Arhivi Kategorije: Bralni krožek

Prebrale smo ….. januar 2022 .. 2 del

Tudi v novem letu čas neizbežno teče. Branje v januarju je bilo sila zanimivo. V roke sem vzela knjigo Zdravje je v nas, Borisa Veneta in časa mi je zmanjkovalo še za običajna opravila. 

Lep pozdrav in ostanite zdravi!

Nevenka Križ

ZDRAVJE JE V NAS   – avtor Boris Vene   (   povzetek knjige  )

Na Ljubljana TV sem zasledila posebno oddajo Prebujeno Srce Slovenije, ki je na sporedu vsak dan ob 17. uri. Zelo poučna oddaja, katere znanja segajo na vsa področja življenja. Vsak najde nekaj zase. Že pred časom je v oddaji med drugimi nastopil gospod Boris Vene, ki je opisal svojo življenjsko situacijo na področju celostnega zdravja.

Po bolezenski izkušnji, treh diagnozah hude bolezni in popotnico, da mu je morda preostalo le še pol leta življenja, se je sicer uspešen podjetnik, lotil iskanja morebitne rešitve. Ni se želel zgolj znebiti bolezni, temveč »postati tisto, kar so skušali simptomi prebuditi, spremeniti ali razviti« v njem.

Podal se je na dolgo pot raziskovanja zavestnih in nezavednih misli, ipd. Začasno je prekinil z delom in se posvetil samo sebi. Pri tem mu je pomagal poznavalec starodavnih znanj gospod Nikola Grubišič, dr. med. nevrolog in manualni terapevt.

V času samozdravljenja je ves čas pisal misli in čustva v številne zvezke in s procesom lupljenja čebule, kot ga je poimenoval, je odmetaval vse, kar mu ni več služilo. Na banki je imel dovolj prihrankov in ni bil obremenjen, kako živeti sebe in družino. To mu je zelo olajšalo življenje saj se je lahko posvetil le sebi in zdravljenju ne glede na čas.

S kombinacijo najnovejših znanstvenih odkritij, ob zdravem načinu življenja in pozabljenih znanj starodavne Šole misterijev mu je uspelo popolnoma preoblikovati svojo osebnost. Razkril se je »novi Boris«, ki ni bil obremenjen s strahovi, ni hlepel po pozornosti in ni potreboval založenega bančnega računa, da bi se čutil varnega in brez strahu. Ne le, da se je pozdravil in preživel, je danes bolj radosten, sproščen in srečen, kot je bil kadarkoli prej.

Vso težko pot samozdravljenja je natančno opisal v knjigi Zdravje je v nas.    Dobite jo v knjižnici, lahko pa si jo kupite na spletu ali v knjigarni. Priporočam branje!

In še Borisova popotnica:

Veselite se življenja in drobnih radosti, ki vam jih ponuja. Bolje se boste počutili, manj boste v stresu, bolj boste zdravi in lažje boste našli pravo pot. Zanimajte se za vse, kar je lepega in dopustite, da vas lepote znotraj in zunaj vas vedno znova očarajo.

Častite Življenje v vseh njegovih oblikah in ne pozabite na SEBE. To mora postati vaša prednostna naloga. Ko boste postali navdušeni nad življenjem ter začutili tisto prijetno vznemirjenost, ki jo prinaša nov dan, boste zaživeli v radosti, ljubezni in brezskrbnosti ne glede na leta. Takrat bodo krize odšle ali pa jih ne boste več zaznavali kot nekaj slabega in neprijetnega, saj se boste naučili igrati igro.

Skratka, najboljše zdravilo za rešitev vsake krize je še vedno Ljubezen.

 

 

 

 

Prebrale smo ….. januar 2022

Neva Oberstar

Družinske počitnice (    Elizabeth Noble )

Življenjska zgodba , ki izvabi smeh in solze.

Charlie za svoj 80 rojstni dan povabi svoje tri otroke z družinami v razkošno vilo na angleškem podeželju. Tam bi skupaj preživeli deset dni in tudi praznovali njegov rojstni dan. Po smrti matere so se precej odtujili, srečevali so se samo še na porokah in pogrebih. Tako se srečajo vsak s svojimi težavami. Druženje jih poveže in njihovi odnosi se čistijo, na
koncu so vsi srečni. V tistih desetih dneh se je Charlie počutil bolj oče kot v vseh zadnjih desetih letih.
Junak knjige je star 80 let, ima srčno popuščanje in ve , da so takšna srečanja bogastvo, ki ga ne moremo nadoknaditi. Tako je neko jutro na počitnicah rekel sam sebi:
Nisi tako zanič kozel stari, je pomislil, ko se je zavihtel iz postelje in oblekel. Veliko jih je v teh letih v slabši formi. Še več pa je takih, ki tako daleč ne pridejo. Malce slep, malce gluh in precej manj močan kot včasih. Na glavi manj las, več dlak pa v ušesih in nosu. Koža je zgubana. Mišice trde. Sklepi boleči……Leta so naredila svoje.

In še Nevenkino razmišljanje…….                                                       

Ob branju takih knjig in zgodb se še bolj utrdiš v mislih, kako zelo je pomembno druženje, saj vse to doživljamo v teh pandemičnih časih, ko se ne moremo srečevati in so naša druženja omejena. Žal je vedno tako, da to spoznamo šele takrat, ko nam je to odvzeto.
Do ponovnega snidenja pa lepo vabljeni, da v naši knjižnici poiščete kakšno knjigo in tudi na tak način popestrite te čase, ki nam jih narekujejo trenutne razmere. Kmalu bo prišel čas, ko ne bomo potovali samo v domišljiji ampak zares, do takrat pa vse dobro in ostanite zdravi.

Prebrale smo ….. december

Članica bralnega krožka Nevenka Križ  nas vsak mesec razveseli s svojimi zapisi o prebranih knjigah. Po odzivih pod objavljenimi prispevki se njene, res lepo napisane obnove,  “dotaknejo” tudi bralce naših spletnih strani.                                                                     

Zato Nevenka, hvala za vse kar je bilo in kar še bo napisano. 

Predsednica, Barbka Bižal Kolar

——————————————————————————————————————–

Hvala za spodbudne besede. Res rada berem, tudi pisanje mi ni tuje a tudi slikam rada, poslušam glasbo, hodim in telovadim, kuham in … . Za vse Imam čas, le malo bolj počasi
se odvija. Dolgčas mi ni nikoli. Sedaj sem prebrala že tretjo Lepo Vido, ki je doma iz Prekmurja in prinaša zelo lepo a tudi žalostno ljubezensko zgodbo. Avtor je Miško Kranjec. Vabim Vas, da preberete original Lepa Vida Pekmurska a tudi na mojo obnovo ne pozabite!

Vse dobro Vam želim in ostanite zdravi! Nevenka

————————————————————————————————————————

Tema o Lepi Vidi spremlja slovensko književnost skozi vse faze njenega razvoja  in  sega daleč v  zgodovino. Junake je takrat ustvarilo ljudstvo in jim pripisovalo čarobno lepoto, nadnaravno moč, pretirano poštenost, pravičnost … . Lepa Vida je v svojem času postala celo mit. Pesniki in pisatelji so o Vidi razvili zgodbe, v katerih lepa deklica vzame starca, lik zapeljivca  oziroma storilca ne kaznuje pravo pač pa prevarani mož,  zlorabljena ženska, ali  se uniči sam, ker ga zasleduje duh umrle. Tudi Miško Kranjec je v noveli napisal svojo ljubezensko zgodbo:

LEPA VIDA PREKMURSKA

Nekoč je živel kraljevič, ki ga je mati zbudila, da bo šel k maši. Ker fant ni hotel iti,  ga je zaklela: »Da bi postal kača, ker ne ubogaš.« Ko je kasneje odprla vrata sobe, se je po njej res zvijala kača. Kraljica se je prestrašila in rekla, da tistemu, ki bo odrešil sina, da toliko denarja, kolikor bo prosil. Kraljevič-kača pa je odgovoril, da s kraljem nimata toliko denarja in da ga lahko reši le Lepa Vida, ki bo plela proso na bogataševi njivi.

To zgodbo je Vida kot otrok pogosto poslušala, ker jo je njena mati pela vsem Vidinim sestram, njej pa še posebno, saj je bila Vida in bila je zelo lepa.

In zgodilo se je, da je Vida že tretji dan plela proso na Vlajevi parceli. Vlaj je bil bogat kmet, vdovec in brez otrok. Zagledal jo je že od daleč in se ji od zadaj približal. Imela je visoko spodrecano krilo, da ji je k zemlji globoko sklonjeni videl lepa zagorela meča, videl jamice pod koleni in videl celo opojno belo polt beder. Ko se je nagledal te lepote, se je postavil prednjo. Zdelo se mu je, kot da se mu hoče razkazati. Oblečeno je imela samo srakico iz domačega lanenega platna s kratkimi rokavci, na prsih globoko izrezano. Ob tako sklonjeni je lahko videl prelepe nabrekle prsi z rožno nadahnjenimi jagodami. Vida je bila z mislimi pri kraljeviču-kači. Da nekdo stoji pred njo je ugotovila šele, ko se je premaknila senca na tleh. Bil je gospodar. Zdrznila se je in zravnala počasi, da si je Vlaj še nekaj časa lahko ogledoval njeno prelepo telo. Bila je mlada, zagorela, z redkimi pegami, ki so dopolnjevale njeno gosto rdečo grivo, ki je silila iz zelene rute,  velike zelene mongolske oči,  najbolj všeč pa so mu bili ciceki. Bil je kot očaran in ji je dal vedeti, da mu je všeč in da bi bil zelo srečen, če bi ga vzela.

Ker so bili pri Vidinih revni in Vida je bila osma od desetih deklet, je bila previdna pri odgovoru. Zmenila sta se, da bo Vlaj počakal do jeseni, ko jo bo prišel snubit, če se ne bo prej poročila. In imela je komaj sedemnajst let.

Mlajših snubcev, ki bi imeli vsaj streho nad glavo, tistega leta ni bilo. Tudi v pravljico o Lepi Vidi, ki jo je poznala iz otroštva, ni več verjela. Doma bi lahko počakala še kakšno leto, potem pa bi morala iti po svetu kot vse njene starejše sestre in mnogi revni Prekmurci.

Oča Vlaj, ki je bil vsaj 35 let starejši se je ves zaljubljen poročil z Vido in jo odpeljal na svojo domačijo v drugo vas. Ona ga je sprejela in se mu je, ko je mislila, da je  čas zato,  vdano predala. Vedela je, da oča Vlaj želi potomce čimprej in da se je zato tudi poročil z njo. Pogosto jo je spraševal, če že kaj čuti. Postajalo ji je mučno zaradi  njegovega pričakovanja. Zato se mu je dajala pogosto z voljo in z željo za otrokom. Otroka pa ni in ni bilo.

Pa je naneslo, da se je iz vojske vrnil sosedov Vanč. Vido je opazil takoj, ko je odložil vojaški kovček. »Kristuš, si lepa! Čigava pa si?« Vida se je od dela zravnala in videla pred seboj postavnega fanta iz katerega je kar kipelo življenje. Zardela je do ušes in odgovorila na vprašanje. Spomnila se je tudi, da so bile govorice, da ima ta fant rad dekleta in žene in da si jih jemlje po mili volji, tudi nasilno. Zdaj pa se je vrnil strašno lačen domačih žensk. Lepi Vidi je začel takoj  pihati na dušo. Ona pa ni mogla pozabiti mladega soseda.

Sosedov Vanč je vedno pogumneje ukal pred njihovo hišo in Vido je vedno kar pretreslo. Svojega starega moža je lepo prosila, naj ji vendar naredi otroka. Dobrodušni oča Vlaj ni mogel vedeti, pa tudi slutil ni, kako se v Vidinem srcu nekaj para. Vanča se je ogibala, kjer koli je mogla. Ko pa je Vanč nepričakovano prišel k njim ravno, ko Vlaja ni bilo doma, je Vidi splahnela vsa njena sila. Kar ponesel jo je na posteljo, še braniti se ni mogla preveč, ko da je začarana.

O dogodku je molčala. Ni zmogla povedati. In ker prvič ni zmogla, ni zmogla tudi naslednji dan, ko je Vanč spet prišel. In tako naprej, vsak dan. Sploh se ni oziral nanjo, ona pa je bila preslabotna, da bi se mu uprla. Po slabih treh mesecih je Vida spoznala, da je noseča. In spoznal je tudi oča Vlaj, ki je kar zažarel in preplavila ga je neznanska blaženost. Vido je to presunilo do bolečin, saj je pričakovala vse drugo. Celo objel jo je z okorelimi rokami in stisnil k sebi. »Dolgo sem čakal,« je dejal ganjeno. Bal se je, da tega ne bo nikdar učakal. Vido je navdala čudna groza v strašnem spoznanju. »Saj jim ne morem povedati resnice, preveč bi bili žalostni.« Tudi misel, da bi se ubila, ki jo je tlačila prej, je opustila rekoč: »Ubijem se lahko tudi potem, ko bom že rodila. Vlaju bo ostal otrok; če seveda oča ne bo prej odkril vse grde resnice o prevari.«  Njeno življenje je postalo eno samo trpljenje. Še Vanč je postal grob do nje pa tudi k drugim ženskam je zahajal.

Kmetu Vlaju se je rodila deklica. Bil je zelo srečen in naklonjen Vidi. Njegovo življenje se je čisto spremenilo, zdelo se mu je vse lepše kot prej. Med delom si je prepeval in požvižgaval. Sedaj je še manj primerno, da mu povem, si je mislila Vida in je molčala. Vančeva mama pa je opozorila Vido, naj vsaj zdaj nehata z Vančem, ker bo drugače hudo.

A komaj je minilo dobre tri mesece po porodu, že je Vanč našel priložnost, ko je bila Vida sama doma. Spet jo je občudoval in strmel vanjo, ker je postala še lepša. In zgodba se je ponovila. Čez eno leto je na svet privekal še fantek. Matjažek  so mu dali ime po očetu Vlaju.

Obiskala jo je mati in jo okarala, ker je za sramoto vedela že vsa dolina, le oča Vlaj ne. On je bil še bolj srečen, ker se mu je rodil sin. Vidi ni nikoli nič očital.

Neko dopoldne je Vančeva mama Vido obvestila, da je oče Vlaj danes zvedel, da sta otroka Vančeva in da ga Vida vara. Vida se je opravičevala, da ji Vanč dela silo, da jo tepe in grize ter brca in da se ga boji. Soseda se je zgrozila, ker ni mislila, da je tako hudo.  Svoje je povedala tudi Vanču in šla domov. Vanč pa se je požvižgal na vse in si hotel vzeti Vido na silo. Vida pa je prijela gnojne vile in mu zagrozila. Ko se ji je dovolj približal je v njenih očeh nekaj videl in zdelo se mu je,  da je ponorela. »Prekleta buša – kaj si nora?« In vile so že zletele proti njemu. Zadnji trenutek je zbežal domov.

Vida pa je pripravila voziček, nanj posadila oba otroka in ju odpeljala k svoji materi. Nihče je ni potem več videl.

Oča Vlaj je prišel po svoja otroka, s seboj pa je odpeljal še Vidino mlajšo sestro Matildo. Ta ni bila tako lepa, bila pa je dobra gospodinja in je lepo skrbela za nečaka, ki sta jo klicala mama. Tudi sama je rodila še enega Vančevega otroka.  A jo je spričo Vidine zgodbe le srečala pamet. Ko se je po porodu spet prikazal Vanč ga je spustila v kuhinjo, ker se je hotel le pogovarjati. Ko pa jo je pričel objemati, je od nekod prijela debelo krepelo in ga krepko mahnila. Po njem in njegovem mednožju je udrihala, dokler ni obležal na tleh.

Zatem je poklicala Vančevo sestro in njenega moža, da so Vanča spravili domov. Oča Vlaj je bil vesel, ko je slišal, kaj je storila Matilda. Vedel je, da bodo otroci imeli dobro mamo in on odlično gospodinjo še naprej. Tudi njej je, kot prej Vidi in otrokom, zapisal nekaj od svojega premoženja. Tri leta za tem je umrl.

Nevenka Križ

Pripis: Čeprav sem v zapisu zaobjela zgodbo priporočam branje originala.

Prebrale smo ….. november 2.del

Nevenka Križ

Članica Bralnega krožka DU Kočevje

Zapis o prebranem

Glede na to, da sem Jurčičevo Lepo Vido prebrala na mah in tudi napisala neke vrste obnovo, sem v knjižnici že brskala po naslovih romanov za naslednje branje. Bela dama Devinska se je na daleč bleščala v belem ovitku in seveda sem jo zaradi naslova vzela s seboj.

Roman Bela dama Devinska je bil natisnjen leta 2010,  napisal pa ga je slovenski  novinar in pisatelj Dušan Jelinčič, ki živi v Trstu. Pokrajina, ki jo opisuje Jurčič v romanu  Lepa Vida mu je poznana in tudi svojo lepo Vido je nastanil v Devinskem gradu. V romanu sicer govori o dveh zaljubljencih iz zgodovinskih časov, ki se predajata prepovedani ljubezni.

 Bela dama Devinska me je pritegnila, ker se dogaja na istem prostoru kot Jurčičeva Lepa Vida.  Zgodba je zasnovana drugače,  ob branju pa nehote primerjaš obe zgodbi.

BELA DAMA DEVINSKI

Začetek ljubezni med Simerjem  in Vido je pravljičen. On priden in delaven ter lep mladenič, ki se trenutno ukvarja z ribarjenjem, sicer pa ima ambicije postati umetnik – kipar in ona, lepa,  ubogljiva in pametna mladenka, ki dela doma na kmetiji. Od prvega srečanja dalje sta hrepenela drug po drugem. Prelepo, da bi lahko dolgo trajalo. Zaradi različnih spletk in okoliščin mednju poseže graščak z Devinskega gradu. Ne vzame  si le pravice prve noči, pač pa Vido obdrži na svojem gradu ter se z njo celo poroči proti njeni volji. A ker prava ljubezen ne pozna meja, se zaljubljenca srečujeta še naprej a skrivaj. V jami nad morjem, kjer je izgubila nedolžnost s Simerjem, se predajata eden drugemu, če se le pokaže prava priložnost. V gradu ima Vida zaupnico Sofijo. Ta ji pomaga pri premagovanju vseh ovir. Pokaže ji tudi skrivni izhod iz gradu. Ko Vida ugotovi, da je noseča, se odpove svoji ljubezni, ker se boji velikega tveganja, da bosta odkrita.

S težkim srcem se poslovi od Simerja in tudi on težko sprejme odločitev. Tedaj se odloči, da bo odšel k mojstrom kiparstva, da uresniči življenjsko željo, postati kipar. A ker se prava ljubezen nikoli ne konča, njuno slovo ni dokončno.

V nadaljevanju ona rodi prelepega sinčka in mu posveti vso svojo ljubezen, saj na njem vsak dan znova ugotovi kakšno novo podobnost s Simerjem. Življenje graščaka pa je poleg vodenja poslov osredotočeno na lovske pohode, požrtije, ljubosumnost, nezvestobo, ipd.

Zaupnica Sofija Vidi razodene svoje skrivnosti, Vida, ki se ji tudi zaupa, pa ji pove svoje. V epilogu zvemo, da se je Vidin brat poročil s Sofijino hčerko. Na poročni dan so nevesto na silo odpeljali na grad, kjer se je z njo poigraval taisti trd in robat graščak. Nazadnje je Klara morala umreti, njen mož pa je odšel služit v vojsko, kjer je dolgih 20 let doživljal grozote.

Tragična je tudi usoda zaljubljencev. Simer se je odločil, da bo Vido z otrokom vzel k sebi. V času priprav na odhod z gradu, so Vido zasačili in sam graščak jo je porinil v skalno plitvino v morje. Simer pa se je v viharni in temni noči utopil, ko je na barki čakal svojo drago. Njuni trupli nikoli ne najdejo. Graščaka preganja Vidina senca, ki ga zalezuje povsod po gradu in v smrtnem strahu sklene žalostno življenje. Tako grad izgubi gospodarja in začne propadati.

Sinka, sad ljubezni zaljubljencev reši Sofija. Fant zraste v prelepega mladeniča z vrlinami svojih staršev in življenje gre naprej.

In tista bela skala na steni pod gradom s podobo dekleta s poročno tančico in otrokom v naročju, se še danes zrcali  v morju, zrcalila pa se je tudi v Jurčičevem in Jelinčičevem času. Obiskovalce pa spominja na vero v resnično brezmejno ljubezen.

 

Dolga vas, dne 17.11.2021

 

 

 

 

 

 

Prebrale smo ….. november 1.del

Nevenka Križ
Članica Bralnega krožka DU Kočevje

LEPA VIDA – Roman Josipa Jurčiča; opis

Josip Jurčič (1844 – 1881) je bil iz Muljave pri Stični. Šolal se je v Ljubljani in
Dunaju. Študij jezikoslovja (latinščine in grščine) ni končal, ker mu je zmanjkalo
denarja, kljub zelo zgodnjemu in plodnemu pisanju svojih del. Zbolel je za
jetiko, iskal zdravja v Gorici in v Benetkah ter umrl v Ljubljani.
Jurčičev jezik je zajet iz ljudstva, bogat z ljudskimi reki, njegovo pripovedovanje
pa je živo in naravno.
Podoba lepe Vide je literarna tema, ki je bila v svojem času v središču slovenske
ustvarjalne pozornosti. Oblikovali so jo mnogi avtorji. Jurčič je zgodbo o lepi
Vidi poznal najprej iz Prešernove predelave ljudske pesmi. Zgodba izvira še iz
časov, ko so plenili po naših morjih arabsko-mavriški razbojniki, ki so iz naših
obrežij odpeljali mnoge može in žene ter jih prodajali kot sužnje v
mohamedanske pokrajine. Ne samo v Azijo in Afriko, tudi na Špansko, kjer so
imeli svojo arabsko-mavrsko državo s središčem v Kordovi. Pozneje, leta 1492
so Arabce – zamorce pregnali iz Španskega, zgodbe o lepi Vidi pa so dobile
nekoliko drugačno vsebino. Niso bile več sužnje – dojilje princev, ki so jih
odvedli razbojniki, ampak lahkomiselno gredo same prostovoljno v tujino in se
potem skesane vračajo domov.
Jurčič je svojo Lepo Vido lokaliziral v slovensko kraško Primorje okoli Devina ob
Tržaškem zalivu, dogaja pa se konec 18. stoletja. Vida, mlada edinka bogatega
kmeta, je bila lepo, viharno, svojeglavo in odločno dekle. Ni bila vzgojena strogo
in se je staršem mnogokrat upirala. Nekoč, ko se je zunaj kujala iz
kljubovalnosti, jo je iznenada ogovoril mnogo starejši bogat vdovec Samorod ,
gospodar gradu Devin. Takoj se mu je »pritožila« čez starše in njuno
poznanstvo je hitro prešlo v poroko. Prvi dve leti sta živela srečno, rodil se jima
je sinček. A lepa Vida se je na gradu pogosto srečala z moževim prijateljem
Paolom iz Benetk, ki ji je na koncu ukradel srce. Samorod je čutil, da mu Vida
ne pripada več s celim srcem, ampak ni vedel za razlog. Čisto slučajno mu je oči
odprl njegov brat duhovnik, ki je tudi prišel na obisk domov. Vida je čez noč
izginila, v okolici in na gradu pa so govorili, da po morju plujejo razbojniki. Vsi so
jo iskali, saj so bili prepričani, da so Vido ugrabili, saj je mali sinček ostal doma.

Med samotnim skrivanjem Vide v Benetkah je Vido obšlo hrepenenje po
otroku. To je privedlo tudi do navzkrižja med ljubimcema. Paoli se je naveličal
Vidinega tarnanja, da jo zanemarja in ji ne pripelje otroka, kot ji je obljubil.
Povedal ji je, da ima rad njo, Samorodovega otroka pa ne mara. In enkrat je s
seboj pripeljal svojega prijatelja, s katerim bi si Vido delila nekaj časa, potem pa
… .
Vida se skesana, utrujena in bolna pojavi v domačem kraju. Župniku se izpove in
od njega izprosi, naj ne pove resnice drugim. V hiši staršev okreva in se na
veliko veselje moža Samoroda vrne k sinku na grad. Iz prej svojeglave in viharne
žene se prelevi v poslušno in pohlevno ženo, saj je v sebi čutila veliko krivdo in
laž.
Naslednji dve leti sta mirno živela. Njena starša sta, ko sta videla Vido z možem
in sinkom, pomirjeno umrla. Gospodar je svojo ženo ljubil. Po večkratnem
vabljenju jo je le pregovoril, da je šla z njim v tujino po trgovskih poslih, da ne
bi bila stalno doma. Tam pa ju je videl bivši ljubimec in oholo nagovoril
Samoroda. Vida se je zgrozila, ker je vedela, da bo laž razkrinkana in da je
konflikt neizbežen. Takoj se je vrnila domov. Njen mož pa je nagle jeze in
togoten branil ženino čast. Nesramnega ljubimca Paolija je zabodel v srce. Ko
je hotel v zmedi pobegniti, je ranil še več ljudi, tudi uradnega stražnika. Sedaj je
v tujini sam čakal sodbe, ni bilo dvoma kakšne. Veljalo je pravilo glavo za glavo.
Vida v duševnem trpljenju zblazni, saj ni prenesla koliko bridkosti je storila
možu, ki v zaporu čaka sigurno smrt. Mož ji je v pričakovanju sodbe vse
odpustil, njegov sinček je dorastel, se šolal in postal velik gospod.
Ljudje oziroma narod pa je daleč naokoli še dolgo in različno pripovedoval
pesmi in pripovedi o lepi Vidi.
Ostanki gradu pa še sedaj ob pravi svetlobi v vodi kažejo kamnit kip ženske v
tančici z detetom v naročju.

 

S slavnostnim vlakom v KOČEVJE

Iz dnevnika neznanega udeleženca

Kakor je znano se je kočevska proga otvorila 27.9. 1893 s slavnostnim vlakom. Na njem so bili vsi, ki so bili poklicani ali je bil tudi kakšen tak , ki ga »ni bilo treba«.

Ljubljana, Grubarjev kanal :  Na bregu kanala je bilo le malo navdušencev.
Lavrica: Narodne zastave, grom topičev, le slivovke ni bilo.
Škofljica:20 ljudi….
Šmarje: Veliko ljudi in dolg nagovor takratnega ministra.
Grosuplje: Velika množica ljudi in dober zajtrk.
Čušperk: Krasne deklice, krasni šopki.
Dobrepolje: Župnik je pozabil govor in se samo po nemško pogovarjal z ministrom, tudi godba je igrala.
Velike Lašče: Med govorom župana je neka srborita osa letala. Dobro, da ga ni pičila ali pa
ministra, saj je tudi mimo njegove glave letala. Je pa spremljala nekega žurnalista
čisto do kupeja.
Ortnek: Nobene zastave ni, minister in še en poslanec se nasmihata mlademu Kozlerju.
Žlebič: ….tu ni postaje, a si jo želijo, je napisano na transparentu.
Ribnica: Velikansko navdušenje.                                                                                                          Dolenja vas (Lipovec): Eden izmed poslancev je iz tega konca, ampak postaje ni.
Srednja vas(Stara Cerkev): Nemška trobojnica in vsi nemško govorijo, minister je navdušen.
Kočevje: Nobene deželne zastave, krasni šopki, krasne deklice v kočevski noši, vse nemško.
Banket izboren, šampanjec ravno tako, izvrstne smotke in čudovit ministrov smehljaj.
Jaz, ki sem to spremljal pa sem nekaj časa pozdravljal nemško, nekaj časa pa
slovensko. Človek dandanes ne ve kaj je prav.

Vožnja nazaj
Ti ljudje so zelo točni, jaz sem komaj ujel vlak, na postaji pa je ostal nek žurnalist,
zanj se niso sekirali, saj je opravil svoje. Vse postaje na povratku so bile prazne, to
pa je sramotno za deželne veljake in se jezijo, ker so ljudje tako malomarni.

(Slovenski narod,27.9. 1893)

Zapisala: Neva Oberstar, članica BK

                                                         in    VLAK  DANES    27.9.2021

   

 

 

 

 

 

 

Razpis – srečanje literatov seniorjev

SREČANJE LITERATOV DU

V avli KKC Dolenjske Toplice bo tradicionalno srečanje literatov iz našega in sosednjih društev upokojencev.

Milica Lukšič – 031 794 670 – milica.luksic@gmail.com


Datum:26.09.2021                 R   A   Z   P   I  S

                         za sodelovanje na srečanju literatov seniorjev

Organizator srečanja literatov je Društvo upokojencev Dolenjske Toplice

Srečanje bo v četrtek, 16. septembra  2021, ob 19. uri, v Kulturno kongresnem centru v Dolenjskih Toplicah.

Vljudno vabimo društva upokojencev sosednjih občin Dvor, Žužemberk, Straža, Uršna sela, Kočevje in Semič, v katerih delujejo ustvarjalci poezije in proze, da se prijavijo na razpis

do 07.09.2021 na naslov:

  • DRUŠTVO UPOKOJENCEV DOLENJSKE TOPLICE, Zdraviliški trg 8
  • GSM: 031-794-670 ( Milica)
  • e-pošta: dudtoplice@gmail.com

Prijava naj vsebuje:

  • ime in priimek sodelujočega,
  • ime društva, v katerem deluje,
  • dve pesmi (po možnosti tudi naslov),
  • prozno delo (največ ena tipkana stran).

Prispevki naj bodo novejšega datuma.

Za predstavitev v napovedi prosimo, če nam lahko pošljete par stavkov o literatu, o  vaši literarni sekciji, številu njenih članov in  morebitni izdaji pesniške zbirke oziroma proze vaših literatov …

Sodelujočim ni potrebno predhodno pošiljati svojih del, .Posameznik se lahko predstavi z največ dvemi deli.

Vljudno vabljeni k sodelovanju in lep pozdrav.

Sekcija za kulturo  DU Dolenjske Toplice                      Predsednik DU

Milica Lukšič , l. r.                                                            Dušan Kraševec, l.r.

,

Z donacijo smo obeležili mednarodni dan knjige

Smo eno redkih društev upokojencev v Sloveniji, ki ima svojo knjižnico. S podarjenimi knjigami so jo napolnili in vsebinsko oblikovali člani društva sami in v dveletnem delovanju KNJIGOTEKE se je nabralo lepo število dobro ohranjenih knjig vseh zvrsti: od romanov, leposlovnih  in strokovnih del, do literature za otroke in mladino. Kljub temu, da naši člani pridno berejo, saj pri nas ni ne članarine in ne zamudnine, pa so določene knjige ostajale na policah neizposojene, ker so bile bolj primerne za mlajšo populacijo. Zato  sta članici bralnega krožka Marija Nanjara in Neva Oberstar, ki lepo skrbita za urejenost knjižnice, naredili izbor knjig, katere smo se odločili podariti naprej. Tako so se donacije v letu 2020 že razveseli v Medgeneracijskem centru Skupaj, ki deluje v okviru Ljudske  univerze Kočevje  in  v Osnovni šoli Stara Cerkev, podružnica Željne.

Ob letošnjem svetovnem dnevu knjige je med 22. in 25. aprilom potekal  Slovenski virtualni knjižni sejem, Sejem s kavča. Članice bralnega krožka, sicer vsakoletne obiskovalke sejma, so sejmu tako prisostvovale virtualno, so pa ob tej priložnosti pristopile k vseslovenski pobudi » podarim knjigo«. Marija in Neva sta zopet stopili skupaj, znova pregledali sezname knjig  in njih izbrali takšne, ki bi bile po svoji vsebini primerne za srednješolce. Stopili smo v stik z Gimnazijo in srednjo šolo Kočevje in 9. maja sta podpredsednica DU Kočevje Tatjana Novak, nekdanja gimnazijka, in Neva Oberstar knjige predali v roke knjižničarke Dijane Grgurić Vidic, ki jih je z veseljem sprejela.

   

Obstaja rek, ki pravi, da se pot proti znanju začne z obračanjem strani, mi pa upamo, da bo nekaj teh strani tudi iz naših knjig.

————————————————————————————————————————-

ALI VESTE zakaj je prav 23. april mednarodni dan knjig?

Ne po naključju – ta dan leta 1616 so umrli trije velikani iz svetovne literature: William ShakespearMiguel Cervantes in Garcilaso de la Vega. Mnoge države po svetu, ki praznujejo ta dan, prirejajo prireditve za ohranitev kulture branja, zato berimo tudi mi.

Zapisala: Barbka

 

 

 

Razpis – SREČANJE LITERATOV PZDU Dolenjske in Bele Krajine 2021

Komisija za kulturo PZDU Dolenjske in Bele Krajine razpisuje srečanje literatov PZDU Dolenjske in Bele Krajine 2021

Kdaj in kje: lokacija in datum srečanja bosta objavljena naknadno, predvidoma nekje v juniju.

Namen in ideja: Spoštovani literati

Po dolgem času je na vidiku situacija iz katere je možno sklepati, da bi lahko izvedli srečanje literatov za leto 2021. Komisija za kulturo želi, da za čas, ki prihaja izrazimo svoja pričevanja v bolj optimistično.

NATEČAJ

Pogoji za sodelovanje: Pravico do sodelovanja imajo člani društev upokojencev Dolenjske in Bele Krajine z avtorskimi deli. Prijavljeno se lahko vsebinsko navezuje na temo osebnih doživljanj, počutij, izkušenj, resničnih dogodkov in preživljanje časa v tem ali bodočem obdobju.

Kategorija: Literarno ustvarjanje: proza, poezija, misli, kratke zgodbe, šale.

Pravila in omejitve: Žanrske omejitve ni. Dolžina besedila naj bo največ do 1500 besed. Besedila so lahko natipkana ali ročno čitljivo napisana. 

Prijava na natečaj in pošiljanje: Prijavnine ni. Na srečanju lahko sodelujejo društva upokojencev PZDU Dolenjske in Bele Krajine.

Rok prijave: do vključno petka 28.5.2021 na elektronski naslov: pzdu-dolenjske@t-2.net ali poštni naslov: PZDU Dolenjske in Bele Krajine, Čitalniška 1, 8000 Novo mesto.

V kolikor epidemiološka situacija ne bo dovoljevala srečanja, bodo poslana dela objavljena na spletni strani PZDU, če pa bodo zagotovljena finančna sredstva, bo izdan bilten z objavljenimi deli.

 

 

Prebrale smo ….. maj 2021

prebrala – Neva Oberstar …….

 Dušan Jovanović                                                                                                                                                           Na stara leta sem vzljubil svojo mamo                                                                                                              Baletrina, 2018

Rojen v Srbiji 1939, živel in delal v Sloveniji vse do svoje smrti 1.1.2021. Njegovo življenje je zaznamovala ločitev staršev, 2. svetovna vojna, menjava okolij, odsotnost matere, špartanska vzgoja očeta ter njegova nestanovitnost do družinskega življenja. Šolal se je v Ljubljani in postal eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev. Iz prvega zakona ima sina Sašo in hčerko Mašo z dolgoletno življenjsko sopotnico Mileno Zupančič.

Napisal je več knjig: Nisem, Razodetja, Svet je drama, Paberki, Boris, Milena, Radko , Na stara leta sem vzljubil mamo … Prejel je več nagrad za svoja dela na gledališkem področju in bil profesor na AGRFT.

Njegova zadnja knjiga « Na stara leta sem vzljubil mamo « je svojevrstni žanrski hibrid eseja, avtobiografije in memoarov. Mozaik vtisov, osebnih izkušenj in avtorjevega odnosa do različnih tem, ki so zajemale kulturna ter politična dogajanja. Potovanja skozi spomine in srečanja nas popeljeta ne samo po domovini, ampak tudi po svetu. Predstavila bom nekaj likov, ki so se me na tem potovanju dotaknila zaradi avtorjevega odnosa do njih.
Od kod naslov? Ob smrti svoje matere je dojel, da zaradi različnih dejavnikov si vse do njene smrti ni priznal, kako močno je nanj vplivala mati. Vse spomine na njo je tlačil v sebi in šele ob slovesu spoznal, kako močno je bila prisotna v njegovem življenju, saj mu je podarila šaljivost, igrivost, nežnost, dobroto in otročjo naravo. Vse to je bilo vodilo v njegovem življenju.

Frida Kahlo (mehiška slikarka)
Njena umetnost je pentlja okrog bombe, je zapisal Benton. Njena umetnost je
poroka Marxa in Freuda, komunizma in psihoanalize. Vsaka njena slika je
poskus njene lastne avtobiografije in avtobiografije Mehike.

Dominik Smole
O Smoletu bi se lahko reklo, da je kot umetnik zaokrožil svojo eksistenco,
dosegel spravo s samim seboj, z zgodovino, s slovenstvom in s svetom. Pisal
je zato, ker je preprosto moral, ker je bil to edini način, da uravnoteži svojo
kompleksno, s protislovji nabito osebnost, zato je imelo zanj pisanje ritualni in
karizmatični pomen.

Marija Saje                                                                                                                                                                      Izjava o njegovi profesorici, ki te presune: Pri njej je vse temeljilo na emocijah. Znanje je bilo logična posledica kulture srca. Vzgajala je naša srca, jih spodbujala, da so tiktakala tenkočutno in odgovorno.

Slavoj Žižek
Nisem še videl filozofa, ki je med nastopi toliko telovadil in tako grozljivo švical v glavo. On je genij.

Nogomet
Nogomet je edina igra z žogo, ki se igra z nogo, pred iznajdbo nogometa je bila noga transportno sredstvo.

O sebi
Jaz sem grozovito požrešen. Od življenja hočem imeti vse! Hočem imeti veliko prijateljev in hkrati nočem nobenega videti, želim biti sam, hočem pisati knjige, hočem potovati in se zabavati, hočem biti sebičen in velikodušen.

……….in dodala                                                                                                                                                Njegovemu opisu o sebi ni potrebno dodati nič, saj je vse že sam povedal, lahko se samo zahvalim, ker sem lahko spoznala toliko ljudi, dežel ……..

prebrala – Neva Oberstar

Erica Johnson Debeljak
Devica, kraljica, vdova, prasica
Prevedel: Andrej E. Skubic
MK Ljubljana 2021

Pisateljica se je rodila in odraščala v Ameriki. Tam se je po končanem študiju
zaposlila kot finančna svetovalka. Na pisateljske in literarne poti pa jo je
popeljal slovenski pesnik in mož Aleš Debeljak. Od leta 1993 živi v Sloveniji,
za katero pravi, da je njena pisateljska domovina. Tu si je ustvarila dom in
družino, ki pa jo je leta 2016 doletela smrt moža in očeta.

Piše v angleščini, a vse njene knjige izidejo v slovenščini. Poleg
avtobiografskih romanov (Tujka v hiši, Tako si moj, Devica, kraljica , vdova,
prasica) se loti tudi kriminalk in raziskuje življenje pesnika s Krasa, Srečka
Kosovela. Aktivna je tudi pri prevajanju slovenskih ustvarjalcev Borisa Pahorja,
Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Ive Svetina, Milana Dekleve in Srečka
Kosovela.

S pomočjo pisanja zadnje knjige ji uspe premagati hudo bolečino in žalovanje
ob izgubi moža. Glavna junakinja je ona – vdova. Skozi pripoved pa se
prepletajo vdove iz različnih zgodovinskih in geografskih okolij. Ob
raziskovanju položaja vdov je spoznala njihov nevidni položaj v družbi, ki se
kljub časovnim razlikam skoraj ni spremenil. Ko prebereš knjigo do konca,
dobiš odgovor na njen pomenljivi naslov.

Mama Mija: bolečina matere, za katero se je ustavil čas, kot da je s smrtjo sina
sedanjost in prihodnost izgubila smisel. »Mijina vera je lepa. Ne pridiga in ne spreobrača, ne obsoja in ne izključuje, nima občutka večvrednosti.«

Vdova Erica: ranjena volkulja, ki hoče zaščititi otroke, sebe in dobro ime moža.
Poleg vsega tega pa jo žalost mori in trga. »Zrušim se na tla. Na preprogo dnevne sobe svojega otroškega doma. Obledelo orientalsko preprogo. Iz grla se izvije votel krik. Zverski in nepoznan zvok. Zdi se, kot da mora prihajati iz kakega drugega vira, ne iz mene, prav
gotovo ne iz mene. Na dlaneh in kolenih sem, ihtim, ječim, a moja lica so
suha. Nobenih solz, nobene vlage. «

V knjigi se prepletajo modre misli s kruto realnostjo vsakdanjih banalnih
dogodkov in besed. Pretresljiva pripoved, ki se te dotakne v vse pore tvojega
telesa.