IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
GEORG LEO VON CAPRIVI ( 1831 – 1899 )
Zadnja leta se je tudi v ponudbi slovenskih potovalnih agencij pojavil Caprijev pas ali Caprivi, približno 450 km dolg in 30 do 100 km širok koridor, ki Namibijo vzdolž meja Angole, Bocvane in Zambije povezuje z reko Zambezi. Caprivi je dežela bušmanov, prostranih savan in mogočnih voda afriških veletokov. Bližina Viktorijinih slapov v Zambiji in delte Okavanga v Bocvani za pokrajino predstavlja dodaten potencial, ki pa je dolgo ostal neizkoriščen zaradi spopadov, ki so divjali skoraj do konca minulega stoletja. Šele leta 2001 je bila dograjena asfaltna magistrala, s katero je Caprivi postal dostopen skozi vse leto.
V tem koščku afriške divjine pa se ne skrivajo le sloni, levi, krokodili in druge eksotične živali, ampak bržkone tudi ščepec – Kočevske. Zasluga za to gre nemškemu kanclerju Georgu Leu von Capriviju, po katerem se Caprivi tudi imenuje. Leta 1890 se je namreč v zameno za omenjeno ozemlje in otok Helgoland v dogovoru z Britanci odrekel nemškim interesom na Zanzibarju. Ker pa naj bi Caprivijev rod po nekaterih navedbah izhajal iz Koprivnika ” v deželi Kočevje na Kranjskem “ , je na črni celini čutiti tudi oddaljen piš kočevskih gozdov.
Kot lahko beremo v Brockhausovem leksikonu iz leta 1894, je cesar Friderik III. 10. marca 1653 v plemiški stan povzdignil brata Andreja in Janeza Franca Koprivo iz koprivnika. Brata sta dobila plemiški naslov “von Raichsberg und Nesselthal”, pri čemer je Nesselthal nemško ime za Koprivnik, Raichberg pa bi utegnilo biti popačeno poimenovanje Brestanice oziroma Raichenburga , saj je izpričano, da je bil v krški vikariatni cerkvi leta 1640 pokopan neki Andrej Kopriva, morda oče obeh poplemenitenih bratov. Koprivovi naj bi tako imeli svoje posesti tudi v Krškem v Brestanici.
Janez Franc, ki si je pridobil lastnino na Hrvaškem in Madžarskem, je že štiri leta po poplemenitenju dosegel položaj madžarskega barona. Slabo desetletje kasneje je bil baronat razširjen še na Andreja, posestnika na Kranjskem in Štajerskem. Andrejev sin Karl Leopold je bil zadnji slovenski Kopriva, saj se je izselil v Šlezijo in padel v vojaški službi, njegov naslednik Julius pa je že uporabljal poitalijanjeni priimek Caprivi, ki se je ohranil do današnjih dni. Caprijevi so služili raznim gospodarjem, dokler se v začetku 19. stoletja nekateri od njih, med njimi Leov oče Julius, niso ustalili v pruski državni službi.
Tako je bodoči kancler februarja 1831 na svet privekal v Charlottenburgu pri Berlinu. Že zgodaj se je odločil za vojaško kariero in z osemnajstimi leti vstopil v vojsko. Leta 1861 je postal generalštabni stotnik, devet let kasneje se je med francosko-prusko vojno odlikoval v bitkah pri Metzu in Orleansu, naslednje leto pa je bil vpoklican za oddelčnega načelnika na obrambnem ministrstvu. Še ne petdesetleten je Caprivi, ki je veljal za enega najbolj nadarjenih Moltkejevih učencev, dosegel čin generalmajorja, marca 1883 pa ga je cesar Viljem II., kljub negodovanju kanclerja Bismarcka, ki je baje menil, da je nedopustno vojski odvzeti enega najboljših generalov, postavil za vodjo admiralitete. V petih letih je temeljito reformiral mornarico, potem pa zaradi nestrinjanja z vmešavanjem cesarja, ki je želel ladevje preoblikovati v ofenzivno silo, protestno odstopil.
Prav zato je bil marsikdo presenečen, ko je Vilijem Caprivija po razdoru z Bismarckom marca 1890 imenoval za nemškega kanclerja, pruskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra. Sam Bismarck mu je bil sprva zelo naklonjen, ko pa se je izkazalo, da ne bo sledil njegovi politiki, temveč ubral bolj liberalno smer, se je na Caprivija spravil z vsemi sredstvi. Še posebej mi je očital odpoved obrambnega sporazuma z Rusijo. In čeprav je tudi Bismarckov sin nekoč priznal, da dokument, ki ga je njegov oče tako koval v nebo, ni bil vreden dosti več kot papir, na katerem je bil napisan, številni zgodovinarji pod vplivom železnega kanclerja še danes Caprivijevo potezo označujejo kot napako in menijo celo, da naj bi general Nemčijo posredno popeljal v prvo svetovno vojno.
Nič manj se Caprivi konservativnim junkerjem ni zameril s svojim zavzemanjem za sodelovanje vseh meščanskih strank in z napredno socialno politiko. Naravnost besneli pa so ob opuščanju zaščitnih carin ter sklepanju trgovinskih sporazumov, s katerimi je pospeševal prehod Nemčije iz agrarne v industrijsko državo. Ko ga je po štirih letih ob vprašanju zaostritve odnosa do socialdemokratov, ki ji je Caprivi nasprotoval, na cedilu pustil še nestanovitni cesar, je pokončni general spoznal, da je nastopil čas za odhod. Umaknil se je na posestvo nečakinje in njenega moža v Skyren ob Odri, kjer je februarja 1899 tiho umrl. Za razliko od gromovniškega Bismarcka je do konca življenja o berlinskih spletkah dostojanstveno molčal, zvest načelu, da pravi služabnik države svojih interesov nikoli ne postavlja pred skupnost.
Če se kancler ni prav dosti zanimal za družinsko zgodovino, pa to ni veljalo za njegovega brata Raimunda. Leta 1906 je koprivniški župnik Schauer prejel njegovo prošnjo, naj za družinsko kroniko v župnijskih knjigah skuša poiskati podatke o družini Kopriva. Župnik je generalu, tudi Raimund je namreč krenil po bratovih stopinjah, žal lahko odpisal le, da se večina dokumentov, ki so nastali pred priključitvijo fare k ljubljanski škofiji leta 1787, nahaja v arhivih oglejskega patriarhata. Mu je pa zato poslal razglednico s sliko hiše, v kateri so po izročilu bivali Koprivovi. Od generala je dobil zahvalo s komentarjem. ” Da sem lahko videl matično hišo, je zame nadvse zanimivo, pa čeprav je res videti skromna”.
