IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST
FRANC PLASMAN ( + po 1654 )
France Prešeren, Janko Kersnik, Feri Lainšček, Jani Virk, Andrej Rozman- Roza, Lela B. Njatin in še bi lahko naštevali književnike, ki so v svojih delih posegli po tematiki ljudske balade o Rošlinu in Verjanku. Temačna zgodba, ki jo najbrž bolj ali manj vsi poznamo iz učbenikov, se je ohranila v več različicah, govori pa o Verjanku in njegovi materi, ki se po moževi smrti poroči z Rošlinom, morilcem Verjankovega očeta in brata. Da bi bila zadeva še slabša, pohlepna, prav nič cankarjanska mati, v strahu za zapuščino kmalu začne snovati tudi Verjankovo smrt. Mladeniča pošlje v goro po zdravilno vodo za hlinjeno bolezen, Rošlinu pa naroči, naj fanta med potjo ubije. A na koncu ne dočaka sinove, temveč le soprogovo kri, saj Verjanko njun pogovor skrivaj posluša ter v gozdovih temne gore maščuje očetovo in bratovo smrt.
Dandanes se literarni teoretiki večinoma strinjajo, da pesem verjetno izvira iz starogrške tragedije o Orestu, ki je zaradi umora očeta Agamemnona po Apolonovem ukazu ubil mater Klitajmnestro in očima Ajgista. Pokojni etnolog dr. Niko Kuret je sodil, da so nam tematiko Orestije preko sosednjih narodov verjetno posredovali Romani, ki so kot preostanek nekdanjih Rimljanov prebivali na Balkanu. Znani poljski raziskovalec slovenskega izročila Emil Korytko pa je v Prešernovem času zastopal popolnoma drugačno tezo. V cenzurnem izvodu Korytkove zbirke ljudskih pesmi, ki jo hranijo v Ljubljani, je namreč ohranjen njegov lastnoročni pripis, da je pesem najbrž zgodovinska in se nanaša na Franca Plasmana, o katerem je v svojih spisih poročal Valvasor.
Plasmani so izvirali iz Kočevja. Priimek je v mestu izpričan že sredi 15. stoletja, v drugi polovici 16. stoletja pa je bil med najbolj razširjenimi na Kočevskem sploh. Zadnji kočevski Plasman, ime mu je bilo Matevž, je umrl leta 1650. Po njegovi smrti se ime v Kočevju ne pojavlja več. Čeprav o Metevžu ni znano veliko, pa je vendarle mogoče sklepati, da je bil uspešen trgovec in posojevalec denarja, saj se je v njegovem zapuščinskem inventarju ohranil dolg seznam dolžnikov. V Kočevju je imel hišo s pristavo in zemljišči, leta 1635 pa je od baronice Barbare Kacjanar odkupil tudi gospostvo Pusti Gradec, nedaleč od Dragatuša. takrat je bil Plasman že nekaj časa tudi sam poplemeniten, leta 1630 je namreč dobil naslov plemeniti Ostwindberg. Med letoma 1641 in 1643 je v listinah še omenjen kot zakupnik kočevske vicedomske mitnice, potem pa se je po mnenju zgodovinarja dr. Borisa Golca verjetno popolnoma umaknil v Pusti Gradec, kjer je v krogu družine preživel ostanek življenja.
Ob smrti je Matevž Plasman za seboj zapustil vdovo in tri sinove. Najmlajši izmed njih se je odločil za meniško življenje in v zgodovini ni zapustil sledov, starejša dva pa sta bila bolj nemirne narave. Še posebej srednji, Henrik, je veljal za odločnega borca proti Osmanom. Smrt ga je doletela med vojaško službo na Hrvaškem. Kot je ostalo zabeleženo, ga je med vračanjem z dolžnosti neke noči napadla skupina Turkov. Premoči se je baje dolgo uspešno postavljal po robu. Ko se je njegov konj zgrudil, se je naslonil na bližnje drevo in po napadalcih sekal, dokler ni zlomil meča. Uspel naj bi še poprijeti za orožje enega od padlih sovražnikov, je leta 1805 poročal Laibacher Wochenblatt, a ga je v tem že obglavila turška sablja.
Če je bil Henrikov konec viteški, pa je najstarejši izmed Plasmanovih sinov bolj zaslovel po vzkipljivosti. Leta 1654 je Franc Plasman prijezdil na dom in od matere, ki se je malo prej omožila s preprostim meščanom, hotel denar. Njen odgovor, da ima vse premoženje v skrbi mož, ki je s posli odšel na njivo, je srboritega prvorojenca tako razburil, da je oddirjal na polje ter tam očimu odsekal glavo. Valvasor piše, da jo je materi v obraz zalučal z besedami: ” Ti kurba stara! Tukaj imaš svojega moža! Zdaj pa se zabavaj in ljubi z njim, kakor se hočeš! ” Povsem drugače torej od trpkega očitka: ” Želeli piti sinovo, zdaj nate kri Rošlinovo, ” ki ga je Verjanku v svoji različici balade na jezik položil Prešeren.
Po umoru se je Franc, tudi sam izvrsten vojak, zatekel v Hrvaško. Ni dolgo zdržal. Vrnil se je v domovino, kjer so ga prijeli in obsodili na smrt. Vendar pa se mu je iz ljubljanskih zaporov na Tanči posrečilo pobegniti, pravijo, da s pomočjo zaljubljene dekle sodnega sluge, ki ji je obljubil poroko. A že pri Vicedomskih vratih na današnjem Kongresnem trgu naj bi se sam zavihtel na konja, dekle pustil za seboj ter znova pobegnil čez Kolpo. V službo so ga kot prefekta oziroma nadzornika posestev vzeli Frankopani. Toda tudi pri njih se ni obnesel. Delodajalcem je povzročil toliko škode, da so ga končno vrgli v ječo, kjer je, po Valvasorjevih besedah, ” umrl ali, bolje rečeno zgnil “.
Tako je izumrl rod Plasmanov. Danes nanje poleg pisnih virov ter romantičnih nemških zgodb in balad, ki jih je v 19. stoletju objavljalo ljubljansko časopisje, eno od njih je v dijaških dneh napisal celo Jovan Vesel Koseski, ob Korytkovi tezi o poreklu pesmi Rošlin in Verjanko spominja le še kapela v Pustem Gradcu, kjer je nekoč svoje ime ovekovečil Matevž Plasman. V Nemčiji pa še vedno živijo Plassmanni, ki so po družinskem izročilu sorodstveno povezani s slovenskimi. In Fritza Plassmanna, visokoraslega, rdečelasega dudaša s kancem škotske krvi, srce še zmeraj vleče v Belo krajino in na Kočevsko, kjer skuša razvozlati davne uganke družinske preteklosti.
