Arhivi Kategorije: Bralni krožek

Seznam priporočenih knjig za BZ 2022

Branje je potovanje, na katerega gremo lahko vsi !

DOMAČE LEPOSLOVJE

Glavan Polona: Kakorkoli                                                                                                                                    Haderlap Maja: Angel pozabe                                                                                                                            Hanuš Barbara: Kavni krog                                                                                                                    Lainšček Feri: Kurji pastir                                                                                                                                        Lemaić Vesna: Dobrodošli                                                                                                                                Mazzini Miha: Izbrisana                                                                                                                      Podstenšek Tomo: Zgodbe za lažji konec sveta                                                                                          Rudolf Mojca: Šepet zgodb                                                                                                                     Scholten Krečič Tadeja: Nikoli ni prepozno                                                                                           Sivec Ivan: Ljubezen ob Kolpi

BIOGRAFSKI ROMANI

Bibič Polde: Igralec                                                                                                                                      Drakulić Slavenka: Mileva Einstein, teorija žalosti                                                                              Golob Tadej: Kot bi luna padala na zemljo (Milena Zupančič-biografija)                                          Jovanović Dušan: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo                                                              Krečič Peter: Plečnik                                                                                                                                        Massimo Manfredi Valerio: Aleksander Veliki, sin sanj                                                                                Milek Vesna: Cavazza                                                                                                                                    Partljič Tone: Hvala vam, bogovi za te blodnje                                                                                          Pištalo Vladimir: Tesla, portret med maskami                                                                                      Sivec Ivan: Moj ljubljeni Tartini

PESNIŠKE ZBIRKE

Kosovel Srečko: Zbrane pesmi                                                                                                                    Kovič Kajetan: Letni časi: Izbrane pesmi                                                                                                             Maurer Neža: V pesmih je moje življenje                                                                                          Moderndorfer Vinko: Predanost                                                                                                                    Osti Josip: Izgon v raj                                                                                                                                   Pavček Tone: Pesmi in leta                                                                                                                        Zlobec Ciril: Ljubezen – čudež duše in telesa

 PREVEDENO LEPOSLOVJE

Backman Frederik: Mož z imenom Ove                                                                                                              De Rosnay Tattiana: Sarin ključ                                                                                                                      Ferrante Elena: Dnevi zavrženosti                                                                                                          Honore Carl: Bolj star, bolj živ                                                                                                                   Jacobsen Roy: Nevidni                                                                                                                                 Jonasson Jonas: Nove prigode stoletnika                                                                                                       Slimani Leila: Uspavanka                                                                                                                        Mazzzantini Margaret: Novorojen                                                                                                            Munro Alice: Preveč sreče                                                                                                                                         Schutti Carolina: Nekoč sem hodila po mehki travi

Bralni krožek vam želi prijetno branje in vas vabi, da se nam pridružite pri naših klepetih in pogovorih o knjigah.

Ko zgodbe zaživijo…….

V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, smo pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja, h kateremu je pristopil tudi  BRALNI KROŽEK .  V sodelovanju z vrtcem in osnovnimi šolami bodo članice krožka organizirale delavnice PRIPOVEDOVANJA ZGODB, na katerih bodo prebirale zgodbe iz zakladnice slovenske literature.

In prav marčevski ekvinokcij, svetovni dan ustnega  pripovedovanja zgodb, je izkoristila Jožica Ponikvar Rus in z  “Muco Copatarico”  in njeno zgodbo  obiskala otroke v enoti Čebelica.

Otroke sta zgodba in muca  Pripovedovalka ( ki jo je v ta amen izdelala mentorica ročnih del Tatjana Novak ) tako prevzela, da so zgodbo prenesli tudi na papir.

Otroci v enoti Brlogec  so se srečali z Marijo Nanjara. Skupaj z  muco  Pripovedovalko sta  malim radovednežem predstavili Jelko iz zgodbe  “Moj dežnik”.

Živka Komac pa  je razveselila otroke  v enoti Kekec, ki so z  zanimanjem  prisluhnili  zgodbi Nine Mav Horvat ” O kraljeviču, ki ni maral brati”.

Muca Pripovedovalka in Neva Oberstar pa sta obiskali vrtec Narcisa v Kočevski Reki, kjer so otroci prisluhnili zgodbi Anje Štefan ” Zajčkova hišica “.

 

S pripovedovanjem zgodb bodo članice bralnega krožka  nadaljevale tudi v mesecu aprilu in  obiskale še nekatere osnovne šole v občini.

Pripravila  vodja BK: Neva Oberstar

Prebrale smo ….. marec 2022

Pozdravljeni bralke in bralci !

Lansko leto sem ob priliki nastopanja na Gasilskem državnem prvenstvu v Celju med drugim obiskala in si ogledala nekoč mogočni Celjski grad. V gradu sem poslušala tudi svetovno znano ljubezensko zgodbo o Frideriku in Veroniki, ki so jo brezdušno pogubili in uničili življenjsko srečo Friderika, ki naj bi kot prvi sin Hermana II. Celjskega nadaljeval celjski rod. Ker pa sem ljubiteljica pohodništva, sem večkrat na leto tudi na Fridrihštajnu.
Tu so ostale ruševine Friderikovega ljubezenskega gnezda. Poleg ruševin gradu in turističnih tabel, ki označujejo ljubezensko tragedijo, je zanimivost še ta, da je v močni skali še danes videti dva sedeža v kamnu, kjer sta zaljubljenca pogosto sedela.
Nekdanji jurkloštrski župnik, pater Karel Gržan je zgodbo zaljubljencev podrobno proučil in prišel do sklepa, da gre za dogajanje, ki temelji na resničnih zgodovinskih podatkih.

Leta 2005 je bil ustanovljen Zavod Odon Jurklošter z namenom, da bi načrtno odkrival bogato duhovno, kulturno in naravno dediščino kartuzije Jurklošter in njene okolice. Nekatere zgodbe so skoraj pozabljene, a tragična zgodba o Frideriku II. Celjskemu in Veroniki Deseniški pa je aktualna tudi za današnji čas.

Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih dejstvih.

Nevenka Križ

In kaj pravi pater Karel Gržan?

FRIDERIK IN VERONIKA – avtor Karel Gržan

V prvem delu knjige opisuje zgodovino začasnega prenehanja delovanja Jurkloštra in nato vrnitve menihov v samostan. Zgodba sega v leto 1209 in nam govori tudi o duhovnem in kulturnem življenju v samostanu ter okolici.
Druga zgodba pa se začne leta 1422, ko se v skrito dolino Gračnice v zavetje samostana zatečeta Friderik in Veronika s spremljevalkama. Prior Arnold jih je povabil v gornje prostore. Spotoma je nadaljeval, da je samostan v Jurkloštru po zaobljubi zavezan, da nudi zavetje vsem, ki se zatečejo vanj v stiski življenja, tudi ženskam. Prior je takoj, ko so se posedli, vprašal Friderika ali je res, kaj se govori v deželi, nad katero žarijo celjske zvezde, da je pogubil svojo ženo Elizabeto zaradi zlatolase Veronike. Pa je Friderik pojasnil, da je njegov oče Herman II. dogovoril poroko med njim in Elizabeto Frankopansko, ko je bil star le 11 let. 15 let pozneje se je moral z njo poročiti. Ni mu bila niti najmanj všeč. Kljub temu se je potrudil in rodila mu je sina Ulrika II., ki ga je vzgajal ded Herman in vnuk ga je povsem posnemal. Herman II. si je zaželel še več vnukov in je poslal Friderika v Krapinske toplice, kjer je praviloma živela Elizabeta. Pri njej je kot dvorjanka živela tudi Veronika Deseniška. Friderika ni bilo težko poslati tja. Veroniko je imel ogledano že od prej, a tudi Veronika ga je bila vesela.
In Elizabeta? Elizabeta je videla to obojestransko hrepenenje in mu zabrusila, da si bo zapomnil dan, ko jo je drznil osramotiti pred njenim dvorom. Siknila je: »Moja smrt, bo tvoja smrt! Čeprav na dnu peklenskih muk, me bo tešila zavest, da sem te ugonobila v življenju.« In je šla. Zjutraj so jo našli mrtvo. Na stolu ob postelji je bila steklenička, iz katere je izpila strup in ob njej pismo, v katerem ga je obtožila, da jo je zastrupil on. Govorice so se razširile in mnogi so jim verjeli. Menih Arnold je stopil k Frideriku in se mu zazrl globoko v pogled: »Poslušaj ta glas, ker je Božji duh v tvoji globini, ki te bo vodil. Poslušaj ga, ker je Ljubezen in te bo vodil k ljubezni. In oprosti menihu, ker je mislil napačno o tebi. Vedi, da ti
stoji sedaj ob strani – tebi in tvoji ljubezni.« Veroniki in njenima spremljevalkama je zagotovil ugodne prostore, ki so bili skriti, varni in udobni. Tu je Friderik pustil svojo Veroniko. Odšel je na Kočevsko, kjer je vodil obnovo gradu, ki so ga Celjski sprejeli v dediščino od grofov Ortenburških, svoje kasnejše domovanje. Veroniko je obiskoval, kot mu je dovoljeval čas, zato ga je vedno vznemirjeno pričakovala.

Bilo je pozno popoldne v maju. Narava se je prebudila v polni razcvet in vabila k življenju. Veroniko je še posebej mikalo, da bi odšla ven, v naravo, k Frideriku. A prior ji je zabičal, naj ne zapušča prostorov, ker grof Herman besni in preti z maščevanjem Frideriku, še posebej pa njej, ki mu je očarala sina. Po deželi je razposlal ogleduhe, ki iščejo njeno sled. Slišati je bilo topot konj, ki so se ustavili ob samostanu. Na obisk ni prišel Friderik ampak Herman. Donel je od besa, da se v samostanu skriva Veronika in hitel v samostan, da to preveri. Prior ga je skušal pomiriti a vrata samostana je moral na široko odpreti, saj je bil njegov veliki dolžnik a hkrati Friderikov prijatelj. Veroniki je zastajal dih. Grof Herman je vedel za ljubezensko gnezdece. Hotel je vstopiti v zavetišče, ki nudi zavetje popotnikom. Glasni govor je bilo slišati vedno bližje in koraki so se že jasno slišali. Prior se je spomnil, da so vrata zapahnjena in da mora stopiti po ključ. V strašni grozi deklet se je odprla stena hodnika ob kateri so se stiskale in zajela jih je tema. Obnemele so. Strahu jih je rešil menih s kapuco na glavi in jih odpeljal v knjižnico. Grof Herman ni mogel verjeti, da ni našel Veronike. »Vsak mora biti gospodar svojih misli,» mu je dejal Arnold. »Kamor jih spusti, tja ga vodijo! Grof Herman, kot menih vas svarim: pazite, kam spuščate svojo misel, da vas ne spelje v pogubo«. Grof ni odgovoril, močan odmev njegovih korakov pa je dal vedeti, da ni
zadovoljen in da odhaja. Čez nekaj dni je prišel tudi Friderik. Veronika mu je povedala o obisku očeta Hermana. Friderik si je zaželel, da bi se poročil z Veroniko in jo s tem, ko bi bila grofica Celjska, žena po postavi in zakonu, bolj zaščitena pred Hermanom. Prosil je meniha Arnolda, da jima nameni milost in ju poroči. Ko je zvon povabil vse menihe k delu, je prior na skrivaj popeljal k oltarju zaljubljenca, njeni spremljevalki in Friderikovega oproda. In prior ju je svečano poročil.
Obnova gradu na Kočevskem je tekla počasi, ker je oče Herman sinu grenil življenje na vse pretege. Ko je Herman v tujih krajih rešil življenje kralju Sigismundu, je neko jutro k njemu pristopila stara ciganka, mu iztrgala z roke rokavico, si približala očem njegovo dlan in se zazrla na zarisane poti v njej. Potem se je obrnila k njemu in se grdo zarežala. Spreletel ga je hladen srh. Povedala mu je zlo usodo. Izmaknil ji je dlan in sklenil, da vzame sam v roke svojo usodo. Ni pa mogel pozabiti cigankinega režanja v obraz. Nedolgo zatem je kralju Sigismundu izročil za ženo najmlajšo hčer Barbaro. Mlado dekle je povezal s starcem. Barbara ni bila srečna in to je videl v njenih očeh. Tudi Veronike ni več bezal na plano. Moč celjskih zvezd je bila sicer močna, a Herman se je zavijal v molk. Friderik se ga je bal. V prvih pomladanskih dneh leta 1425 sta se Friderik in Veronika poslovila v samostanu in odšla na grad Fridrihštajn s sinčkom pod Veronikinim srcem. Bes frankopanskih knezov pa je rasel v moči in se krepil z obtožbo kralju, da je Friderik umoril Elizabeto, svojo zakonito ženo. Terjali so nazaj svoje premoženje in Friderikovo smrt. Življenje v novem domovanju je teklo v strahu pred močjo maščevanja. In ne zastonj. Frideriku so nekega dne sporočili, da se gradu bliža cesarska vojska. Veroniko in otroka je odposlal po skrivnih poteh na varno, sam pa je sprejel odposlanstvo.

Oče Herman ga je zaprl v visok stolp Celjskega gradu. Veronika pa se je s slepim sinkom napotila k menihom v Jurklošter. Spotoma je doživela videnje in njen sinek Janezek je sprevidel. Prior se ni več upal skrivati Veronike. Sinčka je prepustila mlinarici, sama pa je
krenila na Ptuj, kjer jo je pričakoval Friderik Ptujski, da ji ponudi zavetišče, grad Fridrihštajn pa je zabobnel in zahropel, ker ga je dal Herman porušiti. Z jesenjo se je na Celjskem gradu začelo težko obdobje. Friderik je bil v ječi, njegov brat Herman III. pa je padel s konja in se ubil. V teh težkih dneh je k očetu prišla Barbara s kraljevega dvora. Tudi njej je bilo hudo. Ampak je očeta vseeno zlobno nagovarjala, da je potrebna žrtev, da se prerokba ne bo
uresničila. In prava žrtev je le Veronika. »Obsodi jo, obsodi jo čarovništva in vse grehe in vraže bo vzela s seboj,« je zahtevala od očeta.

Na trgu je bilo živahno. Proces je spremljal tudi grof Herman. Veronika je spokojno stopala mirna, predana in nedolžna. Grofu se je mirno zazrla v oči in ta je v trenutku povesil pogled. Sodnik je povzdignil glas in nagovoril občinstvo. Povedal je, da sodišče zaseda po božji in cesarjevi volji, da obvaruje deželo in ta kraj pred nevarnostmi, ki jih rodi zlo po človeku. Klical je vse nesreče, da je ljudi spreletaval  srh. Na koncu se je obrnil k Veroniki in zaklical ljudem: »Danes smo tu, ker je žena, ki stoji pred nami, obsojena, da se je spečala z zlom, da bi našemu kraju in naši deželi prinesla najhujšo nesrečo! Od samega milostnega grofa Hermana II. – Bog mu daj dolgo življenje – je bila prepoznana za najhujše dejanje, ki ga je sploh mogoče storiti!« Pogledal je po ljudeh in nadaljeval: »Ta žena, ki stoji danes pred vami, je obtožena, da je stregla s strupom po življenju samemu grofu, ker je hotel premagati moč njenih urokov, s katerimi je začarala Friderika, njegovega sina. Svojo dušo je predala Zlu, da bi dosegla svoje zlobne namene!« Ljudje so bili čisto trdi zaradi njegovih besed. Še sami so začeli tu in tam vreščati: «Ubijte coprnico, da rešimo Friderika njenih urokov!« Po napetem pričakovanju je sodnik povabil Veroniko, naj se zagovarja. Veronika se je ozrla k sodniku in mirno povedala: «Moja nedolžnost me zagovarja pred Bogom. A
pred vami in pred grofom me nihče ne more rešiti, saj v svojem srcu hlepite po maščevanju! Če je greh, da sem ljubila in ljubim Friderika, z najbolj predano ljubeznijo, s katero lahko ljubi žena svojega moža.« Ljudje so otrpnili. Tudi sodnik je zaznal, da je zbudila naklonjenost. Zato jo je zopet izzval, naj prizna, da je kriva, kaj ji očita grof. Takrat je kot grom zadonelo po trgu in prevzelo pozornost: »Če je kriva, potem je kriva pred Hermanovo željo po zemeljski moči!« Prior Arnold, ki je stopal vedno bližje je nadaljeval: »Jaz sem njen zagovornik. Zagovarjam zakon, ki ga razbiram v tihoti v svojem srcu in ta zakon je v Bogu prepoznan kot zakon ljubezni!« V nadaljevanju je pojasnil celotno zgodbo in kljub Hermanovi in sodnikovi pritožbi zaključil, da je Veronika nedolžna. Hermanu pa je zažugal: »Ne postavi se s krivico v obsodbo, ki se ji ne izmakneš. Ne pozabi, da si le gospod na zemlji. Ne pozabi, da boš prav kmalu stopil pred Gospoda, ki je na nebu!« Pravda na trgu se je končala pozno popoldne. Sodišče je oznanilo: »Veronika ni kriva!« Grof se ni mogel s tem sprijazniti in je preprečil Arnoldu, da bi Veroniko odpeljal v samostan. V silnem sovraštvu se je približal Veroniki, sodišču in  ljudem, pa dejal: »Jaz, Herman, bom poskrbel za ženo svojega sina!«
Nedolgo zatem sta v grajsko sobo, kjer sta bila grof in Barbara, vstopil vitez in dejal, da je opravljeno. Oba sta vedela, da Veronike ni več. In oče Herman je vstopil k sinu Frideriku v ječo in mu povedal novico. Slišala sta se dva krika. Prvi je bil Friderikov, ko je izvedel, da je dal oče usmrtiti Veroniko. Drugi krik, krik obupa in groze pa se je razlegel v pozni noči iz Hermanove čumnate. Stara ciganka, ki ga je ves čas pridno obiskovala v sanjah, mu je napovedala: «Ko bo poslednja solza bolečine žene, ki si jo dal utopiti, dospela do mesta tvoje usode, se ji bo primešala kri zadnjega izmed tvojih potomcev.«
Veroniko so pokopali v Braslovčah. Nekaj let po Hermanovi smrti jo je Friderik prepeljal na samostansko pokopališče v Jurkloštru.
Tudi prerokba se je uresničila. Celjske zvezde so zbledele.

Zgodovinska povest Karla Gržana o ljubezni med Friderikom in Veroniko ni zgolj
variacija na prastaro temo o ljubezni, pač pa izvirna zgodba na zgodovinskih
dejstvih.

Srečanje literatov v Črnomlju

Društvo upokojencev Črnomelj je v sklopu občinskega praznika svoje  občine  organiziralo srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele krajine.

Na lepo organiziranem literarnem večeru, ki je 25. februarja potekal v Kulturnem domu Črnomelj, sta s svojimi avtorskimi deli ( predstavljamo jih v nadaljevanju ) sodelovali  tudi naši članici  Živka Komac in Neva Oberstar.

Živka Komac    

                                                     

NE BRIGAJO ME                                                                     ZASPI ME

Ne brigajo me ‘hit’ elite                                               Zaspi me življenje za tisoč let,
odete v razvpit glamur,                                                ko svet bo  na novo zgrajen,
da bile bi slave site                                                         kjer bo veljal pravičnejši red,
v bleščavi kiča praznih ur.                                           ko vsakdo bo srečen in zeželjen.

Ne brigajo me oblačila                                                 Do takrat naj sanjam o srečnih ljudeh,
in drage znamke obuval.                                             o travju zelenem in zemlji spočiti,
Še manj me brigajo trobila                                         kjer hodimo družno po skupnih poteh,
kdo s kom zvečer je občeval.                                     iz dojke ljubezni, nam dano je piti.

Ne kamere, ne žarometi,                                             Zbudi življenje me zopet takrat,
po rdečem tepihu sprevod,                                        ko bodo vsa usta zapela,
mi ne pritegnejo pozornost                                        ko človek človeka bo imel rad
vseh teh razstavljenih podob.                                   in jim iz src ljubezen zvenela.

Briga me le še čuječnost,                                             Zbudi življenje čez tisoč me let,
čutečnost toplih, dobrih src                                       ko več ne ubija človek človeka,
naravnanih na človečnost                                           ko vse bomo eno in eno vsi.
vseh sveta človeških vrst.                                            Takrat me prebudi, v čas novega veka.

Neva Oberstar

NE ODLAŠAJ NA JUTRI

Pred osemnajstimi leti sem po spletu okoliščin spoznala sestrično mojega
pokojnega očeta. Tega sem bila zelo vesela, saj sem po očetovi smrti
izgubila stike z njegovimi sorodniki. Z mamo sva se preselili v njen domači
kraj.
Z novo sorodnico sva se hitro zbližali. Pogovor med nama je stekel, kot da
se poznava že mnogo let. Skupaj z menoj se je veselila rojstev mojih
vnukinj. Skupaj z njo sem se veselila uspehov njenih vnukov. Vse to sva si
izmenjavali po dolgih telefonskih pogovorih. Vsako leto sva si voščili za
praznike in vedno znova sva si obljubljali, da bi se srečali v živo. Med tem
časom sem se upokojila, občasno sva se ena in druga srečevali z
zdravstvenimi težavami, a želja po srečanju je ostajala.
Spet je prišlo novo leto in hotela sem ji voščiti, a glas na drugi strani mi
je rekel: Ta številka ne obstaja……

HAIKUJI

Vroča so usta,
zamrznjena beseda,
v tišini dneva.

Brez besed sem zdaj,
nočem ničesar sedaj,
samo mir v srcu.

Spomin na nov dan,
oblaki se zbirajo,
noč prinašajo.

Nežen je pogled,
kruta vsakdanjost duši,
noče slišati.

Potonkin nasmeh,
začaran je moj pogled,
spomine obudi.

V opojnost vonjav
zaseka ta smrad dneva,
odidi od tu.

V mojem srcu si
kaktusova bodica,
ki ostri pogled.

 

Sodelujemo in ustvarjamo

V sodelovanju s Podjetniškim inkubatorjem Kočevje OE LJUDSKA UNIVERZA , v okviru republike Slovenije in Evropske unije sklada za regionalni razvoj, smo pristopili k projektu medgeneracijskega sodelovanja.

K projektu sta z delavnicami pristopila:

BRALNI KROŽEK , ki bo v sodelovanju z vrtcem in osnovnimi šolami organiziral delavnice PRIPOVEDOVANJE ZGODB, na katerih bodo članice  krožka otrokom prebirale zgodbe iz zakladnice slovenske literature.

KROŽEK ROČNIH DEL, bo v okviru projekta izvedel 10 delavnic

10.2.2022  in 17.2 2022 – Izdelava kvačkanih  hobotnic za novorojenčke

24.2. 2022  in  3.3.2022 –  Quirling tehnika , vodi Slavica Špehar

10.3. 2022 in  17.3.2022 Sizzix – Izrezovanje s pomočjo šablon, vodi Slavica Špehar

24.3. 2022-  Nakit iz fimo mase , vodi Tatjana Novak

31.3. 2022 – Servietna tehnika, vodi T. Novak

7.4. 2022 – Deocupage tehnika , vodi T. Novak

14.4.2022 – Vezenje, klekljanje, osnove, vodita Marinka Mušič, T. Novak

21.4.2022  – Zaključek delavnic – Izdelava  papirnatih  ladjic za dober namen

 

 

 

 

 

.

 

Prešernov dan – slovenski kulturni praznik

Pa pojdimo malce nazaj v zgodovino, v leto 1945, ko se je vse skupaj pravzaprav začelo. 

Rojstni kraj Prešernovega dne je kočevarska vas Maverlen v Beli krajini, kjer je delovalo  vodstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.  28. januarja 1945 sta vršilka dolžnosti načelnice odseka za prosveto pri SNOS Milena Mohorič in vodja oddelka za ljudsko prosveto Bogomil Gerlanc,  ( ki je v vojnem času služboval v Kočevju in je avtor knjig Mladi rod Kočevske v boju proti okupatorju in  Kočevsko ), podala predlog, da se 8. februar razglasi za narodni kulturni praznik. Predsedstvo je njuno pobudo še isti dan sprejelo in praznik so tako prvič proslavili v bližnjem Črnomlju, naslednje leto pa že na ozemlju celotne Slovenije. 

Povzeto po knjigi Mihaela Petroviča ml. ” 75 znamenitih kočevskih in s kočevsko povezanih osebnosti”

Letos bomo praznik obeležili z odlomkom govora , ki ga je v neposrednem prenosu Radia Ljubljana imel  21. maja 1939 pesnik Oton Župančič, ob slovesni otvoritvi Prešernove rojstne hiše kot muzej. Zasluge za odkup hiše in preureditev je imel predvsem Prešernov sorodnik  Fran Saleški Finžgar in slovenski šolarji. 

OB PREŠERNOVI SLOVESNOSTI V VRBI

Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim. Trubar je bil prvi, Prešeren edini. Častitljivo in vsega spoštovanja  vredno je, kar je storil Trubar. In vendar! Ako bi Trubarja ne bilo, bi bil njegovo delo opravil kdo drug. Malo pozneje morda, toda opravil bi ga prav gotovo. Da je Prešeren umrl, preden je zastavil pero, ne bi bilo njegovega dela, ne mogel  bi ga opraviti nekdo drug. Zakaj? Trubarjevo delo je bilo stvar jasnega pogleda, umske moči in gorečnosti, Prešernovo pa delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv. Brez Prešerna bi bili Slovenci ostali v somraku, narod brez genija, narod brez luči.

Prešeren, rojen kot vsako živo bitje s hrepenenjem po sreči na svetu, je stopil z vedrim licem na pot. Njegove prve pesmi so igrive, polne šale, prešernosti, izliv ljubeznivega in šegavega duha, čeprav že poskočnost povodnega moža vdira element fantastične groze. Toda kakor teče tok, padajo sence nanj, čedalje več je mraku, lahkotnost mineva, pesem se resni …, iz ranjenega srca se oglaša čedalje večja težnja po ljubezni, presunjen krik po rešitvi iz »življenja ječe«, hrepenenje po koncu: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.«

Vendar obup sonetov nesreče ni njegova zadnja postaja. Še nadalje ga ziblje up in strah, dokler se ne poslovi od teh dveh in tedaj »Srce je prazno, srečno ni.« Res prazno to srce ni nosilo samo svoje bolečine, zato ni moglo nikoli biti prazno. Njegova ljubezen je neločljivo prepletena z domovinsko ljubeznijo. Lastna nesreča mu trajno ne skali pogleda.  Premaga zagrenjenost in najde odrešitev zase in za nas v odpovedi, v ponižni vdanosti in neizprosni svoji usodi. Po tem črtomirskem obratu postane njegova pesem blagoslov, ki posveča vse, kar klije pod soncem vrednega, da živi. Najnežnejše, najmogočnejše, najgenialnejše slovensko srce, še danes neiztrohnjeno.

Vir: TRDINA Silva,1971.Besedna umetnost.5.izd.Maribor: Založba Obzorje

FRANCE PREŠEREN V SLOVENSKI GLASBI

Aleksander MEŽEK – Kam

Vlado KRESLIN – O Vrba

Tantadruj – V spomin Andreja Smoleta

V letu 2021  so priznanje za bralno značko našega društva  osvojile :  Slobodanka Done Ivanc, Marija Jerbič, Darinka Štajdohar, Nevenka Križ, Marija Nanjara, Ljudmila Marentič, Neva Oberstar, Lidija Gornik, Dragica Janša, Silva Žagar, Kristina Tekavec, Lucija Janež, Nevenka Južnič.

BZ bo podeljena na prvi javni prireditvi.

Prebrale smo ….. januar 2022 .. 2 del

Tudi v novem letu čas neizbežno teče. Branje v januarju je bilo sila zanimivo. V roke sem vzela knjigo Zdravje je v nas, Borisa Veneta in časa mi je zmanjkovalo še za običajna opravila. 

Lep pozdrav in ostanite zdravi!

Nevenka Križ

ZDRAVJE JE V NAS   – avtor Boris Vene   (   povzetek knjige  )

Na Ljubljana TV sem zasledila posebno oddajo Prebujeno Srce Slovenije, ki je na sporedu vsak dan ob 17. uri. Zelo poučna oddaja, katere znanja segajo na vsa področja življenja. Vsak najde nekaj zase. Že pred časom je v oddaji med drugimi nastopil gospod Boris Vene, ki je opisal svojo življenjsko situacijo na področju celostnega zdravja.

Po bolezenski izkušnji, treh diagnozah hude bolezni in popotnico, da mu je morda preostalo le še pol leta življenja, se je sicer uspešen podjetnik, lotil iskanja morebitne rešitve. Ni se želel zgolj znebiti bolezni, temveč »postati tisto, kar so skušali simptomi prebuditi, spremeniti ali razviti« v njem.

Podal se je na dolgo pot raziskovanja zavestnih in nezavednih misli, ipd. Začasno je prekinil z delom in se posvetil samo sebi. Pri tem mu je pomagal poznavalec starodavnih znanj gospod Nikola Grubišič, dr. med. nevrolog in manualni terapevt.

V času samozdravljenja je ves čas pisal misli in čustva v številne zvezke in s procesom lupljenja čebule, kot ga je poimenoval, je odmetaval vse, kar mu ni več služilo. Na banki je imel dovolj prihrankov in ni bil obremenjen, kako živeti sebe in družino. To mu je zelo olajšalo življenje saj se je lahko posvetil le sebi in zdravljenju ne glede na čas.

S kombinacijo najnovejših znanstvenih odkritij, ob zdravem načinu življenja in pozabljenih znanj starodavne Šole misterijev mu je uspelo popolnoma preoblikovati svojo osebnost. Razkril se je »novi Boris«, ki ni bil obremenjen s strahovi, ni hlepel po pozornosti in ni potreboval založenega bančnega računa, da bi se čutil varnega in brez strahu. Ne le, da se je pozdravil in preživel, je danes bolj radosten, sproščen in srečen, kot je bil kadarkoli prej.

Vso težko pot samozdravljenja je natančno opisal v knjigi Zdravje je v nas.    Dobite jo v knjižnici, lahko pa si jo kupite na spletu ali v knjigarni. Priporočam branje!

In še Borisova popotnica:

Veselite se življenja in drobnih radosti, ki vam jih ponuja. Bolje se boste počutili, manj boste v stresu, bolj boste zdravi in lažje boste našli pravo pot. Zanimajte se za vse, kar je lepega in dopustite, da vas lepote znotraj in zunaj vas vedno znova očarajo.

Častite Življenje v vseh njegovih oblikah in ne pozabite na SEBE. To mora postati vaša prednostna naloga. Ko boste postali navdušeni nad življenjem ter začutili tisto prijetno vznemirjenost, ki jo prinaša nov dan, boste zaživeli v radosti, ljubezni in brezskrbnosti ne glede na leta. Takrat bodo krize odšle ali pa jih ne boste več zaznavali kot nekaj slabega in neprijetnega, saj se boste naučili igrati igro.

Skratka, najboljše zdravilo za rešitev vsake krize je še vedno Ljubezen.

 

 

 

 

Prebrale smo ….. januar 2022

Neva Oberstar

Družinske počitnice (    Elizabeth Noble )

Življenjska zgodba , ki izvabi smeh in solze.

Charlie za svoj 80 rojstni dan povabi svoje tri otroke z družinami v razkošno vilo na angleškem podeželju. Tam bi skupaj preživeli deset dni in tudi praznovali njegov rojstni dan. Po smrti matere so se precej odtujili, srečevali so se samo še na porokah in pogrebih. Tako se srečajo vsak s svojimi težavami. Druženje jih poveže in njihovi odnosi se čistijo, na
koncu so vsi srečni. V tistih desetih dneh se je Charlie počutil bolj oče kot v vseh zadnjih desetih letih.
Junak knjige je star 80 let, ima srčno popuščanje in ve , da so takšna srečanja bogastvo, ki ga ne moremo nadoknaditi. Tako je neko jutro na počitnicah rekel sam sebi:
Nisi tako zanič kozel stari, je pomislil, ko se je zavihtel iz postelje in oblekel. Veliko jih je v teh letih v slabši formi. Še več pa je takih, ki tako daleč ne pridejo. Malce slep, malce gluh in precej manj močan kot včasih. Na glavi manj las, več dlak pa v ušesih in nosu. Koža je zgubana. Mišice trde. Sklepi boleči……Leta so naredila svoje.

In še Nevenkino razmišljanje…….                                                       

Ob branju takih knjig in zgodb se še bolj utrdiš v mislih, kako zelo je pomembno druženje, saj vse to doživljamo v teh pandemičnih časih, ko se ne moremo srečevati in so naša druženja omejena. Žal je vedno tako, da to spoznamo šele takrat, ko nam je to odvzeto.
Do ponovnega snidenja pa lepo vabljeni, da v naši knjižnici poiščete kakšno knjigo in tudi na tak način popestrite te čase, ki nam jih narekujejo trenutne razmere. Kmalu bo prišel čas, ko ne bomo potovali samo v domišljiji ampak zares, do takrat pa vse dobro in ostanite zdravi.

Prebrale smo ….. december

Članica bralnega krožka Nevenka Križ  nas vsak mesec razveseli s svojimi zapisi o prebranih knjigah. Po odzivih pod objavljenimi prispevki se njene, res lepo napisane obnove,  “dotaknejo” tudi bralce naših spletnih strani.                                                                     

Zato Nevenka, hvala za vse kar je bilo in kar še bo napisano. 

Predsednica, Barbka Bižal Kolar

——————————————————————————————————————–

Hvala za spodbudne besede. Res rada berem, tudi pisanje mi ni tuje a tudi slikam rada, poslušam glasbo, hodim in telovadim, kuham in … . Za vse Imam čas, le malo bolj počasi
se odvija. Dolgčas mi ni nikoli. Sedaj sem prebrala že tretjo Lepo Vido, ki je doma iz Prekmurja in prinaša zelo lepo a tudi žalostno ljubezensko zgodbo. Avtor je Miško Kranjec. Vabim Vas, da preberete original Lepa Vida Pekmurska a tudi na mojo obnovo ne pozabite!

Vse dobro Vam želim in ostanite zdravi! Nevenka

————————————————————————————————————————

Tema o Lepi Vidi spremlja slovensko književnost skozi vse faze njenega razvoja  in  sega daleč v  zgodovino. Junake je takrat ustvarilo ljudstvo in jim pripisovalo čarobno lepoto, nadnaravno moč, pretirano poštenost, pravičnost … . Lepa Vida je v svojem času postala celo mit. Pesniki in pisatelji so o Vidi razvili zgodbe, v katerih lepa deklica vzame starca, lik zapeljivca  oziroma storilca ne kaznuje pravo pač pa prevarani mož,  zlorabljena ženska, ali  se uniči sam, ker ga zasleduje duh umrle. Tudi Miško Kranjec je v noveli napisal svojo ljubezensko zgodbo:

LEPA VIDA PREKMURSKA

Nekoč je živel kraljevič, ki ga je mati zbudila, da bo šel k maši. Ker fant ni hotel iti,  ga je zaklela: »Da bi postal kača, ker ne ubogaš.« Ko je kasneje odprla vrata sobe, se je po njej res zvijala kača. Kraljica se je prestrašila in rekla, da tistemu, ki bo odrešil sina, da toliko denarja, kolikor bo prosil. Kraljevič-kača pa je odgovoril, da s kraljem nimata toliko denarja in da ga lahko reši le Lepa Vida, ki bo plela proso na bogataševi njivi.

To zgodbo je Vida kot otrok pogosto poslušala, ker jo je njena mati pela vsem Vidinim sestram, njej pa še posebno, saj je bila Vida in bila je zelo lepa.

In zgodilo se je, da je Vida že tretji dan plela proso na Vlajevi parceli. Vlaj je bil bogat kmet, vdovec in brez otrok. Zagledal jo je že od daleč in se ji od zadaj približal. Imela je visoko spodrecano krilo, da ji je k zemlji globoko sklonjeni videl lepa zagorela meča, videl jamice pod koleni in videl celo opojno belo polt beder. Ko se je nagledal te lepote, se je postavil prednjo. Zdelo se mu je, kot da se mu hoče razkazati. Oblečeno je imela samo srakico iz domačega lanenega platna s kratkimi rokavci, na prsih globoko izrezano. Ob tako sklonjeni je lahko videl prelepe nabrekle prsi z rožno nadahnjenimi jagodami. Vida je bila z mislimi pri kraljeviču-kači. Da nekdo stoji pred njo je ugotovila šele, ko se je premaknila senca na tleh. Bil je gospodar. Zdrznila se je in zravnala počasi, da si je Vlaj še nekaj časa lahko ogledoval njeno prelepo telo. Bila je mlada, zagorela, z redkimi pegami, ki so dopolnjevale njeno gosto rdečo grivo, ki je silila iz zelene rute,  velike zelene mongolske oči,  najbolj všeč pa so mu bili ciceki. Bil je kot očaran in ji je dal vedeti, da mu je všeč in da bi bil zelo srečen, če bi ga vzela.

Ker so bili pri Vidinih revni in Vida je bila osma od desetih deklet, je bila previdna pri odgovoru. Zmenila sta se, da bo Vlaj počakal do jeseni, ko jo bo prišel snubit, če se ne bo prej poročila. In imela je komaj sedemnajst let.

Mlajših snubcev, ki bi imeli vsaj streho nad glavo, tistega leta ni bilo. Tudi v pravljico o Lepi Vidi, ki jo je poznala iz otroštva, ni več verjela. Doma bi lahko počakala še kakšno leto, potem pa bi morala iti po svetu kot vse njene starejše sestre in mnogi revni Prekmurci.

Oča Vlaj, ki je bil vsaj 35 let starejši se je ves zaljubljen poročil z Vido in jo odpeljal na svojo domačijo v drugo vas. Ona ga je sprejela in se mu je, ko je mislila, da je  čas zato,  vdano predala. Vedela je, da oča Vlaj želi potomce čimprej in da se je zato tudi poročil z njo. Pogosto jo je spraševal, če že kaj čuti. Postajalo ji je mučno zaradi  njegovega pričakovanja. Zato se mu je dajala pogosto z voljo in z željo za otrokom. Otroka pa ni in ni bilo.

Pa je naneslo, da se je iz vojske vrnil sosedov Vanč. Vido je opazil takoj, ko je odložil vojaški kovček. »Kristuš, si lepa! Čigava pa si?« Vida se je od dela zravnala in videla pred seboj postavnega fanta iz katerega je kar kipelo življenje. Zardela je do ušes in odgovorila na vprašanje. Spomnila se je tudi, da so bile govorice, da ima ta fant rad dekleta in žene in da si jih jemlje po mili volji, tudi nasilno. Zdaj pa se je vrnil strašno lačen domačih žensk. Lepi Vidi je začel takoj  pihati na dušo. Ona pa ni mogla pozabiti mladega soseda.

Sosedov Vanč je vedno pogumneje ukal pred njihovo hišo in Vido je vedno kar pretreslo. Svojega starega moža je lepo prosila, naj ji vendar naredi otroka. Dobrodušni oča Vlaj ni mogel vedeti, pa tudi slutil ni, kako se v Vidinem srcu nekaj para. Vanča se je ogibala, kjer koli je mogla. Ko pa je Vanč nepričakovano prišel k njim ravno, ko Vlaja ni bilo doma, je Vidi splahnela vsa njena sila. Kar ponesel jo je na posteljo, še braniti se ni mogla preveč, ko da je začarana.

O dogodku je molčala. Ni zmogla povedati. In ker prvič ni zmogla, ni zmogla tudi naslednji dan, ko je Vanč spet prišel. In tako naprej, vsak dan. Sploh se ni oziral nanjo, ona pa je bila preslabotna, da bi se mu uprla. Po slabih treh mesecih je Vida spoznala, da je noseča. In spoznal je tudi oča Vlaj, ki je kar zažarel in preplavila ga je neznanska blaženost. Vido je to presunilo do bolečin, saj je pričakovala vse drugo. Celo objel jo je z okorelimi rokami in stisnil k sebi. »Dolgo sem čakal,« je dejal ganjeno. Bal se je, da tega ne bo nikdar učakal. Vido je navdala čudna groza v strašnem spoznanju. »Saj jim ne morem povedati resnice, preveč bi bili žalostni.« Tudi misel, da bi se ubila, ki jo je tlačila prej, je opustila rekoč: »Ubijem se lahko tudi potem, ko bom že rodila. Vlaju bo ostal otrok; če seveda oča ne bo prej odkril vse grde resnice o prevari.«  Njeno življenje je postalo eno samo trpljenje. Še Vanč je postal grob do nje pa tudi k drugim ženskam je zahajal.

Kmetu Vlaju se je rodila deklica. Bil je zelo srečen in naklonjen Vidi. Njegovo življenje se je čisto spremenilo, zdelo se mu je vse lepše kot prej. Med delom si je prepeval in požvižgaval. Sedaj je še manj primerno, da mu povem, si je mislila Vida in je molčala. Vančeva mama pa je opozorila Vido, naj vsaj zdaj nehata z Vančem, ker bo drugače hudo.

A komaj je minilo dobre tri mesece po porodu, že je Vanč našel priložnost, ko je bila Vida sama doma. Spet jo je občudoval in strmel vanjo, ker je postala še lepša. In zgodba se je ponovila. Čez eno leto je na svet privekal še fantek. Matjažek  so mu dali ime po očetu Vlaju.

Obiskala jo je mati in jo okarala, ker je za sramoto vedela že vsa dolina, le oča Vlaj ne. On je bil še bolj srečen, ker se mu je rodil sin. Vidi ni nikoli nič očital.

Neko dopoldne je Vančeva mama Vido obvestila, da je oče Vlaj danes zvedel, da sta otroka Vančeva in da ga Vida vara. Vida se je opravičevala, da ji Vanč dela silo, da jo tepe in grize ter brca in da se ga boji. Soseda se je zgrozila, ker ni mislila, da je tako hudo.  Svoje je povedala tudi Vanču in šla domov. Vanč pa se je požvižgal na vse in si hotel vzeti Vido na silo. Vida pa je prijela gnojne vile in mu zagrozila. Ko se ji je dovolj približal je v njenih očeh nekaj videl in zdelo se mu je,  da je ponorela. »Prekleta buša – kaj si nora?« In vile so že zletele proti njemu. Zadnji trenutek je zbežal domov.

Vida pa je pripravila voziček, nanj posadila oba otroka in ju odpeljala k svoji materi. Nihče je ni potem več videl.

Oča Vlaj je prišel po svoja otroka, s seboj pa je odpeljal še Vidino mlajšo sestro Matildo. Ta ni bila tako lepa, bila pa je dobra gospodinja in je lepo skrbela za nečaka, ki sta jo klicala mama. Tudi sama je rodila še enega Vančevega otroka.  A jo je spričo Vidine zgodbe le srečala pamet. Ko se je po porodu spet prikazal Vanč ga je spustila v kuhinjo, ker se je hotel le pogovarjati. Ko pa jo je pričel objemati, je od nekod prijela debelo krepelo in ga krepko mahnila. Po njem in njegovem mednožju je udrihala, dokler ni obležal na tleh.

Zatem je poklicala Vančevo sestro in njenega moža, da so Vanča spravili domov. Oča Vlaj je bil vesel, ko je slišal, kaj je storila Matilda. Vedel je, da bodo otroci imeli dobro mamo in on odlično gospodinjo še naprej. Tudi njej je, kot prej Vidi in otrokom, zapisal nekaj od svojega premoženja. Tri leta za tem je umrl.

Nevenka Križ

Pripis: Čeprav sem v zapisu zaobjela zgodbo priporočam branje originala.

Prebrale smo ….. november 2.del

Nevenka Križ

Članica Bralnega krožka DU Kočevje

Zapis o prebranem

Glede na to, da sem Jurčičevo Lepo Vido prebrala na mah in tudi napisala neke vrste obnovo, sem v knjižnici že brskala po naslovih romanov za naslednje branje. Bela dama Devinska se je na daleč bleščala v belem ovitku in seveda sem jo zaradi naslova vzela s seboj.

Roman Bela dama Devinska je bil natisnjen leta 2010,  napisal pa ga je slovenski  novinar in pisatelj Dušan Jelinčič, ki živi v Trstu. Pokrajina, ki jo opisuje Jurčič v romanu  Lepa Vida mu je poznana in tudi svojo lepo Vido je nastanil v Devinskem gradu. V romanu sicer govori o dveh zaljubljencih iz zgodovinskih časov, ki se predajata prepovedani ljubezni.

 Bela dama Devinska me je pritegnila, ker se dogaja na istem prostoru kot Jurčičeva Lepa Vida.  Zgodba je zasnovana drugače,  ob branju pa nehote primerjaš obe zgodbi.

BELA DAMA DEVINSKI

Začetek ljubezni med Simerjem  in Vido je pravljičen. On priden in delaven ter lep mladenič, ki se trenutno ukvarja z ribarjenjem, sicer pa ima ambicije postati umetnik – kipar in ona, lepa,  ubogljiva in pametna mladenka, ki dela doma na kmetiji. Od prvega srečanja dalje sta hrepenela drug po drugem. Prelepo, da bi lahko dolgo trajalo. Zaradi različnih spletk in okoliščin mednju poseže graščak z Devinskega gradu. Ne vzame  si le pravice prve noči, pač pa Vido obdrži na svojem gradu ter se z njo celo poroči proti njeni volji. A ker prava ljubezen ne pozna meja, se zaljubljenca srečujeta še naprej a skrivaj. V jami nad morjem, kjer je izgubila nedolžnost s Simerjem, se predajata eden drugemu, če se le pokaže prava priložnost. V gradu ima Vida zaupnico Sofijo. Ta ji pomaga pri premagovanju vseh ovir. Pokaže ji tudi skrivni izhod iz gradu. Ko Vida ugotovi, da je noseča, se odpove svoji ljubezni, ker se boji velikega tveganja, da bosta odkrita.

S težkim srcem se poslovi od Simerja in tudi on težko sprejme odločitev. Tedaj se odloči, da bo odšel k mojstrom kiparstva, da uresniči življenjsko željo, postati kipar. A ker se prava ljubezen nikoli ne konča, njuno slovo ni dokončno.

V nadaljevanju ona rodi prelepega sinčka in mu posveti vso svojo ljubezen, saj na njem vsak dan znova ugotovi kakšno novo podobnost s Simerjem. Življenje graščaka pa je poleg vodenja poslov osredotočeno na lovske pohode, požrtije, ljubosumnost, nezvestobo, ipd.

Zaupnica Sofija Vidi razodene svoje skrivnosti, Vida, ki se ji tudi zaupa, pa ji pove svoje. V epilogu zvemo, da se je Vidin brat poročil s Sofijino hčerko. Na poročni dan so nevesto na silo odpeljali na grad, kjer se je z njo poigraval taisti trd in robat graščak. Nazadnje je Klara morala umreti, njen mož pa je odšel služit v vojsko, kjer je dolgih 20 let doživljal grozote.

Tragična je tudi usoda zaljubljencev. Simer se je odločil, da bo Vido z otrokom vzel k sebi. V času priprav na odhod z gradu, so Vido zasačili in sam graščak jo je porinil v skalno plitvino v morje. Simer pa se je v viharni in temni noči utopil, ko je na barki čakal svojo drago. Njuni trupli nikoli ne najdejo. Graščaka preganja Vidina senca, ki ga zalezuje povsod po gradu in v smrtnem strahu sklene žalostno življenje. Tako grad izgubi gospodarja in začne propadati.

Sinka, sad ljubezni zaljubljencev reši Sofija. Fant zraste v prelepega mladeniča z vrlinami svojih staršev in življenje gre naprej.

In tista bela skala na steni pod gradom s podobo dekleta s poročno tančico in otrokom v naročju, se še danes zrcali  v morju, zrcalila pa se je tudi v Jurčičevem in Jelinčičevem času. Obiskovalce pa spominja na vero v resnično brezmejno ljubezen.

 

Dolga vas, dne 17.11.2021