Slovenski kulturni praznik bomo na društvu počastili s proslavo, ki bo 6.2.2018 ob 16. uri v prostorih društva. V kulturnem delu bodo zapele ljudske pevke Mavrica, z igrico se bodo predstavili učenci OŠ Stara Cerkev, članice bralnega krožka pa so pripravile recital. Po proslavi pa sledi pogostitev in druženje.
Lepo vabljeni !
Večina prešernoslovcev pesem Luna sije datira med leti 1843 in 1846. Opirajo se namreč na Prešernovo pismo prijatelju Stanku Vrazu iz leta 1843, v katerem mu pesnik sporoča: ”Zdaj pišem kranjske pesmi, ki naj bi kmečkim fantom bile všeč; ko jih bom nekaj zložil, bom izdal svoja carmina.” Prešeren je to pisanje opremil z datumom 12. december 1843, poltretje leto pozneje pa tovrstne pesmi najdemo v rokopisu njegovih poezij, ki je romal v cenzuro na cesarski Dunaj. Med preprosto pesemsko bero na začetku bodoče zbirke je na tretjem mestu zapisana tudi pesmica Pod oknam.Takole se glasi njenih sedmero kitic:
Luna sije,
Klad’vo bije,
Trudne, pozne ure že;
Pred neznane
Serčne rane
Meni spati ne puste!
Ti si kriva,
Ljubezniva
Deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
Ti mi braniš
De ne morem spat doma.
Obraz mili
Tvoj posili
Mi je vedno pred očmi;
Zdihujoče
Serce vroče
Vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
Drug ne vidi
Ko nebeške zvezdice;
Se prikaži,
Al’ sovraži
Me srece, povej, al’ ne?
Up mi vzdigni
Z roko migni,
Ak’ bojiš se govorit’!
Ura bije,
K oknu ni je,
kaj sirota čem storit’!
V hram poglejte,
Mi povejte,
Zvezde! al res ona spi;
Al posluša,
Me le skuša,
Al za druziga gori.
Ako spava,
Naj bo zdrava!
Ak’ me skuša, nič ne de;
Po nje zgubi,
Ako ljubi
Druzga, počlo bo serce.
V Poezijah, ki so bile natisnjene decembra 1846 in nosijo letnico 1847, je bilo besedilo razen manjših popravkov objavljeno brez spremembe in v taki obliki je vabilo slovenske skladatelje k uglasbitvi. Lahkoten ton italijanske romance je kar narekoval nežne melodije. Ob izidu Poezij je bil pesnik Prešeren že samostojni odvetnik v Kranju. Tam se je spoznal z novimi ljudmi in med njimi tudi z rodbino plemenitih Vestovih, ki so prebivali v bližnjem Šmartinu. Njihova domača hči Marija, rojena leta 1811, je bila glasbeno nadarjena. Ob Prešernovi preselitvi je bila že poročena in je stanovala zdoma. Tam se je verjetno seznanila s Prešernovimi Poezijami, ki so januarja 1847 prišle na prodajne police knjigarn. Ker ji je bila njegova podoknica očitno všeč, se je potrudila in zložila preprosto melodijo. Skladbica je imela značaj ”mehke italijanske glasbe”, kakor so jo označili v času njenega nastanka.
Leta 1848, ko je na Dunaju izbruhnila meščanska revolucija, so po vsej državi ustanavljali narodne straže, saj so se bali množičnih nemirov tudi zunaj državne prestolnice. Tako enoto so ustanovili tudi v Kranju in njen član je bil tudi odvetnik Prešeren, pa tudi rodoljuba Franc Potočnik iz Krope in Viktor plemeniti Vest, Marijin brat, iz sosednjega Šmartina. Ko sta nekoč v narodni stražnici srečala Prešerna, sta mu zapela melodijo Marije Vestove Luna sije. Poročilo pravi, da je bil pesnik močno ganjen. Usedel se je za bližnjo mizo, glavo položil na rokav desnice in zajokal …
