IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
DR. LJUDEVIT JONKE ( 1907 – 1979 )
Nomen est omen, ime je znak, so pravili stari Rimljani. In v primeru dr. Ljudevita Jonkeja, enega najpomembnejših hrvaških jezikoslovcev, uglednega prevajalca, univerzitetnega profesorja in predsednika Matice hrvatske, ki je po njem poimenovala celo nagrado za promocijo hrvaškega jezika in književnosti v svetu, to gotovo drži – vsaj v tolikšni meri, kolikor priimek opozarja na njegovo kočevsko poreklo. Slednje je pri Jonkeju dokazano. Ded prihodnjega jezikoslovca je namreč kot 14-leten deček s trebuhom za kruhom s Kočevske prišel v Karlovac, kjer se je izučil za krojača.
Josip, kot je bilo mlademu Kočevarju ime, je bil domiseln poslovnež in je kmalu razvil polkonfekcijsko obrt. V delavnici je imel vselej na zalogi na pol ukrojene obleke različnih velikosti. Ko je prišla stranka, je moral ustrezno oblačilo le še izbrati in ga prilagoditi meram kupca. Za tedanje čase zelo napreden način dela. Vendar pa Jonke ni bil le cenjen krojač, marveč tudi slovanski domoljub. Včlanjen je bil v Matico slovensko, kakor tudi v Matico hrvatsko, ki ji je kasneje predsedoval njegov vnuk.
Ta se je rodil v Karlovcu julija 1907. V mestu, ki so ga v času grofov Blagajev morali graditi tudi kočevski podložniki, je končal osnovno šolo in klasično gimnazijo. Že leta 1929 je v najkrajšem možnem roku dokončal študij na zagrebški filozofski fakulteti, kjer je diplomiral iz zgodovine, ruščine in latinščine.
Po končanem vojaškem roku v Bileči je nadarjeni šahist, ki je nekoč imel priložnost odigrati simultanko s svetovnim prvakom Emanuelom Laskerjem, izobraževanje nadaljeval na starodavni Karlovi univerzi v Pragi, kjer je diplomiral iz češkega jezika in književnosti. Da bi bil sprejet na univerzo, se je moral naučiti češčine, zato je s seboj v vojsko vzel knjige in se tam jezika naučil kot samouk. Kasneje je v hrvaščino prevedel več več kot dvajset del čeških avtorjev, med njimi tudi Haškovega Dobrega vojaka Švejka, ki je doživel več ponatisov in je še vedno pojem vrhunskega prevoda.
Jonkejev sin je v spominih na očeta opisal, kako je nekoč za prijatelja v zagrebškem antikvariatu iskal hrvaškega Švejka. Prodajalec mu je na vprašanje, ali knjigo ima, odgovoril: ” Veste, zadnje izdaje ne, ampak te vam ne bi niti priporočil. Svetoval bi vam starejšo Jonkejevo, ki je veliko boljša, človek je bil navsezadnje le Čeh! ” Kot je zapisal Jonke mlajši, je potem gospodu razložil, da družina ne izvira iz Češke, temveč iz Kočevskega. Sicer pa je Ljudevit Jonke v Prago ostal zaljubljen do konca življenja, pa tudi Čehi so mu vračali naklonjenost in mu za zbliževanje med kulturama obeh narodov podelili več državnih odlikovanj.
Poklicna pot ga je po končanem šolanju najprej popeljala na Sušak, kjer je sedem let poučeval tamkajšnje gimnazijce. Leta 1940 se je preselil v Zagreb in tam sredi vojnih viher leta 1942 nastopil službo asistenta na Katedri za slovensko filologijo. Od jeseni 1948 je študentom predaval češki jezik in književnost, z letom 1950 pa na novo zasnovani Katedri za sodobni hrvaški jezik prevzel predavanja iz istoimenskega predmeta. Od izvolitve za docenta do upokojitve leta 1973 je katedro 23 let tudi vodil.
Ob predavateljskem in prevajalskem delu se je Jonke v petdesetih letih minulega stoletja začel intenzivno ukvarjati tudi s preučevanjem prej zanemarjene problematike razvoja hrvaščine v 19. stoletju. Njegovo znanstveno delovanje mu je že konec desetletja prineslo izredno članstvo v Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti, ki ga je leta 1963 sprejela še med svoje polnopravne člane. Po drugi strani pa je prav ob raziskovanju jezikovnega razvoja spoznal, da hrvaški jezik ni istoveten s srbskim, in da je dogma o enotnem jeziku nevzdržna.
Čeprav je leta 1954 sodeloval pri pripravi tako imenovanega novosadskega dogovora, ki je na pritisk zveznih oblasti razglasil obstoj skupnega srbohrvatskega jezikaz ekavskim in ijekavskim narečjem, pa je kasneje z vse večjim nelagodjem spremljal poskuse, da se hrvaška ijekavščina izrine iz javnosti in celo iz šol. Več let se je vztrajno boril za enakopravnost obeh jezikov. Leta 1967 so ga osumili sodelovanja pri nastanku Deklaracije o imenu in položaju hrvaškega jezika in ga izključili iz Zveze komunistov. Nekaj let pozneje je svoj podpis pod novosadskim dogovorom javno preklical.
V času hrvaške pomladi je Jonke na Krleževo prigovarjanje sprejel vodenje Matice hrvatske. A ko je Tito obsodil gibanje in je sodišče Matico zaprlo, se je odločitvi zoperstavil. Zato je bil po komaj enoletnem predsedovanju odstranjen iz položaja in kmalu zatem prisiljen v ” prostovoljno” upokojitev. Ostal je le še predsednik jezikovne sekcije pri zagrebški akademiji znanosti in umetnosti, vendar nadzorovan in brez možnosti odločanja. Krleža se je na njegovo prošnjo z pomoč odzval ironično ” Kaj ni lepo v pokoju ? ” ga je vprašal.
Ljudevit Jonke je ostal v nemilosti vse do smrti leta 1979. Doma je imel vedno pripravljen kovček z najnujnejšim, če bi ga prišli aretirat, anonimneži so mu grozili po telefonu. Zelo si je želel obiskati Kočevje, ker mu je nekdo povedal, da naj bi na Kočevskem stal spomenik županu s priimkom Jonke. Namena ni uresničil. Umrl je potisnjen ob stran, ne pa pozabljen, saj se po vnuku krojaškega vajenca iz Kočevja danes imenujejo ulice v več hrvaških mestih, npr. v Zagrebu, Karlovcu, Bjelovarju, Zadru in drugje.
