Arhivi Kategorije: Predstavljamo

Velikan slovenske gimnastike

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            PETER ŠUMI  (1895 – 1981)

Ime Petra Šumija je bilo v slovenski športni javnosti dolgo domala pozabljeno. Razlogi morda tičijo tudi v njegovih težavah s povojno oblastjo, zaradi česar je zapustil domovino. Pa vendar je bil Šumi eden najuspešnejših slovenskih telovadcev vseh časov, ki je bil ob Leonu Štuklju in Borisu Gregorki v zlati dobi slovenske gimnastike med obema vojnama sposoben poseči po najvišjih svetovnih lovorikah.

Tako kot še mnogi drugi, ki jih je življenje povezalo s Kočevjem, tudi Šumi ni bil kočevski otrok. Rodil se je 29. junija 1895 v Kranju. Šumijevi so bili za tiste čase premožna družina, saj so imeli ob obdelovalni zemlji v lasti še gostilno in mesarijo, zato so si lahko privoščili bivanje v središču mesta.

Peter je osnovno šolo končal v domačem kraju, potem pa začel obiskovati ljubljansko gimnazijo. A zaradi nagajivosti, oziroma prej mladostne razigranosti, so ga iz gimnazije izključili. Zato je šolanje nadaljeval v Kočevju. Ni znano, ali so bili kočevski profesorji strpnejši od ljubljanskih, ali pa se je umiril mladi mož, vsekakor pa  je šolo uspešno končal in leta 1913 kot bančni uradnik nastopil službo v Trstu.

Prihodnji jugoslovanski reprezentant je pod bratovim vplivom v Kranju začel telovaditi že pri sedmih letih. Leta 1912 je prestopil v vrste ljubljanskih telovadcev, kjer se je brusil pod vodstvom legendarnega Viktorja Murnika, še isto leto pa v drugi vrsti Ljubljanskega Sokola odpotoval tudi na sokolski izlet v Prago in tam v svoji kategoriji zmagal. Leto kasneje je v Trstu tekmoval že kot član prve postave.

Njegovo športno pot je leta 1914 začasno prekinila vojna. V Beogradu, kamor je  bil na lastno željo premeščen tik pred izbruhom sovražnosti, se je Šumi kot prepričan Slovan pridružil srbski vojski in z njo doživel kalvarijo umika iz Srbije. Med umikom je zbolel za škrlatinko in tifusom. Zavetišče je poiskal pri nekem kmetu, kjer pa so ga prijeli nemški vojaki, ki so ga izročili Avstrijcem. Obtožen je bil dezerterstva in zaprt na ljubljanskem gradu.

A sreča v nesreči je hotela, da je bil primer zaupan prav vojaškemu sodniku, ki je bil Petrov bratranec. Uničil je obremenilne dokumente ter sorodnika tako obvaroval smrtne kazni. Naslednja tri leta je telovadec prebil v avstrijski uniformi n preživel grozote Soške fronte.

Leta 1922 je 1. jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani Mednarodna gimnastična zveza združila z izvedbo svetovnega gimnastičnega prvenstva. Jugoslovansko vrsto je vodil Viktor Murnik, med tekmovalce pa se je na izbirni tekmi uvrstil tudi Peter Šumi. Atletski mnogoboj, ki je obsegal vaje na drogu, bradlji, krogih in konju z ročaji ter proste vaje, skok v višino, suvanje krogle, plavanje na 50 m in tek na 100 m, je spremljal sam kralj Aleksander s soprogo Marijo. Na veliko navdušenje javnosti se je ob Čehu Pehačku z enakim številom točk na prvo mesto uvrstil Šumi in razdelila sta si zveneč naslov mednarodnega telovadnega prvaka.

Vendar pa se je Šumi v športno zgodovino z zlatimi črkami dokončno vpisal štiri leta kasneje, ko je v francoskem Lyonu ponovil ljubljanski uspeh. Tudi tokrat je tekmovalni program obsegal vaje na orodju, skok v višino, suvanje krogle, tek, plavanje in prosto vajo, dodali pa so mu še plezanje po vrvi. Že med kosilom po tekmah je jugoslovanski član sodniškega zbora poklical Murnika in mu sporočil, da bo po znanih podatkih Šumi najverjetneje ponovno stopil na najvišjo stopničko. In res je drugouvrščenega tekmovalca prehitel za skoraj šest točk, kar je bil, kot je ob njegovi smrti zapisal Leon Štukelj, izreden uspeh. Izreden še toliko bolj, ker Šumijevega rezultata naslednjih osemdeset let ni uspel ponoviti nihče več! Šele leta 2007 je Kitajec Yang Wei postal drugi človek, ki je dvakrat zaporedoma posegel po naslovu svetovnega prvaka v gimnastičnem mnogoboju.

Zadnjič se je Šumi kot tekmovalec svetovnega prvenstva udeležil leta 1930 v Luksemburgu. Zmagal tokrat ni, je pa osvojil drugo mesto na konju z ročaji. Le na olimpijskih igrah mu žal ni bilo dano nikoli tekmovati. Leta 1924 in 1928 – podatki o udeležbi se v literaturi razlikujejo – je v Parizu in Amsterdamu iz nepojasnjenih vzrokov sodeloval kot sodnik, odhod na naslednje igre v Los Angelesu pa mu je leta 1932 preprečila odločitev, da jugoslovansko moštvo zaradi previsokih stroškov v ZDA ne bo odšlo. Čez štiri leta je na olimpijske igre v Berlinu znova odpotoval kot sodnik, saj je med tem sklenil svojo tekmovalno pot.

Podoba Petra Šumija gotovo ne bi bila popolna, če bi prezrli, da je z bratom Francom ter dvema partnerjema leta 1921 v Kranju ustanovil prvo jugoslovansko tovarno gumijastih podpetnikov. Iz podjetja Vulkan se je razvila današnja Sava Kranj. Firmo je sicer v času gospodarske krize prevzel avstrijski Semperit, vendar pa v Savi še vedno poudarjajo svoje korenine in s tem Šumijevo ime.

Kot rečeno, je Šumi po vojni prišel v konflikte z oblastjo. Med službovanjem pri tržaškem narodnoosvobodilnem odboru so od njega zahtevali, da dela kot obveščevalec. Zato je leta 1947 pobegnil v Švico, od tam pa kasneje odšel v Avstrijo. V domovino se je pogosto vračal, zadnja leta je še posebej veliko časa prebil na Bledu. Maja 1981 je mesec dni pred 86. rojstnim dnem umrl na Dunaju. pokopan je na ljubljanskih Žalah. Vse do pozne starosti je ostal telesno dejaven ter veliko hodil in telovadil, pozimi pa smučal.

Medved ne sme izumreti

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

   KAREL MARIJA ALEKSANDR AUERSPERG (1859 – 1927)

Ko je Bog z vrha Triglava ustvarjal svet, je pred desetletji zapisal zbiratelj ljudskih pripovedi Julij Kontler, si je medved želel živeti na Štajerskem, saj je tam baje veliko čebel. A Bog mu je dodelil bivališče v temačnih kočevskih gozdovih. Kosmatinec je bil šokiran in ob slabi novici je po nerodnosti prevrnil kotel zlata, ki se je razlilo po zemlji. Bog je kovini zato zaukazal, naj se vrne v kotel, strugo, po kateri je pritekla, pa je napolnil z vodovjem Mure. Ta bo ljudem svoje bogastvo razkrila šele, ko bo Slovan spet vzljubil brata Slovana.

Zgodba iz let po razpadu avstro-ogrske države priča o slovanskih čustvih naših dedov, vendar pa tudi o tem, da je Kočevska že takrat bila znana kot medvedja dežela. Ne po naključju. Tako kot v Avstriji, kjer so medveda popolnoma iztrebili, je bila največja evropska zver namreč sredi 19. stoletja tudi pri nas že tik pred izumrtjem. Število živali je zaradi nebrzdanega lova, ki so ga oblasti spodbujale z denarnimi premijami, upadlo na vsega 30 – 40 primerkov. Zadnji gorenjski medved je pod streli obležal leta 1872, nekaj kasneje je podplatar izginil iz Trnovskega gozda, že prej pa se je njegova sled izgubila tudi na Menini planini in v Zgornji Savinjski dolini.

V takšnih razmerah so kočevski vojvode Auerspergi začeli ukrepati. Na svojem veleposestvu, največjem v Sloveniji, so leta 1889 medveda zavarovali. Formalno zaščita sega še v obdobje predzadnjega vojvoda Carlosa, ki je umrl leta1890, vendar pa v zapisih najdemo podatek, da je njegov naslednik Karel Marija Aleksander, krajše Karel, že pred stričevo smrtjo prevzel upravljanje posestev, tako da je žival dejansko zavaroval on. Ukrepi so bili obsežni: prepovedano je bilo celo polagati zastrupljene volčje vabe, da bi jih medved ne požrl in poginil, zagotovljeno pa je bilo tudi plačilo za škodo , ki jo bo zver povzročila ljudem, saj so se v knežji upravi zavedali, da bodo z naraščanjem populacije konflikti postali neizbežni.

In res so postali. Tako je časnik Slovenec leta 1912 pisal o dveh mirtoviških lovcih, ki sta medveda s palico izbezala iz brloga nad Kolpo in ga obstrelila s šibrami, potem pa celo kožo odnesla le zato, ker je žival med bojem z njunim psičem padla v prepad. Štorijo je pospremil s silovitim napadom na graščaka:

” Mogočnemu grofu Auerspergu pa, kojega revir je brez vsakega dvoma kriv, da se je zopet zaleglo toliko medvedov po dolenjski strani, bi oblast prav lahko dopovedala, da ima svoje medvede ograditi, ako bi se slavna oblast seveda upala!” je godel časnik in nadaljeval: ” Zato pa bi bilo prav, če bi poslanci v tem oziru oblasti dopovedali, da je grof Auersperg državljan s takimi pravicami in dolžnostmi kakor vsi drugi! Visoki gospod naj lovski šport goji, kolikor hoče, a nikakor ne sme iti tako daleč, dabi njegovi medvedi postali prava javna nevarnost za naše prebivalstvo! ” V deželnem zboru je bila malce kasneje res vložena ” protimedvedja ” interpelacija, vendar vlada nanjo ni odgovorila.

Verjetno pa ostrini napadov na Auersperga ni botrovala le jeza zaradi medvedov, ki sta jih ščitila tudi kneza Windischgrätz in Schönburg-Waldenburg, temveč bolj nasprotovanje nemštvu. Februarja 1859 na Dunaju rojeni knez je bil vrsto let podpredsednik zgornjega doma avstrijskega parlamenta in vodja liberalne Ustavne stranke, potem pa je Kočevje zastopal še v državnem zboru. Veljal je za vnetega podpornika nemštva in predvsem nemškega šolstva, avstrijskemu državljanstvu pa se ni hotel odreči niti po razpadu monarhije, čeprav je ta odločitev, že po njegovi smrti, pripeljala do podržavljenja pretežnega dela družinske veleposesti v tedanji Jugoslaviji.

Za razliko od brata Franca, ki je bil strasten kvartopirec in se je pred upniki umaknil v Ameriko, kjer se je poročil s hčerko milijonarja Hazard, ob koncu prve svetovne vojne pa kot vojaški zdravnik umrl v Galiciji, je bil Karel Auersperg mož dolžnosti. Za svoje posesti je zgledno skrbel, na Kočevskem pa se je zadrževal precej več kot njegovi predhodniki. Zelo se je angažiral pri gradnji kočevske železnice, ustanavljal pa je tudi proizvodne obrate, med njimi danes izginulo žago v Jelendolu in eno največjih  slovenskih žag v Kočevskem Rogu. Prebivalci Kočevja so vojvodo poznali kot radodarnega pokrovitelja: bil je protektor podpornega društva za siromašne učence kočevske gimnazije, njegove pomoči pa so bili deležni tudi novomeški frančiškani in bolnišnica na Kandiji. Prav tako je denarno izdatno podprl gradnjo nove župnijske cerkve ob Rinži in vojvodska klop, ki je začuda preživela vse ujme 20. stoletja, v svetišču še vedno spominja nanj in na njegovo ženo Eleonoro.

Kajpak pa je Karel Auersperg najpomembnejši kot naravovarstvenik. Pri zaščiti medveda je ob Schönburg-Waldenburgu in Windischgrätzu v evropskem merilu odigral pionirsko vlogo. Dravska banovina je npr. medveda zavarovala šele leta 1935, Italija štiri leta kasneje, Avstrija pa leta 1971. Nič manj pomembna ni bila knezova odločitev, da na čelo svoje gozdarske uprave postavi dr. Leopolda Hufnagla, ki je utemeljil sonaravno gospodarjenje s kraškimi gozdovi in zaščitil pragozdne ostanke na knežjih posestih. Začetki našega naravovarstva tako torej posredno  in neposredno nosijo tudi Auerspergov pečat.

V zadnjih letih življenja je knez s sinovo smrtjo doživel hud udarec. Podobno kot je sam postal dedič vojvodine, ker je njegov bratranec padel v nekem dvoboju, je sedaj prihodnost moral graditi na vnuku. Oktobra 1927 je na Dunaju podlegel možganski kapi. Nasledil ga je 12- letni Karl Adolf, s katerim se je ob izbruhu 2. svetovne vojne zaključilo tristoletno bivanje Auerspergov na Kočevskem.

Dolenjec in njegovi sosedi

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO članek

“Dolenjci “, slovenskega pisatelja in zgodovinarja Janeza Trdine, objavljenega v 14  številki časopisa Slovan, dne 3. aprila 1884 leta.

Stran 109

Zdaj pa poglejmo , kaka imena je dal Dolenjec svojim sosedom in drugim ljudstvom in narodom, s katerimi občuje. “Suha krajina” in “Krajinčani” pravi vsem ljudem, ki spadajo pod hinjski, straški in ambruški zvon. Ribničani mu niso le ribniški tržani in župljani, ampak vsi prebivalci ribniške doline, torej zopet tri župe: Ribnica, Sodražica in Dolenja vas, kar je zagotovo pametno, kajti se govori v vseh treh isto narečje. Kočevarjev Dolenjci nimajo za Nemce, nego za posebno svojat in pasmino, ki govori jezik, katerega “niti vrag ne razume”. Njihovo deželico imenujejo “Kočevsko”, bolj poredkoma tudi “Kočevje”. To ime je dobila bržkone od “koč” (hiš brez svoje kmetije). Ljudje bi se morali zvati prav za prav “Kočarji” ali “Kočevci” ali tujka: “Kočevarji” se je v našem narodu tako globoko ukoreninila, a se ne bo dala več izruvati. Mestu Gottschee pa ne poreče nikoli nobeden Dolenjec “Kočevje”, nego vedno le “Kočevsko mesto”. Morda bi bilo dobro, da bi se poprijele teh dolenjskih nazivov tudi slovenske bukve in novine. Istega pomena, kakor Kočevje, so sosednje “Bajte”. “Bajtarji” ali Slovenci, ki žive v dveh majhnih, jako bornih župah na Hrvaškem (blizu Prezida in Cebra). Oni so si začeli najprvi iskat dela na severnem Hrvaškem, posebno v slavonskih gozdih. Njihovo ime je prešlo tudi na kranjske drvarje. “Bajtar” rekli so ljudje nekaj časa vsakemu, ki je delal v hrvaških šumah. Že pred več leti pa je to ime popolnoma zamrlo: “Bajtarje” so izpodrinili “Hrovatarji”. Razloček je samo ta, da je Dolenjcem vsak rojak Hrovatar, ki živi v trojedni kraljevini, naj bo v hosti ali kje drugje. Dokler se je kaj prida zaslužilo, vreli so Dolenjci v Hrovatarje, kakor čebele na med. Zadnja leta je to potovanje nekoliko ponehalo, ker se delo ne plačuje več tako dobro, kakor prej in ga ni vselej niti moč dobiti.

 

 

K stricu v Kočevsko Reko

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  BURKHARD ZINK   ( 1396 – 1474 ali 1475 )

Čeprav je Burkhard Zink mrtev že več kot pol tisočletja, njegovo ime v Nemčiji in še posebej na rodnem Švabskem nikakor ni neznano. V Augsburgu, mestu prelomnih zgodovinskih dogodkov in številnih znamenitih osebnosti, od sv. Urha, Mozartovega očeta Leopolda, Bertholda Brechta in Rudolfa Diesla, do Napoleona III. ter očeta in sina Holbeina, ga uvrščajo med svoje najpomembnejše someščane. Še bolj se z njim seveda ponašajo v domačem Memmingenu , kjer so mu postavili tudi spomenik.

Slavo si je leta 1396 rojeni Zink zagotovil kot pisec augsburške kronike. V štirih knjigah je ne le popisal zgodovino švabske prestolnice v 14. in 15. stoletju, temveč prikazal tudi svojo lastno življenjsko pot ter tako ustvaril prvo sodobno avtobiografijo v nemškem jeziku. Zinkovo delo je zelo individualno in strokovnjaki pravijo, da imajo njegovi zapisi med nemškimi kronikami prav poseben položaj: z izražanjem osebnega odnosa do dogajanj svojega časa nam namreč omogoča izjemen vpogled v miselnost poznosrednjeveškega meščanstva.

Zinka je usoda že zarana povezala tudi z našimi kraji. V spominih je o tem poročal: ” In ko se je potem pisalo leto 1407, sem kot enajstleten mladenič zapustil Memmingen, svojega očeta in vse svoje prijatelje ter odpotoval z nekim študentom – tudi jaz sem bil študent in sem že skoraj štiri leta hodil v šole  – da sva torej odšla na Kranjsko, v vindišarske dežele, proti trgu z imenom Ribnica, ki leži na Kranjskem, šest milj za Ljubljano v smeri Hrvaške. V tej deželi sem potem ostal sedem let in tam obiskoval šolo, kajti moj oče je imel pravega brata, ki je bil župnik v vasi po imenu Reka. To je bila velika, lepa vas ter je k njej sodilo še pet drugih vasi z imeni Gotenica, Pausenprunnen itd., kjer je bil moj gospod 30 let župnik in je v deželo prišel z ženo grofa Ortenburškega, ki ga je postavila za duhovnika, ker je bil njen pisar…”. Župnik Zink , prvi po imenu znani župnik na Kočevskem nasploh, je fanta, ki je pri štirih letih ostal brez matere, želel vzgojiti v naslednika. V varstvo ga je zaupal ortenburškemu stavbnemu mojstru v Ribnici, Hansu Schwabu.

Žal so se odnosi med stricem in nečakom skalili, ko ga je župnik hotel poslati v dunajske šole. Mladenič  se je skrbniku uprl in sprta sta se razšla. Vrnil se je v Memmingen, da bi prevzel svoj del materine zapuščine, vendar pa se je tam med njegovo odsotnostjo vse spremenilo; oče se je ločil od druge žene,  bratje so pomrli, njegovo dediščino pa so prijatelji, ki so verjeli, da bo strica nasledil kočevskoreški župnik, prepustili Burkhardovi sestri. ” Zelo sem se kesal, da nisem ostal pri svojem gospodu”, se je spominjal ” in zato sem se vzdignil ter nemudoma odpotoval nazaj v deželo. A ko sem prispel tja, sem prišel z dežja pod kap: moj gospod je bil mrtev in je vse svoje premoženje zapustil svojim štirim otrokom in drugim ljudem, imel je namreč štiri potomce, torej sem zastonj hodil nazaj in si utrudil noge, kajti vse skupaj mi ni prineslo prebite pare; in prav se mi je godilo – če bi ostal pri njem, bi vse pripadlo meni.”

Zinki ni preostalo drugega kot vrnitev domov. V Memmingenu se je skušal izučiti za obrtnika, a mu rokodelstvo ni šlo, zato se je pokoril svakovi želji in se lotil šolanja, da bi postal duhovnik. Kot potujoči študent je vandral po Bavarskem ter se preživljal s poučevanjem in prepevanjem na ulicah. Leta 1415 je prvič prišel v Augsburg, kjer naj bi začel službovati kot pripravnik, a se je znova premislil, opustil študij ter naslednjih nekaj let delal za razne trgovce. Na njegove sposobnosti je postal pozoren Jos Kramer, vpliven augsburški trgovec s krznom in tkaninami, ki ga je vzel pod svoje okrilje in ostal njegov pokrovitelj do smrti, čeprav se mu je mladi mož za nekaj časa hudo zameril, ko se je poročil z njegovo služkinjo Elizabeto, ki je v zakonu rodila deset od skupaj dvajsetih Zinkovih otrok. Po njeni smrti se je Zink poročil še trikrat, dve leti pa živel v divjem zakonu tudi z gospodično, ki ga je tožila, ko jo je zaradi nezvestobe pognal iz hiše. Spor je izgubila.

Za Zinkovo uveljavitev v Augsburgu je bila ključna vojna. Ko je leta 1422 spodnješvabska prestolnica v spopadu z rodbino Zollerjev priskočila na pomoč mestu Rottweil, je s Kramerjevim soglasjem stopil v najemniško vojsko. V kratkem času se je povzpel na položaj blagajnika in pisarja celotne pehote mestne zveze. Opazili so ga tudi augsburški veljaki. Že dve leti kasneje je enega od mestnih svetnikov spremljal na potovanje h kralju Sigismundu na Madžarsko, leta 1427 ga je mesto napotilo v Rim, kamor je nesel denar prokuratorju, ki se je angažiral v nekem škofovskem sporu, leta 1430 pa je v Benetkah za Augsburg kupoval smodnik. Po Kramerjevi smrti mu je župan Peter von Argon zaupal službo tehtničarja, ki jo je opravljal, dokler se ni osamosvojil kot uspešen trgovec.

Burkhard Zink je dočakal za tiste čase visoko starost. Ob trgovanju in pisanju kronike je veliko delal tudi za mesto, tako da njegovo ime vse do dopolnjenega sedemdesetega leta lahko najdemo na seznamih mestnih uradnikov, nazadnje v vlogi blagajnika. Še več kot šestdesetleten je na konju v petih dneh premagal razdaljo do 400 km oddaljenega Trenta, da bi iz rok tamkajšnjega škofa odkupil enega svojih sinov, ki ga je duhovni gospod zaprl. Umrl je leta 1474 ali 1475, za seboj pa zapustil dediščino, ki mu zagotavlja trajno mesto v zgodovini.

 

 

Idejni oče Prešernovega dne

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  BOGOMIL GERLANC  ( 1901 – 1992 )

Priznati je treba, da datum slovenskega kulturnega praznika ni vsakomur po volji; nekateri menijo, da je obletnica Prešernove smrti čisto primerna za praznovanje, drugi bi spomin na pesnika Zdravljice, Sonetnega venca in Krsta pri Savici raje obujali ob dnevu njegovega rojstva. Nekaj je seveda tudi takšnih, ki jim je vseeno, ali je Prešeren 8. februarja na svet privekal ali se od njega poslovil, samo da jim na ta dan ni treba v službo. Kakorkoli že, okusi so različni. A če dobro pomislimo, ob vseh proslavah in nagovorih, ki se v raznih krajih vrstijo ob nacionalnem prazniku kulture in kulturnikov, zelo redko, če sploh kdaj slišimo kaj več o njegovi preteklosti. Na čigavo pobudo obhajamo ravno datum Prešernove, ne pa denimo Trubarjeve ali Cankarjeve smrti? Od kdaj kulturni praznik pravzaprav sploh praznujemo? Kje se je vse skupaj začelo?

Zgodovinska veda odgovarja: rojstni kraj Prešernovega dne je kočevarska vas Mavrlen v Beli Krajini, kjer je ob koncu druge svetovne vojne delovalo vodstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, krajše SNOS. Pod predlog naj se dan Prešernove smrti razglasi za narodni kulturni praznik, sta se 28. januarja 1945 podpisala vršilka dolžnosti načelnice odseka za prosveto pri predsedstvu SNOS Milena Mohorič in vodja oddelka za ljudsko prosveto Bogomil Gerlanc. Predsedstvo je njuno pobudo še isti dan sprejelo. Praznik so tako prvič proslavili v bližnjem Črnomlju, naslednje leto pa že na ozemlju celotne Slovenije.

Če se je Prešernov dan torej hitro prijel, pa sta njegova pobudnika ostala bolj ali manj v senci – bržkone tudi zato, ker sta se v povojnem času znašla v političnem prepihu. Družina Mohoričeve je bila obtožena informbirojevstva. Moža ji je vzel Goli otok, njej pa se je  omračil um in skoraj vse preostalo življenje je preživela za zidovi psihiatrične klinike. Tudi Gerlanc, eden prvih organizatorjev narodno osvobodilnega gibanja na Kočevskem, se je moral zagovarjati pred sodiščem, vendar je uspel ovreči dvome o svoji pravovernosti. Čeravno jima pobude za slovenski kulturni praznik uradno ni nihče oporekal, Gerlanc je kasneje prejel celo priznanje Prešernov dan, pa Enciklopedija Slovenije v člankih o Gerlancu in Prešernovem dnevu še konec osemdesetih let predloga ni omenila.

Bogomil Gerlanc je bil zamejski otrok. Rodil se je decembra 1901 na Kontovelu pri Trstu. Po šolanju v Trstu, Gorici in Mariboru je kot učitelj služboval na Štajerskem in Gorenjskem. Že v zgodnji mladosti se je zapisal kulturnemu delu. V rojstnem kraju je še pred dopolnjenim sedemnajstim letom obudil delovanje domače knjižnice, pozneje pa  v društvih Danica in Ljudski oder, očitno med obiski doma, vodil pevski zbor. Leta 1924 je zbor pod njegovim vodstvom na Proseku nastopil tudi na zadnji predvojni javni prireditvi slovenskih kulturnih društev na Tržaškem sploh. Nič manj zagnanosti ni kazal v Mariboru, kjer je do leta 1921 predsedoval združenju srednješolcev, med učiteljevanjem v Celju pa je organiziral tamkajšnje Slovensko društvo in nasprotoval ukinjanju mestne knjižnice, ki jo je pomagal ustanoviti.

Ob izbruhu vojne se je Gerlanc iz Celja preselil v Kočevje, kjer se je kot prevajalec za italijanščino in nemščino zaposlil na gozdni upravi. Hkrati je že od junija 1941 sodeloval pri organiziranju Osvobodilne fronte na Kočevskem. Jeseni 1943 se je po prihodu Nemcev pridružil partizanskim enotam, kjer se je ponovno posvetil prosvetnemu delu. Tako je npr. zbiral vojna pričevanja kočevskih otrok. Njihove pretresljive izpovedi so bile v domovini in inozemstvu večkrat objavljene, leta 1953 pa pod naslovom Mladi rod Kočevske v boju proti okupatorju izdane tudi v knjižni obliki. Načelnik oddelka za ljudsko prosveto je postal septembra 1944 in na tem položaju ostal do prvih povojnih let.

Tržaški rojak Rado Bordon je o Gerlancu nekoč zapisal:  Življenje in javno delovanje Bogomila Gerlanca je vseskozi prevevala globoka ljubezen do slovenske knjige in slovenske kulture sploh.” In res je njegovo dolgo življenjsko pot – dočakal je namreč skoraj 91 let – še posebej zaznamovala knjiga. Po letu 1947 je ob raziskovalnem delu, preučeval je predvsem zgodovino slovenskega založništva, tiska in knjigotrštva, večji del delovne in upokojenske dobe preživel na uredniških mestih v raznih založbah. Kot avtor ali urednik se je podpisal pod številne monografije in zbornike, med drugim pod knjigo Kočevsko, ki jo je v petdesetih letih izdalo domače olepševalno društvo, osnovnošolci pa so v svet književnosti vrsto let vstopali ob berilih, ki so nastajala z njegovim sodelovanjem.

Za življenjsko delo na področju izobraževanja bi moral leta 1976 prejeti Žagarjevo nagrado, a se je oblastem znova zameril – tokrat zato, ker je kot urednik izdal Slodnjakove Obraze in dela slovenskega slovstva. Samo dva dni pred podelitvijo so mu nagrado odvzeli. Na zadoščenje je moral čakati vse do zadnjih predosamosvojitvenih dni. In ko je 12. junija 1991 osrednji TV Dnevnik poročal, da je država z njegove Žagarjeve nagrade končno očistila skoraj 20-letni prah, voditelj vendarle ni pozabil povedati, da je bil slavljenec tudi avtor pobude, naj 8. februar postane slovenski kulturni praznik.

 

Tam nekje med travami…ČISTILNA AKCIJA

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…                                                                                          naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                ČISTILNA  AKCIJA

“Očistimo svet !” po radiu glas                                                                                                                               poziva ljudi za lepši naš čas.                                                                                                                                   Na mestnih oglasih piše tako:                                                                                                                               ČISTA SLOVENIJA NA RAJ BO ZA NAS.

Ljudje prikimavajo… še sama hitim,                                                                                                                da za Slovenijo nekaj storim.                                                                                                                                Čistim svoj dom, vrt in dvorišče,                                                                                                                          skoraj prišla bi že na grobišče.

Čistim z besedo lažne veljake                                                                                                                                 in jih pošiljam tja … v kloake.                                                                                                                                 Besna sopiham, preklinjam kot Rom,                                                                                                               ki vse ima zastonj, tudi svoj dom.

Vlada pobožno brani lenuhe,                                                                                                                                tajkune, lažnivce, cerkvene stremuhe.                                                                                                              Narod razburja se, preklinja, besni:                                                                                                                    “Z delom poštenim ni več pogače.                                                                                                                       Očistimo svet tako in drugače!”

Preprosto frajgajst

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  LJUBA PRENNER  ( 1906 – 1977 )

Pravnica in književnica dr. Ljuba Prenner je bila verjetno ena najbolj svojstvenih osebnosti povojnega obdobja na Slovenskem. Pozornost je vzbujala z izrazito moško podobo – zasebno se je kot moški tudi izražala – pri obrambi varovancev pa je ob  krivicah znala ne le vzkipeti, temveč celo uporabiti pesti. Libretistka opere Slovo od mladosti, avtorica proznih in dramskih besedil ter naše prve prave kriminalke Neznani storilec, ki jo je za stavo napisala v treh mescih, kot izpričan frajgast  ni priznavala ideoloških omejitev, temveč je vselej ostala zvesta svojim načelom.

Življenje je leta 1906 v Fari pri Prevaljah rojeno Amalijo Marijo – že v otroštvu si je nadela ime Ljuba – s Kočevsko povezalo takoj ob rojstvu. Njen oče je bil kočevski Nemec in nikoli ni dobro govoril slovensko. Ker po drugi strani mama ni obvladala nemščine, je sporazumevanje med zakoncema moralo biti precej zanimivo, kar pa Prennerjevih ni oviralo, da ne bi bili ljubeča družina.

Po končani meščanski šoli in nižji gimnaziji se je Ljuba zaposlila v eni od odvetniških pisarn. Vendar ji pisarniško delo ni ležalo, zato se je odpravila v Beograd in zatem v Ljubljano, kjer je kljub denarni stiski dokončala višjo gimnazijo. V Beogradu jo je poučevala Desanka Maksimović, ki je ob Ksaverju Mešku postala in vse do smrti ostala ena njenih najtesnejših prijateljic.

Skozi ljubljansko pravno fakulteto se je kasnejša legendarna odvetnica bolj lačna kot sita pretolkla po mnogih neuspehih, zaradi česar je izpite prekrstila kar v “aviatične vaje“. Kolega Makso Šnuderl je zabeležil, da je doštudirala v pogojih, ki jih ne bi zmoglo 90 odstotkov moških. Prvo pripravniško službo je dobila v domačem Slovenj Gradcu, kjer je preživela velik del otroštva, vendar je mesto po stiku s kulturnim utripom prestolnice za obetavno pisateljico postalo pretesno. Zato se je leta 1939 vrnila v Ljubljano.

Ob začetku vojne se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Njeno stanovanje je postalo zbirališče vodilnih članov OF in partije, sama pa je raznašala propagandne materiale, zbirala pomoč in se,  še posebej po silvestrovem 1942, ko je nastopila advokaturo, angažirala pri obrambi zaprtih domoljubov. Ker so Italijani licence podeljevali le v Ljubljanski pokrajini rojenim odvetnikom, je do dovoljenja prišla z zvijačo. Kot hči Kočevarja si je izposlovalo kočevsko domovnico, potem pa počakala na dopust pristojnega uradnika in njegovemu namestniku zamolčala, da njena rojstna Fara leži pri Prevaljah in ne pri Kočevju, kot je mislil. “Dal mi je dekret in pritisnil vse pečate in hvala mu, če še kje živi,  je zapisala v spominih. Kočevska občanka je ostala do konca vojne, potem pa domovnico vrnila občini.

povojna leta so jo s Kočevjem povezala še tretjič. Prav tako brezkompromisno, kot je med vojno branila domoljube in jih ob pomoči policijskega funkcionarja dr. Vladimirja Kanteta reševala iz ječ, kar bi jo skoraj stalo življenja, se je leta 1945 posvetila obrambi žrtev nove oblasti. Njena svobodomiselnost, ki se je že med okupacijo kazala v zahtevi, naj jo Vida Tomšič izpiše iz KPS, kamor jo je brez njenega soglasja včlanila, in v protestu proti partijski samovolji ob likvidaciji bana Natlačena, se je zdaj izražala v sodelovanju s kasneje usmrčenim Črtomirjem Nagodetom in  kritičnosti do razmer v državi. Vse to je šlo nekaterim v nos.

Februarja 1947 so jo po grobem napadu v Slovenskem poročevalcu aretirali in ji vzeli advokaturo, ki jo je v slutnji prihajajočih dogodkov pred tem že sama vrnila. Po poldrugem mesecu je bila iz zapora izpuščena, vendar pa je julija 1949 sledila ponovna aretacija. Brez uradnega odvzema prostosti so jo poslali v taborišče Ferdreng pri Kočevju.

Prennerjeva je ostala neuklonljiva. Že prvi dan po prihodu v pisano množico “inteligentk“, nun in  kurb, kot se je izrazila, je Ferdreng preimenovala v “Fajn drek“, bivalne prostore zapornic v “podganji grad“, miličniške hiše v “gadja gnezda” itd. V tako imenovani “drek brigadi” je bila zadolžena za praznenje latrin. Do danes se je ohranila njena pesem Prošnja za novo stranišče, jedek obračun z nemogočimi higienskimi razmerami v taborišču. “Lahko je reči: ‘babe usrane’ in se jezit na ‘te poscane’,  a pomni naj, kdor to stori, da tudi sam brez riti ni“, je zapisala. “Stari vzkipljivi pisker“, kakor je lakonično orisala svoj značaj, se ni bal nikogar, niti upravnika taborišča ne.

Po večmesečni kalvariji so jo premestili v Škofjo Loko in maja 1950 brez vložitve obtožnice izpustili. Ob podpori dela političnih funkcionarjev in kolegov, ki so na skupščini odvetniške zbornice leta 1953 skandirali: “Prennarci advokaturo nazaj!” je marca 1954 dobila dovoljenje za ponovno opravljanje poklica. V šestdesetih letih je bila postopoma deležna vse več javnega priznanja in poldrugo leto pred smrtjo dočakala celo vnovičen sprejem v Društvo slovenskih pisateljev, iz katerega je bila pod pretvezo domnevne kršitve kulturnega molka izključena po vojni.

Ljuba Prenner je za rakom na dojki umrla septembra 1977. V Starem Logu pri Slovenj Gradcu počiva skupaj s staršema. Na njun nagrobnik je z mislijo na lastno minljivost dala vklesati: “TU JE LJUBEZEN POKOPANA, DRAGI OČE, LJUBA MAMA“. Kamnosek je tako ob njeni smrti moral dodati le vejico, da je pridevnik “LJUBA” spremenil v njeno ime.

 

Opomba: SSKJ

frajgajst in freigeist-a [frájgájst] m (ȃ-ȃ) v stari Avstriji človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih, svobodomislec: družil se je s frajgajsti.

Nagrajenci natečaja ZDUS ” KORONA V LETU 2020″

Komisija za kulturo ZDUS je decembra 2020 ocenila prispela dela za naj kulturno stvaritev v korona letu 2020. Na natečaju sta s svojimi deli sodelovali tudi naši članici Živka Komac       ( literarna dela ) in Nevenka Križ (likovna dela ).

Nagrajenci v kategoriji literarna dela so: Ludvik Škaper in Irena Šrajner DU Murska Sobota ter Biserka Stergar iz DU Malečnik.

Nagrajenci v kategoriji likovna dela so:  Nevenka Križ iz DU Kočevje in Emica Puhek ter Majda Soko iz DU Razvanje. Komisija je ocenila, da so med prispelimi likovnimi deli, ravno te tri slike z likovnim doživljajem prepričljivo pričale o potrebi po iskanju miru v naravi v teh težkih časih.

                             

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nevenka Križ

Vsem nagrajencem iskrene čestitke, še posebej pa seveda naši članici in umetnici Nevenki Križ, katere likovna dela, preko priložnostnih razstav na društvu,  dobro poznamo in cenimo.

Zapisala: Barbka Bižal Kolar

 

 

 

Tam nekje med travami… STATVE

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…                                                                                      naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                   STATVE

Izrabljene so moje statve,                                                                                                                                          a še pletem svoji dni.                                                                                                                                               V vzorec pa še tu in tam                                                                                                                                          kakšno svetlo nit dodam.

Preprogo sem že dolgo stkala,                                                                                                                                 sedmo desetletje v vek.                                                                                                                                         Po srebrnih vzorcih tečem                                                                                                                                         počasen in previden tek.

Negujem statve in jih mažem,                                                                                                                                   da preveč ne bi škripale,                                                                                                                                            se lomile, ropotale                                                                                                                                                   in do konca bi vzdržale.

Ko preproga bo končana,                                                                                                                                           čas bo svoje naredil.                                                                                                                                              Tako kot mnoge druge stkane                                                                                                                                  jo bo v pozabo tiho zvil.

 

Pravi Jastreb je umrl v Banja Loki

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  ZDENKO PETRANOVIĆ  ( 1919 – 1942 )

Med partizanskimi filmi, ki jih je jugoslovanska kinematografija posnela v sedemdesetih letih minulega stoletja, je nadaljevanka Kapelski kresovi s svojo svežino in za tiste čase neortodoksnim pristopom prav gotovo odstopala od povprečja. Zato ne preseneča, da jo pogosto označujejo v pridevkom kultna. Ljudje so iz tedna v teden množično spremljali dogodivščine svojeglavega kurirja Dimnikarja, njegovega prijatelja Rusega, komandanta Ljuba, minerja Prsana, Doktorja, Topničarja, Jastreba, Ine in drugih goranskih partizanov.

Liki iz nadaljevanke in istoimenskega romana, napisal ga je general Veljko Kovačevič, komandant Primorsko-goranskega partizanskega odreda in kasnejše istoiimenske divizije, so uradno fiktivni. Vendar pa Gorani – prebivalci Gorskega Kotarja – ne dvomijo, da so vsaj nekateri izmed njih, čeprav seveda z dokajšnjo mero umetniške svobode, povzeti po dejanskih osebah. Tako vedo povedati, da sta filmskima Dimnikarju in Rusemu za zgled služila domačina Andrija Grgurić Dimnikar in Viktor Crnković Rusi, hrvaško Dimnjačar in Riđan, goranski domačin pa je bil tudi Jasterb, ki se v filmu sicer imenuje Zlatko Mateić, dejansko pa mu je bilo ime Zdenko Petranović. Enako kot filmski je bil tudi pravi Jastreb poveljnik mladinske čete v Goranskem odredu, prav tako pa sta oba padla v slovenskem Obkolpju, Mateić ob napadu na Bosljivo Loko, Petranović pa v spopadu za Banja Loko. V nadaljevanki so vzporednice med njima celo še poudarili.

Petranović se je rodil april. a 1919 v Delnicah, kjer je bil doma tudi njegov filmski soimenjak. Delal je kot trgovski pomočnik na hrvaškem Sušaku. Že ob Hitlerjevi zasedbi Češkoslovaške se je udeležil protinemških demonstracij in zato pristal v zaporu. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je s služenja vojnega roka v Zvorniku vrnil domov. Del Gorskega Kotarja so takrat anektirali Italijani in ga vključili v Reško pokrajino, drugi del je ostal pod upravo Pavelićeve ustaške države. Jeseni se je Petranović preko brata povezal z delniškimi komunisti ter odšel v partizane.

Priključil se je Delniški četi. Ta je sprva delovala v ožji okolici domačega kraja, zaradi pritiska okupatorja, ki je konec oktobra 37 borcev napadel s 700 vojaki, pa se je umaknila v pogorje Bitoraja, med Fužine in Mrkopalj, in od tam nadaljevala z akcijami. Po koncu ene od takšnih akcij naj bi se Petranović zamišljeno naslonil na jelko v taborišču, pogled pa mu je otrdel in odtaval v daljave. Zato se je neki soborec pošalil: “Poglej Zdenka, gleda kot jastreb!”. Tako je dobil svoje konspirativno ime.

Vsekakor je Jastreb veljal za pogumnega in požrtvovalnega borca. V spopadu pri Litoriću konec maja 1942 se je z mitraljezom drzno gibal med obema kriloma čete in tako ustvaril vtis, da je moč partizanov precej večja od dejanske. Prav tako se je izkazal malo kasneje, ko je v 3. bataljonu Kovačevićevega Primorsko-goranskega odreda prevzel dolžnost komandirja mladinske čete. Njegova prva poveljniška akcija je bil napad na logarsko kočo na Praprotu, kjer se je zadrževalo 25 italijanskih vojakov. Četa jih je ob zori presenetila in jih vseh 25 zajela.

Slovenski in hrvaški obkolpski partizani so že leta 1941 vzpostavili stike ter se začeli dogovarjati o sodelovanju. Slednje se je še posebej intenziviralo sredi naslednjega leta, ko so borci z obeh strani reke izvedli vrsto napadov na sovražnikove postojanke v Gorskem Kotarju ter v okolici Kočevja in Ribnice. Po uspehih partizanov na začetku maja, ko je med drugim padel Brod na Kolpi, so Italijani uspeli postopoma vzpostaviti postojanke v nekaterih pomembnejših krajih. Tako je 19. junija 1942 italijanska vojska zasedla tudi Banja Loko. Vojaki so se namestili v šoli in zasebnih hišah.

V noči z 21. na 22. junij – 22.junij je tudi datum filmskega naskoka na Bosljivo Loko – so slovenski in hrvaški partizani skupaj napadli vas ter Italijane prisilili, da so se z zunanjih položajev umaknili v postojanko. Med napadalci se je ponovno odlikoval Jastreb, ki je sam zavzel mitralješko gnezdo, kjer je štiri vojake primoral k predaji ter jim zaplenil težko strojnico. Zapisano je, da je orožje natovoril na mulo in ha z naročilom “Naj komandant ve, da sem strojnico zaplenil jaz, ker se lahko zgodi, da bom v boju padel”, poslal v komando. Ko je že kazalo, da bodo Italijani poraženi, je obkoljenim vojakom na pomoč prišla kolona iz Petrine. Partizani so se morali umakniti, pri tem pa sta življenje izgubila Drago Štimec iz Turkov in Zdenko Petranović Jastreb. Dočakal je triindvajset let.

Danes na Petranovića, za narodnega heroja je bil  proglašen leta 1951, v domovini poleg spomenika v Delnicah in plošče na rojstni hiši spominja le še istoimenska ulica na Reki. Druga poimenovanja, npr. ime ene od delniških vojašnic ali domačega kulturno-umetniškega društva, so se morala umakniti duhu časa. Tudi na slovenski strani je spomin na Jastreba skromen. Ta ali oni filmski zanesenjak, ki ga pot ponese proti Osilnici, med vožnjo skozi Bosljivo Loko nemara še pomisli , da gre za kraj Jastrebove smrti, mimo spominske plošče v Banja Loki pa vozniki večinoma vozijo ne vedoč, da je dejansko tu padel partizan, zaradi katerega je igralec Žarko Radić, ki ga je upodobil  v nadaljevanki, še vedno eden najbolj znanih obrazov nekdanjega jugoslovanskega filma.