IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
ROMAN ERICH PETSCHE ( 1907 – 1993 )
Dvorni svetnik Roman Erich Patsche je v avstrijskem Riedu ob Innu veljal za nekoliko posebnega moža. Februarja 1907 v Kočevju rojeni sin poljske plemkinje in nemškega učitelja, ki je moral po prvi svetovni vojni zapustiti rojstni kraj in se zaposliti v Avstriji, si je kruh služil kot gimnazijski profesor in kasneje kot šolski inšpektor za likovno vzgojo ter svetovalec zgornjeavstrijske deželne vlade. Vendar pa je bila njegova ljubezen slikarstvo, ki se mu je vse življenje posvečal z največjo vnemo. Petschetovo vodilo je bilo: ” Noben dan brez risanja. “
A za razliko od svojih kolegov slik praviloma ni prodajal, temveč le daroval. In čeprav si je z razstavami na Dunaju, v Salzburgu, Parizu, Bruslju in drugje zagotovil široko prepoznavnost, je mnogo raje kot v galerijah razstavljal na tematskih večerih v svojem ateljeju. V zadnjih letih življenja je največ ustvarjal v luminografski tehniki, svojstveni kombinaciji svetlotiska, pastela in kolaža iz koščkov časopisa, ki je bila njegov lastni izum. Med številnimi deli, ki so se ohranila v zasebnih in javnih zbirkah, lahko najdemo tudi upodobitve Kočevske, kamor se je večkrat vračal po navdih in spomine. Največ jih hrani spominsko središče Gottscher Gedankstätte v Gradcu, ki mu je umetnik podaril več deset slik domačih krajev.
Da Petsche ni bil le slikar, ki mu je umetniška svoboda pomenila več denarja, pa se je marsikdo zavedel šele, ko je 28. septembra 2002 – Petsche je bil takrat mrtev že skoraj deset let – župan Braunava ob Innu ob vhodu v Hitlerjevo rojstno hišo med novinarje stopil s ploščico, na kateri je bilo odtisnjeno Petschetovo ime. ” Čas je, da začnemo govoriti o Romanu Erichu Petschetu, Antonu Schmidu in sploh ne tako redkih avstrijskih Pravičnih. Najprej pa morajo njihova imena postati znana. Naše zborovanje pred rojstno hišo Adolfa Hitlerja naj to spoznanje ponese navzven “, je ob tej priložnosti opozoril ugledni avstrijski zgodovinar dr. Andreas Maislinger in tako počastil spominna enega pozabljenih junakov druge svetovne vojne. Do takrat so le redki vedeli, da je Petsche prejemnik prestižnega naziva Pravični med narodi, ki ga za reševanje Judov med holokavstom izraelska fundacija Yad Vashem podeljuje nejudovskim posameznikom. Danes avstrijska zunanja politika njegovo ime s ponosom poudarja doma in v tujini.
Pričevanja o Petschetovem dejanju se v virih sicer nekoliko razlikujejo, z opiranjem na zapise sodelavcev Yad Vashema pa bi zgodbo lahko povzeli takole: leta 1944 je Nemčija okupirala Madžarsko in z njo tudi Novi Sad, ki je bil pod kontrolo Hortyevega režima od začetka vojne. Za ostanek nekdaj močne mestne judovske skupnosti, ki so jo zdesetkali že Madžari, je to pomenilo smrtno obsodbo. Ugledni novosadski odvetnik dr. Gyorgy Tibor je zato ob vkorakanju Nemcev skušal pobegniti v Budimpešto, vendar so ga na meji prijeli in za njim so se izgubile sledi. V stiski se je Tiborjeva žena Veras petletnima dvojčicama Havo in Miriam zatekla v stanovanje sestre Olge, kamor so malo kasneje okupacijske oblasti namestile tudi Petcheta, tedaj poročnika nemške vojske.
Sredi aprila se je nenadoma izvedelo, da bodo novosadski Judje deportirani v koncentracijska taborišča. Petsche se je ob novici nemudoma odločil, da bo Tiborjevim pomagal. Ne da bi se zmenil za lastno varnost, je otroka v spremstvu služkinje z vojaškim avtomobilom odpeljal na železniško postajo, kjer so se usedli na vlak in odpotovali proti Budimpešti. Na meji je služkinjo predstavil kot svojo ženo, Havo in Miriam pa kot hčerki in jih tako uspel pripeljati v madžarsko prestolnico, kjer sta deklici našli zatočišče v nekem samostanu. Še isto noč se je vrnil v Novi Sad.
Ker deportacije Vere Tibor in njene sestre ni več mogel preprečiti, jima je naročil, naj na poti skočita z vlaka in se peš prebijeta do Rieda, kjer ju bo pričakala njegova žena. Žal ga nista poslušali, zato sta končali v Auschwitzu, kjer je gospa Tibor izgubila življenje. Olga se je po vojni z dvojčicama preselila v Izrael. Petsche je v Novem Sadu medtem skrbel za bolno babico deklic, ki jo je uspel spraviti v bolnico in jo tam redno obiskoval, dokler ni umrla. Mnogo kasneje sta ga Hava in Miriam v pismu Yad Vashemu imenovali ” angela varuha v uniformi Wermachta, ki se jima je prikazal žareč od dobrote in pripravljenosti pomagati.”
Do danes je bilo za Pravične razglašenih več kot 23.000 ljudi. Leta 1982, ko je priznanje prejel Petsche, jih je bilo na vsem svetu le dobrih 2.000. Skromni umetnik o svojem dejanju ni govoril. Kot je pred najvišjimi predstavniki avstrijske države poudaril v zahvali ob podelitvi odličja, se mu je pomoč ljudem v stiski zdela dolžnost in samoumevna človeška zapoved, še posebej, ker je tudi materina družina v Hitlerjevih taboriščih izgubila več članov. Z leti je o tedanjih dogodkih nehal celo razmišljati, zato je bila počastitev zanj veliko presenečenje. Ob tem se najbrž ne kaže čuditi, da za civilni pogum svojega rojaka še dolga leta po slikarjevi smrti niso vedeli niti njegovi najtesnejši kočevski prijatelji. Naključje pa je hotelo, da se je v knjigi Pot pravičnih: plemeniti rešitelji Judov me holokavstom, ki jo je napisal dr. Mordecai Paldiel, nekdanji direktor Oddelka za pravične pri Yad Vashemu, zapis o ravnanju poročnika Romana Ericha Petscheta znašel neposredno pred zgodbo slovitega Oskarja Schindlerja. In to nedvomno pove dovolj.
