Preprosto frajgajst

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                  LJUBA PRENNER  ( 1906 – 1977 )

Pravnica in književnica dr. Ljuba Prenner je bila verjetno ena najbolj svojstvenih osebnosti povojnega obdobja na Slovenskem. Pozornost je vzbujala z izrazito moško podobo – zasebno se je kot moški tudi izražala – pri obrambi varovancev pa je ob  krivicah znala ne le vzkipeti, temveč celo uporabiti pesti. Libretistka opere Slovo od mladosti, avtorica proznih in dramskih besedil ter naše prve prave kriminalke Neznani storilec, ki jo je za stavo napisala v treh mescih, kot izpričan frajgast  ni priznavala ideoloških omejitev, temveč je vselej ostala zvesta svojim načelom.

Življenje je leta 1906 v Fari pri Prevaljah rojeno Amalijo Marijo – že v otroštvu si je nadela ime Ljuba – s Kočevsko povezalo takoj ob rojstvu. Njen oče je bil kočevski Nemec in nikoli ni dobro govoril slovensko. Ker po drugi strani mama ni obvladala nemščine, je sporazumevanje med zakoncema moralo biti precej zanimivo, kar pa Prennerjevih ni oviralo, da ne bi bili ljubeča družina.

Po končani meščanski šoli in nižji gimnaziji se je Ljuba zaposlila v eni od odvetniških pisarn. Vendar ji pisarniško delo ni ležalo, zato se je odpravila v Beograd in zatem v Ljubljano, kjer je kljub denarni stiski dokončala višjo gimnazijo. V Beogradu jo je poučevala Desanka Maksimović, ki je ob Ksaverju Mešku postala in vse do smrti ostala ena njenih najtesnejših prijateljic.

Skozi ljubljansko pravno fakulteto se je kasnejša legendarna odvetnica bolj lačna kot sita pretolkla po mnogih neuspehih, zaradi česar je izpite prekrstila kar v “aviatične vaje“. Kolega Makso Šnuderl je zabeležil, da je doštudirala v pogojih, ki jih ne bi zmoglo 90 odstotkov moških. Prvo pripravniško službo je dobila v domačem Slovenj Gradcu, kjer je preživela velik del otroštva, vendar je mesto po stiku s kulturnim utripom prestolnice za obetavno pisateljico postalo pretesno. Zato se je leta 1939 vrnila v Ljubljano.

Ob začetku vojne se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Njeno stanovanje je postalo zbirališče vodilnih članov OF in partije, sama pa je raznašala propagandne materiale, zbirala pomoč in se,  še posebej po silvestrovem 1942, ko je nastopila advokaturo, angažirala pri obrambi zaprtih domoljubov. Ker so Italijani licence podeljevali le v Ljubljanski pokrajini rojenim odvetnikom, je do dovoljenja prišla z zvijačo. Kot hči Kočevarja si je izposlovalo kočevsko domovnico, potem pa počakala na dopust pristojnega uradnika in njegovemu namestniku zamolčala, da njena rojstna Fara leži pri Prevaljah in ne pri Kočevju, kot je mislil. “Dal mi je dekret in pritisnil vse pečate in hvala mu, če še kje živi,  je zapisala v spominih. Kočevska občanka je ostala do konca vojne, potem pa domovnico vrnila občini.

povojna leta so jo s Kočevjem povezala še tretjič. Prav tako brezkompromisno, kot je med vojno branila domoljube in jih ob pomoči policijskega funkcionarja dr. Vladimirja Kanteta reševala iz ječ, kar bi jo skoraj stalo življenja, se je leta 1945 posvetila obrambi žrtev nove oblasti. Njena svobodomiselnost, ki se je že med okupacijo kazala v zahtevi, naj jo Vida Tomšič izpiše iz KPS, kamor jo je brez njenega soglasja včlanila, in v protestu proti partijski samovolji ob likvidaciji bana Natlačena, se je zdaj izražala v sodelovanju s kasneje usmrčenim Črtomirjem Nagodetom in  kritičnosti do razmer v državi. Vse to je šlo nekaterim v nos.

Februarja 1947 so jo po grobem napadu v Slovenskem poročevalcu aretirali in ji vzeli advokaturo, ki jo je v slutnji prihajajočih dogodkov pred tem že sama vrnila. Po poldrugem mesecu je bila iz zapora izpuščena, vendar pa je julija 1949 sledila ponovna aretacija. Brez uradnega odvzema prostosti so jo poslali v taborišče Ferdreng pri Kočevju.

Prennerjeva je ostala neuklonljiva. Že prvi dan po prihodu v pisano množico “inteligentk“, nun in  kurb, kot se je izrazila, je Ferdreng preimenovala v “Fajn drek“, bivalne prostore zapornic v “podganji grad“, miličniške hiše v “gadja gnezda” itd. V tako imenovani “drek brigadi” je bila zadolžena za praznenje latrin. Do danes se je ohranila njena pesem Prošnja za novo stranišče, jedek obračun z nemogočimi higienskimi razmerami v taborišču. “Lahko je reči: ‘babe usrane’ in se jezit na ‘te poscane’,  a pomni naj, kdor to stori, da tudi sam brez riti ni“, je zapisala. “Stari vzkipljivi pisker“, kakor je lakonično orisala svoj značaj, se ni bal nikogar, niti upravnika taborišča ne.

Po večmesečni kalvariji so jo premestili v Škofjo Loko in maja 1950 brez vložitve obtožnice izpustili. Ob podpori dela političnih funkcionarjev in kolegov, ki so na skupščini odvetniške zbornice leta 1953 skandirali: “Prennarci advokaturo nazaj!” je marca 1954 dobila dovoljenje za ponovno opravljanje poklica. V šestdesetih letih je bila postopoma deležna vse več javnega priznanja in poldrugo leto pred smrtjo dočakala celo vnovičen sprejem v Društvo slovenskih pisateljev, iz katerega je bila pod pretvezo domnevne kršitve kulturnega molka izključena po vojni.

Ljuba Prenner je za rakom na dojki umrla septembra 1977. V Starem Logu pri Slovenj Gradcu počiva skupaj s staršema. Na njun nagrobnik je z mislijo na lastno minljivost dala vklesati: “TU JE LJUBEZEN POKOPANA, DRAGI OČE, LJUBA MAMA“. Kamnosek je tako ob njeni smrti moral dodati le vejico, da je pridevnik “LJUBA” spremenil v njeno ime.

 

Opomba: SSKJ

frajgajst in freigeist-a [frájgájst] m (ȃ-ȃ) v stari Avstriji človek, ki ne priznava dogem, zlasti verskih, svobodomislec: družil se je s frajgajsti.

(Visited 27 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja