IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
KAREL-DRAGOTIN DEŽMAN ( 1821 – 1889 )
Če bi za mnenje o Dragotinu ali Karlu Dežmanu, kakor se je glasilo njegovo nemško ime, povprašali pisatelja Janeza Trdino, bi nam verjetno o svojem nekdanjem vzorniku povedal marsikaj, samo nič lepega ne. Navsezadnje ga je celo na poslednjo pot v nekem pismu prijatelju Pavlu Turnerju pospremil z besedami, da je bil ” najgrji lopov in naš najnevarnejši nasprotnik in hudodelec, dokler je živel in za lopova in hudodelca ga moramo imeti tudi po smrti njegovi. Na grob trebalo bi mu postaviti črn steber z gadovo podobo in napisano: ” Tukaj počiva najgnusnejši izmed vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njen črni izdajalec in morilec, pravi naslednik Jude Iškarjota, Dragotin Dežman…”.
Seveda Dežmana niso vsi nasprotniki sodili tako ostro kot Trdina, a nedvomno drži, da med sonarodnjaki ni bil priljubljen. Leta 1821 v Idriji rojenega pravnika, ki je bil sprva zavzet Slovenec, po letu 1861 pa je prestopil v nemški politični tabor, se je do smrti držal pečat ” prokletih grabelj ” iz njegove lastne pesmi o dijaku Anžetu iz Rovt, ki v maturantski nadutosti ni več hotel govoriti slovensko; ko pa je nekoč stopil na grablje. ki so ga lopnile po ustih, je kajpak pozabil na polomljeno nemščino in lepo po domače zaklel: ” Proklete grablje !”
Dežmanovi razlogi za političen preobrat so bili sicer kompleksni in povezani tako s spori s slovenskimi prvaki in njihovim hromečem konservativizmom, kakor tudi z njegovim nasprotovanjem panslavističnim idejam ter prepričanjem, da Slovenci lahko duhovno napredujejo samo v sožitju z nemško kulturo. Vse življenje je bil in ostal iskren kranjski domoljub, ki si je neutrudno prizadeval za blaginjo dežele. Vendar pa je njegovo ime v zgodovinskem spominu ljudi do današnjih dni vseeno ostalo sopomenka za odpadništvo.
Prav zaradi tega včasih kar nekako pozabljamo, da je bil Karel Dežman eden naših najuglednejših naravoslovcev, muzealcev in arheologov 19. stoletja. O njegovi veljavi pričajo imena niza rastlin in živali, pretežno fosilnih, ki so jih po njem poimenovali sodobniki – včasih sicer tudi zmotno, kot se je zgodilo z repuhom, ki ga je Dežman odkril v Peklu pri Borovnici in mu je dunajski botanik Kerner nadel ime Dežmanov repuh, a se je kasneje izkazalo, da gre za že znano vrsto.
Plod Dežmanovih prizadevanj je bil tudi Rudolfinum oziroma stavba Deželnega muzeja, v kateri danes domujeta Narodni in Prirodoslovni muzej Slovenije. Zanj je pridobil številne dragocene predmete, med njimi vaško situlo in celotni dolski arhiv plemiške rodbine Erberg. Še posebej pa je javnosti znan po izkopu Dežmanovih kolišč pri Igu, ki predstavljajo vrh koliščarske kulture na Ljubljanskem barju. Dežman je bil sploh prvi, ki je v naše kraje kot način pridobivanja zgodovinskega gradiva vpeljal arheološka izkopavanja.
Med letoma 1873 in 1879 je bil v državnem zboru poslanec kmečkih občin Kočevje, Žužemberk, Trebnje, Mokronog in Rateče. Baje je v tem času pogosto obiskoval mesto na sončni strani Jasnice. Sicer pa ga je naravoslovni interes v Kočevje in okolico privedel že mnogo prej. Aprila 1858 je članom Muzejskega društva za Kranjsko med nekim predavanjem o geologiji Kočevske tako predstavil tudi kos boksita, ki ga je našel v jami Vihled pri Bilpi. Kemijske analize so pokazale, da ruda vsebuje blizu dvajset odstotkov aluminija. Prav Dežmanu naj bi hribovita pokrajina med Kočevsko Reko in Kolpo dolgovala tudi ime Kočevska Švica, ki ga je menda prvi uporabil v nekem stavku.
Ob geoloških in botaničnih vprašanjih je Dežmana na Kočevsko najbolj vabilo razvejano kraško podzemlje. V leta 1897 objavljenemu katalogu kranjskih jamah ob podatkih o jamah na Kočevskem pogosto pojavlja Dežmanovo ime. V njegovi zapuščini sta se ob zapisih o najdbah črne človeške ribice v okolici Kočevja med drugim ohranili tudi skici Vihleda in Selske jame pri Verdrengu, ki ju je zanj narisal študent Franc Plemel. Prav tako so ga zanimale ledene jame, še posebej ledenica pri Kunču v Kočevskem rogu, meritve pa je opravljal tudi v ledeni jami na Stojni in drugje.
A Dežman s Kočevjem ni bil povezan le kot raziskovalec in poslanec, temveč ga je mesto razglasilo tudi za svojega častnega meščana. Enake časti je bil deležen še v rodni Idriji in Tržiču. Priznan kot znanstvenik in osovražen kot politik je bil dolgoletni kustos Deželnega muzeja in nekdanji ljubljanski župan na počastitev – kakor kaže – precej ponosen, saj je ob njegovi smrti marca 1889 sestra Sarafina v osmrtnici posebej poudarila, da je bil pokojnik častni meščan Tržiča in Kočevja. Pa tudi Kočevje se je zavedalo svojih dolžnosti do umrlega. Časopis Laibacher Zeitung je poročal, da so mestni predstavniki ob njegov mrtvaški oder položili venec z napisom: ” Našemu zaslužnemu častnemu meščanu “.
Dober mesec pred smrtjo je Dežman z odprtjem palače Deželnega muzeja še doživel uresničitev enega svojih največjih ciljev. Na slovesnosti je zanosno spregovoril v nemščini in slovenščini ter recitiral znamenite Vodnikove verze: ” Kranjc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava…”. Že nekaj dni kasneje je obležal v postelji. A dano mu je bilo vsaj to, da se je izognil tragični usodi lovca iz zgodbe o Zlatorogu, ki je s Triglavskimi rožami v dlaneh omahnil v globine prepada prav na pragu udejanjenja svojih sanj. Legenda, ki je bila Dežmanu gotovo blizu, ne samo kot soustanovitelju in predsedniku kranjske sekcije Nemško-avstrijskega alpinskega društva, temveč tudi zato, ker jo je tri desetletja poprej kot prvi zapisal in objavil prav on sam.