IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ENO OSEBNOST
JOŽE GREGORIČ ( 1908 – 1989 )
Ko beseda nanese na Jožeta Gregoriča, se marsikdaj ni možno izogniti nesporazumom. Med Slovenci namreč najdemo vsaj tri vidnejše osebnosti s tem imenom. Prvi Jože Gregorič je bil tako novomeški umetnostni zgodovinar in publicist, ki je komaj 31-leten umrl leta 1943, drugi prav tako že preminuli pravni strokovnjak, ki je več let služboval na Kočevskem, tretji izmed soimenjakov pa se je v slovensko kulturno zgodovino vpisal kot duhovnik, slovenist, urednik, prevajalec in zapisovalec ljudskega izročila. Leta 1908 se je rodil v Delaču pri Kostelu. In čeprav je zgodaj zapustil dom, ni nikoli pozabil svojih korenin, temveč vselej zaljubljen v domače kraje, o čemer se je lahko ob srečanju z njim prepričal tudi marsikak kostelski ali kočevski obiskovalec stiškega samostana, kjer je preživljal jesen življenja.
Gregoričeva družina je bila vse prej kot premožna. Zato je po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Banja Loki pri Kostelu, izobraževanje na gimnaziji lahko nadaljeval le ob pomoči dobrotnikov. Prifarski kaplan Ivan Šemič je dečkovega očeta, ki je zaslužil premalo, da bi sinu plačeval šolanje, preprosto postavil pred izvršeno dejstvo. Gregorič nikoli ni izvedel, kdo vse je v Šemičevi ” zaroti ” sodeloval, vsekakor pa je nadarjenemu dvanajstletniku na pomoč priskočil tudi gimnazijski ravnatelj Watzi, ki mu je priskrbel stanovanje v tedanji bolnici kočevskega premogovnika ter hrano pri podjetniku Antonu Kajfežu in odvetniku Štefanu rajhu. Stanarino mu je sprva plačevalo Dijaško podporno društvo.
Revni dijak si za razliko od vrstnikov ni mogel kupovati zvezkov, zato si je nabavil pole papirja, ki jih je nato sam razrezal in sešil. Tudi lastne knjige si je lahko privoščil šele v višjih letnikih gimnazije, ko je začel inštruirati sošolce. Kljub temu pa je bil uspešen učenec z raznolikimi interesi. Pisal je za šolski glasili Bliskavice in Naši ognji , se aktivno udeleževal kulturnega življenja pod Stojno, začel pa je objavljati tudi v časnikih in revijalnem tisku. Prvo besedilo Vezum v Kostelu, so mu pod naslovom Velika noč v Beli Krajini aprila 1926 objavili v Jutru, honorar pa je zadostoval za nakup Pretnarjevega Francosko-slovenskega slovarja, ki ga je potreboval za prevode, saj je za časopise že v Kočevju pričel prevajati Daudetova Pisma iz mojega mlina, iz hrvaščine pa tudi tekste Avrčenka in Čehova.
Ko je leta 1928 maturiral, je bil po lastnih besedah ” najsrečnejši človek “. Matura zanj ni bila le potrdilo o zrelosti, temveč tudi prag v svobodo, ker mu ni bilo več treba s spričevali hoditi okoli dobrotnikov. A na gimnazijske čase, ki jih je nekoč imenoval bridka lepa leta, je ob trpkih ohranil tudi številne prijazne spomine, še posebej na posamezne profesorje, ki so mu pomagali v težkih trenutkih ter prijatelje, med njimi na Etbina Bojca in Jožeta Šeška, s katerima je kot šestošolec prvič javno nastopil na proslavi ob Cankarjevi petdesetletnici.
Študij je uspešno nadaljeval na ljubljanski teologiji in leta 1932 v Kostelu bral novo mašo. Pri slavnostnem bogoslužju je pridigal njegov vzornik in kasnejši prijatelj Fran Saleški Finžgar. Vendar pa je Gregoriča v slavistiko usmeril šele prof. Jakob Šolar, s katerim sta bila sodelavca v šentviških Škofovih zavodih, kjer je mladi duhovnik nastopil vzgojiteljsko službo. Vpisal se je na zagrebško univerzo ter doštudiral pri enemu najbolj znanih jezikoslovcev tedanjega časa, dr. Antunu Barcu.
Poslej je njegovo delo potekalo po dveh tirih. Na eni strani ga je duhovniška pot preko Šentvida in Zagreba, kjer je bil med drugo svetovno vojno dušni pastir večtisočglave slovenske skupnosti, vodila v Tržič, Krko na Dolenjskem, Polico nad Višnjo goro ter Bevke pri Vrhniki, po drugi strani pa se je s svojimi literarnozgodovinskimi, kritiškimi in jezikovnimi članki uveljavil kot eden najdejavnejših domačih slavistov. Bil je urednik in pisec spremnih besedil k Jurčičevemu Juriju Kozjaku in Desetemu bratu, Cankarjevim Novelam in črticam, Pismom Petra Pavla Glavarja, Venčku slovenskih ljudskih pripovedi in drugim knjižnim izdajam, objavil pa je tudi več lastnih del, npr. kulturnozgodovinski vodnik Sveti Kuzma in Damjan na Krki ter knjige Podoba duhovnika v slovenskem slovstvu, Cistercijani v Stični in Pravilo sv. Benedikta.
Kljub pojemajočemu zdravju je šestnajst let urejal glasilo Slovenskega duhovniškega društva, ki mu je med letoma 1974 in 1978 tudi predsedoval, kasneje pa bil njegov podpredsednik. Z umikom v tišino Stične je leta 1979 prenehal pastoralno delovati, še naprej pa se je posvečal raziskovalnemu in publicističnemu delu, tako da je njegova bibliografija ob osemdesetem rojstnem dnevu štela več kot 1300 enot.
Seveda Gregoričeva podoba ne bi bila celovita, če ne bi omenili njegovega življenjskega dela, Slovarja kostelskega govora, ki ga je začel snovati že leta 1934. Z njim si je za jezikovno znanost pridobil neprecenljive zasluge, saj sodi med naše najobsežnejše narečne slovarje in je pozabe obvaroval marsikatero medtem izginulo besedo. Do trenutka, ko so Gregoriča četa 1989 ponesli v grob na samostanskem dvorišču, je ob pomoči sodelavcev zbral okoli 14.000 gesel oziroma nad tisoč strani gradiva in delo pripeljal skoraj do konca. Zaključiti ga ni več mogel, gotovo pa bi nadvse vesel, če bi lahko slišal, da sta občina Kostel in Znanstvenoraziskovalni center SAZU s podpisom pogodbe leta 2010 projekt, ki mu je posvetil toliko časa in ljubezni, sklenili dokončati.
