IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                      FRANCE  OŽBOLT     ( 1921  – 1986 )

Na tisoče in tisoče Slovencev se je v Življenju že srečalo z delom Franceta Ožbolta, a le malo je tistih, ki se tega tudi zavedajo, vendar pa je vsak, ki je na glavi kdaj nosil modro pionirsko kapo in si okoli vratu zavezoval rdečo rutico, gotovo poznal pesem, ki se začenja z besedami. » Mi smo slovenski pionirji, najmlajši borci, borci za prostost…« Številne generacije otrok po drugi svetovni vojni so jo namreč prepevale kot slovensko pionirsko himno, njeno besedilo pa je leta 1944 ustvaril prav France Ožbolt.

Maja 192 v Kočarjih pri Kočevju rojenemu Ožboltu pesem pravzaprav večji del življenja ni prinašala drugega kot grenkobo. Vrsto let je moral gledati, kako s o njegovo ime v tisku krotovičili, zdaj v  Frančka Ožbalta, potem v Antona ali Toneta Ožbolta in celo v samem Kočevju skoraj nihče ni vedel, kdo je resnični avtor teksta. Značilen je dogodek z začetka šestdesetih let minulega stoletja, ko je Ožbolt v Črnem Potoku, kjer je preživel večji del mladosti, pred kočevskimi pionirji obujal spomine na drugo svetovno vojno: » Nato smo zapeli našo pionirsko himno. Tovarišu Ožboltu so prišle solze v oči. Začudeno smo ga gledali. Povedal nam je, da je on napisal besedilo naše himne. Tudi učiteljice tega niso vedele. Zaploskali smo tovarišu in njo še enkrat zapeli, da je vse odmevalo…«.

A tako, kot je hlapec Jernej zaman iskal svojo pravico, tudi Ožbolt, ki se ga marsikateri sokrajan še desetletja po smrti – umrl je maja 1986, malo po 65 rojstnem dnevu – spominja kot strastnega kadilca z večnim ustnikom za cigarete, dolgo ni bil deležen zasluženega priznanja. Še v drugi polovici sedemdesetih let so pesem v pesmarici Vstanite sužnji  pripisovali Osilničanu Antonu Ožboltu, svoje ime pa je v glasilih borčevske organizacije prvič videl pravilno zapisano šele leta 1973,  ob obletnici ustanovitve Zveze mladine v Kočevski Reki.

Sicer pa je pesmi pisal že pred vojno in tudi kasneje, ko se je kot eden prvih na Kočevskem vključil v narodno-osvobodilno gibanje. Silno ponosen je bil, ker mu je ob petdesetem rojstnem dnevu za jubilej voščil Matej Bor, s katerim sta se leta 1942 prebijala iz italijanskega obroča. Žal je Ožbolt zvezek, kamor je zapisoval svoje pesmi, malo pred koncem vojne izgubil, tako da so se ohranile le redke, med njimi poleg » Slovenskih pionirjev » tudi znana pesem    » Mladi pionirji », ki jo je jeseni 1943 napisal na prošnjo kočevskih otrok.

In kako so nastali » Slovenski pionirji »? Skladatelj Marjan Kozina, ki je besedilo uglasbil, se je čez leta sicer spominjal, da ga je za neki miting na Spodnji Slivnici pri Grosuplju tik pred nemško ofenzivo leta 1943 menda napisal kar sam. Pobudo naj bi dobil od malčkov, ki so želeli na mitingu nastopiti z novo partizansko pesmijo. In tako je pod nekim kozolcem sestavil verze, ki so se začeli z besedami pionirja Francija: » Mi smo slovenski pionirji.« Kozini je ostal v spominu tudi njihov nastop » Ob zvoku moje harmonike so kot zadnja točka prikorakali na oder pionirčki, vsi z levo nogo naprej, kot sem jih naučil. Samo o tem, katera je leva noga, so bila mnenja deljena, pa tudi peli so nekako počasi. To pa nič ne de ! Glavno je, da so jim zadovoljno sijale oči ob prvem njihovem nastopu.«

Zgodba Franceta Ožbolta se je glasila nekoliko drugače: Spomladi aprila 1944 me je poslal rejonski odbor Banja loka na tečaj za odrske talente, ki ga je organiziralo Slovensko narodno gledališče v Semiču. Trajal je nekako od 10. aprila pa do 25. maja 1944. Ravnatelj tega tečaja je bil Filip Kumbatovič. Med drugimi predavatelji je bil tudi skladatelj Marjan Kozina, ki je vodil glasbeno skupino. Danes se ne spominjam več, ali je imel predvideno proslavo za 1. maj ali kakšen drug dan, na kateri naj bi nastopili pionirji.  Spominjam se dobro, da je potreboval pesem za pionirje, da bi zapeli na mitingu v Semiču.  

S seboj sem imel zvezek mojih pesmi, v katerem sem imel tudi besedilo » Mladi pionirji » . Za to priložnost sem nekoliko spremenil besedilo. Pomagala mi je tudi pesnica Majda Peterlin – Vida Brest, ki je bila tudi tečajnica tega tečaja. Pokojni Marjan Kozina pa jo je uglasbil in po nekaj dneh so jo zapeli na mitingu v Semiču in pozneje v Črnomlju kot  »Slovenski pionirji«.

Je Kozini ponagajal spomin? Kaže tako, kajti že zelo zgodaj je pesem menda bila objavljena pod imenom Ožbalt, kot je skladatelj klical Ožbolta. Tudi kasnejše objave z imenom Antona Ožbolta govorijo v prid Ožboltovim trditvam. Verjetno gre nesporazum pripisati dejstvu, da je pesem po vojni dobila še kitico » Mi vsi smo Titova mladina…. », ki pa jo je po Ožboltovem mnenju res napisal Kozina, saj je v prvotnem tekstu ni bilo. Dandanašnji stroka avtorstvo priznava Francetu Ožboltu in tako je kot avtor besedila naveden  tudi v antologiji Slovensko pesništvo upora   iz leta 1987.

Ožbolt je nekoč dejal, da ima Dolenjsko rad, v Belo krajino in Kočevsko pa je zaljubljen. Zato ni naključje, da je v sedemdesetih letih napisal besedilo pesmi » Mojemu mestu », ki je veljala za nekakšno neuradno himno Kočevja. A kot so novi časi potisnili v pozabo » Mlade » in Slovenske pionirje », je tudi njegovo kočevsko himno slišati le še ob redkih priložnostih. Zaradi tega je Franceta Ožbolta, ne le v slovenskem merilu, temveč tudi v lokalnem okolju upravičeno možno imenovati neznani pesnik.