IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JURIJ  JONKE  ( 1777 – 1864 )

Če gre verjeti Avgustu Dimitzu, ki je v drugi polovici 19. stoletja napisal obsežno zgodovino Kranjske, bi v Kočevju Juriju Jonkeju pravzaprav morali postaviti spomenik. Ko so se Kočevarji leta 1809 s Kostelci in Poljanci uprli Napoleonovi vojski, bi namreč, tako je poročal Dimitz, mesto skoraj izginilo v plamenih, kakor sta izginila gradova Poljane in Kostel. Vendar pa je na Jonkejevo prošnjo iz Črnomlja prispelo sporočilo francoskega poveljnika, da so kočevski meščani nedolžni. Tako je duhovnik, ki je v času vstaje menda rešil življenje več francoskim vojakom, rešil tudi svoje domače mesto. Francozi Kočevja niso zažgali, temveč samo temeljito oplenili.

A Jonke ni bil le rešitelj Kočevja, temveč je Dimitz posebej omenil tudi njegov čebelarski sloves. In res velja za eno od legend slovenskega čebelarstva. O čebelah, ki so bile že iz otroških let njegova ljubezen, je pisal v različnih časopisih, med drugim v Bleiweisovih Novicah in Ilirskem listu, če je bil prepričan v svoj prav, pa se ni ustrašil niti polemik z največjimi avtoritetami. Tako je leta 1846 v Ilirskem listu oporekal nekaterim domnevam, ki jih je o razmnoževanju čebel postavil znameniti nemški čebelar Johann Dzierzon, vendar pa je hkrati ostal odprt do novosti in bil ob dr. Philippu Roschützu baje edini Kranjec, ki je Dzirzonove metode preizkušal v praksi. Baron Emil Roschütz, ki je našo avtohtono čebeljo vrsto prvi poimenoval Kranjska čebela, je Jonkeja izjemno cenil. Imenoval ga je nestorja racionalnega gospodarstva in skromno zapisal celo, da se z njim ne more primerjati.

Največ ugleda si je Jurij Jonke nedvomno pridobil s praktičnimi navodili za rejo čebel, ki jih je v letih 1836 in 1844 hkrati izdal v nemški in slovenski različici. Pisala so čebelarsko zgodovino, saj je pravilno spoznal, da kmetje obsežnih knjig nimajo časa brati, zato se je omejil na bistvo in jim ponudil priročnik, ki se je hitro prijel. Njegovega ” Kranjskega čbelarčika ” oziroma ” Kratkega podučenja čbele rediti in z njimi prav ravnati ” bralcem ni priporočal le Bleiweis, temveč   baje leta 1857 v posebni okrožnici tudi ljubljanska škofija. Predvsem pa je bil ugoden odziv med samimi čebelarji. Eden od njih je denimo avgusta 19852 v Novicah zapisal:

” Marsikaki krajcar sem za méd in čbelarske bukve potrošil; ali vender slabo povračilo sem imel za to. Bral sem z velicim veselam Poltó-ta, Kirštna, Šterna, Victuma , Krista, Janšeta čbelarski časnik, posebno pa, in nar rajši čbelarčika našiga slavniga čbelarja gospoda Jurja Jonketa, stariga Črmošniškega fajmoštra. ko sim vse te čbelarske bukve prebral, sim bil tako zmešan da bi bil kmalo obnoril, in sim brez lastne izkušnje malo več vedel, kot nič, in pri čebelah sim, namesto predovanja, jo po rakovo nazaj žvižgal, in več škode, ko koristi imel. Nar boljši moj čbelarski učitelj pa so vendar gospod Juri Jonke bili. Ta gospod je svojiga ” čbelarčika” iz čbelne natore, ne pa iz puhliga modrovanja ali iz kakih druzih bukev spisal, zato so pa tudi njegove bukve za naše kraje nar boljši – akoravno je, se vé da, še kaj pogreškov v njih, kakor v vsacih drugih, ker nihče učen z nebes ne pade “. 

O tem, da je bil Jurij Jonke kočevske gore list, ni nikakršnega dvoma, čeprav se njegovi življenjepisci ne morejo poenotiti, kje je bil rojen. tko včasih kot Jonkejev rojstni kraj navajajo Svetli potok pri Mozlju, Slovenski biografski leksikon poroča, da je na svet privekal v Konca vasi pri Stari Cerkvi, tamkajšnji kronist Eppich pa je trdil, da je Jonkejeva zibka tekla v bližnjem Gorenju, kjer se je aprila 1777 rodil v hiši št. 5, po domače pri Märtschevih. Novejše raziskave kažejo, da je imel prav Eppich.

Kakorkoli že, nadarjenega fanta, ki je imel poleg treh sester še dva brata, so poslali v šole in septembra 1803 ga je nadškof Brigido v kočevski župnijski cerkvi hkrati s prihodnjim mestnim župnikom Fajencem posvetil v duhovnika. Po dokončanem študiju je za krajši čas nastopil kaplansko službo v Škofji Loki, potem pa preko Novega mesta, kjer je tri leta opravljal dolžnosti župnijskega vikarja, prišel v Črmošnjice. Tam je delal do upokojitve.

Že v prvem letu po njegovem prihodu so Črmošnjice okupirale Francozi. Ker je Jonke poleg nemščine in slovenščine izvrstno govoril tudi francosko, so mu kmalu naložili županske dolžnosti. Zaradi svoje vloge v času protifrancoskega upora je bil pri oblasteh zelo cenjen in menda zlepa niso zavrnile njegovih prošenj. Jonke je ostal dejaven tudi po propadu Ilirskih provinc. Še posebne zasluge si je pridobil na področju šolstva. Sprva je otroke poučeval sam, kasneje pa je zagotovil prostorske in materialne pogoje za namestitev učitelja. Občini je v ta namen prodal celo svojo skoraj popolnoma novo hišo.

Leta 1834 se je upokojil. Dobrega pol desetletja kasneje ga je k sebi v Kočevje vzel brat Štefan, s katerim je sklenil pogodbo, po kateri naj bi mu v zameno za oskrbo zapustil premoženje. A brat je kmalu spoznal, da zaradi Jonkejeve kronične radodarnosti za zapuščino ne bo ostalo prav dosti, zato je pogodbo razdrl. Nekaj časa je Jonke nato živel pri župniku Steurerju v Stari Cerkvi, potem pa se je vrnil v ljubljene Črmošnjice. Iz njih se je pozneje še enkrat preselil k Rinži, a so bile vezi z vasjo, kjer je preživel skoraj polovico življenja, premočne. Črmošnjice so tako leta 1857še tretjič postale njegov dom.

V skromnih razmerah je tam umrl maja 1864. Po nekaterih virih naj bi znanega čebelarja na starost hudo prizadele ne podrobneje opredeljene lažne obtožbe, zato se mu je pred smrtjo bojda omračil um. Drugi življenjepisci pa pravijo, da so sorodniki Wittinovi, ki jim je predal posestvo, zanj skrbeli tako slabo, da je zadnja leta življenja preživljal zanemarjen in ušiv. Ljudje jim nehvaležnosti baje še dolgo niso odpustili. Jurij Jonke počiva na pokopališču v Novem taboru pri Črmošnjicah, enem najlepših vaških pokopališč na nekdanjem Kranjskem.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            GREGOR STRNIŠA  ( 1830 – 1987 )

Na vrhu nebotičnika, Zemlja pleše,  Bele ladje,  Orion, Malokdaj se srečava, Leti, leti lastovka, Prinesi mi rože…… že samo besedila večno priljubljenih popevk izpod peresa Gregorja Strniše bi zadostovala, da bi si leta 1930 rojeni Ljubljančan prislužil mesto v slovenskih leksikonih in enciklopedijah. Njegova nekdanja partnerica Svetlana Makarovič je nekoč na vprašanje, kdo so bili ob Strniši dobri slovenski tekstopisci, v značilnem slogu odgovorila, da poleg njega ni bilo nikogar. A kot pripovedujejo znanci, je besedila pravzaprav pisal predvsem zaradi zaslužka,  njegova ljubezen pa je veljala literarnemu delu. Ob smrti je za seboj ob dveh neobjavljenih besedilih zapustil še štiri radijske igre, štiri knjige za otroke, sedem pesniških zbirk ter štiri drame, med njimi Samoroga, Ljudožerce in Žabe, ki veljajo za sam vrh slovenskega dramskega ustvarjanja. Popevk se je vselej nekoliko sramoval.

Nobena skrivnost ni, da je Strnišo pokopal alkoholizem. Ko je v zasneženi januarski noči leta 1987 po telefonu poklical prijatelja Jureta Potokarja, se ta zaradi slabega vremena ni odzval prošnjam, naj pride k njemu v Rožno Dolino. Šele dva ali tri dni kasneje sta z Milanom Klečem stopila v Strniševo sobo in pesnika našla nezavestnega. Odpeljali so ga v bolnico, kjer pa je 56-letni Strniša zaradi delirične izčrpanosti kmalu zatem umrl.

Morda takna usoda niti ni presenetljiva za človeka, ki ga je mati razvajala kot edinega preživelega  izmed štirih otrok, potem pa ga je življenje iz sanjskega sveta na pragu odraslosti pahnilo v nočne more. Gregor Strniša še ni dopolnil devetnajstega leta, ko so ponj v gimnazijo prišli miličniki in ga odgnali s seboj. S starši je bil obtožen nasilnega rušenja državne ureditve. Strniševe je namreč za nekaj dni obiskal Gregorjev bratranec, ki je po vojni pobegnil v Avstrijo. Verjetno so slutili, da je mejo prestopil ilegalno, morda tudi, da je prišel z določenim političnim ciljem, a so ga vzeli pod streho. V državi, ki je za vsakim vogalom videla sovražnike, je to zadostovalo za drakonske kazni.

Gregorju, ki je sorodniku razkazal Ljubljano, so poleg obtožbe o rušenju državne ureditve naprtili še izdajo strogo varovanih skrivnosti. Nadarjenega mladeniča, ki je že pri šestnajstih letih študiral najzahtevnejše jezikoslovne razprave, so obsodili na poltretje leto odvzema prostosti. Po pritožbi so mu kazen zvišali na štiri leta zapora s prisilnim delom. Materi je sodišče odmerilo osem mesecev, očetu pa dve leti ječe. Zaplenili so jim tudi hišo in ostalo premoženje ter jim odvzeli državljanske pravice. Čeprav o teh dogodkih ni kasneje nikoli pisal, so gotovo močno vplivali na razvoj samotarskega fanta. Po dveh mesecih prisilnega dela si je prerezal žile, a so ga rešili in sprva selili po ljubljanskih zaporih, končno pa poslali v taborišče Inlauf nad Kočevsko Reko, kjer je delal v kamnolomu. ” Zapor je bil seveda bridka, usodna izkušnja, ki je po eni strani samotništva do kraja utrdila, še bistveno povečala in utemeljila Gregorjevo nezaupanje do sveta, po drugi strani pa ga je očitno učvrstila v njegovi notranji vztrajnosti, odpornosti in volji, ga izzorila, obogatila s spoznanjem življenjske resničnosti ter ga vrednostno in večinoma dokončno oblikovala “ je o času, ki ga je Strniša preživel v zaporih n taborišču, čez leta sodil njegov sošolec Janez Stanek. Pesnik Ciril Zlobec se je spominjal, da je v sebi vedno imel zasidrano neko tragiko, a se tedaj kolegi tega še niso zavedali.

Po dveh letih je bil Strniša poleti 1951 iz Inlaufa pogojno izpuščen na prostost. Dokončal je gimnazijo, potem pa še študij germanistike. Če študentska organizacija temu ne bi nasprotovala, bi se verjetno posvetil jezikoslovnemu delu na univerzi, tako pa je postal in do konca življenja ostal svobodni književnik.

Pisati je začel že v otroštvu, resneje pa med prestajanjem kazni. Še pred diplomo na filozofski fakulteti je izšla njegova pesniška zbirka Mozaiki , v kateri je kritik France Novak zaznal od ustaljenih slovenskih tokov odstopajoče vizualno doživljanje pojavov, očital pa mu je preveliko razumskost in posledično monotonost. Že tri leta kasneje je Niko Grafenauer ob izidu Odiseja zapisal, da njegova resnica o tragičnosti človekove  eksistence  do dna prevzame in zgrozi. Po letu 1967 je bila Strniševa poezija vključena  v vse slovenske pesniške antologije, sredi osemdesetih let pa je za zaokrožen pesniški opus prejel tudi Prešernovo nagrado.

Zasebno si je Strniša po večletnem prijateljevanju z Makarovičevo, ki je v njegovem dramskem prvencu Samorog leta 1968 odigrala eno glavnih vlog, ustvaril družino z drugo žensko. Vendar pa se zakon zaradi njegove depresivnosti in alkoholne odvisnosti, pri kateri so se obdobja čezmernega popivanja in močne potrebe po pijači izmenjevala z obdobji treznosti, ni obdržal. Zadnja leta je tako preživljal v družbi redkih prijateljev ter skoraj ni zapuščal Ljubljane in Rožne Doline, kjer je z izkupičkom od pisanja popevk odkupil hišico, v katero se je po prestani kazni smel vseliti s starši. Ko sta tistega januarskega dne leta 1987 Potokar in Kleč odprla vrata njegove sobe, je eden najboljših slovenskih besednih ustvarjalcev 20. stoletja ležal med napol praznimi steklenicami.

Občina Kočevje 3. oktobra praznuje svoj občinski praznik, v spomin na Zasedanje zbora odposlancev, ki je bilo od  1. – 4. oktobra 1943 v Kočevju.  V počastitev praznika vam iz            sedme zbirke poezij  Zdajšnjina,  naše članice Živke Komac, podarjamo pesem

MOJA KOČEVSKA

Z ogrlico širnih, zelenih gozdov                                                                                                                            objeta moja kočevska dolina,                                                                                                                                kjer še me čaka moja rodbina                                                                                                                            kot mati me kliče k vrnitvi domov.

V tej sončni dolini živelj vibrira                                                                                                                              z odhodi in rojstvi mnogih ljudi                                                                                                                            in za rodove, ki bodo prišli,                                                                                                                                    nenehno se piše nova vsebina.

Kočevje z razcvetom v njej se bohoti;                                                                                                                vsa zdrava mladina, polna idej                                                                                                                              riše prihodnost v nasadih alej                                                                                                                      prepričana v složnost na skupni poti.

Kot starka utrujena Rinža zelena                                                                                                                          skozi dolino leno se vije                                                                                                                                       in ko za Stojno sonce se skrije,                                                                                                                                  z zarjo večerno je okrašena.

Z ogrlico širnih, zelenih gozdov                                                                                                                            z zdravimi pljuči Kočevska diha,                                                                                                                        pluje v prihodnost veselega stiha                                                                                                                        z življenji mladih hčera in sinov.

In polno diham s travniki, gozdovi,                                                                                                                      kjer zrak diši povsem drugače,                                                                                                                              bolj sveže, zdravo, in domače…..                                                                                                                                   Tu izginejo vsi strahovi.

Pripis društva:  Pesniško zbirko Zdajšnjina imamo tudi v naši KNJIGOTEKI, kjer si jo lahko sposodite in uživate v pesniških stvaritvah.

Živka, HVALA !

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            ELA  PEROCI  ( 1922 – 2001 )

Kaj se zgodi s copatki, če jih otroci ne pospravijo? Saj vemo, odnese jih muca. Ampak brez skrbi, to je čisto prijazna muca, ki bosopeti druščini copatke na koncu vrne, saj bi otroke sicer zeblo v noge. Še več, očisti jih, zakrpa, za zimo pa jim sešije druge, vsakomur takšne, kot si jih najbolj želi. In kajpak podložene z zajčjo kožo, da bodo mehkejše.

Zagotovo je do zdaj že vsakemu ljubitelju pravljic jasno, za katero muco gre: za Muco Copatarico, seveda. Kot Maca Papučarica, die Pantoffelmieze, Il gatto ciabattino ali La chatte cordonnière, če naštejemo le nekaj njenih imen, se je Copatarica izpod peresa književnice Ele Peroci že davno prikradla ne le v srca naših, temveč tudi mnogih malčkov v tujih deželah. Pa ne le ona. Tudi Hišica iz kock, Moj dežnik je lahko balon, Klobuček, petelin in roža, Modri zajec in druge povesti pisateljice, ki po lastnih besedah ni pisala za otroke, temveč otrokom ter se z njimi tako pogovarjala, so doživele številne prevode. V sodobni slovenščini bi njene knjige zato kdo utegnil označiti za uspešen izvozni artikel, a pravljice Ele Peroci so v resnici darilo. Darilo vsem otrokom, tistim čisto pravim in onim, ki se jim je pod težo let upognil hrbet, a so znali ohraniti kanček otroške duše.

Ela Hrga, kakor se je Perocijeva pisala pred poroko, se je rodila februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Ker je bil oče državni uslužbenec, so se Hrgovi večkrat selili, najprej v Rogatec, potem v Šentvid pri Grobelnem in Šmarje pri Jelšah, v Celje ter končno v Kočevje, kjer je Ela končala nižjo gimnazijo. Starejši meščani se še spominjajo družine, ki je živela v Nebotičniku, večnadstropni stavbi ob kočevski železnici, na stičišču Tomšičeve in Kolodvorske ceste s Šeškovo ulico. Pravijo, da je bila prihodnja pisateljica zelo prizadevna, da je lepo igrala violino, pela na koru in vse, česar se je lotila, naredila z vso zavzetostjo. Vsako leto je ob Božiču izdelala popolnoma drugačne jaslice.

Ko je sredi vojnih viher dokončala ljubljansko učiteljišče, ni mogla dobiti službe. Zato je železniški nadzornik Crnkovič njej in njeni mlajši sestri Vidi omogočil, da sta na železnici pleli tire in tako zaslužili nekaj denarja. Po nekaterih podatkih naj bi delala tudi kot tekstilna delavka. Številni bombni napadi na Kočevje in preleti bombnikov so v letu 1944 skromnemu zaslužku naredili konec. Poslej je skupaj s sosedi dneve najpogosteje preživljala v kleti Nebotičnika, kjer je bilo urejeno zaklonišče.

Po kapitulaciji Italije je Elino življenje v mestu zaznamovala nesrečna ljubezen do poročenega partizanskega oficirja. Njegov odhod jo je hudo prizadel. Malce pred novim letom 1944 pa so po vratih zaklonišča odjeknili še udarci gestapa. Mlada učiteljica, ki se je vključila v delo OF in je otroke iz soseščine učila peti partizanske pesmi, se je namreč ujela v zanko okupatorjevega sodelavca, ki se je izdajal za partizana. Po njegovem nalogu je k današnjemu Petrolu odnesla neko pošto in se tako izdala. Nemci so jo internirali v taborišču Žlebič pri Ribnici, kjer si je zaporniško usodo delila s pisateljico Miro MIhelič.

Po vojni je v Kočevju nastopila učiteljsko službo. Vendar ni ostala dolgo. Kmalu je bila premeščena v rodni Sv. Križ, nato pa v kamniški Dom invalidne mladine. Tam se je srečala z zgodbami otrok, ki jim je vojna vzela zdravje. Pretresena je za Slovenski poročevalec napisala članek o njihovi usodi. Čeprav to ni bil njen namen, je z zapisom vzbudila pozornost, tako da so jo naslednje leto povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana. Tudi kasneje je urednikovala pri mladinskih časopisih in končno v mladinskem programu Radia Ljubljana.

Ob delu je nadaljevala šolanje na Pedagoški fakulteti. Na nekem predavanju v otroškem vrtcu je dr. Stanko Gogala otrokom suhoparno ponazoril pravljico o hišici iz kock, ki jo je podrl sosedov pes. Nihče ga ni hotel poslušati. Ko pa je zgodbi dodal čustva, so malčki prisluhnili. “Tistega dne sem videla odprto pot za pisanje pravljic pred seboj, spoznala sem, kako je treba izpolniti dogodek z domišljijo, vključiti v pravljico otroško igro”, se je čez leta spominjala Perocijeva. Tako je leta 1953 nastala kasneje natisnjena Hišica iz kock in za njo še mnoge nepozabne mojstrovine.

Čeprav Ela Peroci ni bila pravljičarka, temveč tudi pesnica, urednica in scenaristka, pa se je bralcem seveda najbolj vtisnila v spomin prav s pravljicami. Snov sta ji največkrat prinašali hčerki in sosedovi otroci, s katerimi se je igrala. Tudi Muco Copatarico je izsilila starejša Jelka, ki se je nekoč med sprehodom preprosto usedla na cesto in ni več hotela potiskati vozička s sestrico Anko. “Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala,” je zahtevala. Mama je pripovedovala. Tisti dan in še naslednji in še dan zatem…

Ob koncu življenja je pisateljica trpela za parkinsonovo boleznijo. Vse bolj je bila odvisna od moža, ki ji je stal ob strani. Njegova podpora ji je veliko pomenila. “Ljubemu Milanu v spomin in v zahvalo v dneh in nočeh, ko sem v vseh trenutkih iskala pomoči. Ne bi mogla brez njega…” je zapisala. Poslovila se je sredi novembra 2001. In kdo ve, ali se v zasneženih zimskih nočeh k njenemu grobu čisto tiho ne prismuka majhna muca, da bi ji pripovedovala o novih in novih copatkah, ki jih vedno znova šiva za neredne otroke tega sveta.

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            LUKA  SVETEC  ( 1826 – 1921 )

Luka Svetec  je bil eden velikih mož slovenske politike. Sodelavec in tesen prijatelj “očeta naroda ” Janeza Bleiweisa pa ni bil le prvi, ki je na jezo nemškega tiska v kranjskem deželnem zboru spregovoril zgolj v slovenščini, temveč je zaznamoval tudi razvoj našega jezika. Kot zagovornik načela, da mora knjižni jezik izhajati iz narodnega, je zavračal ilirščino ter s svojim literarnim in jezikoslovnim delom vplival na Miklošiča, Levstika, Cigaleta, Cegnarja in druge razumnike tedanje dobe, ki so podprli njegove reforme jezikovnih pravil. Danes se zdi samo po sebi umevno, če rečemo, da smo videli kočevskega medveda, prisluhnili zvoku piščali in se peljali z avtomobilom, brez Svetca pa bi morda še vedno uporabljali oblike kočevskiga, pišali in z avtomobilam, pa tudi dvoustnični u na koncu besed jedel, pisal in bral bi izgovarjali kot l.

Svetec se je rodil oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku, od koder je bila doma tudi slovita kuharica Felicita Kalinšek. Na svoj rojstni kraj je bil silno ponosen, saj si je pozneje nadel psevdonim Podgorski, ki ga je spremljal vse življenje. Ponosen pa je bil tudi  na svojo narodno pripadnost. V času, ko je marsikakšen uradnik zaradi kariere zatajeval slovenstvo, Svetcu kaj takega ni padlo na pamet. Ko je 35-letni pravnik leta 1861 služboval v Mokronogu, je začel uradovati v slovenščini, kar mu je čez leta sicer prineslo sloves avtorja bržkone prvih slovenskih sodnih zapisnikov, takrat pa samo bliskovito kazensko premestitev v Kočevje.

Vendar se rabi materinščine tudi v novem okolju ni odrekel, česar pa mu kočevski Nemci – čeravno so bili v slovenskem tisku zelo slabo zapisani- očitno niso prav nič zamerili. Ko je leta 1863 v kočevskem volilnem okraju kandidiral za deželni zbor, je dobil prepričljivo večino, ne le med ribniškimi in velikolaškimi volivci, temveč tudi med nemškimi domačini. Fran Levstik je zato v časniku Naprej pisce Triester Zeitunga, ki je podpihoval nasprotja med Slovenci in Nemci, ob priložnosti vehementno podučil, da v kranjski deželi nemška manjšina živi le na Kočevskem , prav tu pa je ” zadnja volitev pokazala, da ne črti niti Kočevar Slovenca, niti Slovenec Kočevarja.”

A Svetčeva poslanska pot se je kljub temu začela z zapleti. Nekateri nemški poslanci so namreč zahtevali, naj deželni zbor njegovega mandata ne prizna, saj menda ob izvolitvi še ni bil kočevski meščan. Zaman je Bleiweisov krog dokazoval nesmiselnost takšnih trditev in celo načelna poteza Kočevarjev, ki so Svetca razglasili za častnega meščana, vročekrvnežev ni umirila. Končno je po večmesečnih razpravah potrpljenje minilo tudi zmerne nemške politike. Slovencem naklonjeni cesarski namestnik baron Schloissnigg je lakonično ugotovil, da je Svetec v Kočevju med kandidaturo tako prebival, kot tudi služboval in visoki dom je z glasovanjem farsi naredil konec.

Kot poslanec se je Luka Svetec odločno zavzemal za enakopravnost Slovencev. Zastopal je program Zedinjene Slovenije ter zavračal stališče, da ima zgodovinsko načelo, po katerem je bilo razkosano nacionalno ozemlje, prednost pred narodnim. Ko mu je Bleiweis zavrnil objavo članka Kako bi se dal slovenski program, ako bi se na narodni podlagi osnoval, uresničiti, ga je objavil v Einspilerjevem Slovencu.

Toliko manj razumljivo je bilo zato za mnoge njegovo ravnanje leta 1867, ko je kot kranjski delegat v državnem zboru kljub federalističnemu prepričanju podprl dualistično ustavo, ki je monarhijo razdelila na avstrijski in madžarski del. Čeprav je odločitev pojasnil s  strahom pred razpustitvijo deželnega zbora, ki je v preteklosti na Kranjskem koristila le Nemcem, se je marsikomu, še posebej Levstiku, hudo zameril. Kasneje je s predlogom ustavnih dopolnil odločanje o nekaterih temeljnih zadevah skušal prenesti v deželno pristojnost, marca 1870 pa je s člani kranjske in drugih slovanskih delegacij iz protesta proti nemškemu liberalizmu vlade zapustil tudi državni zbor.

V kočevski kmečki kuriji so Svetca po letu 1863 izvolili še štirikrat, vsakič skupaj s Petrom Kozlerjem. Leta 1870 je sicer po volitvah prišlo do incidenta, saj so mu skrajneži pripravili koncert mačje muzike. Debelo uro so se mu posmehovali in razgrajali pred kočevsko gostilno Loy, kjer je obedoval, potem pa v stavbo vdrli, tako da ga je gospodinja morala skriti v eno od sob v prvem nadstropju. Vendar je Svetec že naslednje leto v Kočevju znova zmagal.

Kasneje v mestu, ki ga je zaradi službe sicer zapustil že pet let prej, ni več kandidiral. S krajšim presledkom je v politiki vztrajal do zadnjih let 19. stoletja, potem pa se posvetil delu v Ciril-Metodovi družbi, ki jo je ustanovil s skupino rodoljubov. V sporih med konservativnimi staroslovenskimi in radikalnimi mladoslovenskimi politiki je skušal ohraniti neodvisen položaj. “Sem in bodem ostal v taboru slovenskega naroda,” je trdil.

Dočakal je častitljivih 95 let. Januarja 1921 je umrl v Litiji, kjer je živel skoraj pol stoletja. Ob smrti človeka, ki ga je Bleiweis nekoč imenoval “kristalizirana slovenska pamet” in je dolgo veljal za njegovega naslednika, so v enem od številni nekrologov pravniški kolegi preroško napovedali, da “se ga bo zgodovina slovenskega naroda vedno spominjala s častjo in priznavanjem”.

Z KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JOHANN  NEPOMUK NESTROY  ( 1801 – 1862 )

Kar nekaj desetletij je minilo, odkar je pokojni Frane Milčinski Ježek v radijski igri Lumpacij Vagabundus ali zanikrna trojica prepeval: “Jaz ’mam tako srčno napako, da imam vse punčke rad!” Viža je že davno postala zimzelena, tudi spevoigro, ki jo Radio Slovenija še danes občasno uvrsti na program, pozna na tisoče Slovencev, nekaj manj pa jih morda ve, da ne gre za izvirno domače delo, temveč je čevljarja Dreto, mizarja Lima in krojača Nitko, ki so jih tako imenitno upodobili Stane Sever, Jože Tiran in Ježek, na odrske deske postavil  avstrijski komediograf Johann Nepomuk Nestroy. In če je Karl Morre z Bedenkovim prevodom v zakladnico naših rekel prispeval revčka Andrejčka, potem je Nestroy boter vseh tistih, ki so ob otroških vragolijah že kdaj slišali, da so čisto navadni  lumpi, lumpaciji ali lumpki.

A kdo je bil pravzaprav Nestroy in kako je povezan s Kočevsko? Decembra 1801 rojeni Dunajčan je z ostrim jezikom in satirično žilico desetletja navduševal občinstvo, pri avstrijski cenzuri, ki bi ga najraje spravila za zapahe, pa je bil seveda priljubljen precej manj. Pravzaprav bi sprva moral kreniti po očetovih pravniških stopinjah, a mu je zavdal teater in tako je kot Serastro debitiral v Mozartovi operi Čarobna piščal. Pevskim vlogam so se kmalu pridružile še dramske stvaritve, med angažmajem v štajerskem Gradcu pa se je razvil v izvrstnega komika, ki je ljudem iz oči izvabljal solze smeha.

Kot književnik je prvi uspeh dosegel prav z Lumpacijem, dramatizacijo malo znane pripovedke Karla Weisfloga o zlobnem duhu Lumpaciju Vagabundusu, ki mladino vilinskega kraljestva zapeljuje k lahkomiselnemu življenju. Na kraljev ukaz vila Fortuna mladim povrne po nemarnem zapravljeno bogastvo, a se ji Lumpacij posmehne, da jih obilje že ne bo pripeljalo na pravo pot. To lahko stori le ljubezen, ga dopolni Hilarij, sin starega čarovnika Mistifaksa. In tako se Fortuna in Amoroza, vila ljubezni, sporečeta o moči zlata in srca. Končno se dami sporazumeta, da bosta izbrali tri vandrovce, ki jih bo Fortuna obdarila z denarjem. Če v letu dni dva od njih daru ne bosta znala razumno uporabiti, bo priznala poraz in hčerki Brilantini dovolila, da se poroči s Hilarijem, sicer pa bo par ostal za vselej ločen.

Potepuhi Dreta, Nitka in Lim se zato srečajo na nekem križišču. V mesto gredo iskat dekleta in prenočišče. Ko ponoči spijo v gostilni, pa se vsem trem sanja o isti številki: 7359. Naslednji dan z zadnjimi denarci kupijo srečko in kajpada zadenejo glavni dobitek. Nitka s svojim deležem odpre modni salon, Dreta v zidanicah čaka na neizbežen konec sveta, Lim pa se poroči s staro ljubeznijo Pepco. Ob letu osorej se snidejo. Dreta še vedno pričakuje komet, ki bo uničil Zemljo, Nitka je salon že davno zapravil, le Lim vztraja pri delu, ki ga v ljubečem okolju osrečuje in izpolnjuje. Hilarij in Brilantina se tako lahko poročita, Amoroza pa sklene, da bo Nitko in Dreto  s silo ljubezni spravila k pameti. Ali ji to uspe, tukaj seveda ne kaže izdati.

Poleg Lumpacija je Nestroy napisal še več kot 80 gledaliških in satiričnih besedil. Čeprav je z njimi zaslovel predvsem v nemških deželah, saj je njegova dela zaradi izrazite narečne obarvanosti in besednih iger težko prevajati, pa smo Slovenci že med letoma 1871 in 1931 ob Lumpaciju Vagabundusu dobili še prevode iger Pritličje in prvo nadstropje, Talisman ter Nezgode starega mladeniča. Prevajali so ga tudi drugje. Igro Zabavati se hoče je tako za ameriško občinstvo priredil znameniti Thornton Wilder, njegova priredba pa je pozneje postala osnova za muzikal Hello, Dolly. Nič čudnega torej, da so Avstrijci književnika, ki ga ob Franzu Grillpatzerju in Ferdinandu Raimundu štejejo za svojega najpomembnejšega dramatika 19. stoletja, upodabljali na kovancih in poštnih znamkah.

Nestroy, pravijo strokovnjaki, je tradicionalno dunajsko burko uspešno preoblikoval v komedijo nravi. Njegove igre so polne iskrivega posmeha, satiričnega besednega humorja in mimičnih dialogov.  Marsikatere aktualne teme se je sproti polotil tudi iz odra. Ko so se v času prebujanja narodov po letu 1848 v monarhiji začele pojavljati vse močnejše separatistične in emancipacijske težnje, je temu kot avstrijski unitarist močno nasprotoval. In tako je med neko predstavo Lumpacija razloge za Dretino pričakovanje svetovne kataklizme pojasnil s kasneje večkrat citirano pesmico, ki se v svobodnem prevodu glasi približno takole:

Celo Kočevarji so že se separatno zbrali,                                                                                                          da lastno bi – kočevsko – kraljevino zasnovali,                                                                                              in vsak se bo ob tem kar krepko zbal,                                                                                                            da ta naš svet ne bo več dolgo, dolgo, dolgo stal.

Poldrugo stoletje pozneje čevljar Dreta konca sveta še vedno ni dočakal. Se je pa med tem poslovil Nestroy, ki je kmalu po omenjenem nastopu, star dobrih 61 let, umrl v Gradcu, kjer je preživljal jesen življenja. Odšli so tudi kočevski staroselci. Neprijazne zgodovinske okoliščine so jih po drugi svetovni vojni razkropile širom sveta. Ironija usode je hotela, da so spomladi leta 1919 res skušali ustanoviti kočevsko državo, kot je preroško desetletja prej napovedal znameniti satirik, čeprav ne ravno kraljevine, temveč neodvisno republiko pod mednarodnim protektoratom. Kdo ve, kaj bi na to porekel večni cinik Johann Nepomuk Nestroy?