Arhivi Kategorije: Ali ste vedeli

Ne jezikovnemu unitarizmu

Ali ste vedeli, Obvestila

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                   DR. LJUDEVIT  JONKE  (  1907  –  1979  )

Nomen est omen, ime je znak, so pravili stari Rimljani. In v primeru dr. Ljudevita Jonkeja, enega najpomembnejših hrvaških jezikoslovcev, uglednega prevajalca, univerzitetnega profesorja in predsednika Matice hrvatske, ki je po njem poimenovala celo nagrado za promocijo hrvaškega jezika in književnosti v svetu, to gotovo drži – vsaj v tolikšni meri, kolikor priimek opozarja na njegovo kočevsko poreklo. Slednje je pri Jonkeju dokazano. Ded prihodnjega jezikoslovca je namreč kot 14-leten deček s trebuhom za kruhom s Kočevske prišel v Karlovac, kjer se je izučil za krojača.

Josip, kot je bilo mlademu Kočevarju ime, je bil domiseln poslovnež in je kmalu razvil polkonfekcijsko obrt. V delavnici je imel vselej na zalogi na pol ukrojene obleke različnih velikosti. Ko je prišla stranka, je moral ustrezno oblačilo le še izbrati in ga prilagoditi meram kupca. Za tedanje čase zelo napreden način dela. Vendar pa Jonke ni bil le cenjen krojač, marveč tudi slovanski domoljub. Včlanjen je bil v Matico slovensko, kakor tudi v Matico hrvatsko, ki ji je kasneje predsedoval njegov vnuk.

Ta se je rodil v Karlovcu julija 1907. V mestu, ki so ga v času grofov Blagajev morali graditi tudi kočevski podložniki, je končal osnovno šolo in klasično gimnazijo. Že leta 1929 je v najkrajšem možnem roku dokončal študij na zagrebški filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz zgodovine, ruščine in latinščine.

Po končanem vojaškem roku v Bileči je nadarjeni šahist, ki je nekoč imel priložnost odigrati simultanko s svetovnim prvakom Emanuelom Laskerjem, izobraževanje nadaljeval na starodavni Karlovi univerzi v Pragi, kjer je diplomiral iz češkega jezika in književnosti. Da bi bil sprejet na univerzo, se je moral naučiti češčine, zato je s seboj v vojsko vzel knjige in se tam jezika naučil kot samouk. Kasneje je v hrvaščino prevedel več več kot dvajset del čeških avtorjev, med njimi tudi Haškovega Dobrega vojaka Švejka, ki je doživel več ponatisov in je še vedno pojem vrhunskega prevoda.

Jonkejev sin je v spominih na očeta opisal, kako je nekoč za prijatelja v zagrebškem antikvariatu iskal hrvaškega Švejka. Prodajalec mu je na vprašanje, ali knjigo ima, odgovoril: ” Veste, zadnje izdaje ne, ampak te vam ne bi niti priporočil. Svetoval bi vam starejšo Jonkejevo, ki je veliko boljša, človek je bil navsezadnje le Čeh! ” Kot je zapisal Jonke mlajši, je potem gospodu razložil, da družina ne izvira iz Češke, temveč iz Kočevskega. Sicer pa je Ljudevit Jonke v Prago ostal zaljubljen do konca življenja, pa tudi Čehi so mu vračali naklonjenost in mu za zbliževanje med kulturama obeh narodov podelili več državnih odlikovanj.

Poklicna pot ga je po končanem šolanju najprej popeljala na Sušak, kjer je sedem let poučeval tamkajšnje gimnazijce. Leta 1940 se je preselil v Zagreb in tam sredi vojnih viher leta 1942 nastopil službo asistenta na Katedri za slovensko filologijo. Od jeseni 1948 je študentom predaval češki jezik in književnost, z letom 1950 pa na novo zasnovani Katedri za sodobni hrvaški jezik prevzel predavanja iz istoimenskega predmeta. Od izvolitve za docenta do upokojitve leta 1973 je katedro 23 let tudi vodil.

Ob predavateljskem in prevajalskem delu se je Jonke v petdesetih letih minulega stoletja začel intenzivno ukvarjati tudi s preučevanjem prej zanemarjene problematike razvoja hrvaščine v 19. stoletju. Njegovo znanstveno delovanje mu je že konec desetletja prineslo izredno članstvo v Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti, ki ga je leta 1963 sprejela še med svoje polnopravne člane. Po drugi strani pa je prav ob raziskovanju jezikovnega razvoja spoznal, da hrvaški jezik ni istoveten s srbskim, in da je dogma o enotnem jeziku nevzdržna.

Čeprav je leta 1954 sodeloval pri pripravi tako imenovanega novosadskega dogovora, ki je na pritisk zveznih oblasti razglasil obstoj skupnega srbohrvatskega jezikaz ekavskim in ijekavskim narečjem, pa je kasneje z vse večjim nelagodjem spremljal poskuse, da se hrvaška ijekavščina izrine iz javnosti in celo iz šol. Več let se je vztrajno boril za enakopravnost obeh jezikov. Leta 1967 so ga osumili sodelovanja pri nastanku Deklaracije o imenu in položaju hrvaškega jezika in ga izključili iz Zveze komunistov. Nekaj let pozneje je svoj podpis pod novosadskim dogovorom javno preklical.

V času hrvaške pomladi je Jonke na Krleževo prigovarjanje sprejel vodenje Matice hrvatske. A ko je Tito obsodil gibanje in je sodišče Matico zaprlo, se je odločitvi zoperstavil. Zato je bil po komaj enoletnem predsedovanju odstranjen iz položaja in kmalu zatem prisiljen v ” prostovoljno” upokojitev. Ostal je le še predsednik jezikovne sekcije pri zagrebški akademiji znanosti in umetnosti, vendar nadzorovan in brez možnosti odločanja. Krleža se je na njegovo prošnjo z pomoč odzval ironično ” Kaj ni lepo v pokoju ? ” ga je vprašal.

Ljudevit Jonke je ostal v nemilosti vse do smrti leta 1979. Doma je imel vedno pripravljen kovček z najnujnejšim, če bi ga prišli aretirat, anonimneži so mu grozili po telefonu. Zelo si je želel obiskati Kočevje, ker mu je nekdo povedal, da naj bi na Kočevskem stal spomenik županu s priimkom Jonke. Namena ni uresničil. Umrl je potisnjen ob stran, ne pa pozabljen, saj se po vnuku krojaškega vajenca iz Kočevja danes imenujejo ulice v več hrvaških mestih, npr. v Zagrebu, Karlovcu, Bjelovarju, Zadru in drugje.

Kako se po kostelsko reče…..

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO  ENO OSEBNOST

                   JOŽE  GREGORIČ  ( 1908 – 1989 )

Ko beseda nanese na Jožeta Gregoriča, se marsikdaj ni možno izogniti nesporazumom. Med Slovenci namreč najdemo  vsaj tri vidnejše osebnosti s tem imenom. Prvi Jože Gregorič je bil tako novomeški umetnostni zgodovinar in publicist,  ki je komaj 31-leten umrl leta 1943, drugi prav tako že preminuli pravni strokovnjak, ki je več let služboval na Kočevskem, tretji izmed soimenjakov pa se je v slovensko kulturno zgodovino vpisal kot duhovnik, slovenist, urednik, prevajalec in zapisovalec ljudskega izročila. Leta 1908 se je rodil v Delaču pri Kostelu. In čeprav je zgodaj zapustil dom, ni nikoli pozabil svojih korenin, temveč vselej zaljubljen v domače kraje, o čemer se je lahko ob srečanju z njim prepričal tudi marsikak kostelski ali kočevski obiskovalec stiškega samostana, kjer je preživljal jesen življenja.

Gregoričeva družina je bila vse prej kot premožna. Zato je po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Banja Loki pri Kostelu, izobraževanje na gimnaziji lahko nadaljeval le ob pomoči dobrotnikov. Prifarski kaplan Ivan Šemič je dečkovega očeta, ki je zaslužil premalo, da bi sinu plačeval šolanje, preprosto postavil pred izvršeno dejstvo. Gregorič nikoli ni izvedel, kdo vse je v Šemičevi ” zaroti ” sodeloval, vsekakor pa je nadarjenemu dvanajstletniku na pomoč priskočil tudi gimnazijski ravnatelj Watzi, ki mu je priskrbel stanovanje v tedanji bolnici kočevskega premogovnika ter hrano pri podjetniku Antonu Kajfežu in odvetniku Štefanu rajhu. Stanarino mu je sprva plačevalo Dijaško podporno društvo.

Revni dijak si za razliko od vrstnikov ni mogel kupovati zvezkov, zato si je nabavil pole papirja, ki jih je nato sam razrezal in sešil. Tudi lastne knjige si je lahko privoščil šele v višjih letnikih gimnazije, ko je začel inštruirati sošolce. Kljub temu pa je bil uspešen učenec z raznolikimi interesi. Pisal je za šolski glasili Bliskavice in Naši ognji , se aktivno udeleževal kulturnega življenja pod Stojno, začel pa je objavljati tudi v časnikih in revijalnem  tisku. Prvo besedilo Vezum v Kostelu, so mu pod naslovom Velika noč v Beli Krajini  aprila 1926 objavili v Jutru, honorar pa je zadostoval za nakup Pretnarjevega Francosko-slovenskega slovarja, ki ga je potreboval za prevode, saj je za časopise že v Kočevju pričel prevajati Daudetova Pisma iz mojega mlina, iz hrvaščine pa tudi tekste Avrčenka in Čehova.

Ko je leta 1928 maturiral, je bil po lastnih besedah ” najsrečnejši človek “. Matura zanj ni bila le potrdilo o zrelosti, temveč tudi prag v svobodo, ker mu ni bilo več treba s spričevali hoditi okoli  dobrotnikov. A na gimnazijske čase, ki jih je nekoč imenoval bridka lepa leta, je ob trpkih ohranil tudi številne prijazne spomine, še posebej na posamezne profesorje, ki so mu pomagali v težkih trenutkih ter prijatelje, med njimi na Etbina Bojca in Jožeta Šeška, s katerima je kot šestošolec prvič javno nastopil na proslavi ob Cankarjevi petdesetletnici.

Študij je uspešno nadaljeval na ljubljanski teologiji in leta 1932 v Kostelu bral novo mašo. Pri slavnostnem bogoslužju je pridigal njegov vzornik in kasnejši prijatelj Fran Saleški Finžgar. Vendar pa je Gregoriča v slavistiko usmeril šele prof. Jakob Šolar, s katerim sta bila sodelavca v šentviških Škofovih zavodih, kjer je mladi duhovnik nastopil vzgojiteljsko službo. Vpisal se je na zagrebško univerzo ter doštudiral pri enemu najbolj znanih jezikoslovcev tedanjega časa, dr. Antunu Barcu.

Poslej je njegovo delo potekalo po dveh tirih. Na eni strani ga je duhovniška pot preko Šentvida in Zagreba, kjer je bil med drugo svetovno vojno dušni pastir večtisočglave slovenske skupnosti, vodila v Tržič, Krko na Dolenjskem, Polico nad Višnjo goro ter Bevke pri Vrhniki, po drugi strani pa se je s svojimi literarnozgodovinskimi, kritiškimi in jezikovnimi članki uveljavil kot eden najdejavnejših domačih slavistov. Bil je urednik in pisec spremnih besedil k Jurčičevemu Juriju Kozjaku in Desetemu bratu, Cankarjevim Novelam in črticam, Pismom Petra Pavla Glavarja, Venčku slovenskih ljudskih pripovedi in drugim knjižnim izdajam, objavil pa je tudi več lastnih del, npr. kulturnozgodovinski vodnik Sveti Kuzma in Damjan na Krki ter knjige Podoba duhovnika v slovenskem slovstvu, Cistercijani v Stični in Pravilo sv. Benedikta.

Kljub pojemajočemu zdravju je šestnajst let urejal glasilo Slovenskega duhovniškega društva, ki mu je med letoma 1974 in 1978 tudi predsedoval, kasneje pa bil njegov podpredsednik. Z umikom v tišino Stične je leta 1979 prenehal pastoralno delovati, še naprej pa se je posvečal raziskovalnemu in publicističnemu delu, tako da je njegova bibliografija ob osemdesetem rojstnem dnevu štela več kot 1300 enot.

Seveda Gregoričeva podoba ne bi bila celovita, če ne bi omenili njegovega življenjskega dela, Slovarja kostelskega govora, ki ga je začel snovati že leta 1934. Z njim si je za  jezikovno znanost pridobil neprecenljive zasluge, saj sodi med naše najobsežnejše narečne slovarje in je pozabe obvaroval marsikatero medtem izginulo besedo. Do trenutka, ko so Gregoriča četa 1989 ponesli v grob na samostanskem dvorišču, je ob pomoči sodelavcev zbral okoli 14.000 gesel oziroma nad tisoč strani gradiva in delo pripeljal skoraj do konca. Zaključiti ga ni več mogel, gotovo pa bi nadvse vesel, če bi lahko slišal, da sta občina Kostel in Znanstvenoraziskovalni center SAZU s podpisom pogodbe leta 2010 projekt, ki mu je posvetil toliko časa in ljubezni, sklenili dokončati.

 

 

Mož iz skromne hiše

Ali ste vedeli, Obvestila

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                   GEORG  LEO  VON  CAPRIVI  (  1831  –  1899  )

Zadnja leta se je tudi  v ponudbi slovenskih potovalnih agencij pojavil Caprijev pas ali Caprivi, približno 450 km dolg in 30 do 100 km širok koridor, ki Namibijo vzdolž meja Angole, Bocvane in Zambije povezuje z reko Zambezi. Caprivi je dežela bušmanov, prostranih savan in mogočnih voda afriških veletokov. Bližina Viktorijinih slapov v Zambiji in delte Okavanga v Bocvani za pokrajino predstavlja dodaten potencial, ki pa je dolgo ostal neizkoriščen zaradi spopadov, ki so divjali skoraj do konca minulega stoletja. Šele leta 2001 je bila dograjena asfaltna magistrala, s katero je Caprivi postal dostopen skozi vse leto.

V tem koščku afriške divjine pa se ne skrivajo le sloni, levi, krokodili in druge eksotične živali, ampak bržkone tudi ščepec  – Kočevske. Zasluga za to gre nemškemu kanclerju Georgu Leu von Capriviju, po katerem se Caprivi tudi imenuje. Leta 1890 se je namreč v zameno za omenjeno ozemlje in otok Helgoland v dogovoru z Britanci odrekel nemškim interesom na Zanzibarju. Ker pa naj bi Caprivijev rod po nekaterih navedbah izhajal iz Koprivnika  ” v deželi Kočevje na Kranjskem “ , je na črni celini čutiti tudi oddaljen piš kočevskih gozdov.

Kot lahko beremo v Brockhausovem leksikonu iz leta 1894, je cesar Friderik III. 10. marca 1653 v plemiški stan povzdignil brata Andreja in Janeza Franca Koprivo iz koprivnika.  Brata sta dobila plemiški naslov “von Raichsberg und Nesselthal”, pri čemer je Nesselthal nemško ime za Koprivnik, Raichberg pa bi utegnilo biti popačeno poimenovanje Brestanice oziroma Raichenburga , saj je izpričano, da je bil v krški vikariatni cerkvi leta 1640 pokopan neki Andrej Kopriva, morda oče obeh poplemenitenih bratov. Koprivovi naj bi tako imeli svoje posesti tudi v Krškem v Brestanici.

Janez Franc, ki si je pridobil lastnino na Hrvaškem in Madžarskem, je že štiri leta po poplemenitenju dosegel položaj madžarskega barona. Slabo desetletje kasneje je bil baronat razširjen še na Andreja, posestnika na Kranjskem in Štajerskem. Andrejev sin Karl Leopold je bil zadnji slovenski Kopriva, saj se je izselil v Šlezijo in padel v vojaški službi, njegov naslednik Julius pa je že uporabljal poitalijanjeni priimek Caprivi, ki se je ohranil do današnjih dni. Caprijevi so služili raznim gospodarjem, dokler se v začetku 19. stoletja nekateri od njih, med njimi Leov oče Julius, niso ustalili v pruski državni službi.

Tako je bodoči kancler februarja 1831 na svet privekal v Charlottenburgu pri Berlinu. Že zgodaj se je odločil za vojaško kariero in z osemnajstimi leti vstopil v vojsko. Leta 1861 je postal generalštabni stotnik, devet let kasneje se je med francosko-prusko vojno odlikoval v bitkah pri Metzu in Orleansu, naslednje leto pa je bil vpoklican za oddelčnega načelnika na obrambnem ministrstvu. Še ne petdesetleten je Caprivi, ki je veljal za enega najbolj nadarjenih Moltkejevih učencev, dosegel čin generalmajorja, marca 1883 pa ga je cesar Viljem II., kljub negodovanju  kanclerja Bismarcka, ki je baje menil, da je nedopustno vojski odvzeti enega najboljših generalov, postavil za vodjo admiralitete. V petih letih je temeljito reformiral mornarico, potem pa zaradi nestrinjanja z vmešavanjem cesarja, ki je želel ladevje preoblikovati  v ofenzivno silo, protestno odstopil.

Prav zato je bil marsikdo presenečen, ko je Vilijem Caprivija po razdoru z Bismarckom  marca 1890 imenoval za nemškega kanclerja, pruskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra. Sam Bismarck mu je bil sprva zelo naklonjen, ko pa se je izkazalo, da ne bo sledil njegovi politiki, temveč ubral bolj liberalno smer, se je na Caprivija spravil z vsemi sredstvi. Še posebej mi je očital odpoved obrambnega sporazuma z Rusijo. In čeprav  je tudi Bismarckov sin nekoč priznal, da dokument, ki ga je njegov oče tako koval v nebo, ni bil vreden dosti več kot papir, na katerem je bil napisan, številni zgodovinarji pod vplivom železnega kanclerja še danes Caprivijevo potezo označujejo kot napako in menijo celo, da naj bi general Nemčijo posredno popeljal v prvo svetovno vojno.

Nič manj se Caprivi konservativnim junkerjem ni zameril s svojim zavzemanjem za sodelovanje vseh meščanskih strank in z napredno socialno politiko. Naravnost besneli pa so ob opuščanju zaščitnih carin ter sklepanju trgovinskih sporazumov, s katerimi je pospeševal prehod Nemčije iz agrarne v industrijsko državo. Ko ga je po štirih letih  ob vprašanju zaostritve odnosa do socialdemokratov, ki ji je Caprivi nasprotoval, na cedilu pustil še nestanovitni cesar, je pokončni general spoznal, da je nastopil čas za odhod. Umaknil se je na posestvo nečakinje in njenega moža v Skyren ob Odri, kjer je februarja 1899 tiho umrl. Za razliko od gromovniškega Bismarcka je do konca življenja o berlinskih spletkah dostojanstveno molčal, zvest načelu, da pravi služabnik države svojih interesov nikoli ne postavlja pred skupnost.

Če se kancler ni prav dosti zanimal za družinsko zgodovino, pa to ni veljalo za njegovega brata Raimunda. Leta 1906 je koprivniški župnik Schauer  prejel njegovo prošnjo, naj za družinsko kroniko v župnijskih knjigah skuša poiskati podatke o družini Kopriva. Župnik je generalu, tudi Raimund je namreč krenil po bratovih stopinjah, žal lahko odpisal le, da se večina dokumentov, ki so nastali pred priključitvijo fare k ljubljanski škofiji leta 1787, nahaja v arhivih oglejskega patriarhata. Mu je pa zato poslal razglednico s sliko hiše, v kateri so po izročilu bivali Koprivovi. Od generala je dobil zahvalo s komentarjem. ” Da sem lahko videl matično hišo, je zame nadvse zanimivo, pa čeprav je res videti skromna”. 

Znani neznani pesnik

Ali ste vedeli, Obvestila

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                      FRANCE  OŽBOLT     ( 1921  – 1986 )

Na tisoče in tisoče Slovencev se je v Življenju že srečalo z delom Franceta Ožbolta, a le malo je tistih, ki se tega tudi zavedajo, vendar pa je vsak, ki je na glavi kdaj nosil modro pionirsko kapo in si okoli vratu zavezoval rdečo rutico, gotovo poznal pesem, ki se začenja z besedami. » Mi smo slovenski pionirji, najmlajši borci, borci za prostost…« Številne generacije otrok po drugi svetovni vojni so jo namreč prepevale kot slovensko pionirsko himno, njeno besedilo pa je leta 1944 ustvaril prav France Ožbolt.

Maja 192 v Kočarjih pri Kočevju rojenemu Ožboltu pesem pravzaprav večji del življenja ni prinašala drugega kot grenkobo. Vrsto let je moral gledati, kako s o njegovo ime v tisku krotovičili, zdaj v  Frančka Ožbalta, potem v Antona ali Toneta Ožbolta in celo v samem Kočevju skoraj nihče ni vedel, kdo je resnični avtor teksta. Značilen je dogodek z začetka šestdesetih let minulega stoletja, ko je Ožbolt v Črnem Potoku, kjer je preživel večji del mladosti, pred kočevskimi pionirji obujal spomine na drugo svetovno vojno: » Nato smo zapeli našo pionirsko himno. Tovarišu Ožboltu so prišle solze v oči. Začudeno smo ga gledali. Povedal nam je, da je on napisal besedilo naše himne. Tudi učiteljice tega niso vedele. Zaploskali smo tovarišu in njo še enkrat zapeli, da je vse odmevalo…«.

A tako, kot je hlapec Jernej zaman iskal svojo pravico, tudi Ožbolt, ki se ga marsikateri sokrajan še desetletja po smrti – umrl je maja 1986, malo po 65 rojstnem dnevu – spominja kot strastnega kadilca z večnim ustnikom za cigarete, dolgo ni bil deležen zasluženega priznanja. Še v drugi polovici sedemdesetih let so pesem v pesmarici Vstanite sužnji  pripisovali Osilničanu Antonu Ožboltu, svoje ime pa je v glasilih borčevske organizacije prvič videl pravilno zapisano šele leta 1973,  ob obletnici ustanovitve Zveze mladine v Kočevski Reki.

Sicer pa je pesmi pisal že pred vojno in tudi kasneje, ko se je kot eden prvih na Kočevskem vključil v narodno-osvobodilno gibanje. Silno ponosen je bil, ker mu je ob petdesetem rojstnem dnevu za jubilej voščil Matej Bor, s katerim sta se leta 1942 prebijala iz italijanskega obroča. Žal je Ožbolt zvezek, kamor je zapisoval svoje pesmi, malo pred koncem vojne izgubil, tako da so se ohranile le redke, med njimi poleg » Slovenskih pionirjev » tudi znana pesem    » Mladi pionirji », ki jo je jeseni 1943 napisal na prošnjo kočevskih otrok.

In kako so nastali » Slovenski pionirji »? Skladatelj Marjan Kozina, ki je besedilo uglasbil, se je čez leta sicer spominjal, da ga je za neki miting na Spodnji Slivnici pri Grosuplju tik pred nemško ofenzivo leta 1943 menda napisal kar sam. Pobudo naj bi dobil od malčkov, ki so želeli na mitingu nastopiti z novo partizansko pesmijo. In tako je pod nekim kozolcem sestavil verze, ki so se začeli z besedami pionirja Francija: » Mi smo slovenski pionirji.« Kozini je ostal v spominu tudi njihov nastop » Ob zvoku moje harmonike so kot zadnja točka prikorakali na oder pionirčki, vsi z levo nogo naprej, kot sem jih naučil. Samo o tem, katera je leva noga, so bila mnenja deljena, pa tudi peli so nekako počasi. To pa nič ne de ! Glavno je, da so jim zadovoljno sijale oči ob prvem njihovem nastopu.«

Zgodba Franceta Ožbolta se je glasila nekoliko drugače: Spomladi aprila 1944 me je poslal rejonski odbor Banja loka na tečaj za odrske talente, ki ga je organiziralo Slovensko narodno gledališče v Semiču. Trajal je nekako od 10. aprila pa do 25. maja 1944. Ravnatelj tega tečaja je bil Filip Kumbatovič. Med drugimi predavatelji je bil tudi skladatelj Marjan Kozina, ki je vodil glasbeno skupino. Danes se ne spominjam več, ali je imel predvideno proslavo za 1. maj ali kakšen drug dan, na kateri naj bi nastopili pionirji.  Spominjam se dobro, da je potreboval pesem za pionirje, da bi zapeli na mitingu v Semiču.  

S seboj sem imel zvezek mojih pesmi, v katerem sem imel tudi besedilo » Mladi pionirji » . Za to priložnost sem nekoliko spremenil besedilo. Pomagala mi je tudi pesnica Majda Peterlin – Vida Brest, ki je bila tudi tečajnica tega tečaja. Pokojni Marjan Kozina pa jo je uglasbil in po nekaj dneh so jo zapeli na mitingu v Semiču in pozneje v Črnomlju kot  »Slovenski pionirji«.

Je Kozini ponagajal spomin? Kaže tako, kajti že zelo zgodaj je pesem menda bila objavljena pod imenom Ožbalt, kot je skladatelj klical Ožbolta. Tudi kasnejše objave z imenom Antona Ožbolta govorijo v prid Ožboltovim trditvam. Verjetno gre nesporazum pripisati dejstvu, da je pesem po vojni dobila še kitico » Mi vsi smo Titova mladina…. », ki pa jo je po Ožboltovem mnenju res napisal Kozina, saj je v prvotnem tekstu ni bilo. Dandanašnji stroka avtorstvo priznava Francetu Ožboltu in tako je kot avtor besedila naveden  tudi v antologiji Slovensko pesništvo upora   iz leta 1987.

Ožbolt je nekoč dejal, da ima Dolenjsko rad, v Belo krajino in Kočevsko pa je zaljubljen. Zato ni naključje, da je v sedemdesetih letih napisal besedilo pesmi » Mojemu mestu », ki je veljala za nekakšno neuradno himno Kočevja. A kot so novi časi potisnili v pozabo » Mlade » in Slovenske pionirje », je tudi njegovo kočevsko himno slišati le še ob redkih priložnostih. Zaradi tega je Franceta Ožbolta, ne le v slovenskem merilu, temveč tudi v lokalnem okolju upravičeno možno imenovati neznani pesnik.

Kočevski Schindler

Ali ste vedeli, Obvestila

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                      ROMAN ERICH PETSCHE   ( 1907  –  1993 )

Dvorni svetnik Roman Erich Patsche je v avstrijskem Riedu ob Innu veljal za  nekoliko posebnega moža. Februarja 1907 v Kočevju rojeni sin poljske plemkinje in nemškega učitelja, ki  je moral po prvi svetovni vojni zapustiti rojstni kraj in se zaposliti v Avstriji, si je kruh služil kot gimnazijski profesor in kasneje kot šolski inšpektor za likovno vzgojo ter svetovalec zgornjeavstrijske deželne vlade. Vendar pa je bila njegova ljubezen slikarstvo, ki se mu je vse življenje posvečal z največjo vnemo. Petschetovo vodilo je bilo: ” Noben dan brez risanja. “

A za razliko od svojih kolegov slik praviloma ni prodajal, temveč le daroval. In čeprav si je z razstavami na Dunaju, v Salzburgu, Parizu, Bruslju in drugje zagotovil široko prepoznavnost, je mnogo raje kot v galerijah razstavljal na tematskih večerih v svojem ateljeju. V zadnjih letih življenja je največ ustvarjal v luminografski tehniki, svojstveni kombinaciji svetlotiska, pastela in kolaža iz koščkov časopisa, ki je bila njegov lastni izum. Med številnimi deli, ki so se ohranila v zasebnih in javnih zbirkah, lahko najdemo tudi upodobitve Kočevske, kamor se je večkrat vračal po navdih in spomine. Največ jih hrani spominsko središče Gottscher Gedankstätte v Gradcu, ki mu je umetnik podaril več deset slik domačih krajev.

Da Petsche ni bil le slikar, ki mu je umetniška svoboda pomenila več denarja, pa se je marsikdo zavedel šele, ko je 28. septembra 2002 – Petsche je bil takrat mrtev že skoraj deset let – župan Braunava ob Innu ob vhodu v Hitlerjevo rojstno hišo med novinarje stopil s ploščico, na kateri je bilo odtisnjeno Petschetovo ime. ” Čas je, da začnemo govoriti o Romanu Erichu Petschetu, Antonu Schmidu in sploh ne tako redkih avstrijskih Pravičnih. Najprej pa morajo njihova imena postati znana. Naše zborovanje pred rojstno hišo Adolfa Hitlerja naj to spoznanje ponese navzven “, je ob  tej priložnosti opozoril ugledni avstrijski zgodovinar dr. Andreas Maislinger in tako počastil spominna enega pozabljenih junakov druge svetovne vojne. Do takrat so le redki vedeli, da je Petsche prejemnik prestižnega naziva Pravični med narodi, ki ga za reševanje Judov med holokavstom izraelska fundacija Yad Vashem podeljuje nejudovskim posameznikom. Danes avstrijska zunanja politika njegovo ime s ponosom poudarja doma in v tujini.

Pričevanja o Petschetovem dejanju se v virih sicer nekoliko razlikujejo, z opiranjem na zapise sodelavcev Yad Vashema pa bi zgodbo lahko povzeli takole: leta 1944 je Nemčija okupirala Madžarsko in z njo tudi Novi Sad, ki je bil pod kontrolo Hortyevega režima od začetka vojne. Za ostanek nekdaj močne mestne judovske skupnosti, ki so jo zdesetkali že Madžari, je to pomenilo smrtno obsodbo. Ugledni novosadski odvetnik dr. Gyorgy Tibor je zato ob vkorakanju Nemcev skušal pobegniti v Budimpešto, vendar so ga na meji prijeli in za njim so se izgubile sledi. V stiski se je Tiborjeva žena Veras petletnima dvojčicama Havo in Miriam zatekla v stanovanje sestre Olge, kamor so malo kasneje okupacijske oblasti namestile tudi Petcheta, tedaj poročnika nemške vojske.

Sredi aprila se je nenadoma izvedelo, da bodo novosadski Judje deportirani v koncentracijska taborišča. Petsche se je ob novici nemudoma odločil, da bo Tiborjevim pomagal. Ne da bi se zmenil za lastno varnost, je otroka v spremstvu služkinje z vojaškim avtomobilom odpeljal na železniško postajo, kjer so se usedli na vlak in odpotovali proti Budimpešti. Na meji je služkinjo predstavil kot svojo ženo, Havo in Miriam pa kot hčerki in jih tako uspel pripeljati v madžarsko prestolnico, kjer sta deklici našli zatočišče v nekem samostanu. Še isto noč se je vrnil v Novi Sad.

Ker deportacije Vere Tibor in njene sestre ni več mogel preprečiti, jima je naročil, naj na poti skočita z vlaka in se peš prebijeta do Rieda, kjer ju bo pričakala njegova žena. Žal ga nista poslušali, zato sta končali v Auschwitzu, kjer je gospa Tibor izgubila življenje. Olga se je po vojni z dvojčicama preselila v Izrael. Petsche je v Novem Sadu medtem skrbel za bolno babico deklic, ki jo je uspel spraviti v bolnico in jo tam redno obiskoval, dokler ni umrla. Mnogo kasneje sta ga Hava in Miriam v pismu Yad Vashemu imenovali ” angela varuha v uniformi Wermachta, ki se jima je prikazal žareč od dobrote in pripravljenosti pomagati.”

Do danes je bilo za Pravične razglašenih več kot 23.000 ljudi. Leta 1982, ko je priznanje prejel Petsche, jih je bilo na vsem svetu le dobrih 2.000. Skromni umetnik o svojem dejanju ni govoril. Kot je pred najvišjimi predstavniki avstrijske države poudaril v zahvali ob podelitvi odličja, se mu je pomoč ljudem v stiski zdela dolžnost in samoumevna človeška zapoved, še posebej, ker je tudi materina družina v Hitlerjevih taboriščih izgubila več članov. Z leti je o tedanjih dogodkih nehal celo razmišljati, zato je bila počastitev zanj veliko presenečenje. Ob tem se najbrž ne kaže čuditi, da za civilni pogum svojega rojaka še dolga leta po slikarjevi smrti niso vedeli niti njegovi najtesnejši kočevski prijatelji. Naključje pa je hotelo, da se je v knjigi Pot pravičnih: plemeniti rešitelji Judov me holokavstom, ki jo je napisal dr. Mordecai Paldiel, nekdanji direktor Oddelka za pravične  pri Yad Vashemu, zapis o ravnanju poročnika Romana Ericha Petscheta  znašel neposredno pred zgodbo slovitega Oskarja Schindlerja.  In to nedvomno pove dovolj. 

 

Kustosove proklete grablje

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                      KAREL-DRAGOTIN DEŽMAN   ( 1821 – 1889 )

Če bi za mnenje o Dragotinu ali Karlu Dežmanu, kakor se je glasilo njegovo nemško ime, povprašali pisatelja Janeza Trdino, bi nam verjetno o svojem nekdanjem vzorniku povedal marsikaj, samo nič lepega ne. Navsezadnje ga je celo na poslednjo pot v nekem pismu prijatelju Pavlu Turnerju pospremil z besedami, da je bil ” najgrji lopov in naš najnevarnejši nasprotnik in hudodelec, dokler je živel in za lopova in hudodelca ga moramo imeti tudi po smrti njegovi. Na grob trebalo bi mu postaviti črn steber z gadovo podobo in napisano: ” Tukaj počiva najgnusnejši izmed  vseh sinov, koje je rodila mati Slovenija, njen črni izdajalec in morilec, pravi naslednik Jude Iškarjota, Dragotin Dežman…”.

Seveda Dežmana niso vsi nasprotniki sodili tako ostro kot Trdina, a nedvomno drži, da med sonarodnjaki ni bil priljubljen. Leta 1821 v Idriji rojenega pravnika, ki je bil sprva zavzet Slovenec, po letu 1861 pa je prestopil v nemški politični tabor, se je do smrti držal pečat ” prokletih grabelj ” iz njegove lastne pesmi o dijaku Anžetu iz Rovt, ki v maturantski nadutosti ni več hotel govoriti slovensko; ko pa je nekoč stopil na grablje. ki so ga lopnile po ustih, je kajpak pozabil na polomljeno nemščino in lepo po domače zaklel: ” Proklete  grablje !”

Dežmanovi razlogi za političen preobrat so bili sicer kompleksni in povezani tako s spori s slovenskimi prvaki in njihovim hromečem konservativizmom, kakor tudi z njegovim nasprotovanjem panslavističnim idejam ter prepričanjem, da Slovenci lahko duhovno napredujejo samo v sožitju z nemško kulturo. Vse življenje je bil in ostal iskren kranjski domoljub, ki si je neutrudno prizadeval za blaginjo dežele. Vendar  pa je njegovo ime v zgodovinskem spominu ljudi do današnjih dni vseeno ostalo sopomenka za odpadništvo.

Prav zaradi tega včasih kar nekako pozabljamo, da je bil Karel Dežman eden naših najuglednejših naravoslovcev, muzealcev in arheologov 19. stoletja. O njegovi veljavi pričajo imena niza rastlin in živali, pretežno fosilnih, ki so jih po njem poimenovali sodobniki – včasih sicer tudi zmotno, kot se je zgodilo z repuhom, ki ga je Dežman odkril v Peklu pri Borovnici in mu je dunajski botanik Kerner nadel ime Dežmanov repuh, a se je kasneje izkazalo, da gre za že znano vrsto.

Plod Dežmanovih prizadevanj je bil tudi Rudolfinum oziroma stavba Deželnega muzeja, v kateri danes domujeta Narodni in Prirodoslovni muzej Slovenije. Zanj je pridobil številne dragocene predmete, med njimi vaško situlo in celotni dolski arhiv plemiške rodbine Erberg. Še posebej pa je javnosti znan po izkopu Dežmanovih kolišč pri Igu, ki predstavljajo vrh koliščarske kulture na Ljubljanskem barju. Dežman je bil sploh prvi, ki je v naše kraje kot način pridobivanja zgodovinskega gradiva vpeljal arheološka izkopavanja.

Med letoma 1873 in 1879 je bil v državnem  zboru  poslanec kmečkih občin Kočevje, Žužemberk, Trebnje, Mokronog in Rateče. Baje je v tem času pogosto obiskoval mesto na sončni strani Jasnice. Sicer pa ga je naravoslovni interes v Kočevje in okolico privedel že mnogo prej. Aprila 1858 je članom Muzejskega društva za Kranjsko med nekim predavanjem o geologiji Kočevske tako predstavil tudi kos boksita, ki ga je našel v jami Vihled pri Bilpi. Kemijske analize so pokazale, da ruda vsebuje blizu dvajset odstotkov aluminija. Prav Dežmanu naj bi hribovita pokrajina med Kočevsko Reko in Kolpo dolgovala tudi ime Kočevska Švica, ki ga je menda prvi uporabil v nekem stavku.

Ob geoloških in botaničnih vprašanjih je Dežmana na Kočevsko najbolj vabilo razvejano kraško podzemlje. V leta 1897 objavljenemu katalogu kranjskih jamah ob podatkih o jamah na Kočevskem pogosto pojavlja Dežmanovo ime. V njegovi zapuščini sta se ob zapisih o najdbah črne človeške ribice v okolici Kočevja med drugim ohranili tudi skici Vihleda in Selske jame pri Verdrengu, ki ju je zanj narisal študent Franc Plemel. Prav tako so ga zanimale ledene jame, še posebej ledenica pri Kunču v Kočevskem rogu, meritve pa je opravljal tudi v ledeni jami na Stojni in drugje.

A Dežman s Kočevjem ni bil povezan le kot raziskovalec in poslanec, temveč ga je mesto razglasilo tudi za svojega častnega meščana. Enake časti je bil deležen še v rodni Idriji in Tržiču. Priznan kot znanstvenik in osovražen kot politik je bil dolgoletni kustos Deželnega muzeja in nekdanji ljubljanski župan na počastitev – kakor kaže – precej ponosen, saj je ob njegovi smrti marca 1889 sestra Sarafina v osmrtnici posebej poudarila, da je bil pokojnik  častni meščan Tržiča in Kočevja. Pa tudi Kočevje se je zavedalo  svojih dolžnosti do umrlega. Časopis Laibacher Zeitung je poročal, da so mestni predstavniki ob njegov mrtvaški oder položili venec z napisom: ” Našemu zaslužnemu častnemu meščanu “.

Dober mesec pred smrtjo je Dežman z odprtjem palače Deželnega muzeja še doživel uresničitev enega svojih največjih ciljev. Na slovesnosti je zanosno spregovoril v nemščini in slovenščini ter recitiral znamenite Vodnikove verze: ” Kranjc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava…”. Že nekaj dni kasneje je obležal v postelji. A dano mu je bilo vsaj to, da se je izognil tragični usodi lovca iz zgodbe o Zlatorogu, ki je s Triglavskimi rožami v dlaneh omahnil v globine prepada  prav na pragu udejanjenja svojih sanj. Legenda, ki je bila Dežmanu gotovo blizu, ne samo kot soustanovitelju in predsedniku kranjske sekcije Nemško-avstrijskega alpinskega društva, temveč tudi zato, ker jo je tri desetletja poprej kot prvi zapisal in objavil prav on sam.

Ko namesto oči berejo prsti

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRANICA  VRHUNC   ( 1881 – 1964 )

Niti najmanjšega dvoma ni, da bi človeku tudi v današnjih časih še kako prav prišla tista čudežna roža, iz katere je botra Pehta v povesti o Kekcu pripravila zvarek, ki je slepi Mojci povrnil vid. A kljub razvoju medicine zdravilo, ki bi izkoreninilo slepoto ostaja prav tako nedosegljivo, kot je bil srednjeveškim alkimistom nedosegljiv kamen modrosti. Slepi in slabovidni bodo tudi v prihodnje živeli med nami in žal je mogoče reči, da družba pogosto kaže premalo posluha za njihove potrebe. Vsekakor pa je stanje vseeno neprimerljivo boljše kot v letih, ko je svoje poklicno pot začenjala Franica Klara Vrhunc, naša prva tiflopedagoginja oziroma učiteljica za slepe.

Franica Vrhunc se je rodila junija 1881 v Kranjski Gori. po osnovni šoli v Prašah pri Kranju je šolanje nadaljevala na Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, pri usmiljenih sestrah sv. Vincencija Pavelskega. Tik pred koncem stoletja je opravila izpit za vzgojiteljico predšolskih otrok in si kot sestra Klara v avstrijskem Gradcu tudi sama nadela redovniška oblačila. Mlado usmiljenko je poklic najprej zanesel na Hrvaško, zatem v Lichtenturnov zavod, med letoma 1913 in 1914 pa se je prvič znašla v Kočevju, kjer je vzgajala otroke v mestni sirotišnici. Ko se je tisto leto vrnila v Gradec, si najbrž ni mislila, da se bo s Kočevjem še srečala.

Prva svetovna vojna je stotisočim ljudem vzela življenje, še številnejšim pa zdravje. Od leta 1915 je v graškem Odilijinem zavodu za vojake, ki so oslepeli v spopadih na Soški in drugih frontah, skrbela tudi sestra Klara. Ob njej je v zavodu kot vzgojiteljica delovala še slovenska redovnica Katarina Nosan iz Kočevja, vendar pa je ravnatelj dr. Hartinger skrb za slovenske vojake zaupal prav Vrhunčevi, ki je do tedaj poučevala drugi razred. Pod njenim vodstvom so se učili Braillove pisave, Kleinovega iglopisa in tipkanja, ona pa jim je brala iz dnevnega časopisa in knjig, z njimi pela ter poslušala glasbo. Da bi vojaki lahko spremljali domačo literaturo, je Slovenke prek časopisja pozvala, naj se zavzamejo za prepisovanje slovenskih literarnih del v Braillovo pisavo in tako postala pobudnica knjižnice za slepe, ki jo je kmalu zatem začela snovati prof. Milka Skaberne.

Vrhunčeva se je delu posvečala z veliko predanostjo. Ne samo, da je za vojake pripravila prvi rehabilitacijski program, temveč je redno spremljala tudi sodobno strokovno literaturo ter se med hospitiranjem na Dunaju seznanila z nekaterimi vodilnimi defektologi tedanjega časa. Ob strokovnem usposabljanju pa je prevzela še skrb za materialne potrebe varovancev, saj pomoč, ki so jo na naslov Odilijinega zavoda pošiljali Slovenci, ni prišla v njihove roke, temveč jo je zavod uporabljal v skladu s svojimi prioritetami. Marca 1918 je časopis Slovenski narod bralce opozoril, naj denar raje pošiljajo sestri Klari, ki je za vsakega vojaka odprla hranilno knjižico z zneskom 250 – 300 kron, ostanek sredstev pa deponirala na posebnem računu v Ljubljani. ” Če ni denar naslovljen izrečno na častno sestro Klaro Vrhunec, Odilien-Blindeninstitut, Gradec, dobi denar v roke uprava, ki ga seveda po lastnih pravilih uporabi in se potem darovalcu zahvali ” nemško “, je v duhu tedanjih sporov svaril časnik.

Po razpadu monarhije se je Vrhunčeva 22. novembra 1918 s slepimi vrnila v Slovenijo. Ta dan je bil kasneje razglašen za datum ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe. Naslednji dve leti je vodila dvorazrednico za slepe v Ljubljani. Potem pa le leta 1921 zavrnila službo v begunjski ženski kaznilnici in izstopila iz kongregacije usmiljenk. Odšla je v Zemun pri Beogradu, kjer je nadaljevala svoje delo. A že čez nekaj mesecev se je znova znašla v domovini, v Kočevju, kraju svojega nekdanjega službovanja, kamor se je med tem preselil ljubljanski zavod. V mestu je tokrat ostala skoraj četrt stoletja.

V šoli je prevzela poučevanje prvega razreda, ki so ga obiskovali gojenci prvega in drugega šolskega leta, uspešno pa je vodila tudi pevski zbor. Pevci so nastopali v Kočevju in celo na koncertu v ljubljanski filharmoniji, kjer so poželi laskave ocene skladatelja Emila Adamiča. Predvsem pa je zbor, pa naj se to sliši še tako nenavadno, bil odločilen za obstanek edine slovenske šole za slepe. Država je namreč nameravala pouk preseliti v Zemun, zato je v Kočevje napotila odposlanca ministrstva za socialno politiko, da bi zavod likvidiral. Vendar pa je slednjega zbor s svojim petjem menda tako navdušil, da je izjavil:  ” Zavoda, ki tako lepo kulturno deluje, in ki dosega takšne uspehe, ne bomo zaprli.” Besedo je tudi držal.

Manj naklonjena je bila usoda Vrhunčevi. Leta 1928 je bila predčasno upokojena, uradno zaradi pomanjkljive izobrazbe, verjetno pa bolj zaradi izstopa iz kongregacije. Kljub temu je bilo njeno znanje šoli tako potrebno, da so jo zaposlili kot pogodbeno učiteljico. Z učenci si je še vrsto let delila dobro in slabo, tudi medvojna bombardiranja Kočevja in odhod v Ljubljano let 1944. Tu je na očesni kliniki leto dni sodelovala pri zdravljenju oslepelih žrtev vojne, po osvoboditvi pa  je do dokončne upokojitve leta 1946 spet poučevala na zavodu.

Februarja 1964 je Franica Vrhunc v Ljubljani umrla. Njeno delo nadaljujejo generacije pedagogov, ki so se odločili slediti klicu srca ter življenje posvetiti izobraževanju slepih in slabovidnih.

Legenda Planinskega vestnika

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            TINE  OREL   ( 1913 – 1985 )

Trideset let je za človeka dolga doba. In če nekdo toliko časa posveti urejanju ene najstarejših slovenskih revij, potem je gotovo možno trditi, da jo je s svojim delom zaznamoval. Prav to drži tudi za Tineta Orla, legendarnega odgovornega urednika Planinskega vestnika, osrednjega glasila slovenskih planincev.

Njegovo obdobje med letoma 1950 in 1979 je za Planinski vestnik pomenilo čas razcveta, čeprav se je revija otepala s finančnimi težavami. ” Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo,  ′ za narodov blagor ′, če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno, “ je zapisal alpinist Tone Škarja. Prav po Orlovi zaslugi so se v najuglednejših nemških gorniški revijah začele pojavljati posebne slovenske številke, v Planinski vestnik pa je uvedel številne rubrike, ki so se obdržale vrsto let. Pri tem velja poudariti tudi prispevek njegove žene Zore, s katero je Tine Orel kot nadarjeni in neutrudni urednik revijo suvereno in z neponovljivo natančnostjo in točnostjo izhajanja dvignil na nadpovprečno, lahko rečemo mednarodno raven.

Nič manj kot v uredniški se Orel ni izkazal v vlogi dolgoletnega predsednika celjskega planinskega društva. Pod njegovim vodstvom so bile obnovljene vse med drugo svetovno vojno uničene planinske koče v Savinjskih Alpah. Marsikomu so ostali v spominu tudi prevodi del, kakršni sta Tichyeva ” Himalaja ” in Terrayevi ” Iskalci nekoristnega sveta ”  ali spremna beseda h Kmeclovi knjigi  ” S prijatelji pod Macesni “  ter Svetinovi ” Steni “,  da ne omenjamo Orlovega izbora Avčinovih in Mlakarjevih spisov v knjigah ” Kjer tišina šepeta ” in ” Iz mojega nahrbtnika “. Tuje mu ni bilo niti klasično leposlovje. “Rokovnjači” so z njegovimi komentarji doživeli kar tri ponatise.

Tine Orel se je rodil v Trzinu februarja 1913. Mati Rozalija je bila kmetica, oče Janez je delal na železnici. Komaj petleten je začel obiskovati dveletno šolo v Trzinu. Po nasvetu ravnateljice so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je končal ljudsko šolo, zatem pa z odliko maturiral še v šentviških Škofovih zavodih. Že takrat se je pokazal njegov smisel za jezike, saj se je poleg latinščine in grščine učil še nemščine in francoščine ter celo poučeval druge dijake.

Po maturi se je vpisal na Oddelek za slovanske jezike in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je z odličnim uspehom diplomiral iz slovenščine in francoščine. Pri prof. dr. Kidriču in prof. dr. Prijatelju ja na slovenistiki oddal kar dve diplomski nalogi, in sicer ” Ritem pri Prešernu ” ter še danes veljavni predgovor k Jurčičevim ” Rokovnjačem “. Profesorski izpit je opravil z oceno ” povsem odlično “.

Sledila so službena leta. Prvo službo na celjski gimnaziji je prekinila vojna. Pred grozečo izselitvijo se je umaknil v Ljubljano, kjer je nekaj časa okušal tegobe brezposelnosti, potem pa dobil delo na Mestni občini Ljubljana. Tam je delal do konca vojne, čeprav je bil vmes zaradi sodelovanja z OF krajši čas zaprt. Konec leta 1945 je ponovno dobil zaposlitev profesorja na celjski gimnaziji. A ne za dolgo.

Marca 1946 so namreč na Ptuj nepričakovano premestili ravnatelja kočevske gimnazije Hermana Kotarja. Razlogi uradno niso bili znani, šušljalo pa se je, da se je zameril šolski nadzornici. Namesto njega je v Kočevje prišel Orel. Priznati je treba,  da mu življenje v mestu, ki je bilo med drugo svetovno vojno strahovito opustošeno, ni bilo pogodu.

Profesor Miloš Humek se je njegovega ravnateljevanja spominjal takole: ” A tudi Tine Orel ni vzdržal več kot eno leto. Nikakor se ni mogel vživeti v to revno in opustelo mestece. Ni bil ozek in ni prihajalo do nikakršnih trenj, a želel je proč in to tudi dosegel. Oblastem je bilo težko dobiti novo žrtev, ki bi bila pripravljena zapustiti udobno življenje v kakšnem večjem mestu”. V Orlovi biografiji je Kočevje zato ostalo epizoda, tisti, ki so ga takrat poznali, pa so ga ohranili v lepem spominu. ” Bil je res  ′ ljudski ′ ravnatelj, ki ni dosti dal na zunanjo uglajenost”, je zabeležil profesor Humek.

Tine Orel se je ponovno vrnil na celjsko gimnazijo. Od leta 1949 je tam polnih 14 let opravljal ravnateljske dolžnosti. Potem so ga poklicali v Ljubljano, kjer je najprej postal poklicni urednik Turističnega vestnika, ki ga je že prej urejal prostovoljno, zatem pa so se zvrstile vodstvene službe v prosvetnih organih. leta 1972 je na Pedagoški fakulteti ljubljanske univerze začel predavati predmet ” Kultura ustnega in pisnega izražanja “. Predavatelj je ostal do upokojitve.

Ob silni ljubezni do gora se je Orel udejstvoval še na mnogih drugih področjih. Bil je urednik Celjskega zbornika, član založniškega sveta Mohorjeve založbe, član sveta celjskega gledališča, ustanovitelj in podpredsednik celjske Turistične zveze, pa tudi plodovit gledališki kritik, ki je napisal številna gledališka poročila in članke. od leta 1965 je sodeloval pri nastajanju Slovenskega biografskega  leksikona, dve leti kasneje pa je postal sodelavec Jugoslovanskega leksikonografskega zavoda. Kljub temu se je v času, ko je vodil strokovne službe republiškega Zavoda za šolstvo, odločno uprl centralističnim poskusom, da bi zaradi pocenitve učbenikov namesto slovenskih tiskali prevode del avtorjev iz drugih republik tedanje Jugoslavije.

Na večer Življenja se je Tine Orel še zadnjič vrnil v Celje ter se je v drugo poročil. Spremljevalka vselej tako agilnega človeka pa je v zadnjih letih žal postala tudi bolezen. Na začetku počitnic na Velikem Lošinju se je proti večeru odpravil na bližnjo vzpetino Kalvarijo in ob sestopu pri povratku zgrešil pot domov. Našli so ga šele čez 30 dni. Umrl je pod zvezdnatim nebom in v osrčju narave, ki mu je bila vedno tako blizu.

Šepet stoletnih dreves

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            LEOPOLD  HUFNAGEL   ( 1857 – 1942 )

Morda bi lahko dejali, da je Kočevski z njenimi prostranimi gozdovi in bogastvom živalskega sveta bilo kar nekako usojeno, da bo postala zibelka slovenskega naravovarstva. Da je v teh krajih zadnja leta življenja preživel pobudnik ustanovitve Triglavskega narodnega parka, Albin Belar, sicer lahko pripišemo naključju, knez Karel Maria Aleksander Auersperg, ki je med prvimi, če ne celo prvi v Evropi, zaščitil medveda in Leopold Hufnagl, ki v slovenski zgodovini zavzema častno mesto prvega uradno priznanega naravovarstvenika, pa sta bila trdno zasidrana v kočevski prostor, Auersperg kot kočevski vojvoda, Hufnagl pa kot njegov gozdarski upravitelj.

Leopold Hufnagl se je rodil decembra 1857 v spodnjeavstrijskem Tautendorfu.  Po končani ljudski šoli in gimnaziji v St. Pöltnu je bil zaradi tedanjih težkih gospodarskih razmer najprej prisiljen nastopiti enoletno prostovoljno služenje vojaškega roka, kar naj bi mu omogočilo lažje nadaljevanje študija. Vendar pa po vpisu na gozdarski oddelek dunajske Visoke šole za agrikulturo  ni mogel dobiti štipendije, zato se je kot vzgojitelj zaposlil pri knezu Karlu Auerspergu. Ob delu je nadaljeval študij in leta 1881 diplomiral.

Prvo gozdarsko delovno mesto je dobil v cesarsko kraljevi gozdni upravi  v Purkersdorfu pri Dunaju, a se je tri leta kasneje po opravljenem strokovnem izpitu vrnil k Auerspergu, ki mu je ponudil službo gozdarskega in posestnega upravitelja na gradu Goldegg v spodnji Avstriji. Že v tem času je Hufnagl začel uveljavljati poglede, ki so se v marsičem razlikovali od ustaljene strokovne prakse in so mu leta kasneje prinesli častni doktorat matične fakultete. Zavzemal se je za naravno pomlajevanje gozda in naravi prijaznejši način gospodarjenja. V to obdobje segajo tudi njegove prve objave v strokovnem časopisju.

Po šestih letih uspešnega dela v Avstriji se je Auersperg odločil, da bo svojemu nameščencu zaupal zahtevnejši položaj. Poklical ga je najprej v Sotesko in nato v Kočevje, kjer je leta 1891 prevzel vodenje 23.000 hektarov velike gozdne veleposesti. Hufnagl, ki se je v novem okolju očitno dobro znašel, saj je že naslednje leto postal podpredsednik Okrajnega cestnega odbora, njegovo ime pa se  leta 1892 pojavi tudi med člani upravnega odbora otroškega vrtca, je tukaj lahko do konca razvil svoje potenciale.

Bistvo Hufnaglovega strokovnega dela lahko strnemo v nekaj osnovnih točk: zavrnil je golosečni sistem izkoriščanja gozdov, uveljavil prebiralni način gospodarjenja in kot prvi na Slovenskem zavaroval ohranjene ostanke pragozdov. Poleg tega pa se je seveda ukvarjal tudi z drugimi vprašanji upravljanja Auerspergovih gozdnih posesti. Tako se je zavzel za gradnjo parne žage, ki je kasneje zrastla v Kočevskem rogu in predvidel sistem gozdnih železnic za lažje transportiranje lesa.

V času njegovega delovanja na Kočevskem so bili kot metoda izkoriščanja gozdov uveljavljeni goloseki, izsekane površine so po navadi zasadili z monokulturami smreke, ki so sicer hitro zrastle, vendar pa so bile tudi bistveno bolj občutljive na vplive okolja kot avtohtone drevesne vrste. Hufnagl se je zavedal pomanjkljivosti golosečnega sistema, zato je začel v kočevskih visokokraških    gozdovih uveljavljati prakso prebiralne sečnje. Namesto celih površin je iz gozda po določenih merilih odvzemal le posamezna drevesa, da je ohranil teoretično idealno sestavo gozda, kar je omogočilo njegovo pomlajevanje s preostalim drevjem in hkrati preprečevalo erozijske procese. Njegovemu zgledu so začeli slediti tudi na Notranjskem in v Gorskem Kotarju, zato so na tem območju do današnjih dni ohranjeni bogati naravni gozdovi z majhnim deležem smrekovih nasadov.

Vendar pa je Hufnagl javnosti gotovo najbolj znan po besedah, ki jih je leta 1892 zapisal v gozdno gospodarski plan za Goteniško pogorje: ” Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršno izkoriščanje izključeno.” Ta stavka štejemo za začetek aktivnega naravovarstva  v Sloveniji, Hufnagla pa, kot rečeno, za njegovega pionirja. Skupaj je med svojim triletnim gozdarjenjem na Kočevskem zaščitil 302 hektarja gozdnih rezervatov, vendar se žal niso vsi ohranili, tudi oddelka 38 in 39 ne.

Konec leta 1893 je postal direktor Auerspergovih posesti v češkem Vlašimu. Kot lahko preberemo na straneh Laibacher Zeitunga, je takrat v Kočevju “na mesto knežjega auersperškega zastopnika, gospoda Leopolda Hufnagla, ki je bil kot glavni direktor posesti premeščen v Vlašim, v občinski svet vstopil gospod gozdarski mojster Rudolf Schadinger. ” Vendar pa je bilo njegovo roko v naših krajih čutiti tudi kasneje, saj je ostalo zapisano, da je dal na Kranjskem postaviti dve veliki parni žagi.

Pri 85-ih letih je umrl januarja 1942. V zadnjih letih njegovo življenje ni bilo posebno prijetno, saj so nacisti zaradi snahinega judovskega rodu sinovi družini povzročali hude težave. Kmalu po tastovi smrti je naredila samomor. Pokopan je bil na starem vlašimskem pokopališču, ki ga danes ni več. Vnukinja Anna je dedov nagrobnik kasneje poklonila njegovi gospodinji, ta pa tamkajšnjemu dekanu, ki ga je dal preurediti v duhovniški spomenik na pokopališču v romarskem Hradku pri Vlašimu. Tako je za nekdanjim častnim meščanom v češkem mestu ob Blanici ostala ohranjena vsaj skromna sled. V Sloveniji je zaradi nemške narodnosti dolgo ostal prezrt. ponovno ga odkrivamo šele v zadnjih desetletjih, ko se vse bolj zavedamo pomena dediščine, ki nam jo je zapustil.

 

 

Industrialec s socialnim čutom

Ali ste vedeli

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            JOSIP HUTTER   ( 1889 – 1963 )

Josip Hutter je bil pred drugo svetovno vojno eden najpomembnejših jugoslovanskih industrialcev. Mariborska tekstilna tovarna J. Hutter in drug, ki jo je v dvajsetih letih minulega stoletja ustanovil s partnerjem Richardom Pochejem, je v času največjega razcveta zaposlovala kar 1.600 ljudi, Mariborčanom pa je ostal v spominu predvsem kot graditelj legendarne Hutterjeve delavske kolonije in Hutterjevega bloka, ki sta še danes pojem bivalnega standarda.

Hutter se je rodil marca 1889 v Dolnji Brigi nad Kočevsko Reko. Oče Josef je bil kočevski Nemec, mati Marija pa Hrvatica. Družina Hutterjevih je štela deset otrok, zato življenje na skopi zemlji ni bilo lahko. Kljub temu se je Josip po pričevanjih kasneje rad vračal v rodni krajin s seboj iz tovarne prinašal blago, da je z njim obdaroval vaške otroke.

Prve službene izkušnje si je nabiral v Ljubljani, kjer je spoznal tudi ženo Elizabeto Hribar. Že pred prvo svetovno vojno sta se preselila v Maribor, kjer je Hutter Rotovškem trgu odprl trgovino na debelo. Po vojni, ko je v mestu vladalo veliko povpraševanje po bombažnem blagu za hlače, je kupil dva rabljena stroja in z nekaj delavci v stari hiši ob robu mesta začel proizvajati tekstil. Tako je postopoma zgradil imperij, ki je poleg mariborskega obrata obsegal še deleža v tekstilni tovarni pri Slazburgu in trgovini v Linzu.

Hutter je bil  nedvomno človek s socialnim čutom. Njegovim delavcem so ljudje pravili ” gospodje delavci “, delavkam pa “dame s klobuki”. V času, ko so drugi tovarnarji zaposlenim plačevali dinar ali dinar in pol na uro, so pri Hutterju urne mezde znašale tri do štiri dinarje. Menda je marsikateremu delavcu, ki se je tako ali drugače znašel v stiski, priskočil na pomoč s čekom in ga potolažil, da bo že vrnil, ko bo mogel. Precej denarja je poklanjal tudi v humanitarne namene.

Že avgusta 1933 se je zavzel za zakonsko ureditev minimalnih mezd, januarja 1936 pa je banski upravi predlagal, naj tekstilne delavce zaščiti z določitvijo najnižje plače tri in pol dinarje za uro. Nekaj kasneje  je za svoje zaposlene ustanovil pokojninski sklad, v katerega so prispevali del mezde, enak znesek pa je letno primaknila tudi tovarna. Naslednje leto je na Pobrežju začel graditi delavsko kolonijo, najemnine pa naj bi se stekale v tovarniški pokojninski fond. Hkrati je z ugodnim kreditiranjem podpiral zasebno stanovanjsko gradnjo  zaposlenih. Znameniti “hutterblok”, je začel nastajati tik pred vojno, namenjen pa je bil višjemu sloju uslužbencev in drugim najemnikom. Prebivati po Hutterjevo, v bloku ali v koloniji, je pomenilo prebivati sodobno, udobno in praktično, ugotavlja dr. Jerneja Ferlež, avtorica študije o Hutterjevem vplivu na bivalno kulturo Maribora.

Ob takšnem odnosu ne preseneča, da jeseni 1936, ko je Slovenijo zajel štrajk tekstilcev, Hutterjevi delavci niso stavkali. Hutter jih je na vrhuncu stavke prišel vprašat, ali se ne bodo pridružili tovarišem, vendar so mu odgovorili da ne. A tovarnar je menil, da bi morali biti solidarni s stavkajočimi in jim dal dva dneva plačanega dopusta, da so se vsaj simbolično udeležili protesta. Navdušeni delavci so ga nosili na ramenih in vzklikali: “Živel, naš krušni oče!”. Manj so bili navdušeni drugi tekstilci, ki so Hutterjeve delavce imeli za stavkokaze. Ko so se čez dva dni vračali v službo, so jih pričakali ob Dravi in jih več pretepli.

Z drugo svetovno vojno so se za Hutterja začeli težki časi. Industrialec, ki se je čutil Slovenca, z okupatorjem ni bil v najboljših odnosih. Čeprav je formalno vstopil v Kulturbund in bi ga nemški župan Maribora rad videl v občinskem svetu, se je bal, da ga bodo aretirali. Zato je že leta 1942 na ženo prepisal skoraj ves poslovni delež. Starejšega sina Julijana, ki se je z očetovo pomočjo izognil služenju v vojski, so Nemci poslali na železnico, kjer je na lokomotivah premetaval premog. Tik pred koncem vojne je umrl za posledicami nesreče na poti proti domu. Tudi tovarna je delala z zmanjšano močjo, zato je moral Hutter odpuščati delavce.

Četudi je med vojno pošiljal pakete internirancem in podpiral družine zaposlenih, za narodnoosvobodilno gibanje pa prispeval veliko denarja, po kapitulaciji Nemčije oblasti zanj niso kazale razumevanja. Oznovec Zdenko Zavadlav je zapisal, da ga je pregovarjal,  naj zapusti Slovenijo, a Hutter ni hotel oditi. Kljub Zavadlavovim ugovorom so ga maja 1945 zaprli in z ženo postavili pred sodišče. Sojenje je bilo farsa, saj je bilo jasno, da bo Hutter obsojen, ker je država hotela zapleniti njegovo premoženje. Sodišče ni upoštevalo izjav, s katerimi so ga podprli delavci, temveč ga je zaradi vodenja podjetja in članstva v Kulturbundu kot veleizdajalca obsodilo na 5 let prisilnega dela z zaplembo imovine ter izgubo volilne pravice. Imetje in volilno pravico so sodniki odvzeli tudi ženi.

Po prestani kazni se je Hutter zaposlil v Celju, kjer je v skladišču tekstilne tovarne sortiral blago, dokler mu država ni dovolila, da se z ženo preselita k sinu in hčeri v Avstrijo. Upal je, da bo tam ustanovil družinsko podjetje, a so se poslovne poti otrok razšle, po besedah svakinje pa ga je v Haagu tožil tudi nekdanji družabnik, ker naj bi mu zapravil premoženje. Sodišče je ugotovilo, da mu ničesar ne dolguje, kljub temu pa je Hutter iz imetja, ki ga je še imel v tujini, partnerju povrnil škodo. Umrl je aprila 1963 v Innsbrucku, na tuji zemlji.