IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
MARIJA VERA ( 1881 – 1954 )
Marija Vera je bila prva velika dama slovenskega gledališča. Pravzaprav še mnogo več kot to, saj je v svoji dolgi karieri igrala na odrih kar osmih različnih držav, od Švice, Nemčije in Avstrije, do Rusije, Poljske in seveda Jugoslavije. v skoraj polstoletnem ustvarjanju je izoblikovala več kot 280 ženskih vlog in navduševala kritike s svojo sposobnostjo upodabljanja zapletenih značajev. O njeni smrti so leta 1954 poročali slovenski, jugoslovanski, nemški in švicarski časopisi. Novico so uredniki uvrstili med vesti o poroki Marilyn Monroe in gledaliških ambicijah nekdanjega britanskega premiera Churchila.
A začetki se še zdaleč niso zdeli obetavni. Novembra 1881 v Kamniku rojena Frančiška Ksaverija Marija Eppich, kot se je glasilo njeno pravo ime, je že zgodaj izgubila starše. Mati Marija iz vplivne družine Legat, ki je Slovencem dala dva škofa, in oče Jakob, kočevski Nemec, sta umrla, še preden je bilo deklici štirinajst let. Zato se je Marija, takrat si je še želela postati svetnica ali pa vsaj nuna, kot je kasneje pravila, preselila k stricu, ki je bil kaplan v Lipici. V Gradcu se je izšolala za učiteljico. Poklic jo je najprej pripeljal v Pliskovico, kjer je ostala leto dni, potem pa za dve leti še v Štanjel na Krasu.
Epipichova pa je imela višje cilje, in kar je najpomembnejše, bila je dovolj odločna, lahko bi rekli kočevsko trmasta, da jih je tudi uresničila. Ob srečanjih z opero in gledališčem v Trstu je sklenila stopiti na odrske deske, zato je odpotovala na Dunaj, kjer se je vpisala na tamkajšnji konservatorij. Profesorji so o njej sprva govorili kot o ” dekletu iz tujine, nekje tam spodaj “, a je že v prvih javnih nastopih opozorila nase s svojim izjemnim igralskim darom. ”
Po študiju bi morala službo nastopiti v dunajskem Burgtheatru. Ker pa se sezona še ni začela, so jo poslali v Zürich, da bi se tam uigrala. In se tudi je, tako zelo, da je v vlogi Ivane Orleanske postala ljubljenka švicarskega občinstva. Med obiskovalci njenih predstav je bil tudi latvijski baron Otto von Osten-Sacken, ki je znancem na prigovarjanje, naj si gre ogledat njeno igro, najprej odgovoril ” Bo že kaka grda, stara koza, ta vaša Ivana “. Kmalu zatem sta bila z ” grdo, staro kozo ” poročena in Marija mu je leta 1909 rodila hčerko Marie Luise. V Burgtheatru nad njeno poroko niso bili navdušeni. Zato so ji z razlago, da ” gledališča niso prav nič vesela, če se že najmlajše članice predstavljajo kot gospe “, odrekli obljubljeni angažma.
Nekaterih drugih uglednih hiš pa zakonski stan igralke očitno ni motil in tako je, po krajšem vmesnem službovanju v Mannheimu, leta 1911 postala članica gledališča Deutsches Theater v Berlinu, kjer jo je pod okrilje vzel znameniti režiser Max Reinhard. V naslednjih letih je z njegovim ansamblom nastopala v Budimpešti, Rigi, Petersburgu, Dresdnu in Frankfurtu, ter izoblikovala vrsto silovitih dramskih vlog. V tem času je nastopila tudi v filmu Bismarck, ki pa se žal ni ohranil.
Prva svetovna vojna je za marsikaterega igralca pomenila čas težkih preizkušenj. Tudi za Marijo Vero, ki je prekinila kariero v Berlinu, saj se je mož s hčerko leta 1914 umaknil v Latvijo. Po angažmajih v Gradcu in Innsbrucku se je zaposlila v Gdansku, kjer je ob srečevanju z ranjenci ter trpečimi dekleti in ženami po lastnih besedah najbolje začutila poslanstvo umetnosti. Svojega lastnega zakona se ji ni posrečilo rešiti. Leta 1917 se je ločila.
Dve leti kasneje je novonastala jugoslovanska država igralko, ki je nastopala z največjimi gledališkimi imeni svojega časa, povabila, naj se vrne v domovino. Iz švicarskega Basla je jeseni odpotovala v Sarajevo, nato v Novi Sad in Beograd ter se leta 1923 ustalila v Ljubljani. Tu je v naslednjih desetletjih najprej zaznamovala slovensko gledališko sceno, po letu 1945, ko je postala profesorica na Akademiji za igralsko umetnost, pa svoje znanje prenašala na generacije prihodnjih dramskih ustvarjalcev.
Čeprav je bilo z leti zanjo na razpolago vse manj primernih vlog, pa se Marija Vera od odrskih desk ni nikoli mogla zares posloviti. ” Pogled v bodočnost, da bi morala živeti brez svojega poklica, mi je obupen, neznosen, je govorila. Igrala je do zadnjega in tri leta pred smrtjo prejela tudi Prešernovo nagrado, kar je za aristokratsko gospo, ki se v novem sistemu nikoli ni čisto znašla, pomenilo veliko priznanje. Danes se po naši prvi akademski igralki imenuje nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo.
O Mariji Veri je seveda zabeležena tudi prenekatera anekdota. Tako se je igralec Polde Bibič spominjal, da ga je na akademiji med neko vajo nenehno klicala Pepi. Ko se je uprl in priletni dami pojasnil, da ni Pepi, temveč Polde, mu je hladnokrvno odgovorila: “ To pač ni pomembno, na Dunaju so vsi ali Poldeti ali Pepeti, ” ter vztrajala, da je besedilo recitiral natanko tako kot ona, ne le akcente, premore in jakost, temveč je moral posnemati celo njen glas.
Še bolj pa si je srečanje z igralko verjetno zapomnil dr. France Kidrič, ki jo je nekoč srečal, ko se je v avtu peljala proti domu. Marija Vera je vanj uperila svoj ostri pogled – pravili so namreč, da ima oči ujede – in vozilo usmerila naravnost proti znanemu slavistu. Kidrič se je prestrašen umikal in se končno pognal na bližnji travnik, ona pa mu je brez omahovanja sledila. Ko je čez krtine vozila za bežečim profesorjem, je med poskakovanjem vpila: ” Hoop, hoop, hoop ! ” Po tistem ni nikoli več sedla za volan, socialistične oblasti so ji raje dale voznika.