Vsi prispevki, ki jih je objavil/a duk

Društveno prvenstvo v balinanju

13. in 14. oktobra 2020 je na domačem balinišču potekalo Društveno prvenstvo v balinanju posamezno za članice in člane.

Rezultati:

ŽENSKE:  1.  Majda Klepac                                                                                                                                                          2. Bruna Volčjak                                                                                                                                                          3 . Marija Petrovčič                                                                                                                                                      4.  Vera Veselič

MOŠKI:  1. Dušan Žagar                                                                                                                                                              2. Gorazd Štricelj                                                                                                                                                        3. Ivan Novak                                                                                                                                                                4. Franci Miklič                                                                                                                                                              5. Dušan Kuk                                                                                                                                                                  6. Anton Jalovec

Podatke je posredoval vodja tekmovanja Ivan Novak.

Natečaj za kulturno stvaritev v “korona letu” 2020

Spoštovani ljubitelji kulture,
Epidemija Covid-19 nam je vsem spremenila življenje in pustila pečat v načinu dela,
predvsem kar zadeva organizacijo kulturnih dogodkov in kulturnih vsebin, ki fizično
združujejo in zbližujejo ljudi. V tem času smo bili prisiljeni v drugačno komunikacijo in
razmišljanje. Gledališča, predstave, koncerti in še marsikaj, vse se je preselilo na splet,
v drugačno, nefizično obliko. Zaprti v svojih domovih smo si sami morali krajšati čas in
ga zapolniti z nam ljubimi vsebinami.

Komisija za kulturo Zveze društev upokojencev Slovenije zato želi za nas in generacije,
ki prihajajo za nami, pustiti svojevrstno kulturno pričevanje o tem, kako smo starejši
preživeli in preživljamo ta nenavaden čas. Razpisujemo vsebinsko raznolik natečaj
kulturnih stvaritev, s katerim želimo povezati člane in kulturnike iz vseh koncev
Slovenije. Vabljeni k sodelovanju!

1. Pogoji za sodelovanje in predstavljena tema
Pravico do sodelovanja imajo člani društev upokojencev z avtorskimi deli. Prijavljeno
delo je lahko nastalo v t. i. »korona času«, to je bodisi v času pandemije Covid-19
(marec-maj 2020) bodisi kasneje, a se v vsakem primeru vsebinsko navezuje na temo
osebnih doživljanj, počutij, izkušenj, resničnih dogodkov in preživljanja časa v tem
obdobju ter izkazujejo čustveno vpetost posameznika v času izolacije, omejitev in drugih
življenjskih nevšečnosti, s katerimi smo bili soočeni v tem času.
2. Razpisane kategorije
Posameznik lahko sodeluje v več kategorijah, a le s po enim delom v eni kategoriji in ob
upoštevanju pravil in omejitev, ki veljajo za posamezno kategorijo:
Kategorija 1: Literarno ustvarjanje: proza, poezija, misli, kratke zgodbe, šale.
Pravila in omejitve: Ni žanrske omejitve besedila. Dolžina besedila naj bo do največ
1500 besed. Besedila so lahko natipkana ali ročno, čitljivo pisana.
Kategorija 2: Likovno/risarsko ustvarjanje: likovno delo, ilustracija, risba, strip.
Pravila in omejitve: Tehnika in format risb, stripov in likovnih del ni določen,
posameznik jo lahko izbere sam.

Kategorija 3: Literarno-likovno ustvarjanje
Pravila in omejitve: Literarna dela iz 1. kategorije so lahko vsebinsko dopolnjena z
likovno/risarskim izdelkom iz 2. kategorije. Primer: kratka zgodba ima lahko
pripadajoče likovno delo, ilustracijo ali risbo.

3. Prijava na natečaj, označevanje del in pošiljanje
Prijavnine ni. Na natečaju sodelujejo člani DU, avtorji, ki bodo svoja dela poslali do
vključno do petka, 20.11. 2020:
 po elektronski pošti na: dijana.lukic@zdus-zveza.si,
 z navadno pošto na ZDUS, Kebetova 9, 1000 Ljubljana, s pripisom za »korona«
natečaj in označbo kategorije (1, 2 ali 3), v kateri sodeluje.

S prijavo avtor zagotavlja, da so dela avtorska in jih dovoljuje za objavo za namene
promocije kulturnih aktivnosti starejših, kar med drugimi vključuje tudi objavo v
promocijskih gradivih ZDUS, reviji ZDUS Plus in na družabnem omrežju Facebook ZDUS
z ustrezno navedbo avtorja.

VABLJENI K SODELOVANJU !

Prispevke lahko oddate tudi pri nas na društvu, posredovali jih bomo naprej.

 

Otvoritev balinišča

V sredo 30.9.2020 je na DU Kočevje potekala otvoritev nove dodatne steze balinišča. Sedaj  bo lažje organizirati razna tekmovanja, katera na eni sami stezi, sedaj niso bila mogoča. S finančno pomočjo Občine Kočevje in z velikim številom opravljenih prostovoljnih ur članov društva, je društvo tako prišlo do potrebne dodatne steze balinišča.

Ob tej priložnosti je potekal tudi turnir, na katerem so nastopile štiri ekipe društva.
REZULTAti.
1. mesto DU 1  v sestavi : Franc Miklič, Dušan Žagar, Anton Žagar
2. mesto  DU 2  v sestavi  : Gorazd Štricelj, Anton Jalovec, Jože Henigman
3. mesto  DU  3 v sestavi : Vera Veselič, Bruna Volčjak, Marija Petrovčič in Ivan Novak
4. mesto  DU  4 v sestavi : Dore Goljevšček, Milena Perko, Majda Klepac in Jože Krapež
Najboljša igralka turnirja  je bila Vera Veselič, najboljši igralec pa Dušan Žagar.
Zapisal: Jože Kozina

SO LETA MINILA……….. od 1971 do 1990…2.del

Čas od 1971 do 1980;  v tretjem desetletju – samostojnost

Leta od 1971 do 1980 so bila zelo naporna in organizacijsko  zahtevna. Vodstvo društva je v tem času poskušalo pridobiti čim več sredstev za obnovo pridobljene stavbe. Potreba po obnovi je bila vidna v vsakem kotu stavbe, saj dolga leta ni bila vzdrževana in vseskozi  naseljena s številnimi stanovalci.

V letih od 1968 do 1974 je društvo vodil predsednik Rudi Mohar. Leta 1975 je bil za predsednika društva izvoljen Franc Oberč. Tajniška dela je opravljal Stane Pintar, blagajniška pa Rezka Lavrič. Pred tem je tajniška dela opravljal Vekoslav Figar, ki pa je leta 1976 umrl.

Leta 1974 je izšel nov zakon o društvih, ki je odrejal enoletni rok za uskladitev delovanja društev. Zato je tedanje vodstvo sklicalo izredne občne zbore, na katerih se je odločalo o ustanovitvi Društva upokojencev Kočevje, volitvah delegatov in sprejemu Pravil o delovanju društva. Od ustanovitve do leta 1974 je društvo delovalo kot podružnica Zveze društev upokojencev SRS Ljubljana. Leta 1976 je bilo društvo vpisano v register društev pri Skupščini občine Kočevje, oddelek za notranje zadeve.

Leto 1975  je ustanovno leto društva upokojencev Kočevje kot samostojne pravne osebe

V tem obdobju je bilo društvo upokojencev pobudnik za začetek priprav za izgradnjo doma ostarelih v Kočevju. Leta 1979 je podprlo predlog občinske skupščine za nadaljevanje samoprispevka v višini 2% od osebnih dohodkov zaposlenih, pri čemer bi se od zbranih sredstev namenilo 1 milijardo S din za sofinanciranje izgradnje doma.

Na področju športa so bile aktivne naslednje športne ekipe: kegljači, strelci, balinarji in šahisti. Iz tega lahko zaključimo, da so se športne dejavnosti širile in pritegnile številne člane društva. Na tem področju je bil zelo prizadeven Špiro Žegarac .

V letu 1977 so bile v Kočevju organizirane področne športne igre v kegljanju, balinanju, strelstvu in šahu. Stroške je poravnala Zveza društev upokojencev iz Ljubljane.

Društvo je tudi finančno podpiralo Delavsko godbo, ki se je udeleževala pogrebov posameznih članov društva. Ravno tako je umrlega člana društva spremljal praporščak s praporom društva, seveda v primeru, če so svojci umrlega to želeli.

V letu 1977 so bila izdana nova PRAVILA delovanja društva.

Tega leta so v izvršnem odboru društva delovali:                                                                            predsednik Franc Oberč, tajnik Stane Pintar, blagajničarka Rezka Lavrič,                             člani: Franc Jelen, Jože Adamič, Marija Kramar, Franc Benčina, Štefka Benčina, Rudi Mohar, Vinko Pužem, Jože Markovič, Špiro Žegarac, Franc Ožbolt in Gizela Šeško,    nadzorni odbor: Slavko Miller, Marija Bremec in Drago Popit.                                              Program društva je med drugim predvideval: 11 izletov v razne kraje po Sloveniji, takratni Jugoslaviji in enkrat ali dvakrat v tujino. Program so prejeli vsi poverjeniki, plakati so bili razobešeni tudi na oglasnih deskah.

Poslovanje bifeja društva je bilo izjemnega pomena zaradi pridobivanja sredstev za obnovo stavbe, zato je vodstvo društva dobro pretehtalo predloge pri imenovanju poslovodje točilnice, kot so imenovali bife. V letu 1976 je bil za poslovodjo izbran Franjo Menard, v primopredajni komisiji pa so bili: dosedanji poslovodja Franc Jelen, Jože Pogorelec kot direktor Računovodskega biroja Kočevje, Jože Markovič kot predsednik komisije za gospodarsko dejavnost društva in Slavko Miller kot predsednik nadzornega odbora društva.

V letu 1976 je v društvu delovalo več komisij, in sicer gospodarska komisija, odbor za klubsko dejavnost in komisija za izlete.

V letu 1978 so v društvu organizirali pravno pomoč za člane, ki jo je enkrat mesečno nudil Edo Rus.

Aktivnosti za pričetek izgradnje doma starejših občanov so bile stalnica na sejah izvršnega odbora. Na osnovi zagotovila predsednika izvršnega odbora Občine Kočevje Alojza Petka naj bi pričeli z gradnjo v letu 1979, kar pa s ni uresničilo.

Izvršni odbor društva je na seji 29.3.1979 med drugim obravnaval tudi poročilo o poteku priprav za gradnjo doma  za ostarele v Kočevju. Predsednik IO pove, da je v ta namen imenovan gradbeni odbor. Član izvršnega odbora Jože Adamič je poročal, da je s sredstvi sklada za gradnjo domov in stanovanj pri Skupno00sti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije v Ljubljani bilo zgrajenih:

30   novih domov s skupno                                                         4.326 posteljami,                                          9    novih prizidkov s skupno                                                        942 posteljami,                                      18    končanih sanacij domov s skupno                                     138 posteljami in da je v gradnji še    6 prizidkov k sedanjim domovom s                                          633 posteljami.

Na področju Občine Kočevje so bila od leta 1966 do 1978 pridobljena sredstva od 4% prispevka za stanovanjski sklad pri SPIZ v znesku 2,087.040.000.- S din.

Od tega je ostalo:                                                                                                                                                70% skladu za domove in stanovanja pri SPIZ                                             ( 1,460.930.000,- S din )  30% solidarnostnemu skladu Stanovanjske skupnosti Kočevje              ( 626.110.000,- S din )

Vsa zbrana sredstva od leta 1977 do 1980 v višini 2 milijard S din so bila namenjena za gradnjo doma ostarelih v Kočevju.

Na seji izvršnega odbora društva 5.2.1980 so zopet podrobno obravnavali problem začetka izgradnje doma ostarelih. Prisotni Tone Kajfež, predsednik Občinske skupnosti socialnega skrbstva Kočevje, je zagotovil, da bo občinska skupnost prevzela vlogo investitorja doma. Za to investicijo je potrebno 5,5 milijard S din. Sredstva bodo zagotovljena iz sledečih virov: 2,5 milj. Stanovanjski sklad SPIZ Ljubljana,                                                                                                    1,3 milj. Stanovanjska skupnost Kočevje in                                                                                                1,0 milj. krajevni samoprispevek.

Manjkajoča sredstva bo potrebno zagotoviti še iz drugih virov.

Leta 1980 je v času od 26.5 do 31.5. društvo praznovalo teden upokojencev in 30-letnico obstoja. PROGRAM praznovanja je bil sledeč:                                                                                        26.5. slavnostna seja v sejni dvorani krajevne skupnosti, na kateri so:

  • učenci osnovne šole izročili šopke in darilca za 30-letno članstvo v društvu 8 članicam,
  • NONET iz Željn je prepeval domače pesmi,
  • referat o zgodovini in sedanji vlogi društva je podal tajnik Stane Pintar,
  • pozdravni govor je imela predsednica SZDL Tanja Svetličič,
  • petim delovnim organizacijam, ki dobro skrbijo za svoje upokojence, so bile podeljene diplome.

Pevska skupina NONET iz Željn, ustanovljena leta 1969, je pogosto nastopala na proslavah in slavnostnih prireditvah Društva upokojencev Kočevje. Vseh devet pevk je bilo oblečenih v gorenjsko narodno nošo. Prepevale so domače slovenske pesmi in s tem širile dobro voljo pri poslušalcih, zato so bili v društvu upokojencev vedno veseli njihovega nastopa in jim bili še posebno hvaležni.

31.5. je potekalo medkrajevno območno športno tekmovanje upokojencev v kegljanju, balinanju, strelstvu, šahu in ribolovu. Tekmovanja se je udeležilo okrog 70 športnikov, razglasitev rezultatov pa je bila v hotelu Pugled, kjer je bila tudi pogostitev.

V letu 1980 je vodstvo pričelo s pripravami za izvršitev del na obnovi fasade. Prvič se omenja tudi zavod za spomeniško varstvo v zvezi s stavbo društva.

Decembra 1980 v programu izletov za prihodnje leto prvič omenjajo izlet v neznano. Ravno tako v programu prvič zasledimo predlog za organiziranje razstave ročnih del. Program društvenih dejavnosti je bil tako še bolj obsežen in izpopolnjen.

Čas od 1981 do 1990; v četrtem desetletju uresničena gradnja doma za starejše 

Na seji izvršnega odbora 12.5.1981 so na predlog  Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je tega leta praznovala 35 let, sprejeli predloge za podelitev zlate značke zaslužnim članom in srebrne zaslužnim delovnim kolektivom. Bronaste značke so bile v prodaji.                    Zlato značko so prejeli: Franc Oberč, Rezka Lavrič, Jože Adamič, Rudi Mohar, Franc Jelen, Špiro Žegarac, Alojz Levstik, Stane Pintar, Vinko Pužem, Slavko Klarič, Edo Tomc in Andrej Klun.                                                                                                                                                                  Srebrno značko s priznanjem je prejela ženska pevska skupina NONET iz Željn, Posestvo Snežnik Kočevska Reka in Osnovna šola Kočevje.

Društvo je bilo obveščeno, da bo počitniški dom upokojencev v Izoli dograjen predvidoma v začetku leta 1982.

V letu 1983 so bili sklicani občni zbori po krajevnih skupnostih in izvedene volitve v organe društva. V tem mandatu je bil za predsednika izvoljen Anton Štimec, za tajnico Nelka Klun in za blagajničarko Rezka Lavrič.

Člani izvršnega odbora pa so bili: Anton Štimec, Matija Glad, Ignac Andoljšek, Jože Potočar, Milka Cilenšek, Franc Oberč, Nelka Klun, Kristina Trkovnik, Drago Gril, Dana Jerše, Pavle Krapež in Andrej Klun. Na drugi redni seji izvršnega odbora so za podpredsednico društva izvolili Milko Cilenšek. Na seji izvršnega odbora 21.5.1984 je novoizvoljeni predsednik društva Anton Štimec odstopil iz zdravstvenih razlogov, zato je izvršni odbor 22.1.1985 za predsednico društva izvolil Milko Cilenšek in za podpredsednika Matijo Glada.

V letu 1984 so zaradi težav z obratovanjem točilnice razpravljali o možnostih oddaje točilnice v najem hotelu Pugled Kočevje. Z dnem 1.3.1985 je hotel prevzel točilnico v svoje poslovanje.

Dolgoletne razprave in priprave na gradnjo doma ostarelih v Kočevju so vendar obrodile sadove. Leta 1984 so pričeli z gradnjo. Pri tem so zelo resno razpravljali o možnosti, da se dosedanji društveni prostori oz. celotna stavba na Reški cesti 5 odda v uporabo mladini, društvo pa bi za svoje delovanje dobilo v najem ustrezne prostore v novozgrajenem domu za ostarele. Takšen predlog so zagovarjale takratne družbeno-politične organizacije. Člani izvršnega odbora društva, razen redkih izjem, so se temu močno upirali z obrazložitvijo, da je društvo že pred II. svetovno vojno imelo svoje lastniške prostore, ki pa jih po vojni ni dobilo nazaj, zato so smatrali, da so upravičeni do svoje stavbe, katero so dejansko odkupili in jo vse od pridobitve , tj. od leta 1967, tudi obnavljali in vzdrževali. Odločen protest članov izvršnega odbora, s podporo Zveze društev upokojencev v Ljubljani, je obrodil sadove, tako da je društvo nadaljevalo delovanje v svoji stavbi na Reški cesti 5.

Leta 1987 je potekala razprava o finančni podpori društva dograjenemu domu ostarelih v Kočevju.  Vodstvo doma je društvo zaprosilo za odobritev 1 milijarde sredstev za nakup opreme doma. Društvo upokojencev Kočevje naj bi svoja 3-4 stanovanja ponudilo v odkup Samoupravni stanovanjski skupnosti v Kočevju, celotno kupnino pa bi tako namenili za nakup potrebne opreme. Z mnenjem ZDUS-a, je bilo na konferenci delegatov društva 13.4.1987 sklenjeno, da se odstopita 2 enosobna stanovanja v takratni knjižni vrednosti solidarnostnemu skladu v stanovanjskem gospodarstvu s tem, da le-ta nakaže protivrednost teh stanovanj Domu starejših občanov v Kočevju za pokritje nabave opreme.

Iz celotne razpoložljive dokumentacije lahko zaključimo, da je Društvo upokojencev Kočevje odigralo pomembno vlogo pri gradnji Doma starejših občanov v Kočevju tako z vidika vzpodbude za gradnjo kot tudi dokaj obsežnega finančnega prispevka.

V letu 1987 je SPIZ z zakonom o dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odredil izplačevanje pokojnin za nazaj, ker so doslej upokojenci prejemali pokojnino za naprej. To odločitev so upokojenci sprejeli z ogorčenjem. To so storili pisno pristojnim organom. Dobro organiziran in obsežen protest pa ni bil uspešen, zato so od leta 1987 upokojenci prejemali pokojnino za nazaj, pri čemer so bili prikrajšani za eno pokojnino.

V letu 1987 so se vršili občni zbori po krajevnih skupnostih in istočasno volitve v organe društva.

V izvršni odbor društva so bili izvoljeni: Viktor Dragoš, Drago Gril, Matija Glad, Poldka Hrovatin, Sonja Komac, Tone Koleta, Srečko Košir, Pavle Krapež, Olga Knavs, Rezka Lavrič, Dana Lavrih, Jože Špolar, Pavla Gergar, Tone Škrjanc in Jože Žagar. Na prvi seji izvršnega odbora 26.2.1988 so začasno za predsednika izvolili Draga Grila, za namestnico predsednika Milko Cilenšek, za tajnika – začasno Viktorja Dragoša in za blagajničarko Rezko Lavrič.

Na letni konferenci društva 28.3.1989 so razrešili začasnega predsednika Draga Grila in začasnega tajnika Viktorja Dragoša ter izvolili novo vodstvo, in sicer je postal predsednim društva Jože Svete in tajnica Majda Marinč.

……………………………..

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

 

 

Tam nekje med travami… POT ŽIVLJENJA

Iz 6 pesniške zbirke  Tam nekje med travami…                                                                                              naše članice Živke Komac predstavljamo pesem 

                                POT   ŽIVLJENJA

Zrcalo časa iz leta v leto

nove gubice pokaže,

tu in tam pa s srebrnino

večji pramen las premaže.

 

Odisejada v življenju

– labirint z neznanimi potmi –

nenehno nam postavlja uganke ,

kam, do kod bomo prišli.

 

Dvom včasih nas ustavi,

v katero smer križišče kaže,

pot, ki usoda jo zariše.

Mar je prava ali laže?

 

Resnica, ki jo iščemo,

je vedno ena sama:

če ljubiš sebe in ves svet,

ostaneš svoj in svetu svet.

 

Napolnjena popotna torba

je zaklad neprenosljiv.

V njej se nadgrajuje zgodba

tebi lastna – tvoj arhiv.

SO LETA MINILA ………. od 1950 do 1970…1.del

Spoštovane članice, cenjeni člani, dragi bralci spletne strani Društva upokojencev Kočevje.

SO LETA MINILA ….. in že je tukaj 70 let od takrat, ko je bilo ustanovljeno naše društvo. Zato bomo letos obeležili ta pomemben jubilej, vas seznanili kako je potekal razvoj društva od ustanovitve do danes. Ustvarjalci te vsebino bomo veseli  vašega zanimanja  in tudi odziva. Mnogi izmed vas imate računalnik in znanje za uporabo le-tega – zato PIŠITE NAM. Storili bomo vse, da se povežemo in si na ta način popestrimo dogajanja v tretjem življenjskem obdobju.  Danes in tudi v bodoče bo  nadvse pomembno povezovanje na daljavo. 

 

 

                                                                                                            

Drage upokojenke in upokojenci 

Živimo v svetu, kjer najbolj temeljne in humane vrednote doživljajo tiho, a nič manj vztrajno erozijo. Temeljna človečnost, medsebojna pomoč, spoštovanje in razumevanje ter strpnost imajo vse manj domovinske pravice med nami. Če k temu prištejemo še izključno k produktivnosti naravnano družbo, se zdi, da vsi, ki ne ustvarjajo, v družbi predstavljajo breme, so odveč in so nebodigatreba. A ob tem je nujno in takoj potrebno zapisati dvoje: starost ni bolezen in njej ne ubeži nihče. Vsak, prav vsak, bo nekega dne star in si bo brez dvoma želel primernega življenjskega standarda tudi v jeseni svojega življenja. In drugo, nemara še bolj pomembno dejstvo – beseda upokojenec ali upokojenka bi moral predstavljati status, saj si ga je oseba z minulim delom ustvarila. Nobenemu izmed njih ni bilo nič podarjenega, obratno, leta in leta trdega dela ter plačevanja prispevkov so neizbrisljivo dejstvo, ki ga vse prevečkrat ne namenoma ali celo namenoma nekateri spregledajo.                                                                                                              Zato sem toliko bolj ponosen in odkrito vesel, da imamo v naši občini predvsem po zaslugi neumornega delovanja Društva upokojencev zadnjih 70-let drugačen pogled in razumevanje ter posledično odnos do starejših, naših upokojenk in upokojencev. S tesnim medsebojnim sodelovanjem vztrajno branimo uvodoma predstavljene vrednote v naši sredi in gradimo družbo, ki vključuje in ne izključuje. Če so bili nekdaj iz družbenega življenja odrinjeni drugače misleči, pripadniki različnih veroizpovedi ali ljudje drugačne barve kože in spolne usmerjenosti, so danes to žal naši starejši. In to je vsaj zame največji družbeni poraz! Odnos do ranljivih, med katerimi danes izstopajo starejši je lakmusov papir zrelosti posamezne skupnosti. In tu je bilo postorjenega veliko. Občina Kočevje ima že nekaj let zapored laskavi naslov starostnikom prijazna občina, kar pomeni, da starost spoštujemo, saj z njo pride še ena pomembna vrlina, ki ji žal prevečkrat obračamo hrbet – modrost. Aktivnosti, ki imajo tudi jasna finančna zagotovila v občinskem proračunu, so usmerjena v medgeneracijski dialog, kjer se vsi počutimo enakopravne in enakovredne, kjer s skupnimi močmi ustvarjamo in gradimo prihodnost naše občine in kjer je prostora za vsakogar. Da smo lahko pri tem uspešni, ji zaslužno prav vaše Društvo upokojencev, ki predstavlja naravno povezavo med občino, drugimi interesnimi skupinami in starejšimi. Novi in novi, manjši in večji projekti se nizajo v ogrlico čudovitih zgodb, kjer prevladuje iskreno zadovoljstvo, pospremljeno z dobrodušnim nasmeškom in toplim stiskom roke.

Cenjeni vsi, ki toliko let pišete čudovito zgodbo o uspehu našega Društva upokojencev, hvala vam v imenu vseh, da ste. Da nas opozarjate, spodbujate in tudi pograjate, kadar se kaj upočasni ali kaj spregleda. Zagotavljam vam, da vsak vaš predlog, pobudo in idejo vedno znova skrbno pretehtamo in v kolikor je le mogoče, pristopimo k realizaciji. In če kdaj, kaj umanjka, je to zgolj zato, ker v preobilici vsega včasih kakšno stvar spregledamo. A v sodelovanju z vami, bo teh tudi v prihodnje vse manj.

Čestitke ob tako pomembnem jubileju ter na nadaljnje sodelovanje tudi v prihodnje!

Dr. Vladimir Prebilič,
župan občine Kočevje

Spoštovane članice, cenjeni člani

Kaj prinaša upokojitev? Predvsem olajšanje, ker nismo več vezani na obveznosti in dolžnosti, ki nam jih je nalagalo delo v službi. Ostaja nam čas, ki ga sedaj lahko izkoristimo po svojih željah.

V našem društvu so vpeljane številne aktivnosti in dejavnosti, kot so: kulturne prireditve, srečanja, izleti, letovanje in družabne igre. Organizirane so tudi posamezne skupine – pevski zbor, plesna skupina »Zimzelenke«, bralni in foto krožek, gledališka skupina »Kofetarce«, krožek ročnih del in klekljarska sekcija, izobraževanje, dopisništvo in informiranje, skupina za postrežbo. V športno rekreativni dejavnosti delujejo: balinanje, kegljanje, streljanje z zračno puško, pikado, šah, kegljanje s kroglo na vrvici, petanka, pohodništvo, športni ribolov, smučanje, tenis in telovadba. Prav gotovo je kakšna od njih tudi za vaše želje in zmožnosti. Z veseljem in zadovoljstvom pričakujemo vašo vključitev v posamezna področja dela društva. Vsem tistim članom, ki že vrsto let delujete na posameznih področjih, se iskreno zahvaljujemo za uspešno delo. Aktivni člani ste s svojim delom prispevali velik kamen v mozaiku priznanja ZDUS, ki ga je društvo prejelo v letu 2018 kot najboljše društvo v  Pokrajinski zvezi društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine za tisto leto.

V minulem obdobju si je vodstvo društva prizadevalo opraviti čim več vzdrževalnih del na stavbi društva kot tudi na izvedbi posameznih investicij. Pri tem nam je finančno pomoč, na osnovi razpisov, nudila Občina Kočevje, kateri se za to iskreno zahvaljujemo.

Kaj je vzajemnost? Gre za pomoč in podporo članom skupnosti, ne le znotraj neke skupine, temveč tudi medgeneracijsko. In le družba, kjer si ljudje med seboj pomagajo, je lahko uspešna. V programu ZDUS »Starejši na starejše« zelo uspešno deluje tudi naše društvo, kjer prostovoljke in prostovoljci starejšim nudijo dragoceno pomoč. Obiskujejo starejše, bolne in osamljene na njihovih domovih in jim pomagajo. Tisti, ki to humano in koristno družbeno delo že opravljajo, pravijo, da jih prostovoljsko delo zapolnjuje in osrečuje. To potrjuje tudi star slovenski pregovor » Zadovoljstvo srca srečo ti da«. Vsem prostovoljkam in prostovoljcem se iskreno zahvaljujemo za opravljeno delo, novim pa želimo uspešno delo v zadovoljstvo vseh, ki pomoč potrebujejo.

Jubilejno leto 2020 nam, žal, ni naklonjeno. Pojavil se je zelo nalezljiv korona virus in zaradi ukrepov za preprečitev širjenja je skoraj povsem zamrlo druženje ljudi. Navkljub temu vodstvo društva snuje in pripravlja idejni projekt » druženje na daljavo« in istočasno raziskuje še druge možnosti in načine druženja.

predsednik  Društva upokojencev Kočevje,                                                                                                                         Jože Kozina

 

MINILO  JE  SEDEMDESET LET

Čas od 1950 do 1960; od ustanovitve do prvega jubileja – 10 let

Ob tako visokem jubileju se oziramo nazaj po poti, ki so jo prehodili naši predhodniki- upokojenci. Minila so vojna leta in obnova domovine je bila v polnem teku. Upokojenci so v tistih časih začutili potrebo po ustanovitvi stanovske organizacije. Na pobudo učitelja Mirka Trošta in davčnega kontrolorja Zdravka Stolfe se je leta 1950 zbralo okrog 100 upokojencev v gostišču Pri Lovcu v Kočevju z namenom, da ustanovijo podružnico LRS, Društvo upokojencev Kočevje. Prvi predsednik je bil Martin Lorber, tajnik Jakob Devjak in blagajnik Miha Kovačič. V letih 1951-1957 je bil predsednik podružnice Jože Rankel, blagajniška dela pa je prevzel Leon Helmih. Zadnja leta je bil predsednik podružnice Peter Čero.

Leta 1956 so ustanovili pevski zbor pod vodstvom znanega kočevskega pevovodje, upokojenega učitelja Mirka Trošta. Niso pa imeli svojih prostorov, v katerih bi delovali. Takratni vodje društva so administrativne posle opravljali kar v privatnem stanovanju, uradne ure pa so imeli v gostilni Pri  kmetu v Kočevju, zato se iz tistih začetnih časov ni ohranilo arhivsko gradivo, iz katerega bi lahko bolje predstavili društvo in njegovo delovanje.

Leta 1957 si je društvo s pomočjo kočevskih podjetij in z dohodki darovalcev zlatih in srebrnih žebljev nabavilo lep društveni prapor, ki so ga razvili 7. julija v Kolodvorski restavraciji v Kočevju. Slovesnosti se je udeležilo 200 članov društva. Sodelovala je tudi rudniška godba. Prapor je razvil predsednik podružnice Peter Čero, zastavonoša je bil Karel Mihelič.

Ob praznovanju 10.obletnice je bilo v društvo vpisanih že 716 članov. Dejavnost društva se je takrat razvijala predvsem v organiziranju izletov z avtobusi, svojim članom pa so pomagali s posredovanjem pri nakupu premoga po znižani ceni.

Čas od 1961 do 1970; v drugem desetletju končno v svojih prostorih

Leta 1961 so na rednem letnem občnem zboru poročali, da je v društvo vpisanih že 740 članov. V tem letu so se pridružili upokojenci iz Drage, Trave in Strug. Iz delovnega področja so poročali, da so svojim članom preskrbeli nad tisoč legitimacij za znižano vožnjo z vlakom, oskrbeli 52 gospodinjstev s premogom ter v mnogih primerih pomagali pri sestavi vlog za ureditev pokojninskih zahtev. Na socialnem področju navajajo, da je bilo v vzajemno samopomoč včlanjenih 555 članov. Skrbeli so tudi za razvedrilo svojih članov, saj so vsak prvi četrtek v mesecu uspešno organizirali družabne večere za svoje člane in njihove družine.

V tem času so člani društva postali dejavni tudi na rekreativnem in športnem področju. Upokojenci so imeli svojo ekipo v kegljanju in na republiškem prvenstvu so zasedli – ženske prvo mesto in moški tretje. Ob novem letu so za svoje člane, potrebne pomoči, pripravili obdaritev s prihodom Dedka Mraza.

Na občnem zboru je bilo izvoljeno tudi novo vodstvo društva in sicer predsednik Rudi Mohar, Tajnik Anton Žagar ter blagajničarka Rezka Lavrič.

 

 

Vodstvo društva si je intenzivno prizadevalo pridobiti ustrezne prostore za delovanje. Iz dokumentacije in  pričevanja nekaterih starejših članov je razbrati, da so upokojenci že pred II. svetovno vojno imeli svoje prostore, v katerih so delovali, vendar jih takoj po vojni niso dobili nazaj.

Za začasno rešitev vprašanja delovnih prostorov so v avgustu 1965 od Kmetijsko gozdarskega posestva Kočevje prejeli odobren najem treh prostorov v stavbi na Reški cesti 5; decembra tega leta pa so od Skupščine občine Kočevje prejeli dovoljenje za opravljanje gostinskih storitev za svoje člane na istem naslovu. Leta 1967 so uspeli pridobiti celotno stavbo na osnovi menjalne pogodbe, ki je bila sklenjena med strankami: Kmetijsko gozdarskim posestvom Kočevje, Društvom upokojencev Kočevje in Občino Kočevje. S to menjalno pogodbo, ki jo je za društvo podpisal takratni predsednik Franc Gole, je bila za društvo vknjižena pravica imetnika uporabe. Kot odškodnino za to stavbo je društvo Kmetijsko gozdarskemu posestvu Kočevje zagotovilo 3 nova dvosobna stanovanja. V ta stanovanja so se vselili stanovalci pridobljene stavbe, zaposleni na KGP, za vse druge stanovalce hiše pa je moralo poskrbeti društvo.

Leta 1968 so bila na stavbi opravljena številna vzdrževalna dela: obnova vodovoda in fasade, napeljava strelovoda, pleskarska dela, napeljava centralne kurjave, pečarska dela, ureditev verande, izdelava novih vhodnih in nihalnih vrat, ureditev sanitarij in pisarniških prostorov. Strošek investicijskih vzdrževalnih del je znašal takratnih 151.200 din.

Z opravljanjem gostinske dejavnosti za svoje člane si je društvo pridobilo vsaj nekaj sredstev, ki jih je vlagalo v obnovo na novo pridobljene stavbe. 6.4.1969 je bila organizirana otvoritev obnovljenih prostorov, na katero so povabili: predsednika občine Mira Heglerja, predsednika SZDL Janeza Merharja, predsednika ZZB Jožeta Boldana, predstavnika republiške zveze DU Albina Kovača, predsednika občinskega sindikalnega sveta Miho Briškija, direktorja podjetja Zidar Kočevje Miho Papiča, direktorja podjetja Kovinar Kočevje Ivana Kluna, direktorja podjetja Oprema Milana Arka, direktorja podjetja Elektro Kočevje Draga Grila, direktorja podjetja Usluga Rudnik Alojza Hočevarja, nadzornega organa pri adaptaciji Marjana Kostena in sekretarja ZK Staneta Lavriča. Vodstvo društva upokojencev si je pri obnovi stavbe zagotovilo široko podporo gospodarstva in družbeno-političnih organizacij. Predsednik komisije za adaptacijo je bil Franc Jelen.

V letu 1969 je izvršni odbor društva sklenil, da je potrebno temeljito obnoviti teraso in balinišče, z udarniškim delom so uredili vrt. Tudi takrat so vsako leto organizirali proslavo za dan žena. Posebej so skrbeli za kegljaško sekcijo.

,,,,,,,,,,

Se nadaljuje…………………………. , spremljajte nas na sprehodu skozi čas.

Od čebelarja do industrialca

IZ KNJIGE MIHAELA PETROVIČA ML. Z NASLOVOM “75 ZNAMENITIH KOČEVSKIH IN S KOČEVSKO POVEZANIH OSEBNOSTI” POVZEMAMO IN PREDSTAVLJAMO ZOPET ENO OSEBNOST

                      ANTON  ŽNIDERŠIČ ( 1874 – 1947 )

Bržkone se mnogi izmed nas še spominjajo časov, ko nismo računali z žepnimi računalniki, temveč z digitroni. Tudi prenosnim telefonom smo še pred nedavnim pravili mobitel. Imena podjetij ali blagovnih znamk marsikdaj postanejo sopomenka za neko družino izdelkov in v preteklosti temu ni bilo nič drugače. V prvi polovici minulega stoletja je bil tako izraz “pekatete” v marsikaterem slovenskem domu sinonim za testenine. “Prava narodna jed so bile že pred vojno tako zvane “Pekatete” in kakor vse kaže,  je kmalu ne bo hiše med našim ljudstvom, kjer jih, ne bi uživali” so julija 1923 zapisali v časopisu Nova doba.

Tudi sicer so v Novi dobi Pekatete veliko oglaševali. Tako so konec maja istega leta, med novicami o poboju italijanskih priseljencev v Mehiki, ameriškem tekmovanju v pomivanju posode in žrtvah požara pri Valpovem, bralci bili deležni še priporočila: “Da bomo rejeni in zdravi, sezimo po hrani pravi. Kupujmo zato “Pekatete”. So najcenejše, ker se zelo nakuhajo.” Junija pa je vest o železniških nesrečah, hudi nevihti na Madžarskem in samomoru framskega mesarja, ki se je obesil, ker mu oblasti v Pragerskem niso dodelile želene koncesije, dopolnil poduk: “Pekatete, to je jed! Rad jih je gospod in kmet!” Podobna reklamna obvestila so tiskali tudi drugi časniki. Časopis Gorica, je 25.maja 1909 – po naključju ravno na kasnejši “dan mladosti”- s primerno rimo nagovoril celo najmlajše: “Otročiči: Jed iz “Pekatet je boljša kot med!”

V oglasu se skriva nemalo ironije, kajti prav med je Antonu Žnideršiču, velečebelarju  iz Ilirske Bistrice, prinašal denar, ki ga je leta 1899 vložil v ustanovitev prve tovarne testenin na Kranjskem. Izraz “Pekatete” je bil pravzaprav le domiselna okrajšava njenega imena. “Originalno ime je dala “Prva kranjska tvornica testenin” v Ilirski Bistrici zavarovati za svoje izdelke,” je oktobra 1907 poročal časopis Gorenjec. “Vzela je namreč začetne črke svoje tvrdke P.k.t.t., katere izgovorjene z alfabetičnim priglasom, dajo besedo “Pekatete”. Beseda se nam zdi prav primerna in vsakdo si jo bode lahko zapomnil, ako se le domisli tvrdkinega besedila.” Izkazalo se je, da je bila napoved pravilna.

Leta 1874 rojeni Žnideršič je izhajal iz ugledne ilirskobistriške družine. Oče Anton, posestnik, mlinar in žagar, si je želel, da bi bil sin deležen dobre izobrazbe, zato ga je po končani ljudski šoli poslal na nemško gimnazijo v Kočevje, kjer je živel fantov stric, sodnik Podboj. Žnideršič si je tako štiri leta nabiral znanje v stavbi, ki ob Ljubljanski cesti še danes služi svojemu poslanstvu. Ker pa je oče nepričakovano umrl, se je moral še pred koncem šolanja vrniti domov. Na pragu polnoletnosti se je znašel v nezavidljivem položaju, saj je bilo posestvo precej zadolženo, a s pametnim gospodarjenjem se je izkopal iz dolgov.

V tem času se je začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom. V nekaj letih je postal eden največjih proizvajalcev medu, voska in matic kranjske sivke v celotni avstroogrski monarhiji. Ob prelomu stoletja je prirejal čebelarske tečaje v Ilirski Bistrici, zasnoval službo za opazovanje medenja, pisal strokovna besedila, predvsem pa je zaslovel s temeljito predelavo t.i. Albertijevega panja: njegove Alberti-Žnideršičeve ali AŽ panje dandanašnji uporablja več kot 90 odstotkov slovenskih čebelarjev, Čebelarska zveza Slovenije pa kot priznanje za posebne dosežke na področju tehnologije čebelarjenja in čebelarske opreme svojim članom podeljuje častno diplomo Antona Žnideršiča.

S čebelarstvom je Žnideršič dobro zaslužil, dodatne dohodke pa sta mu prinašala tudi mlin in žagarska dejavnost, tako da je soustanovil ne le tovarno Pekatete, ki jo je kasneje od partnerja Rudolfa Valenčiča v celoti odkupil, temveč j v domačem kraju odprl še čebelarsko trgovino in manjšo strojarno. Kljub mladosti se je znal uveljaviti na trgu, celo več, Pekatete so se ljudem tako priljubile, da je leta 1925 tovarna odprla še obrat v Ljubljani.

Takrat je v krajih pod Snežnikom že nekaj let vladala Italija. Žnideršič, dvakratni ilirskobistriški župan, in prepričan Slovenec, je imel z oblastmi nemalo težav. Večkrat so ga zaprli in ovirali njegovo gospodarsko dejavnost, tako da je bil končno prisiljen premoženje prodati ter se leta 1930 preseliti v Ljubljano. Tu si je, predvsem med čebelarji, kmalu ustvaril nov krog prijateljev, v ljubljanskem obratu pa je nadaljeval tudi proizvodnjo testenin. Njegovo delo je po osvoboditvi nadaljevalo podjetje Žito, ki je Pekatete v proizvodnem programu ohranilo do poosamosvojitvenih let.

Žnideršič je sodil med ljudi, ki ostajajo aktivni do konca življenja. Po selitvi se je aktivno vključil v utrip prestolnice. Več let je bil predsednik Združenja industrialcev in trgovcev za Dravsko banovino ter predsednik in častni član Slovenskega čebelarskega društva. Objavljal je strokovne članke in publikacije s čebelarskega in gospodarskega področja. Njegova knjiga Reforme knjigovodstva in pisarniške opreme je vse do vojne služila kot učbenik na ljubljanski ekonomski šoli. Dano mu je bilo tudi še, da je dočakal osvoboditev in v novi državi postal prvi predsednik Čebelarske zadruge za Slovenijo. Ko je decembra 1947 umrl v prometni nesreči, so ga k zadnjemu počitku položili v ljubljeni Ilirski Bistrici.

ODPOVED LETOVANJA

Obveščamo vas, da smo morali letošnje letovanje,  predvideno za  čas od 12.9.2020 – 19.9.2020 na Braču,  zaradi novo nastale korona situacije ( karantena ) ODPOVEDATI.

Upamo, da nam bo prihodnje leto uspelo, do takrat pa ostanite zdravi.

Vaše društvo