IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “ 75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI ” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                            FRAN  LEVSTIK  ( 1831 – 1887 )

Fran Levstik je še eden iz plejade Slovencev, ki so znani skoraj vsemu, kar leze in gre. Kdor se v otroštvu ni srečal z Najdihojco ali pravljico o Vidkovi srajčici, pa gotovo pozna vsaj Martina Krpana in njegov obračun z Brdavsom. Seveda pa Levstik ni bil le književnik, temveč tudi eden naših najvidnejših politikov, časnikar, urednik in satirik.

V življenjepisih ne zasledimo podatkov, ki bi ga tesneje povezovali s Kočevsko. Vendar pa je kot otrok slovenskih Aten, kot si pravijo v občini Velike Lašče, z njo prišel v stik po volilni plati. Laščani so tedaj namreč volili v Kočevju in najmanj enkrat so tudi Kočevarji pisatelja tako navdušili, da jim je javno izrekal svojo naklonjenost. Bilo je leta 1863, ko je Slovenec Luka Svetec na volitvah za deželni zbor s prepričljivo večino požel uspeh med velikolaškimi in ribniškimi, pa tudi med nemško govorečimi kočevskimi volivci.

Kasneje so se Levstikove simpatije do Svetca sicer ohladile in postal je eden njegovih najbolj srditih kritikov, a spomladi 1863 so bile stvari še v najlepšem redu. Levstik je Svetca podpiral in v časniku Naprej volivce vzpodbujal, naj mu na volitvah namenijo svoj glas. “Kolikor je znano nam, ki dobro vemo za vse zadeve kočevskega, ribniškega in laškega okraja, imate samo enega moža, kteri bi rad gotovo deželi in slovenskemu narodu na korist prišel v deželni zbor,” je pisal. “Ta mož je adjunkt v Kočevji g. Luka Svetec.”

Zato ne preseneča, da je po Svetčevi zmagi odločitev kočevskih volivcev rad omenjal kot zgled odgovornega ravnanja. Ko so se sredi leta na volitve podali v Posočju, je volilne može opozoril:”Kako je bilo pa un dan v Kočevji, ko je bil izvoljen g. Svetec? Na vse kriplje so se nekateri odvirali in branili, da bi ta mož ne bil izvoljen; toda pošteni Kočevarji , narodni Ribničanje in modri Laščanje so stali kakor en mož. “ Piscem Triester Zeitunga, ki je podpihoval mednacionalna nasprotja, pa je odgovarjal: ” Ali zadnja volitev je pokazala, da ne črti niti Kočevar Slovenca, niti Slovenec Kočevarja “.

A gotovo je kot najbolj imenitno treba omeniti duhovno pripoved, ki jo je v Napreju objavil takoj po volitvah. V besedilu, ki je kasneje našlo mesto v njegovih zbranih delih, si je Levstik pošteno privoščil tisti del velikolaških rojakov, ki se kot volivci v nasprotju s Kočevarji menda niso posebej izkazali. Pod psevdonimom oziroma začetnicama M. O. je tako zabeležil: “Vse hvale in časti vredno je, da so se pri kočevskej volitvi novega poslanca 30. aprila tako junaški držali Kočevarji, Ribničanje in tudi Laščanje. Pokazali so, da so začeli vendar čutiti, kako važno delo, vsej deželi ali koristno ali škodljivo, kako imeniten posel je taka volitev. Slovenci so posebno krepko stali, kakor je treba možem, ki se ne dadé nikamor nagniti, če pride še taka vihra; pošteni Kočevarji pak so razodeli, kako so bili zložni in pravični tudi tistim sovolilcem, ki niso Nemci. Slava moškim volilcem !

Samo neko majhno opombico bi rad naredil, če ne bodo hudi razumni Laščanje, ki me tako črté, ker sem začel dopisovati v časnike; le nekaj jih posebno peče, ker ne morejo prav do dobrega zvedeti, kdo je pravzaprav ta grdogledi ” Naprejev ” dopisnik. 

Če sem prej tudi pohvalil Laščane, moram pristaviti, da mi niso bili na misli vsi možje lâškega okraja (becirka). Nekaterim právim Laščanom t. j. okrog slavnih Lašč  prebivajočim volilcem se je bila pa čudna pripetila. Vsi so bili namreč odpravljeni, da pojdejo volit, kakor je tudi spodobno. Uže tisti dan poprej so bili urezali vsak svojo novo  léskovo palico v grmu, in potem deli na glisti, da bi kolikor toliko prevénila po noči. Drugi dan zjutraj zgodaj vstanejo, potem se umijejo, srteméni izpodvežejo, Bogù se priporočé, pa tobaka napravijo, da bi po poti imeli kaj dima v ustih. Na to volilci v roke plunejo in hajdi proti Kočevju volit novega poslanca!

Takisto so v božjem strahu mastito koračili mimo rajncega Markota do Podplánine brez kake nesreče; tudi se jim ni bilo dogodilo nič tacega, kar bi bilo vredno, da se zapiše. Moški so se pa res držali, kakor tisti, ki gredó voli kupovat v daljnje kraje. 

Ko pridejo do Peklénščeka, tačas pak se nekdo med njimi oglasi. ” Možjé in gospodarji!  Kam pa gremo ? ”                                                                                                                                               

Vsi mu odgovore: ” V Kočevje, poslanca volit.”                                                                                         

Vpraša jih oni: ” Koga pa mislite, da bi volili, dragi možjé in čestiti Laščanje?”

Oglasijo se: ” Menda Svetca, ali ne?”

Na to zopet reče uni: ” Koga pa Kočevarji mislijo voliti ? “

Velé mu Laščanje: “Slišati je, da tudi Svetca.”

Pravi jim uni: ” Veste kaj? Če ste pametni, vrnimo se, ker v kočevski rog ne smemo trobiti, sicer bi nas po časnikih zopet raznašali.”

Potem vsi zavpijejo: ” Ta pametno govori! Možjé! Res je taka. Vrnimo se!”

Urno so obrnili peté, in šli v božjem strahu zopet nazaj. Laščan se pa kmalu ustraši, naj  ga zadéne še taka nesreča ali stiska. Po poti so se brž domislili, kako bodo govorili, ko domú pridejo.

Domá pak jih je zarés vprašalo vse, malo in véliko: ” No, v kakošen rog ste v Kočevji trobili ?”

Možjé pak so odgovorili: ” V nobenega nismo.”

” Kako je to, da ne?”

” Zmenjeni smo bili, da bi nas imel na cesti počakati z vozom ta in ta; ker ga pa ni bilo, potlej smo djali; kaj hočemo? Peš ne kaže hoditi, ker bi raztrgali več podplatov, nego je vredna vsa volitev.”

Tako so nekateri Laščanje volili novega poslanca. Bog jim daj zdravje! ”