Maršal gre na jago

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            AUGUSTE MARMONT  ( 1774 – 1852 )

Več kot dve stoletji je že preteklo, odkar je Valentin Vodnik v Iliriji oživljeni zapel: “Dobróvčan, Kotóran, Primorec, Gorenjc, Pokópjan po starem se zôve Slovenc.” 14. oktobra 1809 je namreč Napoleon Bonaparte po vojaški zmagi nad Avstrijo ustanovil Ilirske province, ki so se v času največjega obsega raztezale od vzhodne Tirolske na severu, do Dubrovnika in Boke Kotorske na jugu. Po površini so več kot dvakrat presegle velikost današnje Slovenije, za njihovo upravno središče pa je Napoleon Določil Ljubljano. Za Francoze je bila tvorba, v kateri so drug ob drugem živeli pripadniki petih narodov, pomembna predvsem zato, ker je Avstriji preprečevala dostop do morja, Franciji pa omogočila sredozemsko povezavo med osvojenimi ozemlji v Italiji, Istri in Dalmaciji ter lažjo komunikacijo s turškimi deželami. O njeni geopolitični teži pričajo imena guvernerjev,  ki so se v slabih štirih letih zvrstili v slovenski prestolnici. maršal Auguste de Marmont, generala Henri Bertrand in Jean-Andoche Junot ter kameleonski premetenec Joseph Fouché, ki je v Ljubljano pred francoskim umikom leta 1813 prišel pospravljat občutljive dokumente. Prvi trije so sodili med Napoleonove najožje prijatelje, četrti, izjemno sposobni, a spletkarski Fouché, pa je kot policijski minister v Franciji s svojo ovaduško mrežo vzbujal strah in trepet. Doživeli so zelo različne usode; Junot je zblaznel in napravil samomor, Bertrand je postal maršal ter Napoleonu kasneje sledil na Sveto Heleno, Fouché  se je ob cesarjevem padcu kot vselej zasukal po vetru, Bonapartu pa je hrbet obrnil tudi Marmont, čeravno ne iz koristoljubja. Ta ga je zato ožigosal kot izdajalca, sam pa je razkol nekoč menda pojasnil z besedami: ” Dokler je govoril: Vse za Francijo, sem mu služil z navdušenjem. Ko je rekel: Francija in jaz, sem mu služil vneto. Ko je rekel: Jaz in Francija, sem mu služil zvesto. Zapustil sem ga šele, ko je rekel: Jaz brez Francije.” Kljub temu glagol raguser, ki izvira iz Marmontovega naslova dubrovniškega oziroma raguškega vojvode, v francoščini še danes pomeni izdajo.

Med Slovenci je Marmont bil in ostal priljubljen. Precej je k temu gotovo prispevalo njegovo prizadevanje, da bi prebivalce pridobil za francosko oblast in rad se je pohvalil , da kljub nesporni ljubezni do avstrijske cesarske hiše nobena Franciji priključena dežela ni tako hitro in trajno razvila simpatij do njegove domovine kot prav Kranjska. Uvedel je vrsto reform in spodbujal uporabo slovenščine v šolah. V njegovem času je bila v Ljubljani ustanovljena tudi prva univerza, nanj pa še vedno spominja mestni botanični vrt, ki ga je s posaditvijo lipe svečano odprl poleti leta 1810.

Precej svojstven je bi Marmontov odnos do živali. Za zabavo in protokolarne nastope si je omislil kočijo, ki so jo vlekli jeleni, na Fužinah pa si je dal postaviti zverinjak. Ko je zanj iskal medveda, sta dva podjetna Ribničana izkoristila priložnost in v pobočjih nad Ribniškim poljem iz brloga odnesla tri mlade živali. Zadeva bi se zanju skoraj slabo končala, saj je samica kmalu zatem prišla v brlog in se zapodila po njuni sledi. Materinsko ljubezen je na koncu plačala z življenjem, mladiče pa so poslali Marmontu.

A maršal se je leta 1810 na vabilo kneza Auersperga medveda polotil tudi osebno. V spominih je o tem zabeležil naslednje: ” Več avstrijskih velikašev me je sprejemalo na svojih lepih posestvih, med njimi tudi knez Auersperg, slednji v vojvodini Kočevje. Tam smo odšli v lov na medveda, žival, ki je v teh krajih nekaj običajnega: našli smo jih nekaj, ubili pa nismo niti enega. V sramoto svojih lovskih tovarišev, med njimi tudi nekega francoskega intendanta, bom povedal, da so medvedje hodili mimo njih, a se niso upali streljati. Ta lov v Franciji velja za nevarnega, tukaj pa ne povzroča nikakršnega strahu. Če je medvedu omogočen beg, lovca ne bo napadel. V teh krajih so zelo redki divji prašiči in lov nanje imajo za tveganega. V Franciji, kjer je lov na prašiče vsakdanjik, pa nikomur ne pride na misel, da bi ga prav posebej cenil. V vsaki deželi se ljudje bojijo neznanega, a strahovi izginejo, ko od blizu gledamo njihove povzročitelje. Tako je tudi z mnogimi drugimi rečmi na svetu. Plavajoče palice so od daleč videti velike, od blizu pa niso nič.”

Tako je Marmont iz Kočevja odšel praznih rok ali vsaj brez toplega medvedjega kožuha. Njegovo službovanje na Kranjskem se je končalo naslednje leto, ko mu je Napoleon ponudil poveljstvo nad francosko armado v Španiji. Če se je kasneje odvrnil od cesarja, pa je francoski kroni ostal zvest tudi, ko je poleti 1830 po kraljevem ukazu moral streljati na Parižane. Čeprav ga je po umiku pred revolucionarnimi množicami prestolonaslednik dal neupravičeno zapreti in mu zabrusil: ” Boste tudi nas izdali, kot ste izdali njega? “ je Burbonom sledil v izgnanstvo. Francije ni videl nikoli več. Leta 1852 je v skromnih gmotnih razmerah pri 78-ih letih umrl v Benetkah. Še bolj so mu v eksilu pomagali nekdanji nasprotniki. Na Dunaju je nekaj časa skrbel za vzgojo cesarjevega vnuka, ki se je rodil v Napoleonovem zakonu z Marijo-Luizo Avstrijsko, Franc II. pa mu je iz državne blagajne ponovno podelil tudi rento, ki jo je Marmont od Napoleona nekoč pridobil kot nagrado za uspešno upravljanje ilirskih provinc.

(Visited 11 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja