IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
FRANCE AVČIN ( 1910 – 1984 )
Dr. France Avčin še dandanašnji sodi med tiste Slovence, ki so zaradi svoje ustvarjalnosti znani najširšemu krogu sodržavljanov. Med planinci posebej slovijo njegove avčinke, dvodelne zareze, ki so jih v Jugoslaviji izdelovali pod imenom Universal, a so se zaradi slabih materialov prijele šele, ko jih je odkupila in začela prodajati nemška Salewa. Tudi lovcem izraz ni tuj, le da z njim označujejo kroglo, ki jo je patentiral leta 1910 v Ljubljani rojeni profesor elektrotehniške fakultete. Ob strokovnem in izumiteljskem delu pa je bil Avčin tudi priznan okoljevarstvenik, gorski reševalec, alpinist in pisec. Knjiga Človek proti naravi še vedno velja za eno temeljnih slovenskih ekoloških del, izbor spisov Kjer tišina šepeta pa je doživel kar štiri izdaje in sodi v sam vrh naše planinske literature. Avčin je cenjen tudi na Hrvaškem, saj je na konferenci za mere in uteži v Parizu leta 1960 kljub nasprotovanju vplivnih posameznikov ubranil po Tesli imenovano enoto za gostoto magnetnega pretoka.
Inženirji ne veljajo za posebno romantične duše. A kdorkoli je kdaj bral Tišino, ve, da za Avčina tega ne gre trditi. Dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel je zapisal, da se v njegovem literarnem delu zrcali začaranost od lepote narave in človeških stvaritev. Kako prav je sodil, nazorno pričajo tudi vrstice, ki jih je Avčin posvetil reki Kolpi:
“Prečudovito je romanje ob Kolpi od Starega trga tja do Osilnice in še naprej ob Čabranki. Na strašnó smo bili Slovenci zanemarili ta božje lepi kotiček naše zemlje in prav po krivici. Zlepa ne poznam naše lepše soteske in lepše vode, kot je Kolpa. Nikoli še nisem videl bolj triumfalnega prihoda pomladi kot ob Kolpi, ko mi je bilo vendarle enkrat dano zasledovati vse njene faze od prvega popja in nežnega cvetenja marelic do bohotnega zelenja mladega bukovja. Nič kolikokrat sem prehodil vso dolino, pa mi je nikdar ni bilo dovolj. Ne moreš se nagledati čudovitih zelenih vodá, prozornih kot steklo, da vidiš vsako ribo, vsak kamenček na dnu, posutem tukaj z izpranim peskom, tam spet tlakovanem s skalnimi ploščami, tu širokem in gladkem, tam spet stisnjenem med pregrade lehnjaka, da ob poletni suši malone preskočiš modro globino reke.”
A če se je Avčin nad Kolpo še tako navduševal, čas, ko je doživljal vse njene preobrazbe, nikakor ni bil poetičen. Divjala je namreč druga svetovna vojna, ki je Slovenijo potegnila v vrtinec uničenja in smrti. Le malo je manjkalo, ba bi v njem prav na Kočevskem izginil tudi dr. France Avčin.
Bilo je spomladi 1944. Avčin je kot sodelavec Znanstvenega inštituta SNOS v tem času deloval v bazi 13/23 nad Volčjimi stenami pri Kostelu, vendar pa je bil prav takrat začasno premeščen v Črnomelj, kjer so ga potrebovali kot – pianista. Novo delo mu ni bilo preveč po volji, zato se je od kulture kmalu poslovil in se iz Bele Krajine peš napotil nazaj v “Kriplbazo”, kakor so borci pravili sedežu inštituta. Tisto pomlad je je na Kočevskem zapadlo nepričakovano veliko snega. In usoda je hotela, da je Avčin, ki se je še zjutraj ob pogledu na na svežo belino na Mavrlenu po gorenjsko tolažil ” da bo že kok, ker je še zmeraj blo kok, če ne tok pa tok,” pod večer v mokrem snegu omagal nedaleč od Nemške Loke. Vsega je bil pravzaprav kriv kos čebeljega voska, s katerim je nameraval mazati smuči, a ga je zaman iskal po nahrbtniku, polnem belokranjskih dobrot za tovariše.
Izčrpanega od komaj prestane gripe ga je izdalo srce, pomagali niso ne klici na pomoč, ne streli iz puške, ki jih je udušila noč. Sede je čakal na smrt in razmišljal o tisočih, ki so pred njim hodili po slovenski zemlji ter propadli, kot bo propadel on. Potem pa je od nekod zaslišal tiho glasbo, prav takšno, kakršno je iz orgel v Srednji vasi pri Bohinju izvabljal prijatelj Janko. Je šlo za blodnje? Ne, kajti če je zasukal glavo v desno, je glasba prihajala z leve, če v levo, pa z desne.
” Zdramim se, res je, akordi rahlo valove k meni skozi temo, tu pod menoj nekje se rojevajo, nedvoumno. Muzika, k njej! ” se je tega trenutka spominjal kasneje. ” Kjer je glasba, tam je človek, od vsega živega jo pozna le on. Dvignem se, še to poskusim, samo palici vzamem. In puško seveda. Sicer pa, če so to ljudje, so le naši. Odtavam za zvoki navzdol skozi gozd. Lažji sem, le malo se udira. Bližje zveni, vse bolj slišim. Kaj ne visi tam v temi nekaj svetlega ? Seveda, le naprej, sveti se. Zid je to, za njim nekje zveni. In nekakšni križi ob zidu. Cerkev! Odrinem vrata. Iz medle svetlobe done akordi, počasi, slovesno. Vstopim. Na koru igra! Orgle! Le kdo igra? Zvlečem se po stopnicah. Star, bradat mož sedi za tipkami, otroče mu goni mehove. Ob tej nočni uri, kdo ve zakaj, zakaj prav danes? Sedaj lahko sedem.”
Že naslednji dan se je vrnil v bazo nad Volčjimi stenami. Našel je celo “izgubljeni” kos voska, ki se je skrival v kotu na dnu nahrbtnika. Starcu – domačini vedo povedati, da se je pisal Pršle – in otroku, ki sta mu rešila življenje, se ni mogel zahvaliti. Ko se je zjutraj zavit v odeje zbudil na peči v skromni kmečki izbi, sta že odšla in nikoli več ju ni srečal. Kočevsko noč, eno najtežjih v svojem razgibanem življenju, je preživel za skoraj natanko štirideset let. Umrl je februarja 1984 v rodni Ljubljani. Na cerkev Marije tolažnice v Nemški loki, iz katere so tako nepričakovano zazveneli odrešilni zvoki, pa danes spominjajo le še ruševine. Minirana je bila leta 1951.
Nemška Loka pred drugo svetovno vojno