IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
FRANICA VRHUNC ( 1881 – 1964 )
Niti najmanjšega dvoma ni, da bi človeku tudi v današnjih časih še kako prav prišla tista čudežna roža, iz katere je botra Pehta v povesti o Kekcu pripravila zvarek, ki je slepi Mojci povrnil vid. A kljub razvoju medicine zdravilo, ki bi izkoreninilo slepoto ostaja prav tako nedosegljivo, kot je bil srednjeveškim alkimistom nedosegljiv kamen modrosti. Slepi in slabovidni bodo tudi v prihodnje živeli med nami in žal je mogoče reči, da družba pogosto kaže premalo posluha za njihove potrebe. Vsekakor pa je stanje vseeno neprimerljivo boljše kot v letih, ko je svoje poklicno pot začenjala Franica Klara Vrhunc, naša prva tiflopedagoginja oziroma učiteljica za slepe.
Franica Vrhunc se je rodila junija 1881 v Kranjski Gori. po osnovni šoli v Prašah pri Kranju je šolanje nadaljevala na Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, pri usmiljenih sestrah sv. Vincencija Pavelskega. Tik pred koncem stoletja je opravila izpit za vzgojiteljico predšolskih otrok in si kot sestra Klara v avstrijskem Gradcu tudi sama nadela redovniška oblačila. Mlado usmiljenko je poklic najprej zanesel na Hrvaško, zatem v Lichtenturnov zavod, med letoma 1913 in 1914 pa se je prvič znašla v Kočevju, kjer je vzgajala otroke v mestni sirotišnici. Ko se je tisto leto vrnila v Gradec, si najbrž ni mislila, da se bo s Kočevjem še srečala.
Prva svetovna vojna je stotisočim ljudem vzela življenje, še številnejšim pa zdravje. Od leta 1915 je v graškem Odilijinem zavodu za vojake, ki so oslepeli v spopadih na Soški in drugih frontah, skrbela tudi sestra Klara. Ob njej je v zavodu kot vzgojiteljica delovala še slovenska redovnica Katarina Nosan iz Kočevja, vendar pa je ravnatelj dr. Hartinger skrb za slovenske vojake zaupal prav Vrhunčevi, ki je do tedaj poučevala drugi razred. Pod njenim vodstvom so se učili Braillove pisave, Kleinovega iglopisa in tipkanja, ona pa jim je brala iz dnevnega časopisa in knjig, z njimi pela ter poslušala glasbo. Da bi vojaki lahko spremljali domačo literaturo, je Slovenke prek časopisja pozvala, naj se zavzamejo za prepisovanje slovenskih literarnih del v Braillovo pisavo in tako postala pobudnica knjižnice za slepe, ki jo je kmalu zatem začela snovati prof. Milka Skaberne.
Vrhunčeva se je delu posvečala z veliko predanostjo. Ne samo, da je za vojake pripravila prvi rehabilitacijski program, temveč je redno spremljala tudi sodobno strokovno literaturo ter se med hospitiranjem na Dunaju seznanila z nekaterimi vodilnimi defektologi tedanjega časa. Ob strokovnem usposabljanju pa je prevzela še skrb za materialne potrebe varovancev, saj pomoč, ki so jo na naslov Odilijinega zavoda pošiljali Slovenci, ni prišla v njihove roke, temveč jo je zavod uporabljal v skladu s svojimi prioritetami. Marca 1918 je časopis Slovenski narod bralce opozoril, naj denar raje pošiljajo sestri Klari, ki je za vsakega vojaka odprla hranilno knjižico z zneskom 250 – 300 kron, ostanek sredstev pa deponirala na posebnem računu v Ljubljani. ” Če ni denar naslovljen izrečno na častno sestro Klaro Vrhunec, Odilien-Blindeninstitut, Gradec, dobi denar v roke uprava, ki ga seveda po lastnih pravilih uporabi in se potem darovalcu zahvali ” nemško “, je v duhu tedanjih sporov svaril časnik.
Po razpadu monarhije se je Vrhunčeva 22. novembra 1918 s slepimi vrnila v Slovenijo. Ta dan je bil kasneje razglašen za datum ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe. Naslednji dve leti je vodila dvorazrednico za slepe v Ljubljani. Potem pa le leta 1921 zavrnila službo v begunjski ženski kaznilnici in izstopila iz kongregacije usmiljenk. Odšla je v Zemun pri Beogradu, kjer je nadaljevala svoje delo. A že čez nekaj mesecev se je znova znašla v domovini, v Kočevju, kraju svojega nekdanjega službovanja, kamor se je med tem preselil ljubljanski zavod. V mestu je tokrat ostala skoraj četrt stoletja.
V šoli je prevzela poučevanje prvega razreda, ki so ga obiskovali gojenci prvega in drugega šolskega leta, uspešno pa je vodila tudi pevski zbor. Pevci so nastopali v Kočevju in celo na koncertu v ljubljanski filharmoniji, kjer so poželi laskave ocene skladatelja Emila Adamiča. Predvsem pa je zbor, pa naj se to sliši še tako nenavadno, bil odločilen za obstanek edine slovenske šole za slepe. Država je namreč nameravala pouk preseliti v Zemun, zato je v Kočevje napotila odposlanca ministrstva za socialno politiko, da bi zavod likvidiral. Vendar pa je slednjega zbor s svojim petjem menda tako navdušil, da je izjavil: ” Zavoda, ki tako lepo kulturno deluje, in ki dosega takšne uspehe, ne bomo zaprli.” Besedo je tudi držal.
Manj naklonjena je bila usoda Vrhunčevi. Leta 1928 je bila predčasno upokojena, uradno zaradi pomanjkljive izobrazbe, verjetno pa bolj zaradi izstopa iz kongregacije. Kljub temu je bilo njeno znanje šoli tako potrebno, da so jo zaposlili kot pogodbeno učiteljico. Z učenci si je še vrsto let delila dobro in slabo, tudi medvojna bombardiranja Kočevja in odhod v Ljubljano let 1944. Tu je na očesni kliniki leto dni sodelovala pri zdravljenju oslepelih žrtev vojne, po osvoboditvi pa je do dokončne upokojitve leta 1946 spet poučevala na zavodu.
Februarja 1964 je Franica Vrhunc v Ljubljani umrla. Njeno delo nadaljujejo generacije pedagogov, ki so se odločili slediti klicu srca ter življenje posvetiti izobraževanju slepih in slabovidnih.
