ne iz mene. Na dlaneh in kolenih sem, ihtim, ječim, a moja lica so
suha. Nobenih solz, nobene vlage. «

V knjigi se prepletajo modre misli s kruto realnostjo vsakdanjih banalnih
dogodkov in besed. Pretresljiva pripoved, ki se te dotakne v vse pore tvojega
telesa.

Prebrale smo ….. april 2021

Nevenka Križ

Zapis o prebrani knjigi MONGOLSKE PEGE
Knjiga Mongolske pege je prvi roman slovenskega kantavtorja Zorana Predina.
Izšel je lansko leto in ga bere že vsa Slovenija.
Tudi sama sem bila kar radovedna, kaj je v romanu opisal. Pričakovala sem
ljubezen in jo tudi našla. Ne eno, za celih pet stoletij jih je, različnih, nasilnih,
hudomušnih, vedrih, pogumnih, poštenih.
Na začetku dve vrsti različnih kratkih zgodb in zgodovine nas na koncu povežejo
v zapuščino Gorazda Dimca, povzpetniškega člana stranke Slovenija Slovencem,
ki umre v zapletenih okoliščinah. Revež se nam kar zasmili, kaj vse je v svojem
kratkem življenju zagrešil. Imel se je za čistokrvneža, pisatelj pa nam pove, da je
slovenski narod zapacal z vsem, kar mu je prišlo pod prste, od turških semen do
sodelovanja z OZNO, od množičnih pomorov do pedofilije.
Tudi Kočevje, Kočevska Reka in Kočevski Rog imajo svojo vlogo v romanu.
Priporočam!

Prebrale smo ….. marec 2021

Marija Nanjara

CARL HONORE: BOLJ STAR BOLJ ŽIV

Zelo vzpodbuden naslov za nas upokojence, ki živimo v svetu, ki
zagovarja mladost. Vse okrog nas je namenjeno predvsem mladim:
moda, tehnika, mediji, šport … a ni nujno, da je tako. Knjiga z neštetimi
primeri prikazuje nasprotno. Michelangelo je pri 74. letih dokončal freske
v Pavlinski kapeli, Verdi je pri 79. doživel premiero svoje opere Falstaff,
Cleant Eastwood je 62 let star prvič osvojil Oscarja…Torej: pomembno
je, kje si v življenju zdaj, kako gledaš nase in kaj si sposoben in
pripravljen doseči, ne pa, koliko si star.
Že male spremembe v vsakdanjem življenju lahko naredijo veliko. Nekaj
koristnih nasvetov: bodite aktivni od 15 do 25 min. na dan s hitro hojo,
vožnjo s kolesom, hojo po stopnicah namesto z dvigalom (bloki v
Kočevju so idealni za to – nimajo dvigal), nošenje nakupovalnih vreč (če
potem nimate bolečin v hrbtu), delo na vrtu, plešimo… In čim več se
smejmo!
Štiri ključne veščine dozorijo šele okoli petdesetega leta: aritmetika,
splošna razgledanost, besedni zaklad in razumevanje ustroja sveta.
Staranje krepi našo čustveno inteligenco, sposobnost branja ljudi se
izboljša, lažje se vživimo v drugega, najdemo kompromise, znamo dati
nasvete. Bolje se spoprijemamo z negativnimi čustvi, kot so strah, jeza in
zavist.
Kitajci poznajo pregovor: »Če hočeš biti srečen eno uro, pojdi zadremat.
Če hočeš biti srečen en dan, pojdi na ribolov. Če hočeš biti srečen eno
leto, podeduj bogastvo. Če hočeš biti srečen celo življenje, nekomu
pomagaj.« Zgledujmo se po prostovoljkah našega društva!
Najbolj mi je bila všeč zaključna misel knjige: Ko gre za starost, je
najbolje biti odkrit. Zanikanje svojih let je zanikanje sebe. Eden od trikov,
da odgovorite na vprašanje, koliko ste stari: podajte iskren odgovor, nato
vprašajte, zakaj človeka to zanima. S tem usmerite pozornost na
predsodke, ki so povezani s številko in jih morda celo spodkopljete.

 

Prebrale smo ….. februar 2021

Nevenka Križ

Markus Zusak
KRADLJIVKA KNJIG

Avtor Kradljivke knjig je sin Avstrijca in Nemke, ki živijo v Avstraliji. Navdih je dobil iz
materinih pripovedi o nacistični Nemčiji med drugo svetovno vojno, o delovanju
Hitlerja, o bombardiranju, o Judih, ki so po ulici mesteca, v katerem živi glavna
junakinja, večkrat pešačili v koncentracijsko taborišče Dachau.
Skozi oči smrti, ki ima »srce in pozna vsako dušo«, pripoveduje zgodbo o Liesel, ki
živi v rejniški družini v ulici Himmel blizu Munchna. Tam se znajde zato, ker njeno
mamo, komunistko, transportirajo v taborišče. Čeprav devetletna Liesel ne zna brati,
na pogrebu svojega bratca najde v snegu drobno knjigo in jo vzame s seboj.
Psihično zlomljena končno prispe h krušnim staršem. Prilagajanju novi družini, šoli in
okolju ji pomaga krušni oče. Do nje se obnaša kot do prave hčere, še zlasti ponoči,
ko so jo tlačile more. Ko jo je naučil brati, knjige postanejo njena strast. Drugi
prijatelj ji postane sosedov sin Rudi, pobalin, tekač, nogometaš in fant, ki je vedno
lačen. Ko pa se v njihovo klet zateče še mlad Jud, se število njenih prijateljev poveča
še za enega.
Smrt ima veliko dela in njene žrtve se kar vrstijo. Tako Liesel kot okoliški prebivalci se
vse bolj spreminjajo zaradi grozot, ki se dogajajo okrog njih. Lačni kradejo hrano za
preživetje, ona pa krade knjige, ki jih nato bere drugim, da jim pričara magični
svet… Nazadnje še sama začne pisati knjigo, kar jo reši pred zanesljivo smrtjo
zaradi bombardiranja.
Roman ne prizanaša z grozotami, pa tudi ne z nežno ljubeznijo. Je tudi odlično
napisan, ker opozarja na vrednost dobrote v človeku predvsem takrat, ko svet okoli
njega izgublja tla pod nogami. Za zjokat!

KULTURNI DAN

Vsak narod se prepozna predvsem z lastnim jezikom in kulturo. In tudi Slovenci smo se skozi stoletja tako ohranili, čeprav nismo živeli v svoji državi. Zato se nam zdi pomembno, da praznujemo kulturni praznik, ki je tudi državni praznik in dela prost dan. Večina drugih držav ga ne praznuje ali pa ga obeležijo na drugačen način. Slovenski kulturni praznik ima dolgo zgodovino. Prva vseslovenska proslava ob obletnici Prešernove smrti sega v leto 1941. To je bil praznik vseslovenske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. Kot praznik vseslovenske kulture se je 8. februar praznoval od leta 1945 naprej. Po osamosvojitvi pa ga praznujemo kot državni praznik in je dela prost dan.
Prve Prešernove nagrade so bile podeljene leta 1947, po Francetu Prešernu pa so
jih poimenovali leta 1955.
Danes velja Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov. Po njem so
poimenovani trgi, njemu v čast postavljeni spomeniki. Vidimo ga na bankovcu za dva
evra. Ampak pesnik je dobil svojo veljavo šele v drugi polovici 19. stoletja. Bolj je bil
cenjen Jovan Vesel Koseski, ki je imel kakovostno slabše pesmi, vendar zahtevnejši,
manj razumljiv jezik, ki je bil všeč meščanom. Največ zaslug za priznanje
Prešernovega ustvarjanja imajo Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Jurčič. Prešeren je
bil prvi slovenski pesnik, ki se je po kakovosti kosal s sodobniki tedanje Evrope.
In čeprav letos ne bo takšnih proslav kot vsako leto, se lahko vsak od nas posveti
kulturi z branjem Prešernovih pesmi ali del Prešernovih nagrajencev. Letos je to
pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki nas bo popeljal v rodno Prekmurje.

France Prešeren ( 1800 – 1849 )

Prešernova rojstna hiša, po domače “pri Ribiču” se bistveno ne razlikuje od drugih starejših stavb v vasi, obdržala pa je največ starih značilnosti. Ko je nastajala v 16. stoletju (kamniti portal v kleti), je bila deloma lesena, zidani so bili le klet, veža in gospodarski prostori. Današnjo podobo je dobila po požaru leta 1856.

Hišo so kot muzej slovesno odprli leta 1939. Zasluge za odkup in preureditev ima predvsem Franc Saleški Finžgar in slovenski šolarji. Prostori so opremljeni s predmeti in pohištvom iz 19. stoletja. Od prvotne opreme so ostale klopi v veži in “hiši” ter skrinja iz leta 1837, najdragocenejša pa je zibelka, v kateri so zibali malega Franceta.

 

 

Po njegovih Poezijah smo Slovenci znani po vsem svetu. Sedma kitica ZDRAVLJICE je besedilo himne republike Slovenije.

Polde Bibič:  ZDRAVLJICA   

Nekatere pesmi so uglasbili naši znani pevci.

Vlado Kreslin: O, Vrba

Čuki: Vso srečo ti želim

Slovenski oktet: Luna sije  ( Pod oknom )

 

Pripravili: Marija Nanjara in Nevenka Oberstar

Podelitev bralne značke 2021

Hodim in gledam pomlad,
cvetlice, drevesa in ptice,
slišim šumenje in klice:                                                                                                                                              “Živeti – živeti – živeti
sred zmeraj kipečih naslad!”          ( Lili Novy )

Podelitev letošnje bralne značke se bo premaknila za nekaj mesecev. Upajmo, da se bodo okoliščine zaradi korone do takrat sprostile in da se bomo člani DU poveselili na pikniku in takrat tudi podelili bralne značke.
Kako se bomo prijavili?
Na listek bomo napisali svoje podatke (ime, priimek, naslove prebranih knjig in avtorje). Prebrati moramo le 5 knjig. Te so lahko s seznama za BZ, iz Knjigoteke na našem društvu ali po lastnem izboru.
Po želji lahko napišemo tudi vtise o knjigi ali svoje predloge za branje. Listek bomo oddali v tajništvo ali ga vrgli v nabiralnik za BZ ali poslali po pošti.
Lahko napišemo mail in ga pošljemo DU.
Rok oddaje bomo naknadno določili.

Veliko užitka pri branju.

Bralni krožek

Prebrale smo… januar 2021

Nevenka Križ

Prebrala sem knjigo Zgodbe iz peska, ki jo je napisal Ivan Sivec. V njej zvemo
zgodovino Aboridžinov, ab-origin, originalnih domačinov Avstralije ali domorodcev
rdeče zemlje. Knjiga je izšla že leta 2012 in je ta čas, čas korone pravi čas za branje.
Bralca pretrese, kako avtor opisuje delovanje belega človeka in njegove zlobe in
napuha pri uničevanju narave vključno z Aboridžini. Opisuje pa tudi idilično življenje
domorodcev, njihove duhovne kulture, njihov dar za slikanje v pesku, kamnu in z gibi
s svojstvenim plesom, ki so ohranila njihova do 40.000 let stara izročila. Knjiga je v
bistvu niz smiselno povezanih zgodb vse od sanjske dobe do prihoda belih
osvajalcev s kazenskimi kolonijami, njihovega tragičnega iskanja velikega morja na
sredini kontinenta, ki ga ni, ter vse do avstralske bele folklore s strižci ovc in s
Plešočo Matildo, lovci na kengeruje in lovci na krokodile. V knjigi tudi zvemo, da tako
kot povsod po svetu, v Avstraliji najdemo tudi Slovenca. Zvemo tudi, kako so se
razvila prva mesta in kako sedaj živijo ljudje. Skratka, knjiga je dobra in jo priporočam
v branje vsem ljudem, tudi politikom.

 

Marija Nanjara

Sally Morgan je avstralska pisateljica in borka za pravice Aboridžinov. Rojena je bila
1951. V avtobiografskem romanu V objem korenin je predstavila življenje svoje
družine. Njena mama je bila Aboridžinka in že zgodaj je deklica občutila odklonilen
odnos belcev do drugačnih. Ker so bili temnejše polti, tega niso mogli skriti, zato ji je
mama svetovala, naj reče sošolcem, da so Indijci. Zato Sally dolgo ni vedela, zakaj
niso kot ostale ´običajne´ družine. Ko je odrasla, ji je mama priznala svoje poreklo:
»Bila je le majhna laž.« A Sally, ki je v življenju uspela, je knjigo posvetila svoji družini
in v uvodu zapisala: Kako prikrajšani bi bili, če bi pustili stvari takšne, kot so bile.
Seveda bi preživeli, a v sebi nepopolni.
Roman me je zelo prevzel. Bralec težko verjame, koliko hudega so doživljali
Aboridžini še v 2.polovici 20. stoletja. A opisuje tudi njihovo vsakdanje življenje,
povezanost, humornost, čut za sočloveka in za živali. Prepriča nas, saj je to izpoved
o lastnem življenju.

 

Marentič Milka

Antonio Itube:
Knjižničarka iz Auschwitza
Knjiga je nastala na podlagi pričevanja deklice Dite Kraus, ki je preživela grozote
koncentracijskega taborišča in v njem vodila miniaturno knjižnico. Imeli so vsega 8
knjig (nekatere zelo obrabljene), ki jih je Dita vsako jutro pred poukom prinesla iz
skrivališča in jih po pouku ponovno skrila. V taborišču so imeli v bloku 31 prostor, kjer
so nekateri otroci imeli nekaj malega pouka. To je uprava  taborišča dovolila (nekaj
časa) za primer prihoda mednarodne komisije.
To knjigo lahko postavimo ob bok Dnevniku Ane Frank.

Paula Hawking:
Dekle na vlaku
Delo je psihološka kriminalka, ki je takoj po izidu postala hit.
Glavna junakinja je 32-letna alkoholičarka Rachel Watson, ki se vsak dan vozi z
vlakom v navidezno službo. Med vožnjo opazuje hiše ob progi, Tudi hišo, v kateri
zdaj živi njen bivši mož, ki jo je zapustil zaradi mlajše, s katero ima otroka.
Ko nekoč ugotovi, da izgine s terase mlada ženska (prej jo je videvala vsak dan),
postane iz opazovalke – raziskovalka tega primera. Po romanu bo posnet tudi film.

 

Slobodanka Done Ivanc

Roman Kradljivka knjig je napisal avstralski pisatelj Markus Zusak, ki ga
avstralski in ameriški kritiki opisujejo kot literarni fenomen. Je otrok nemške matere
in avstrijskega očeta, ki sta v Avstralijo prebegnila v 50-ih letih 20. stoletja. Knjiga
Kradljivka knjig sloni na njunem pripovedovanju o drugi svetovni vojni v Münchnu in
na Dunaju.
Zgodbo pripoveduje Smrt, dogaja pa se v nacistični Nemčiji, v času, za katerega
pripovedovalec poudari, da ima polne roke dela. Opisuje mlado deklico Liesel
Meminger in odnos z njeno rejniško družino Hubermann ter drugimi prebivalci
okoliša. Nato pa sredi vojne vihre v domu Hubermannovih zatočišče pred nacističnim
režimom najde mlad Jud, na katerega se Liesel naveže.

 

Marija Nanjara

Tudi mene je Kradljivka knjig presenetila zaradi prvoosebnega pripovedovalca – s
Smrtjo. Prvič sem naletela na takšno delo. Dobra pisateljeva domislica in za
pripoved o težkih vojnih časih smiselna. Lakota, bombardiranje, strah, diktatura –
vse običajno za vojni čas.
A je tudi pripoved o prijateljstvu in sočutju do preganjanih Židov, ki ga občutijo že
otroci. Prizor: blizu Münchna je bil logor Dachau. Liesel je koloni lačnih logorašev
metala koščke kruha.
A najbolj me je knjiga ganila z Lieselino ljubeznijo do knjig. Ker si jih revna družina ni
mogla privoščiti, jih je Liesel kradla. Med bombardiranjem jih je brala v zaklonišču.
Tako so prestrašeni sosedje vsaj malo pozabili na grozljive prizore, ki so jih čakali po
izhodu iz zaklonišča.

Branje res pomaga. Torej berimo.